FORUM Nebojse.si

 Me zanima kako shajate z ruminiranjem? Jaz tistega običajnega OKM (vsiljive misli) že dolgo nimam več v neki hudi obliki, včasih morda malo, ampak prav nič ovirajočega. Se mi pa zgodi, da ko se pojavi kakšen problem, sploh ne morem odklopit in se mi kar naprej rolajo eni in isti stavki v zvezi s tistim problemom, dokler ne razrešim.... In bolj ko je problem ali skrb zame velika, bolj mi "šopa" v glavi ....Ponavadi neha šele takrat, ko zadevo rešim ....Takrat tudi nič ne morem početi, samo tuhtam ...Kakšnih telesnih simptomov nimam, morda edino migreno včasih, drugače sem OK ....Samo misli norijo sto na uro in samo o tem razmišljam. Ne vem kako takšen tok misli ustaviti....Pa v bistvu me vse skupaj jezi, ker razumsko točno vem, da je početje neproduktivno in da me to samo utruja, rešim pa tako ne nič ....Edino kar sem se sedaj navadila je, da se pač ne sekiram več, ko pridejo takšni dnevi in pač tisti dan malo bluzim, potem pa spet naprej ...Se pravi, da se ne sekiram več, ker se sekiram. ;D Kakšna vaša izkušnja, ideja, nasvet ....?

LP, ANUŠKA1

Anuška1  :rozicodam:

Se kar podpišem pod tvoj post.
Oziroma dodam samo to, da takrat ko se mi pojavi to premlevanje problema,
se mi tudi vsiljujejo ostale negativne misli oz. vprašanja, kako se odločiti, da
bo prav. Kar naprej se sprašujem, med katerima (vsaj) dvema možnostima naj se odločim,
da bo sekirancija minila, ali da ne bom zaradi morebitne nepravilne odločitve še
bolj zatavala v slepo ulico. Pa ni nujno, da sta ti dve rešitvi ( odločitvi) obe pravi, ali napačni.
Skratka moje premlevanje se vrti potem samo še okrog tega, kaj je prav.

Skušam samo opazovati misli, jim dovoliti, da minejo brez mojega vpletanja.
Pa mi uspe? Ne velikokrat, ampak če mi je vsaj nekajkrat, pomeni, da je vredno
vztrajat.

Veš kaj ANUŠKA1, pa še to si mislim. Vsi, ki imamo vsiljivke smo (vsaj jaz tako menim)
zelo občutljivi na vsako misel v glavi, ki pa ni nujno vedno slaba.

Jaz se včasih ustavim že pri tako banalni, da se na koncu smejem temu.

Veliko smeha in dobre volje vsem nam.  :oki:

Živjo, eno leto ukvarjam z ruminacijami oz. vsiljivkami. Oz. bolje rečeno, poznam jih že od prej, pa se mi niso zdele nič posebnega, tudi govorila sem z "običajnimi" ljudmi, ki jih imajo, potem se se pred enim letom ene tako ustrašila, da razmišljam konstantno o tem, oz. jo projeciram še na druge dogodke/ljudi v življenju, vsemu se je seveda priključila še anksioznost, tesnoba.

Na primer, ko sem v neki lepi situaciji, in sem vesela se moje misli karnaenkrat preusmerijo v ta negativni občutek, kot da bi si hotela reči: ne veseli se, s tabo ni vse v redu!

Ta mesec je nekakšna obletnica, zato se ga bojim, kako bo minil. Bila sem že pri psihoterapevtu, vendar nisva veliko omenjala prisilnih misli. Ne vem, kaj naj! Se mi zdi, da me zapnejo najbolj v stresnih obobjih, kot je pravkar.
Vem pa, da mi zelo pomaga fizična aktivnost!