FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,
želela bi vam nekaj napisati (vsaj tistim, ki se me še spomnite), pa pravzaprav ne vem kaj in kako. Želela bi povedati, da nisem dobro, da se ponovno doživela izgube...in seveda žalost, ki je sedaj prerastla svoje meje.
Lani mi je umrla moja psička, ki sem jo zelo težko prebolela...potem so se ponovno začele težave s službo, saj sem bila zaposlena le za določen čas in nato pritiski s strani partnerja o neustreznem načinu reševanja mojega problema. A problem je bil pravzaprav v tem, da sem počasi lezla dol... iz žalovanja za psičko v neugodne razmere za iskanje zaposlitve...vedela sem, da če nekaj ne bom storila z zaposlitvijo, bom izgubila še partnerja. In popolnoma otopela od strahu.... nisem prepoznala, da počasi lezem v depresijo, saj je pri sebi pravzaprav nisem poznala.
Konec leta sem izgubila službo in odšel je partner; ni zdržal pritiska, spremenila sem se, otopela, prazna, ni vedel, kako mi pomagati.
Zdaj sem popolnoma sama, brez zaposlitve in partnerja; s svojo depresijo in črnogledostjo, iščem pot iz sivine. Pomagam si z AD-ji, počutje obupno a - še živa. Rešiti bo potrebno problem z doživljanjem izgub, bolj optimističnim pogledom na življenje in obvladovanje žalosti. Veliko dela me čaka...imam sploh še kaj energije??? Tako sem prazna...

Vse dobro!

Zala, tebi pa res usoda ne prizanaša...a v tem pisanju čutim, da imaš še vedno moč
in energijo za v naprej...
Nisi sama...tukaj ob tebi smo tvoji prijatelji na katere se lahko vedno obrneš...
res samo virtualni, vendar včasih tudi to pomaga.

Zala želim ti vse dobro... :-* :rozicodam:

Tudi Ad-ji vplivajo na tvoje pocutje, da si se bolj otopela. Drugace bo, ko bos spoznala, da si resnicno sama na tem svetu (da je to zares lepo darilo, ko se sprejmes kot individuum), ko se bos poglobila vase - super obcutki, bos videla..in potem bo pocasi zacel prihajati ' ta pravi folk, bos videla. Vse to je del procesa globjega pogleda na zivljenje, ki ga tudi ti potrebujes.
   Poskusi brez tablet, vsaj nekatere obcutke bos zaenkrat dobila nazaj - bolje (zaenkrat) samo negativne, kot nobenih (otopelost), se strinjas?

 :rozicodam:

Pozdravljena,

tvoja zgodba je res precej pretresljiva, ampak na ta forum se nisi obrnila zato, da te pomilujemo. Videti je, da partnerja ne obsojaš preveč, praviš da ti samo ni znal pomagati. Pravzaprav je v tem trenutku dobro, da se ne obremenjuješ s tem, ampak ne nalagaj si občutka lastne krivde.
To kar se ti dogaja, je bolezen današnjega časa bolj kot karkoli drugega. Otopelost in praznina sta med najpogostejšimi opisniki počutja na tem forumu. Učinek AD-jev bo opazen po nekaj tednih, nisi napisala, kako dolgo jih že jemlješ. Če se izboljšanje ne pokaže, ti jih naj zdravnik menja. Seveda pa ni dobro samo čakati, kaj bodo rešila zdravila (ker na daljši rok ne bodo veliko, če na ukrepaš tudi s spremembo razmišljanja).
Poskusi vsak dan, recimo po kosilu, na list papirja zapisati majhne korake - akcije, ki bi lahko izboljšale tvoje stanje oz. zmanjšale tvoje težave. Gotovo je trenutno brezposelnost največja med njimi in kljub temu, da je situacija težka, ni popolnoma brezupna. Na katerih položajih bi lahko uporabila svoje znanje, je še kaj takega poleg izobrazbe, kar znaš ali bi z nekaj truda lahko izpopolnila? Začni pošilljati prošnje, ne boj se prijatelje ali znance vprašati, če vedo da kdo (zanesljiv) išče osebo za delo, ki bi ga ti lahko opravljala.
Sicer pa poskusi prosti čas preživeti aktivno, v izpopolnjevanju znanja, spretnosti. Prisili se k sprehodom, ko se boš počutila bolj stabilno pa k druženju, udejstvovanju v interesnih dejavnostih, itd. Problem po moje ni v tem, da nimaš energije, ampak da boš z aktivnim porabljanjem energije prej začutila potrebo po njenem obnavljanju. In to je tisto, kar zažene sistem in te reši iz začaranega kroga depresije.

Pozdravljeni, prijatelji,
hvala smokyboy za prispevek. Moram povedati, da skoraj vse to, kar si naštel poskušam; aktivnost (kolikor se pač lahko prisilim), sprehodi, narava, stiki s prijatelji, iskanje zaposlitve preko oglasov in socialne mreže... a skoraj nič od tega ni obrodilo sadov. Ad-je jemljem dober teden, saj si brez njih nisem več znala pomagati; nespečnost je neznosna, tiščanje v trebuhu in srčni utrip....analiziranje okoliščin, ki so me pripeljale v tako stanje.
Ugotovila sem, da je moj problem v žalovanju za izgubami (oče, mati, dolgoletni partner, služba, bolezen, psička, zadnji partner...), ki jih nikakor ne znam odžalovati in postaviti v preteklost. Ne znam začeti znova....nepopisna želja po nekomu poleg sebe, ki bi mi odvzel vsaj malo teh bremen, ki jih ne zmorem več nositi. Te sprotno nepodelane žalosti so me tokrat tudi pripeljale v to stanje....
Ne, danes kljub vsem nelepim dejstvom, ki sem jih doživljala poleg partnerja, ga ne obtožujem; saj je težko živeti poleg človeka, ki izgubi svoje cilje, smisel in vero vase. V tem trenutku si kljub vsemu želim samo svoje staro življenje nazaj....čeprav razumsko to nikakor ne bi bilo v redu in ne bi vodilo nikamor. A zdi se mi, da bi bila pomirjena....
Ne vem, kako bom zmogla sama....v stanovanju sem sama, v duši ravno tako (čeprav imam zlatega sina in snaho, ki mi nesebično stoji obstrani!!!) a trenutno sem tako prazna, da mi to ne pomeni kaj veliko. Ne pomeni mi nič, da sem pri teh letih tudi zadnji izpit na magisteriju naredila z 10, nič, da se lahko pogovarjam s prijatelji o svojih težavah... NAJ MI OPROSTIJO VSI!!!!
Kako najti NEKAJ, da me bo vsaj malo veselilo, da se bom vsaj malo lahko obesila na to....preveč je bilo vsega v teh letih.
Hvala, da ste tu zame in da se ukvarjate z mojimi problemi. Morda pa vendarle lahko kdo iz svoje izkušnje še kaj svetuje....

Vse dobro!

Zala  :rozicodam:

Nakaj od tega, kar si napisala, sem dal tudi sam skozi. Tvoja trenutna stiska je morda dovolj velika, da bi se bilo z zdravnikom smiselno pogovoriti o kratkotrajni uvedbi kakšnega pomirjevala. Če je čustvena in telesna napetost nenehno prisotna, se je izjemno težko izviti iz spirale navzdol. Nespečnost vse to še potencira, kar ti lahko povem iz lastnih izkušenj. Z anksiolitikom bi vsaj začasno nasilno prekinila začarani krog med negativnimi mislimi, čustvi in telesnimi znaki. Seveda bi bilo zelo dobro, da imaš v tem primeru ob sebi nekoga za pogovor (da ne rečem nadzor) - če si sama, bi lahko za nekaj dni šla k sinu ali prišel on k tebi?
Glede tistega NEKAJ pa je tako, da ti mi lahko samo dajemo predloge, ki ne bodo nujno niti blizu tega, kar bi tebe sploh veselilo. Recimo en iz rokava, samo kot primer : imaš mogoče posluh za petje (morda v bližini kakšen zbor išče nove člane)? Za to ni potrebno pretirano veliko volje ali energije, gotovo pa te lahko spravi kvečjemu v boljšo voljo. Svojo žalost mogoče celo izpoješ in tako zapolniš praznino, ki jo omenjaš.

Smokyboy, na kakšen način pa si se ti izkopal iz takšne situacije? Kaj si počel, kako razmišljal, v kaj se skušal prepričati, kako je življenje ponovno dobilo svoj smisel, kako se lahko ponovno česa veseliš?
Ne, še nikoli nisem bila tako sama; ne vem, kako se naj navadim na takšno situacijo. Vem tudi, da mi nihče ne more pomagati, in da moram sama najti ustrezen način in tiste majhne korake, ki počasi lezejo ven. Kako naj najdem zadovoljstvo v teh majhnih korakih... kako naj "delam na sebi", da bom obvladala žalost in znala zaključiti s preteklostjo? Kako naj bolj optimistično gledam na prihodnost? 1000 x kako! Ne vem odgovorov.

Vse dobro!

Vzroki za najine težave so različni, čeprav se izražajo na podoben način. Jaz sem trenutno na pozitivnem delu krivulje in sem po vseh teh letih trdno odločen narediti konec temu cikličnemu vračanju na dno. Veliko zaupanja imam v kognitivno-vedenjsko terapijo, rešiti moram le problem prenosa v prakso (teorija mi gre običajno dobro od rok).
Kot sem zapisal že v prejšnjem postu sem v prvi vrsti prepričan, da se moraš najprej dobro prespati in v primeru, da čutiš tesnobo, tudi umiriti. Ko proti tebi delajo še telesni znaki, je premlevanje negativnih misli (ruminacijo) še toliko težje prekiniti. Poskusi se zalotiti, katere konkretne misli ti sprožajo valove brezupa in žalosti. Izgube ljubljenih so razumljivo travmatične, ampak namesto na boleče spomine se poskusi osredotočiti na interakcijo s tistimi, ki jih še imaš. Omenjaš razumevajočo sinovo družino in prijatelje, kar je blagoslov, ki ga ni vsakdo deležen. Poskusi se s tem vzpodbujati, da ni vse tako črno in da ti kot individuum predstavljaš pomemben člen v življenjih vseh teh ljudi.
Potem je tu še izguba službe, ki je bila kot si zapisala nekako ves čas na vidiku in je kasneje do nje dejansko tudi prišlo. Predpostavljam, da ti to daje nek občutek nemoči nad lastno prihodnostjo. Jaz sem tak tip, da mi osvajanje novega znanja, širjenje perspektive in razgledanosti v majhnih korakih dviga samozavest in včasih je že to dovolj, da se ponovno zaveš svoje vrednosti. In za te stvari nikoli nisi prestar ali preveč nemočen, ampak tega se ti nedvomno zavedaš, saj omenjaš opravljanje magistrskih izpitov z najvišjimi ocenami. Ena izmed tvojih prednosti, ki jih imaš pri iskanju nove službe, so gotovo delovne izkušnje. Ne vem, na kakšnem področju delaš in kako raznoliko delovno preteklost imaš, ampak to so stvari, ki jih je vredno poudariti.
Poskusi še s kakšno preprosto finto iz čuječnosti - ko se ujameš med ruminiranjem o berzizhodnosti sojvega položaja, poskusi miselni tok takoj preusmeriti s prisiljenim osredotočanjem na detajle kakšnega banalnega opravila, npr. umešavanja medu v čaj.

Ja, saj kognitivno-vedenjska terapija je edina, ki lahko pomaga. AD in vse ostalo je le začetek, da se z vedenjskimi vzorci lažje spopadeš. A kot si tudi ti dejal, gre tudi meni teorija dobro od rok. Vse vem, do česa bi bilo potrebno priti, le poti ne vem. Interakcija s tistimi, ki jih imam, mi ta trenutek ne pomeni veliko, le s tistimi, ki jih več nimam (partner). Razumsko povsem nesprejemljivo, čustveno pa....
Ravno daljše obdobje iskanja zaposlitve in izguba lastne neodvisnosti me je pahnila tako daleč (to kar traja in traja; sicer vedno nekaj delam, a nič rednega) in način reševanja tega problema v razpad veze. Moram povedati, da tudi bogate delovne izkušnje ne koristijo, saj iz izkušenj vem, da je zaposlitev mogoče dobiti le preko vez. Ne zadovoljujejo me niti dosežki kot je študij! Vedno sem prejemala očitke, da se premalo cenim, in da veliko več zmorem kot mislim. Torej se ne cenim.
Pred kratkim sem obiskovala tečaj čuječnosti pa moram povedati, da se je kar končal, ker enostavno nisem bila sposobna toliko zbrati misli, da bi sodelovala. Ko sem se prijavila še nisem bila v taki fazi.
Vse imam: psihiatra, psihologa (ki pa nikoli ni dojel mojega problema), zdravila, zdravo pamet, prijatelje, ... in črva v glavi, ki gloda.
Si mi pa dal misliti s petjem...morda tudi to, ali pa kakšna dramska skupina in tudi pišem rada....vsaka ideja je dobra v razmislek, hvala!
Vse dobro!

Zala, daj svojemu telesu malo časa, da pride k sebi. Praznina je pogosto posledica poprej prekomerne bolečine in pravijo, da znak globoke depresije. Vakum med svetom in sabo - to mi je poznano. Vendar ne obupaj, ker so te zadeve VEDNO samo prehodne. Moja izkušnja je pokazala tako.

Neverjetno veliko hudega si prestala in ostala živa; to je uspeh in odskočna deska za naprej. daj si čas, delaj po svojih močeh, kolikor zmoreš in dovoli si, da si trenutno šibka, kar ne boš dolgo. če si kaj očitaš, si to oprosti. zakaj nisi mogla dati v odnosu s fantom toliko od sebe, da bi ga obdržala...se mi zdi, da tu krivdo za neuspeh jemlješ nase, za odnos pa sta vedno odgovorna dva. če ne bi bilo zate pretežko, sem gotova, da bi ravnala drugače. rabila si čas, da predelaš, on pa tega očitno ni prenesel. dejansko je težko danes najti zanesljivega človeka, ki zna stisniti zobe, koje treba in se proglodati skozi takšna obdobja, ampak ti točno to rabiš. enako kot vsi mi drugi in tu se meri po mojem mnenju kvaliteta človeka. ali je tega sposoben ali pa tega ni. te ima dovolj rad ali pa te nima. ni težko biti s človekom, ko je ta zadovoljen in srečen, veliko težje je vztrajati v kriznih trenutkih. ki pa seveda so tudi na sporedu. imam krasnega očeta, ki je vedno rekel: Maja, v življenju je veliko proze in malo poezije. Tega nisem marala slišati, šlo pa je za to, da je eden tistih, ki je sposoben in pripravljen sprejeti žćivljenje takšno kot je in vztrajati in se boriti v vsakem trenutku. seveda ne bi šlo, če se ne bi trudili obe strani. enkrat lahko več stori eden, drugič drug, je pa na obeh, da stvar uspe. veliko napak ima moj oče, zagotovo pa sem mu lahko hvaležna, ker je figura v mojem življenju, ki je stabilna, zanesljiva. takšnih ljudi, kot je on, temu svetu resnično manjka. in tudi ti, Zala, boš rabila takšnega človeka. vsi mi ga bomo. življenje pač ni samo med, prepričana pa sem, da si v dobrih trenutkih krasna in daš veliko od sebe. ob vsem, kar se ti je zgodilo, je iz napisanega moč razbrati tvojo voljo, pozitivno naravnanost, ne glede na vse. čeprav je tvoje doživljanje trenutno prej obremenjujoče kot obratno, sem prepričana, da boš s tistim svojim pozitivnim delom, ki te ohranja, uspela postaviti nazaj na noge sebe, prevzeti skrb zase in pozneje še za koga drugega.

ne morem reči drugega kot to, da smo ljudje, ki ob sebi enostavno potrebujemo močne in zanesljive ljudi. in s tem ni nič, prav nič narobe. Res pa je: srečanje je sreča. ko pride čas za to, sem prepričana, boš tudi ti srečala takšnega človeka.


do takrat pa ostani dobro in seveda, tu smo zato, da te podpremo.


mislim, da imaš zelo dobro osnovo v sami sebi, da boš speljala zadeve na boljše in se dvignila ponovno ter zrasla v močno, pogumno, srčno in krasno punco, v vse tisto, kar trenutno pri sebi ne vidiš in kar pogrešaš. misli so posledica tvoje kemije. išči in raziskuj naprej, našla boš svojo pot, tako kot jo vedno znova, ko se kaj slabega zgodi, tudi mi ostali.

In nisi sama, dokler smo mi tu, še vedno nisi sama in ne boš sama. sem prepričana, da se bo vedno nekdo pojavil, ko bo čas za to in boš rabila.

Lp,

maja

Draga Maja,
hvala za krasne stavke. Napisala si to, o čem tudi sama razmišljam. Ja, malo je močnih ljudi, ki so ti pripravljeni stati ob strani. In glede na to, da sem tudi jaz mojemu pokojnemu partnerju stala ob strani na poti alkoholizma sem verjetno res močna....le zame se zdaj ni našla dovolj močna oseba. Po smrti partnerja sem se težko odločila še za en poskus skupnega življenja; mislila sem, da bo to do starosti. A bilo je le, dokler sem bila močna, samozavestna, samostojna; šibke in ranljive me ni mogel sprejeti. Čeprav se še sama nisem najbolj zavedala, da lezem navzdol vseeno mislim, da sem se še pravočasno ustavila; ali pa me je ustavil on s svojim odhodom (pa ne zaradi mene ampak zaradi njega samega). Ja, žal mi ni znam in zmogel stati ob strani, saj verjetno tudi sam ni vedel kaj sploh hoče v življenju (samozavestno, samostojno in neodvisno žensko, polno optimizma; le kdo jih ne?). A kot praviš življenje ni samo poezija in vedno starejši kot smo, bolj si želimo sigurnosti. Meni sta se sesuli obe: služba in partner. Ja, veliko sem že preživela in zdaj sem prazna, a s časom bom tudi to prestala nekako, čeprav še ne vem kako. Morala bi se spočiti (spim po 2 uri), in telo spraviti v red (hujšam kot za stavo), da bom lahko zbrala dovolj energije. trudim se vsak dan posebej - sama, saj nihče ne razume.
Hvala ti in vsem, ki ste tukaj zame in da lahko delim z vami svojo zgodbo. Veliko pomeni!
Vse dobro!

Zala,

mi te razumemo. Sam zelo dobro vem, kako se počutiš, ko govoriš, da si ranljiva, nesamozavestna, premalo samostojna. Ampak verjemi, to so le tvoje misli, ki se igrajo s tabo. In vsakič, ko se pojavijo, jih je treba odriniti na stran. Preusmeriti pozornost. Kako hudičevo težko je to, mi prav tako ni treba poudarjati. Velikokrat ne uspe, je pa lažje v družbi in ob ljudeh, ki se jim lahko zaupaš. Kot je že majč lepo povedala, ti bomo na tem forumu vedno pripravljeni prisluhniti, ti poskušati preusmeriti pogled in te razumeti.
Še enkrat pa bi rad naglasil - veliko bolje bo, ko boš spočita. Izčrpano telo težko umu daje pozitivne signale. Trenutno si brez tekočih obveznosti, ki bi te bremenile z danes na jutri. Vzemi si čas, obravnavaj naslednji teden ali dva z edinim namenom, da se sprostiš in uživaš v občutenju sveta okoli sebe. Potisni krizo, politiko, razprtije, ki so jih polni časopisi in tv, na stran in si predstavljaj, da nič od tega ne obstaja. Absorbiraj lepoto okolice, nasmehe in prijazne besede in jih vračaj z enako mero. Na manj prijetne stvari glej z distance, kot da nimajo veze s tabi in si samo nevtralen opazovalec, prišlek od nekje daleč.
Mogoče nakladam na polno :) , mogoče pa ti bo iz vsega skupaj uspelo izvleči vsaj kakšno dobro idejo. Ampak poskusiti za teden ali dva se splača. Realnost z vsem pripadajočim bo tudi pozneje tu, ampak če boš uspela v tem času pridobiti nazaj pravo perspektivo, se boš lažje soočila z njo.
In poj. :)

Smokyboy,
tvoje gledanje moje zadeve mi daje potrditev, da pravilno razmišljam. Te presnete misli res ne dajo spati in delajo zgago; zaenkrat še vedno iščem mehanizme, da jih odženem in skušam preusmeriti na dobre plati celotne zgodbe.
Prav imaš tudi, da sem nespočita in utrujena zaradi številnih neprespanih noči; kljub AD in uspavalu spim največ tri ure. Ne gledam dnevnikov in ne berem novic že kar nekaj časa, saj me vse to spravlja v slabo voljo. Izogibam se tudi ljudi, ki so v enaki situaciji kot jaz (čeprav sem bila skoraj vedno tukaj za nekoga tega zdaj ne zmorem, saj sem sama preveč na tleh); raje sem sama s seboj. In mi tudi vedno bolj uspeva biti dovolj v svoji družbi.
Včeraj sem bila v družbi krasnih ljudi, ki so mi, tako kot ti, dali veliko misliti...rečeno mi je bilo, naj iz svoje nekajdesetletne zgodbe začnem zbirati svoje bisere...spet ugotavljam, da sem pravzaprav res močna, da me toliko padcev še vedno ni spravilo popolnoma na tla. Nikoli ni bilo prav časa podelati teh zadev, saj so se celo življenje samo kopičile in nalagale. Zdaj je menda resnično čas zame, saj je bilo dovolj oziroma vse preveč razdajanja za druge. Veliko dela me čaka in iskanja načinov, kako se tega lotiti. Hočem biti spet jaz, tista v bistvu: polna energije, pokončna, zabavna, ustvarjalna, najti zadovoljstvo, sebe...s tem se bo treba odreči tudi številnim razdajanjem do onemoglosti za druge, postaviti meje.
Nič ne nakladaš, zelo veliko resnice poveš v razmislek in hvala ti. Ja, velikokrat sem rekla, da: "življenje ni pesem, a vendar pojemo"... le sama se tega ne držim. Se bom naučila tudi kakšno pesem...hvala!
Vse dobro!

Draga Zala,
kot so ti že napisali, razumevanje in podporo boš našla tu na DAM-u.

Partner je odšel. Ne poznam sicer ozadja, vendar je tako, kot pravi moj oče: v življenju je veliko proze in le nekaj poezije. kdor zna in zmore to sprejeti v konkretnih življenjaskih okoliščinah, ta zna živeti. in v tem se meri kvaliteta človeka. v tem, da je tako močan in plemenit, da te v takih trenutkih ne pusti same. to ne pomeni, da prenaša vse tvoje izpade, tudi če se kdaj vedeš neustrezno in doživljaš odpore, s katerimi se ne boriš učinkovitejše. kvaliteta odnosa je zame v tem, da ti človek to pove, da ti postavi ogledalo in da tudi skritizira tvoje vedenje, če je treba, a istočasno ostane ob tebi, ti stoji ob strani in te počaka, da prideš do točke, ko zmoreš naprej.

seveda nas ni nihče dolžan prenašati, če se ne trudimo in če počnemo same pizdarije (pardon izrazu), pa vendar je tudi na njem, da nam to pove in da od nas pričakuje vedenje, ki je bolj ustrezno. če te ima človek rad, če mu je mar, se v tem smislu bo ubadal s tabo.

Danes je dejansko preveč ljudi, ki niso pripravljeni stisniti zobe ma za čisto nič. skačejo iz odnosa v odnos in nikdar ne pridejo globje. sama zelo cenim mojega partnerja, ker je v tem smislu podoben meni, da sva v trenutku, ko bi lahko pobrala šila in kopite pri prostovoljnem delu, ko nama je skupni klient umrl, oba ostala in poskrbela še za njegovo mamo, ki je ostala sama in še danes nekako imava pregled čez situacijo z namenom, da jo zaščitiva, če in ko je to potrebno. Na tak način sva se spoznala, se začutila in zbližala. zelo, zelo ga cenim in zame je izreden človek, ki mu nihče drug, ki misli izključno na svojo rit, ne seže niti do kolen. in ko mu rečem, da ga imam rada ravno zato, ker je toliko boljši od vseh drugih, mi kot da ne zna verjeti in razumeti, kaj pravzaprav imam v mislih. ampak res je občudovanja vreden. je pa tako, da moram tudi sama kljub vsem up-som in down-som skrbeti za to, da najin odnos štima, da je več + kot - in to vedno. in včasih je ob vseh življenjskih problemih to težko, ampak vseeno - tako more biti in tudi bo. in bom se preglodala čez vse, kar bo treba, preplavala bom oceane preteklih razbuekanih morij, odstranila vse ovire, samo zato, da bo stvar delovala. zakaj? ker je vredno. tokrat pa res.

tudi ti, draga Zala, boš enkrat, morda kmalu srečala človeka, ki ti bo bolj odgovarjal. tisto, kar želiš od drugih ustvarjaj sama in našla boš ter se znašla med sebi podobnimi ljudmi in ni vrag, da ne srečaš tudi ti kakšne kvalitetne sorodne duše.

drži se.

glede na vse, kar si doživela, se neverjetno dobro držiš, čutim iz tvojega pisanja, da je v tebi kljub vsemu veliko vedrine in pozitive. boš se preglodala skozi tole, sem prepričana. zdaj pa glavo gor in pogumno naprej.

maja

Draga maja,
vidim, da sem tudi tukaj našla razumevanje. Starejši člani se morda še tudi spomnijo celotne moje zgodbe, ki pa doslej sicer ni bila potrebna neke analize.
Ja, glede partnerstva imaš prav. Plemenitost človeka je prav gotovo v tem, da te v nesreči ne zapusti, da ne išče izgovorov, da je dovolj dolgo opozarjal, govoril, čakal... (na to, da bom kaj naredila v zvezi z zaposlitvijo in samo s sabo; saj v nekem takem stanju preprosto ne zmoreš; pa še to pod pritiski, da bo odšel, če ne boš). Vse to sicer vem, pa vendar še vedno žalujem za lepimi trenutki (ko sem bila tudi jaz dovolj "up") in vse preveč pozabljam, kaj vse je bilo slabega (tudi iskanja drugega življenja, še ko sva bila skupaj). Razumsko gledano ga nikoli v življenju ne bi smela več pogledati, ker tega preprosto ni vreden. Pa... ni tako; očitno se še vedno ne cenim dovolj, da bi zmogla postaviti te meje.
Imela sem tudi moža, za katerega vem, da me je ljubil in ki sem ga spoštovala ravno tako, kot ti praviš zaradi njegovih kvalitet. Vedno je bil pripravjen vsakemu pomagati, če je le lahko, narediti komu tudi drobna veselja (kar zadnji ni nikoli nobenemu) in se razdajati za naju s sinom in prijatelje. Tega tale zadnji ni zmogel niti v senci in zaradi tega sem se velikokrat spraševala s kakšnim človekom živim.
Dileme ki ostajajo pa so seveda: po smrti moža sem si le s težavo dala še eno možnost skupnega življenja. Na začetku (dokler se ni priselil) je bilo krasno. Potem pa sem izgubila stalno zaposlitev in sicer vedno delala, a bolj priložnostna dela ali javna dela (vedno sem sama zase skrbela). In s tem so se začele težave...nisem sposobna najti stalne in dobre zaposlitve. res sem postala zaprta, obupana, negativno naravnana, saj se to že dolgo vleče. Padla v depresijo in tukaj sem...
Ampak; še iz vsake situacije sem se nekako izkopala, pa se bom tudi iz te. Trenutno spet nekaj delam, huje bo, ko bom čisto doma, saj potem res ne bo sredstev za preživetje..pa zdaj o tem ne bom razmišljala. Morala bom veliko narediti tudi na sebi, da si ne bom dovolila ponižanj (kljub situaciji) in da bom VEDNO poznala svojo vrednost ne glede na situacijo. BOM! Veliko sem prestala v življenju, pa me še vedno preskuša, klinc ga gleda, ni hudič, da ne bo drugače. Če ne bo drugače se bom naučila (se že učim) živeti sama s seboj in biti sebi zadosti. Pa tudi, če me nihče več ne bo ljubil... Vem pa tudi, da si zaslužim marsikaj, saj sem marsikaj tudi dajala.
Hvala ti za vzpodbudne besede, res sem jih vesela.
Vse dobro!

draga Zala, upam da tega moškega ne boš več spustila do sebe, pa če ti srce skače iz prsi pri tem. brez zamere. razlog, da te pusti: ker si v današnjem času ne uspeš nemudoma najti zaposlitve. ljuba duša, lepo te prosim. a te ima potem zaradi dohodka samo al kaj? koliko te sploh čuti, razume, pozne, kje vidi tvoje kvalitete?

izgubiti službo v današnjem času ni nobena umentost. mene to čaka v aprilu. in kaj bom? ja iskala novo, normalno. intenzivno. kaj pa drugega. povem ti, ker delam na pravicah, kjer je delovno aktivna populacija, pa ti povem, da se enim 3x/leto zgodi, da pridobijo, izgubijo in spet pridobijo dohodek. itd.


današnji čas je tak, da so spremembe stalnica in najbolj dragoceno je, da obdržiš sebe.

ko srce joče za tem, kar je izgubilo, se duh veseli svoje rasti, saj rastemo dejansko skozi bolečino. tako se učimo. vsi po vrsti. mislim, da ko boš srečala partnerja, ki te bo začutil - začutil tebe, kot osebo, te vzljubil, bo tole lanski sneg, o katerem ne razmišljaš več in predvsem ničesar več ne obžaluješ, ampak se veseliš, da je mimo.

imaš torej sina, če sem prav razumela? že zaradi njega vztrajaj in ne spusti tistega moškega nazaj v svoje življenje. daj otroku vedeti, da si tako ti, kot on zaslužita več od tega. v resnici nisi na zgubi ti, ampak ta močki, meni se zdiš že po prvem postu, kljub depresiji itd, ki jo omenjaš, izredno prijetna oseba. take je vredno v življenju obdržati, ne pa dat na čevelj zaradi moentalno neprejetega dohodka.


kako se reče tipu, k pada na denar? keš-kaj?  :sesmejem: o bad, Zala samo ne jokaj več za njim, škoda tvojega srca, res da.

maja   

Kako presneto prav imaš, draga Maja. Vse to razumsko popolnoma vem. No, moja kalvarija z zaposlitvijo traja že kar eni dve leti (ne gre za nemudoma - čeprav v tem času ves čas delam in imam svoj dohodek!), le stalne zaposlitve ne morem dobiti. Očitki so leteli na način reševanja tega mojega problema (da sem naredila premalo) in da sem več vredna... z nezmožnostjo rešitve tega sem seveda izgubila na samozavesti, samozaupanju in samostojnosti, a...razumsko vem, da se zaradi tega človeka ne zapusti. saj ne gre za karakterne lastnosti ampak za situacijo v kateri si se znašel. Kljub vsemu mislim, da sem močna, sploh glede na to, kaj vse sem že preživela...trenutna šibkost pač vpliva na moje življenje bolj v negativnem smislu.
Bolj je verjetno šlo zato, da bi brez zaposlitve zaradi dohodka rabila jaz njega... kaj vem. Načeloma naj bi ostala "prijatelja", vem, da ga sploh ne bi smela pustiti blizu in da bi bilo tako najbolje zame. Tudi prijatelji naj bi bili taki, ki jih cenimo zaradi njihovih lastnosti, kar pa... gre za velik ego in to, da ima samo on vedno prav. Ljubezen? Ja, je z njegove strani odšla.... z moje počasi odhaja zaradi karakterja, s spoznanji.
Sin je samostojen in ne živi več doma; v stanovanju sem sama. Počasi se navajam; bo šlo; tudi kuhati zase sem začela...delati na sebi še intenzivno ne. Treba se bo spočiti (ne spim), res bi bil čas, da postavim meje za ljudi v mojem življenju in neham biti "tukaj za vse", le zase ne. Ne znam...
Saj se stvari morajo enkrat spremeniti in se tudi bodo. Vrjamem...morala bi tudi intenzivno začeti pisatui magistrsko nalogo, pa zdaj ne zmorem...veliko tega! Počasi in vztrajno naprej!!
Hvala in vse dobro!

Čas beži stvari pa se še vedno niti malo ne postavljajo na pravo mesto. Zdelo se je že, da bo šlo in bo vedno lažje, pa ni. Vedno znova prihajam v isto pozicijo žalovanja za nekom, ki tega pravzaprav ni vreden. Ne vem, kaj je z mano, ko vendarle razumsko vem, da vse to nima smisla. Zakaj še vedno hrepenim po nečem, kar je minilo in kar se v taki obliki nikakor ne more vrniti...
Verjetno gre za nepopisno osamljenost in samoto, ki se odraža na vsakem koraku v tem praznem stanovanju, kjer je bilo vedno več živih bitij. In zdaj sem popolnoma sama; ne vem kdaj in kako bom to lahko prenesla. Vem, da je žalovanje normalen proces, ne vem pa, zakaj se sama potiskam nazaj v situacijo (ohranjanje stikov z bivšim partnerjem), ki mi povzroča dodatno bolečino in me pravzaprav celo ponižuje (zaradi upanja?).
Kako najti zaposlitev, ki mi bo dala vsaj malo vere vase, da sem sposobna poskrbeti zase... (da bi me zaradi tega nekdo maral?). Kaj sama sebe res ne znam imeti rada? Kaj sploh to pomeni imeti rad sam sebe?
Kako naj začnem delati inventuro svojega življenja in razčistiti stvari, ki so se nabrale in jih verjetno nisem predelala... Enostavno se več ne znam spopasti z njimi...ne znam poiskati drobnih zadovoljstev, ker jih preprosto ni več. Včasih se res bojim, da bom obupala...samo staro življenje bi želela nazaj in to se kar ponavlja.
Kje je kdo, ki lahko sliši moje klice na pomoč....

Vse dobro!

Zala  :rozicodam:

Najprej naj ti zaupam, da sem se tudi sama soočala z neke vrste žalovanjem, morda celo obžalovanjem in hrepenenjem za nekom, ki tega nikakor ni (bil) vreden.

Ja, razum ve, a srce in tista praznina znotraj naše duše hrepenita po nekom, pa čeravno vemo, da v naše življenje ni prinesel veliko oz. nas je odnos z njim celo lahko izčrpaval.

Jaz mislim, da je ravno slaba samopodoba tista, ki nas sili v tako razmišljanje oz. čutenje. Ne znamo sami sebi biti zadostni, ne zmoremo se "začutiti"  v vsej svoji lepoti, unikatnosti...Zato rabimo drugega, da nam da občutek vrednosti, občutek, da je nekomu mar za nas, da nas nekdo potrebuje...

Samota in osamljenost ni isto... To, kar tebe trenutno najbolj uničuje je osamljenost...Ta občutek te trenutno kontrolira in ti ne dopušča, da začutiš samo sebe.
In bolj, ko se zapiraš pred vsemi, bolj se osamljenost seli vate...S sabo pripelje še žalost in obup, ter občutek krivde, kar potem izpodrine vse drobcene lučke, ki se vsak dan prižigajo v tvoji duši...v tvojih očeh.

Glej, zapomni si, da se vrednost človeka ne odraža v tujih očeh...temveč v naših lastnih. Zato je sedaj najbolj pomembno, da najdeš način, da boš postala pomembna sama sebi...

Vem, da si že imela psičko, vendar, a si morda kaj razmišljala, da znova ponudiš dom kakšni kosmati kepici, ki čaka v zavetišču na ljubeč in prijazen dom?

Sama veš, da so živali najiskrenejši prijatelji, da ti krajšajo čas, ti osmislijo dan in narišejo nasmeh na obraz.


Tudi jaz sem se tega morala šele naučiti... Imeti rad sam sebe pomeni, da si do sebe prizanesljiv, da nimaš prestrogih zahtev do samega sebe in da znaš poslušati svoje želje in potrebe.
Rad sam sebe pomeni, da se neguješ, tako telo, kot dušo...Da se pogledaš v ogledalo in si podariš nasmeh, da greš na sprehod, telovadbo, v toplice, na masažo... Da si kupiš kaj lepega, prebereš kaj zanimivega ali poučnega, poješ kaj dobrega...

Vse to zbuja občutek zadovoljstva in ljubezen do sebe... Neguj sebe tako, kot si želiš, da bi drugi tebe oz. kot bi ti tistega, ki ga imaš rada...  :srce-utrip:


Take stvari rabijo svoj čas, da jih predelamo in umestimo v predalček svoje življenjske zgodovine... Glede na to, da nimaš službe, domnevam, da ti je plačljiva psihoterapija težko dostopna, vendar ti jo vseeno toplo priporočam.

Na voljo so ti pa tudi razne delavnice oz. predavanja v okviru društva, ki bodo potekala v kratekm in so tudi finančno dostopna:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1127&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1126&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1122&Itemid=1

Verjemi, pot obstaja...pot v lepše in bolj mirne dni, samo zaupaj vase in poišči V SEBI tisto po čemer tako zelo hrepeniš...

Vse dobro ti želim  :rozicodam:

danes so samo solze, ki so tako redko moj spremljevalec, moj prijatelj....

Vse dobro!

Draga Zala,

žalovanje za izgubo, žalovanje za zaupanjem, žalovanje za neuresničenimi sanjami, žalovanje za našimi pričakovanji itd. so naša stvar in ne stvar osebe, ki je v nas vse te občutke zbudila. In pravico imaš, da žaluješ, izjokaš, itd. pravico imaš do časa, ki ga za to potrebuješ. dovoli si, da čutiš, to kar čutiš, sprejmi slednje in tem občutkom na podlagi lastnih prepričanj in misli, ki so tudi tvoje dodajaj nove občutke s tem, ko reflekteraš zadeve. Vse to je tvoje, tvoje misli in občutki, življenje je tvoje in tvoja pot, tvoje je in na tebi, kaj boš z vsem tem storila. To je tvoje. Ne jemlji pa nase tisto, kar ni tvoje - kako te vidi on, kakšne razloge ima, da te je zapustil, to je njegova precepcija. če je odnos prekinil s t6abo, je to njegov problem. jasno si razjasni, do kje si ti in od kje naprej so drugi.

Če v pol leta ne boš tega popucala, ker imaš toliko časa, da žaluješ, zraven pa seveda živiš, iščeš službo, počneš vse, kar je zate pomembno, itd. skratka: če boš ugotovila po polletnemu žalovanju, da nisi skozi vse to, če ti bo ostala fiksacija, ti bom dala jaz en kontakt, kamor se lahko potem obrneš po pomoč. Ravno v tem času sem namreč sama doživela preobrat v svoji zgodi s pomočjo neke oblike zdravljenja, ki mi je bila doslej tuja. Ne dam se več. Ne mislim govtat več tujega shita, tisto, kar ni moje, ker so na svetu ljudje, ki svoje sranje zelo radi stresejo na neko tretjo osebo, zato da sami z vsem tem, kar se jim je zgodilo lažje shajajo in tega enostavno ne smemo dovoliti, umetnost pa je včasih že pogruntati, kaj se nam je v tem smislu pravzaprav zgodilo.


Jaz sem danes zelo zelo močno odločena, da temu naredim konec oziroma sem ga že, res sem prav besna v tem smislu in polna moči, ki mi jo je prej zaradi blokad v pretoku enostavno manjkalo. Vedno sem ostala na pol poti in mučno je bilo, ko se je epizoda kot pesem žogice marogice "Imela sva boben in lajno" znova ponovila, kar me je seveda spravljalo v obup. Skratka danes se ne dam več, abnormalno veliko moči čutim v sebi, da tega ne dovolim in si mislim, pardon izrazu, ampak naj se j*** folk, ki misli stresat name še kaj, kar ni moje. naj naredi s tem, kar hoče, ampak jaz takih zadev več ne kupim. z vso k****** krivdo vred, ki ni moja. sploh ni pogojev, da kaj takega še komu na tem svetu dovolim. ma ga ni človeka, evo.

kolikor je bilo vsa leta to tako težko, moram reči, da imam v zadnjem obdobju res srečo, ker sem srečala ljudi, ki so me ogromno naučili. prevsem so prišli posamezniki, ki so mi pokazali, da se da ravbnati drugače, kot je ravnala oseba, na katero so bile pripete moje fiksacije. mislim klinc ga gleda, kako malo premore normalne človeškosti in normalnega odnosa, jebela cesta. res klinc gleda takšne ljudi, ma moment moje pozornosti več ne dobijo, ni govora. vse kar čutim je samo tista zdrava jeza, ki mi daje moč, da se uprem takemu sranju, res.

ne idealiziraj tega ex fanta, na podlagi predstav, ki si si jih ustvarila na podlagi lastnih želja.


izjokaj vse in pojdi dalje. življenje te čaka.

maja

O tem sem se tudi sama spraševala; ne bi mogla ravno reči, da imam o sebi slabo mnenje, sploh ne; gre za to, da sem pravzaprav dopustila, da me je nekdo toliko ponižal, da sem to preprosto začela verjeti. In verjetno gre najbolj razočaranje nad mano sabo, da tega nisem pravočasno ustavila, spregledala. V bistvu me je s svojimi pritiski o iskanju zaposlitve in posledično baje mojo nesamozavestnostjo, nesamostojnostjo in neodločnostjo v to (ker pač redne zaposlitve nikakor ne morem najti) dobesedno prepričal. Ni vedno vse od nas odvisno in na določene zadeve preprosto nimamo vpliva. Pa tudi če ne bi naredila "dovolj" (po njegovem mnenju) imam zato vseeno pravico do spoštovanja, ljubezni; pač ne zmorem več..in če me bo kdo ljubil me bo tudi takšno in ne po njegovih predstavah. Ampak on pač take ženske noče... kot odsev nečesa, česar sam prvzaprav nimaš... Res pa je, da imam tudi sama do sebe dokaj stroga in visoka merila in vprašanja o sposobnosti doseganja teh meril, čeprav sem si že velikokrat dokazala, da to sploh ni vprašljivo. A zame je vse premalo...
Razumsko popolnoma obvladam situacijo, da nekdo ni vreden mojih čustev, bližine in razdajanja.. čustveno, pa je osamljenost veliko večja in me ohranja v nekem nezdravem kontaktu s tem človekom, ki tako nad mano seveda čuti še večjo moč. Nisem sposobna zapreti vrat in zaključiti. Je to ljubezen (kar ni logike glede na packarije) ali res samo strah pred osamljenostjo. Kako to premagati? Vse preveč je bilo že izgub...
Zato nezdravo žalujem z zavedanjem, da delam narobe...čakam na tisti preobrat (Majči), ki bo ekrat vendarle stal za tem: DOVOLJ JE! Ko ne bom več dvignila telefona, napisala sms-a in se preprosto ne oglasila več....to je edina zdrava pot. Izgubila sem moža in sem vedela, da ga ne bo nikoli več..in preživela. Kaj hudiča se dogaja zdaj? Kaj je v bistvu storil z mojimi čustvi in mano? Vse to je del teh razmišljanj in nihanj, ki me vozijo tako zelo gor in dol. Ja, tu je prav gotovo veliko njegovega sranja, ki ga z nezavedanjem sebe ne sprejema! In to bi morala biti samo njegova stvar; jaz pa - delam utvare, da bo vendarle prišel do spoznanja, da ni ravnal prav in da je zadnji čas, da se zresni in si ustvari pogoje za kvalitetno starost. Trapa!
Ne vem še; če bom potrebovala še dodatno pomoč bom hvaležna za napotke; bom pisala in vesela, če me boste poslušali!
Vse dobro!

jaz bi namesto temu, da se upiraš in odrekaš žalovanju, ki je očitno potrebno, raje della na tem, da intenzivno prežalujem, kar imam - svoje neuresničene upe, svoja pričakovanja, hrepenjenja, svoje zaupanje, ki si ga čutila do osebe, ki te je na koncu razočarala, ker ni bila prava. Če potem v pol leta tem občutkom ne bo konec - daj si toliko časa - potem nikar ne meči stran dragocene čustvene energije, da se vrtiš v istih krogih. Če bo potrebno, me kontaktiraj, pa ti bom posredovala cifro človeka, ki je pomagal meni s tem, da mi je odprl moje pretoke in odstranil blokade, preumseril mojo lastno energijo v pravo smer, da sem zbrala moč in voljo in se odločno uprla, kot še nikoli.


žalovanje v dogledno kratkem obdobju pa je normalna reč in tu si nimaš kaj očitati. in prenehaj s kritiziranjem sebe. daj si to, kar rabiš in pika. če rabiš jokat, se malo posmilit sama sebi, se jeziti, karkoli, plesati ob muziki in se zraven na glas dreti, pa to počni. nima veze. do tega imaš pravico. morda pa ti utegne pomagat, kdo ve.


Maja

Morala bi nekako komentirati svoje napačne odločitve. Po svoji odločitvi, da prekinem stike s človekom, ki me je tako prizadel, je sledil pogovor in jasna opredelitev glede te moje odločitve. In med tem je padla tudi ideja, da bi si bilo potrebno dati še eno možnost. Čeprav skoraj trdno vem in verjamem, da se ne bo spremenil (sploh glede svojih skrivnosti in iskanja lepšega življenja) sem se strinjala.
Zdaj sva se dobila dva vikenda... in že naletela na težave s ponovnim skrivanjem preteklosti  (čeprav sva bila narazen sem menila, da je prav, da mi o tem pove, saj sem zaradi tega zelo trpela).
Ker sva se strinjala, da morava oba delati na sebi sem v to šla...a vedno manj sem prepričana v to, da je to sploh mogoče. Je mogoče, da bom ob ponovnem neuspehu manj trpela? Je mogoče, da bo spoznanje, da resnično ne bo drugače (kar sem vedela že prej) kaj prispevalo k temu, da bom šla lažje dalje? Je mogoče, da počnemo stvari, za katere vemo, da so vnaprej obsojene na propad? Koliko "osebnih" stvari lahko ima partner v neki zvezi; koliko svobode potrebuje, predvsem v stiku z ljudmi, ki jih ne poznaš in jih ne želi razkriti? Je res mogoče, da se vedno dogajajo neka čudna naključja, ki porajajo vedno samo dvome in sumničavost? Nikoli nisem bila ljubosumna in posesivna...
Zdi se mi, da živim kot v mehiški nadaljevanki. Ničesar več ne vem, samo to, da ni prav.... in ta občutek mi ni všeč.
Vse dobro!

Zala  :rozicodam:

Določene situacije se nam ponavljajo oz. pojavljajo z razlogom...Preko njih si namreč utrjujemo prepričanja, ki so nam bila vcepljena v začetku našega življenja...In včasih se nam zazdi, da se znova in znova zapletamo v iste težave, doživljamo iste bolečine, srečujemo "napačne" ljudi... Kot, da si ne dovolimo biti srečni in zadovoljni...


Torej, delo na sebi DA. Spreminjanje in osebna rast sta vedno dobrodošla, saj z njimi bogatimo naše življenje ter ga končno vzamemo v svoje roke.

Sprašuješ ali boš ob ponovnem neuspehu oz. razhodu manj trpela? Torej imaš že v štartu mnenje, da vama ne bo šlo? Je med vama preveč nezaupanja?

Vprašaj se ali si sploh želiš, da vama uspe? Ali si pripravljena spremeniti svoj pogled na vaju, na njega, na sebe? Je pripravljen na spremembe tudi on?
In predvsem začnita od začetka in ne od tam, kjer sta prejšnjič zaključila...Dajta vajini vezi nove temelje, na katerih bosta gradila medsebojno zaupanje, dajta si prostor in čas. Naj te dvom in strah ne ovirata pri tem...

Vsekakor pa menim, da ob ponovnem neuspehu bolečina ne bo nič manjša, saj zavedanje v smislu "saj sem vedela, da bo tako" ne pripomore k lažjemu prebolevanju, temveč ravno obratno...Znova nam poruši delček zaupanja vase in v odnose...

Zala, sama odločaš v kakšni "nadaljevanjki" boš živela...In tudi, če je to "mehiška limonada" lahko še vedno izbereš drugo vlogo in ne vedno tisto, ki se ji dogajajo slabe in žalostne stvari...

Pozdravljena Zala,

če prav razumem, je ta ideja o ponovnem poskusu prišla z njegove strani? Pozitivno je vsekakor to, da se strinjata, da se morata spremeniti oba. Da ne gre za to, da en "daje šanso" drugemu, da se spremeni. Če bi namreč šlo za slednje, verjetno res samo izgubljata čas. Tako pa moram pritrditi Slavki, da je odločilno za uspeh v prvi vrsti to, da oba verjameta v možnost spremembe pri drugem ter da ne pričakujeta preveč prehitro. Človek se lahko tudi na hitro spremeni v toliko, tako da začasno izpolni partnerjeva pričakovanja, ampak obstati taka sprememba ne more.
Bodi pa poštena tudi do sebe. Vprašaj se in razčisti pri sebi, kaj je tisto, kar te vleče nazaj v zvezo s tem človekom. So to res čustva, ki še obstajajo, ali je to samo potreba po občutku varnosti, po občutku zaželjenosti, po družbi? Slednjo lahko z obnovitvijo partnerstva na nek način potešiš, ampak če se boš nekje globoko tega zavedala, boš zaradi tega samo dodatno načela svojo samozavest in samozaupanje. In slej ko prej pričela popuščati pri njem in pri sebi.
Ne vem točno, kaj te muči glede partnerjeve preteklosti. Če sumiš, da njegovi razlogi za vračanje k tebi niso iskreni (npr. da je imel vmes drugo, pa je z njo končal, pač moram reči naglas), potem je to potrebno razčistiti. Če za to ni nobene osnove, pa z vrtanjem in sumničavostjo vajin poskus ne bo dolgo trajal.

Res ti želim vse najboljše, če imaš dvome in skrbi, kar piši, z veseljem ti bomo poskušali podati svoje objektivno mnenje. Ampak samo ti si tista, ki se nahajaš v svoji situaciji. Ne prepusti se prehitro zavajajočim občutkom, niti pozitivnim niti negativnim. Predvsem pa kot rečeno, ovrednoti svoja pričakovanja in želje ter jih daj na vago nasproti svojim potrebam in možnostim.

Nekaj mi povejte: ali vaši partnerji vedo, da pišete ali berete ta portal? Ali obstaja možnost, da se prepoznajo v vašem besedilu? Kakšna bi bila njihova reakcija, če bi to vedeli?

Lep pozdrav in vse dobro!