FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni.
Na forumu pišem prvič tako, da se opravičujem, če tema že obstaja, vendar nisem uspela prebrati celotnega foruma. Že od mladosti imam težave s samopodobo in občasnimi obdobji depresije in anksioznosti, vendar vse v blažji obliki oziroma nikoli se s tem nisem želela preveč obremenjevati, češ, saj bo že minilo in nekako tudi je (vsaj navzven), saj sem po mojem mnenju mojster potlačevanja problemov in nesoočanja z njimi. Vedno lahko ure in ure poslušam o težavah drugih, nikoli pa drugim ne govorim o svojih problemih (o tistih nepomembnih že, nikoli pa ne govorim o svojih čustvih in globljih strahovih). Zato se na pomoč obračam k vam, čeprav me je nekako sram, da bom tudi tu izpadla čudno.
 Imam problem, saj se ne morem soočiti s strahom pred boleznijo. Pred kratkim sem rahlo zbolela za prehladom (ki je že minil) in od takrat panično pregledujem vse mogoče članke na internetu, povezane s prehladom in gripo. Roke si umivam na vsake pol ure (členke imam že čisto izsušene in rdeče), pijem čaj z medom in limono, jem prehranska dopolnila, pijem cedevito... ob tem pa me muči grozna tesnoba, saj imam občutek, da povsod name prežijo virusi, saj so doma vsi bolni. Gre mi tudi na jok in me tišči v prsih. Na razumski plati se zavedam, da prehlad ni nič hudega in da mine v parih dneh, komplikacije pa so redke/skoraj nične. Jasno mi je tudi, da verjetno ne bom ponovno zbolela, pa tudi če bom, verjetno ne bo nič hudega. Kljub temu zavedanju pa si ne morem pomagati, da me ne bi mučila tesnoba, povezana s strahom pred ponovno okužbo. Mi lahko prosim nekdo svetuje, kako naj se pomirim, saj  ne vem kako bom zdržala, če moji domači kmalu ne pozdravijo oziroma če sama ponovno zbolim? Do sedaj se mi to ni dogajalo, vsaj ne v takem obsegu. Naj povem,da sem doživela pred letom in pol precej hudo travmo (o kateri še vedno ne zmorem govoriti), ki sem jo tako kot vse drugo potlačila in jo držim zase. Je to mogoče povezano?

živijo....
sama imam podobne probleme,  :seznojim: najprej sem bila ful panična da imam raka..ob vsaki najmanjši stvari....sedaj pa že kakšno leto ob vsaki ureznini ali ob vsaki krvi ki jo vidim pomislim da sem se okužila z hivom. nazadnje sem na to pomislila v soboto, ko sem bila v toplicah in sem se obrisala z papirjem na katerem je bila kaplica krvi res zelo majhna, zasušena. ampak sem ratala takoj panična in sem takoj pomislila na to da sem se okužila z hivom, vem da je skoraj nična možnost ampak zgleda da moji možgani tega ne registrirajo. ni pa prvič ko sem paničarla zaradi hiva tako da te čist razumem... :rozicodam:

Vijolicavijolica pozdravljena  :rozicodam:


Ne rabi te biti sram in ne razmišljaj, da boš izpadla "čudno", saj se soočaš s težavami, ki pestijo marsikoga med nami, pa tudi veliko tistih, ki si tega sploh ne priznajo.

Potlačenje problemov je kar dobro gojišče anksioznosti in depresije. To je podobno, kot bi v neko posodo kapljala voda po kapljicah...A enkrat bi se tudi ta posoda napolnila in tekočina bi se pričela razlivati...Ravno tako naša potlačena čustva nekoč privrejo na plano in ponavadi v obliki anksioznosti, paničnih napadov oziroma raznih obsesij.

Tudi jaz sem (bila) taka, da sem poslušala težave drugih, jemala njihova bremena na svoje rame, a sedaj vem, da sem s tem poizkušala utišati svoje težave, jim odvzeti veličino in strašnost, da sem si lahko rekla: "no, Slavka, srečna si lahko, da se tebi ne godijo takšne stvari ... " in preusmerila razmišljanje iz svojih težav na težave drugih.
Vendar sem se nekje v sebi zavedala, da so tudi moje težave velike, da se bom morala z njimi soočiti in jih predelati, kajti drugače mi bodo še naprej povzročale slabo počutje...
Jaz sem se odločila, da to storim na psihoterapiji, kjer sem postopoma našla stik s sabo, si izboljšala samopodobo in pridobila na samozavesti.


Zagotovo ima travma veliko povezavo s tvojim obnašanjem. Vsakdo pač po svoje reagira na travmatične izkušnje, tvoja reakcija se kaže v skrbi za zdravje...strah pred boleznijo in (morda) smrtjo.
Seveda ni prijetno, če zbolimo, vendar je potrebno vedeti, da je naše telo narejeno tako, da se samo brani pred okužbami in da je sedaj itak sezona raznih prehladov in virusov, ki smo jim vsi po malem izpostavljeni.
Za tvojim strahom se skriva nek drug strah, ki si ga "prekrila" s svojim fokusiranjem na bolezen... Če namreč razmišljaš o bolezni, bacilih, če te je strah okužbe, namreč nimaš "časa" za razmišljanje o tistem, kar te res skrbi in teži...O tistem, o čemer sploh še ne zmoreš govoriti...
To je neke vrste kompenzacija, saj svojo tesnobo in napetost izražaš na tebi najbolj ustrezen in "varen" način...

Seveda nima smisla, da ti sedaj govorimo o tem, da ne razmišljaj o virusih in okužbah, kajti to boš prenehala takrat, ko boš sama pri sebi doživela notranje olajšanje. Zato ti priporočam, da se odločiš za kakršenkoli pogovor s strokovnjakom (zdravnik, psihiater, psiholog, psihoterapevt...) in si tako razbremeniš dušo.

Potem pa tudi postopoma prični s spremembami pri sebi. Nikdar namreč ni prepozno, da odkrijemo svojo vrednost, da se pričnemo ceniti in zavedati lastne unikatnosti.  :rozicodam:

jemljem 2 tbl cipralexa ze 4 mesece in situacija je vcasih boljsa vcasih slabsa. Psihoterapijo imam enkrat mesecno, za seboj imam tudi skupinsko kvt. Tezava je v tem da se mi vsake toliko casa pojavijo misli o tem, da bom zbolela. Dogajati se je zacelo, ko je zbolela moja sestra in zato sem zacela nazaj jemati zdravila, ker sem nehahala spati, nehala funkcionirati, v meni je bil nenormalen strah pred boleznijo. Odsla sem k dermatologu, ker sem zasledila na kozi eno cudno piko. Ni bilo nic. Odsla sem k splosnem zdravniku, vzame kri, naredi ekg, scitnica, vse ok. Poskusam se prepricati, da bomo vsi umrli in da prepustim vse te zadeve necemu visjemu, da ne morem imeti vse pod kontrolo, vendar pa mi nobeno samo prepricevanje ne pomaga, v meni vre strah, zaradi strahu sem zacela kaditi, ker sem bila tako nervozna da enostavno nisem bila sposobna vec prenasati groze, ki se je odvijala v moji glavi, cigareti so mi pomagali samo toliko da sem pozabila na grozoto, ko sem vlekla cik. torej ze 4 mesece kadim in sedaj sem se odlocila nehati, zelela sem zamenjati cigarete s sportom, priceti jemati vitamine itd. in ko sem brskala po internetu sem zasledila, da bivsi kadilci naredijo skodo svojim pljucem in da lahko zaradi kajenja zbolijo sele cez desetletja. In opa spet groza v moji glavi, krivda kaj sem storila sama sebi, strah pred tem da bom zbolela cez par let, kljub temu ce sedaj neham kadit. In prvo kaj naredim je da si zaradi groze pred tem strahom in krivdo, prizgem cigaret! V tem razmisljam da upam da bom kmalu umrla, ker tega vec enostavno ne morem prenasat. Paradoksalno?

Mei,

strah ima toliko obrazov  ??? Ko se mi pojavljajo take misli, poskušam da se ne odzivam na njih čustveno, da se ne poistovetim z njimi. Obstajajo in so del mojih anksioznih možganov. Je pa težko in začaran krog je kr močen. Mislim, da bi to morala povedat psihiatru, da se ti take misli pojavljajo. Jaz sicer papcam zdravila dober mesec, pa še vedno upam, da bo to izzvenelo. Imam pa psihoterapijo enkrat na teden.
A si take misli imela tudi preden si začela jemati cipralex?

sem ja, sej zato pa sem zacela jemati zdravila, zdravila so mi jih omilila, niso pa jih odpravila. Psihiater in psihoterapevt vedo za te moje misli, saj v bistvu delam z psihoterapevtom na tem, to seveda izhaja iz perfekcionizma, tega da bi moral imeti nekaj 100% pod kontrolo, zivljenje pa ni 100%. in potem se vrtim v krogu misli kaj pa ce, pa kaj si naredila... Res ko gledam druge ljudi, kako zivijo in se ne obremenjujejo z malenkostmi kot se jaz, si zelim da bila tudi sama taksna. Jaz pa sem nekaj casa v redu in potem nekdo izjavi kaksno zadevo, ali pa jo kje preberem in bum strasna misel je v moji glavi in potem jo premlevam in premlevam in temu sploh ni in ni konca, lovi me panika, grabi me tesnoba, tresem se in skratka sama sebe mucim. Mislim tudi na to pa kaj si delas, dej pejt ven zabavaj se, sprosti se, spusti te bedarije... ampak te bedarije so stalno tukaj, stalno je nekaj s cim se obremenjujem. Poskusam z dihanjem, tekom, meditacijo da malo omilim zadeve ampak ko je bedarija v moji glavi sploh noce ven!

Ja, točno tako. In od strahu taki misli dajemo še večjo moč. Res je naporno. Meni sicer pomaga, da grem med folk, pa se pogovarjam nekaj, pol se te misli utišajo. Ko sem pa sama, pa so kr močne in takrat grem nekaj počet, magari čistit flet, pa tudi če me tesnoba napolno daje. Eh, noro :A)

Tudi jaz se že dva meseca zdravim z ad zaradi strahu pred boleznijo oz rakom. Za znort. Vem kako vama je. Samo, da me kaj zaboli sem že pri dr oz specialistu. Imela sem uz trebuha, gastroskopijo, tumorske markerje mi je dala dr pogledat pa še kar naprej živim v strahu in to takem, da imam občutek, da sem skoz v enem krču. Hodim enkrat na teden na psihoterapijo, veliko se sprehajam. Komaj sem čakala, da staro leto saj upam, da mi bo to leto prineslo malo več duševnega miru. Držita se.

Nekaj na to temo http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14742.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4103.0.html

Hvala Los za linka. Ne moreš verjeti kaj lahko delajo možgani oz psiha :jok:.

Punce, tuki me imate, jaz sem bila popolnoma enaka kot ve, ampak do pikice, strah me je sesul v depresijo in to je bil strah pred boleznijo (s tem, da imam še malo morje drugih strahov)....ko narediš en pregled, se pojavi nova simptomatika in nov strah, začaran krog.
Strah od nekod izvira, definitivno in treba ga je razpucat na KVT-enkrat mesečno je premalo, enkrat na teden pa zelo fajn. Seveda dojamemo bistvo, sčasoma...ampak tu so še tesnobe, pa panične motnje in napadi, pa tiste presnete misli, katerih se najtežje otresemo. Sama sem rabila 4 leta, da sem se teh stvari otresla 90% in še vedno jemljem AD, ker se zelo dobro poznam, vem kako bom odreagirala, da bo spet prišla tesnoba in potem spet globje...ker se s strahovi spopadam od desetega leta  :kiselnasmeh: Včasih se sama sebi zdim kot lajna, ampak res pomaga, ko začnemo realno razmišljat, ko smo toliko močni, da naredimo nekaj v tej smeri...spremenimo način razmišljanja ali pa življenja, oz. ko ugotovimo kje je zanka. Gre počasi, vmes lahko pademo pa se spet poberemo, vse življenje bodo neke ovire ali pa tudi ne in dobro je, da se soočimo z njimi, ko smo že napredovali.
Vse dobro vam želim in veliko vztrajnosti in poguma  :rozicodam:

Mei, klarap... Meni pomaga, da se umirim,si zamislim, da je vse v redu ali da sem mrtva (kar pac me v danem trenutku bolj pomiri) in se osredotocim na bolecino. Cez kaksno sekundo ugotovim, da je bolecina navidezna, kar naenkrat se razblini. Tako je tudi, ko poskusim nekomu opisati to svojo bolecino in je ne znam razlozit, zato se potopim vase in ugotovim, da sploh ne obstaja. Tudi mene je groza raka (ze nekaj mesecev zivim v strahu, da imam raka na crevesju in z muko hodim na stranisce... da ne govorim o slabostih in paniki, ki me spremljata...)
Tezko je biti miren, ce si absolutno preprican v to, da si na smrt bolan. Ampak!! to so samo obcutki, slabe misli, ne pa resnicnost. Poskusite si dopovedovati, da so to samo misli in misli so samo megla. Res srcno upam, da boste ugotovile, kaj vam najbolj pomaga, ko ste v stiski.
 :rozicodam:

Joj, jaz sem popolnoma taka :( mene je vseh bolezni strah, ne samo raka. Grozno mi je, vsak dan sem tako napeta, vedno znova me je strah simptomov, nekatere sama sprožim, drugi sami pridejo in potem je enx ena bolezen, driguč druga. Seveda me skrbijo vse nevarne bolezni, sploh pa take, kot so npr. vnetje slepiča, kaj če umrem na operaciji, kaj če se razlije, kaj če dr zasere, kaj če imam alergijo na anestezijo, skratka grozno :((( trenutno me tudi matra prebrava in me skrbi, da je slepič, ne vem kaj naj :( nimam nobenih tablet, ker me je strah jest zaradi stranskih učinkov, da bi bilo kaj narobe z mano. Vem samo, da bi rada imela vse pod kontrolo, kar se tiče bolezni pa seveda ne moreš imeti, nič ni 100%. Res ne vem kaj bo. 21. januarja imam termin pri psihiatru. Samo sem opazila, da sem imela take težave že v otroštvu :( da me je bilo strah, npr. ko so mi začele prsi rast, sem mislila, da imam raka, ker pač so me bolele, banalno ampak resnično :((

Zelvica999, hvala za nasvet. Jaz se sedaj veliko sprehajam s svojo psičko in me to saj malo umiri oz, da mogoče ne razmišljam skoz o boleznih. Včeraj po dolgem času sem imela pop tak kot se ga spomnim še iz časov... Fenomenalno. Danes zjutraj spet podrta. Misli mi begajo, en del možganov pravi kaj mi je oz kje imam kaj drugi del možganov saj ni nič. Prepir v glavi >:( >:( >:(
Barbara dobro vem kako se počutiš. Boš vidla kaj ti bo rekel psihiater mogoče boš mogla  na ad. Slepič pa ni verjemi sem imela operacijo slepiča.
 

Trzinka, h komu si pa hodila na terapijo? Moja terapevtka sama priporoca enkrat mesecno, ker je tudi kar dosti draga (75 po terapiji). Ampak ce je treba bi zacela tudi vsak teden. Sploh mi ni jasno kako se lahko nekdo tega resi, ker ta strah ko zagrabi sploh ne popusca!!
jaz se bojim samo bolezni pri katerih bi dolgo trpela zaradi bolecin, za taksne, ki te hitro poberejo nimam strahu, ker ko sem v taksnem stanju si zelim da me nekaj hitro pobere, da bi bilo konec teh muk  :(

Meni so priporočali vsaj na začetku enkrat tedensko. Cena je 45 eur vem pa, da je cena tudi 90eur. Glih danes imam psihoterapijo  novim borbam naproti  :ne: :seznojim: :seznojim:

h komu pa hodis?

Oprosti na poznem odgovoru Mei. Hodim k ga.Damjani Voglar v Ljubljani. Glih sedaj sem od nje. Ti moram reči, da sem iz terapije v terapijo bolj zadovoljna. Ko sem bila prvič, drugič je bilo vse tako megleno, sedaj super in tudi od nje sem prišla danes taka umirjena. Ima pa terapije tudi v Celju.

Lp

:oki: 

  :strah: prosim, enkrat mesečno???? Saj ne morem verjet....ja, katera pa je ta, da ne rečem kaj??

Pri teh strahovih je treba hodit kar enkrat tedensko najmanj! Popolnoma te razumem...tako kot Klara in vse ostale sem imela strah pred vsemi boleznimi...npr. glavobol; tumor v glavi, težko grem na blato;rak na črevesju, boli me leva roka;infarkt....ipd. mislim, da ne potrebujem naštevat....Sama sem hodila pred petimi leti in plačevala uro takrat 85€  ???, ja preklemano drago, ampak sem ji hvaležna, ker je znala z menoj in sva se krasno ujeli in sodelovali.
Mene je strah zabrisal globoko v depresijo in najprej me je rešil AD (imela sem vse stranske učinke in sem preživela, je potrebno vztrajat ) , potem pa so mi psihoterapije dale za mislit in sem po trnovi poti prišla do svojega miru  :)

u h uni zenski, ko si napisala si placevala 85? al k rebolju? kdo ti je najbolj pomagal, to me najbolj zanima...

Mei, tudi mene čudi, da ti je psihoterapevtka priporočala terapijo enkrat mesečno. Eno leto sem vsak teden hodila k Damijani Voglar, sedaj sem sama predlagala srečanje na 14 dni. Predvsem zato, ker dela z mano brezplačno in mi je zaradi tega že prav nerodno. Ne vem kako bi se ji oddolžila in ne znam ji najbrž dovolj dobro povedati kako zelo sem ji hvaležna. Z mano je imela zaradi paničnih napadov veliko dela, moja specialnost strahu je visok pritisk (ki ga imam v normalnem stanju čisto ok.), uspelo ji je, da mi je končno dopovedala, da me zaradi tega ne bo zadela kap, samopodobo sem imala na psu, iz preteklosti sva vlekli katastrofo..., sedaj obdelujeva mojo službo in obe komaj čakava, da grem avgusta v penzijo. Damijana je mnenja, da imava še veliko dela, sedaj bi me rada samo še varno pripeljala do upokojitve, da lahko nadaljujeva s preteklostjo. Zlata je :rozicodam:

ZS  :pomezik:

Pozdravljeni,

to pa so zasoljene cene, kaj je res tak drago? 1X tedensko? Po kolikšnem času ste opazili izboljšanje? Je potrebno jesti tablete ali ne? Mene zelo skrbijo stranski učinki, v smislu alergije, smrtne nevarnosti itd, valda. Prišla sem že tako daleč, da me je vsak dan strah nečesa novega, najhujše obdobje v mojem življenju, brez volje sem. Samo kdo nam lahko zagotovi, da z nami res ni nič narobe? Npr. vnetje slepiča lahko vsakdo dobi, jaz bi se le rada sprijaznila s tem, da tudi če bi dobila, ne bo nič narobe in da tudi ne bom dobila alergije na snovi, ki jih vbrizgajo zaradi splošne anestezije in da se bom zbudila itd ... skratka, katastrofalno počutje je. Samo jaz res ne vem kaj je razlog za to, da sem hipohondrična, veste ve? Kako dolgo se že soočate s tem? Je aktera od otroštva hipohondrična? Kako je bilo npr. v času nosečnosti? Se niste preplašile vsakega znaka? Strah me je izgube, minljivosti, smrti, ne vem kako se s tem soočit. Ne hodim v službo, znorela bom doma.

aja, še to, včasih niti ne vem ali me res boli ali ne, strah me je, ker se mi zdi, da ne vem ali me dovolj boli za k zdravniku, ali ne ... ne vem več kaj naj, to ni življenje, vsak dan me je strah

http://www.viva.si/%C4%8Clanki-o-boleznih-drugo/827/Hipohondrija

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

hvala za linke, zanimivo, da si to temo uvrstila med posttravmatske motnje, jaz ne vem, če sem doživela kako tako travmo, razen mogoče otipavanje nekega starega strica ... ko sem bila še v vrtcu.