FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Pišem vam v upanju na pomoč in prijazen nasvet.

Zadnje čase čedalje bolj opažam, da me morda daje depresija. Ne vem, kdaj sem se iz srca nasmejal, se radostil življenja. Bolj kot to me muči malodušje, nezainteresiranost, jeza. Mislim, da sem se prej preveč držal nazaj, potlačil vse, kar je negativnega in sedaj to vre na dan kot vulkan.
Med obdobjem OŠ in SŠ sem bil miren učenec, redkokdaj sem se upiral učiteljem ali kakšno ušpičil, skratka bal sem se avtoritete. Bil sem pogosto tudi tarča nadlegovanja in zafrkavanja (celo petarde so mi metali pod noge) in razvil se mi je občutek nemoči in nisem vedel, kako se postaviti zase. Pri športu tudi nisem bil kaj prida dober in se mi je sčasoma priskutil, npr. niti lepo vreme me ne gane, da bi šel vsaj na sprehod ali kaj takega.

Še zdaj se sprašujem, kaj se dogaja z mano, kod sem izgubil voljo in vztrajnost, kajti gimnazijo sem končal kot eden najboljših, čim pa sem začel s faksom (anglistika in japonologija), pa sem se začel manj učiti, nekatere izpite sem komajda naredil, ocene pa niso ravno visoke. Resda nimam štipendije, pa vendar me obdaja slab občutek. Čutim, da se mi znanje ne vsede v glavo, vse pozabim takoj po izpitu in obdajajo me dvomi, če bom sploh zmožen poiskati in opravljati kakšno službo, povezano s študijem. Opažam, da ljudje, ki študirajo čisto nekaj drugega vedo več, kakor jaz in potem se čudijo in sprašujejo, »Ja, kako pa tega ne veš? Saj to študiraš?« in mi kar jemlje veselje do študija. Kot da se moram učiti za druge in ne zase. Na splošno se zdi, da moj lajf teče po tirnicah, po "reglcih" in je zelo dolgočasno. Sem absolvent, pred mano je diploma in še par izpitov in pomoje bom moral nadaljevat z drugo stopnjo bolonje, saj nimam kakšnih delovnih izkušenj, da bi si lahko takoj poiskal službo.

Ko gledam samo oglase za študentsko delo (kakršnokoli), me zgrabi nervoza, stisne me v želodcu, gledam v prazno. Edino delo, ki sem ga opravljal je bilo tam, kjer dela tudi moj oče, se pravi, da mi je tudi on malce pomagal. Vendar posledica tega je, da se mi zdi, da sem »obdan z vato«, da ne znam nečesa sam narediti, urediti ipd. Še po telefonu si mi kdaj trese glas, kamor moram kam klicati. Ne vem, zakaj jemljem take vsakdanje življenjske stvari tako dramatično.

Opazil sem, da hitro izgubim zanimanje za karkoli novega, česar se lotim. Hecno, sem šel parkrat na psihološko svetovanje, pa se mi je zdela cena previsoka na srečanje. Probal sem tudi s športom (prek faksa pa tudi samoplačniško) in sem tudi odnehal, ker je takoj postala dolgočasna rutina.

Počutim se kot prazna lupina, kot zombi, velikokrat ne vem, kakšne občutke in čustva imam, ne znam jih izražati sploh ne vem, kakšne talente in sposobnosti imam. Pred kratkim mi je tudi umrla babica, ki se je zelo prijazno obnašala do mene. Na pogrebu sem se počutil praznega, brez čustev. Ne vem, kaj se dogaja z mano. Zelo me je sram. Sploh spadam sem? Najraje bi se kar pogreznil v zemljo.

To je vse, kar mi trenutno leži na duši. Če se še česa spomnim, bom napisal.

Pozdravljen,

iz tega, kar si napisal, je zelo jasno videti, da imaš težave s samozavestjo. Notranja praznina in čustvena otopelost pa je pri tebi tako izrazita, da skoraj gotovo ne gre samo za del melanholičnega karakterja, ampak za pravo depresijo. Na tvojem mestu bi vsekakor poiskal psihoterapevtsko pomoč, četudi bo na brezplačno verjetno treba počakati (razen, če ocenijo, da gre za nujen primer) in ne bo tako pogosta kot samoplačniška. Prav je, da si se obrnil na ta forum, saj ti bomo poskušali z nasveti in vzpodbudo vsaj pokazati, da le ni tako hudo in da gre za izkrivljen pogled na realnost. Vsaka oseba je unikat in tudi ti v sebi nosiš enkratne sposobnosti - že po omembi anglistike in japonologije sem prepričan, da so tvoji potenciali veliki, le zavedaš in izkoriščaš jih morda premalo.
Razumem, da te potrejo izjave v stilu "kako pa tega ne veš" in tudi sam sem dobil v življenju velikokrat občutek, da ne znam nič. Ampak verjemi mi, gre samo za težave na relaciji misli - čustva - počutje, ki jih je v prvi fazi potrebno včasih normalizirati s pomočjo zdravil, na daljši rok pa s strokovno pomočjo in veliko dela na sebi. Vzemi si čas zase, preberi kakšno knjigo iz serije ".. za telebane" (npr. Depresija za telebane, pa ne pomisli slučajno ob tem, da je poziv iz naslova namenjen tebi :) ), najdi interese in hobije, ki so te od nekdaj zanimali ali pa bi te utegnili zanimati in se jim posveti, da razbiješ rutino dosedanjega življenja. Praviš, da šport ni zate, ampak določene oblike rekreacije, petje, ples, ... karkoli kar bi ti dalo občutek, da si vsestranska osebnost in ne le študent brez vizije za prihodnost. Preko študentskih del in izmenjave si lahko pridobiš izkušnje in videl boš, da si se sposoben znajti v različnih nalogah.
Seveda pa najprej poskrbi za to, da se boš aktivnega reševanja problemov lotil s pravo perspektivo in pričakovanji. Pri tem ti lahko pomagajo tvoji bližnji, če imaš koga, ki se mu lahko zaupaš in izbrani psihiater. Nenazadnje pa smo tu še uporabniki tega foruma, ki ti bomo pomagali po svojih močeh in te, verjemi, zelo dobro razumemo.

Še nekaj mojih misli.

Zdi se mi, da sem bil zmeraj bolj na voljo drugim in jim pomagal, pri tem pa sem zgleda zatrl svoje lastne želje, saj še zdaj ne vem, kaj točno želim v življenju. Poskusil sem se izogibati konfliktom, kolikor je bilo mogoče, nisem se hotel nobenemu zameriti in sem v večini primerov rekel 'ja', 'ni problema' ipd.

Opažam, da sem tudi čedalje bolj nejevoljen, tečen in jezen. Ne morem sprejeti šale na moj račun, takoj se čutim užaljenega in napadenega. Če me kdo kaj prosi, naj kaj pomagam, pokažem ali razložim, v večini primerov vzdihujem in zavijam z očmi, češ 'kaj spet?' ali pa 'ne da se mi', 'pusti me pri miru'. Ne vem, mogoče so frustracije in slabe izkušnje iz mlajših let pripeljale do želje po uporništvu in maščevanju, kaj jaz vem.

Tudi čedalje večjo odtujenost čutim do ostale familije - starša sta ali v službi ali pa ležita na kavču pred TV-jem (večino časa). Kadar se peljemo skupaj v avtu, komajda kakšno črhnemo.
Še najbolj se lahko pogovarjam s svojo sestro, saj je šla tudi ona skozi depresijo in se je izvlekla ven. Seznanila me je tudi s filomom Skrivnost (The Secret) in podobnimi zadevami, samo nekako se me ne prime, ne pride mi v navado. Tudi ne razumem še dobro poante. Imam tudi nekaj knjig na to tematiko, samo kar nekako pozabim, da se mi valjajo po disku.

Prej sem tudi napisal glede tega, kako me ljudje začnejo začudeno spraševati, kako česa ne vem. To je privedlo do tega, da sem si začel pisati seznam vsega, kar bi bilo zanimivo počekirati: od knjig, glasbe, filmov in podobno. Na polici imam tudi nekaj fizičnih knjig in revij, za katere sem si pravil, da jih bom kdaj prebral. Problem je pač v tem, da je tega toliko in nimam volje, da bi se lotil. Mogoče je to
malce paranoje, češ v želji, da ne bi izpadal neumen in nerazgledan pred ostalimi ljudmi.

Glede potenciala anglistika + japonologija - učitelj angleščine, ja vem, samo čutim in si tudi pravim, da nisem za učitelja, saj ne znam razlagati, pa tudi sem že omenil, kako je s pridobivanjem in obdržanjem znanja. Se bolj nagibam k prevajanju ali pa kaj takega. Sprašujem se, kako zaboga uspe ljudem spreobrniti življenje; dobiti službo v tujini - glede na splošno ozračje v državi, se tudi jaz sprašujem, kako bo. Se bo spčph dalo živeti tu? Bom sploh sposoben opravljati kakšno delo, vzdrževati hišo, celo spoznati sorodno dušo in življenjsko sopotnico (magari tujko)?

Pozdravljen!

Vidim, da imaš nekakšne podobne izkušnje kot jaz. V bistvu kar nekaj ljudi tukaj gor, zato sem se odločla da še jaz pristavim svoj lonček. Sicer jaz sem bila vedno bolj umirjena ampak pred nekaj časa, ko je prišlo do nekega dogodka ki me je čisto potlačil, se težko nazaj pobiram. Šlo mi je dobro, pravzaprav odlično, potem pa spet vse nazaj navzdol. Z diplomo zavlačujem in ko se vedno znova skušam lotit začet pisat, mi kmalu pobere voljo. Čeprav mam po eni strani željo, da čimprej to naredim, ampak vedno ostane vse le pri željah in mislih. Se mi zdi da je moje življenje čisto obstalo. Nikakor se ne morem prisilit da bi neki naredla tudi pri drugih stvareh. Lani sem začela tudi športat in mi je res pomagalo tudi pri samopodobi. Potem sem zbolela in nisem imela več volje se nazaj v to podat.

Kot pika na i pa še ugotovim, da pravih prijateljev v bistvu ves ta čas nisem imela (s katerimi smo se družili leta in leta - še zdaj gremo na kakšno kavico). Samo golo pretvarjanje, ko te le še bolj potolče.

Prebrala sem res ogromno literature in tudi nekaj filmov glede tega. Ampak v vseh je enako sporočilo: pozitivne misli in vse se ti vrne, ti da moč, voljo, začneš se spreminjat ti (ne okolica) zato postane vse lažje si uspešen, samozavesten....tralala. Vse to vem ampak spravit vse v prakso oz. da pride to v navado.... to je pa zelooo težko. Da v vsaki težavi in stvari najdeš nekaj pozitivnega in iz tega nekaj ustvariš in da res postaneš potem pozitivna in uspešna oseba  - moraš bit res močen karakter in za to porabit veliko časa. Skušam nekako to peljat, ampak je preklet težko...

Bom vesela kakršnegakoli feedbacka  :)

Tudi jaz vem kako je to, čeprav je moja situacija malo drugačna (ampak tako ali tako ni dveh identičnih nikoli, še pri istem dogodku ne)... sem imela tudi obdobje, ko sem čisto obupala nad prejšnjim faxom...sploh se nisem mogla več učiti tiste snovi, ker mi je prav fizično bilo slabo, ko sem pomislila na to. Je pa res, da me ta smer, na kateri sem bila, tudi ni pretirano zanimala, tam sem pristala, ker sem uklonila volji staršev, da ne odidem drugam študirat, ampak ostanem doma. Tukaj pa ni veliko izbire. Po predolgem času sem zapustila ta fax in šla drugam, ampak zdaj imam pa drugačen problem - zato, ker na prejšnjem faxu kljub temu, da sem se učila (in prvi dve leti je bilo tako, dokler mi kljub trudu ni zmanjkal en izpit, da bi naredila letnik) mi ni uspelo. Zdaj pa imam to miselnost - zakaj bi se zelo trudila, kako ali tako bo isto?
Poskušam se rešiti tega, da je tako ali tako vseeno, ampak zraven vsega, mi je kljub temu včasih težko in se mi zdi, da ne bom zmogla ter spet razočarala vse.
To s pozitivnimi mislimi pa tudi meni ne uspeva, se trudim pozitivno razmišljati, pa me vse na koncu pripelje nazaj na: sej je vseeno, tako ali tako sem zgrešen primer.

Punci, bom kar obema napisala svojo izkušnjo glede pozitivnosti.  :-*
Tudi jaz sem se skoraj desetletje ukvarjala z literaturo, ki obravnava to tematiko in vse se je zdelo tako resnično, tako dosegljivo, tako logično, le meni ni uspevalo ... No, pa sem imela še en razlog več, da sem se čutila nesposobna.  :o
Ko me je končno zabilo na realna tla in ko sem se končno lotila globinske psihoterapije sem na "moč misli" dobila bolj realen pogled.
Dejstvo je, da pri nas anksioznežih in depresivcih težave segajo daleč v globino in se jih samo s površinskim pristopom ne da odpraviti. Še več, tak način je celo škodljiv. Namesto da bi se spustili vase in prisluhnili ranjenemu otroku, ki kliče po pozornosti, ki želi končno biti slišan in uslišan, ki neznosno trpi in je utesnjen, ga gladko preslišimo, saj ne sme do naših misli priti nič negativnega, nič žalostnega, nič bolečega in trpkega. Na svet je vendar treba gledati pozitivno, pa čeprav ni le takšen.  :A)
Tako ostane naš notranji otrok ponovno prezrt in se za našo pozornost še naprej bori z različnimi simptomi, ki so značilni za depresijo ali anksioznost. Zato lezemo le vedno globlje v bolečino, pa če se še tako navidzeno prepričujemo, da se da z mislimi doseči vse. Ne, ne da se! Čustveni del možganov ima svoja pravila in ga z mislimi ne moremo uravnavati po naši volji. Lahko ga le sprejmemo in začemo z njim ravnati tako spoštljivo kot si zasluži. In to prinaša trajne in pozitivne rezultate.To pa seveda ni lahka naloga. Prvič zato, ker se moramo ob tem soočiti z desetletji zatajevano bolečino, čemur se naš organizem na vse kriplje upira, kar je razumljivo. Drugič pa zato, ker instant družba do tega ni prizanesljiva in promovira le plehke formule, ki naj bi čudežno delovale in se jih seveda da dobro prodajati. Če so res učinkovite pa tako nikogar ne zanima, le da veliko obljubljajo.
Na "kratko" je to to. Upam, da se da razbrati, kaj sem želela sporočiti, predvsem pa da si ne bosta več očitali, da ne znata dovolj dobro pozitivno razmišljati, ker sta še vedno v istem zosu.

Juliette, zelo dobro si napisala, se strinjam.

Juliette!

Tudi to sem mislila zraven ja seveda. Treba je reševat stvari ki so se začele, najti problem, ga sprejeti (tako tudi sebe), na nek način počasi spreminjati. Predvsem z voljo in pozitivnostjo. Vem, da se je treba poglobit v sebe. In pri meni nastane problem ravno tukaj. Kako se poglobit, kako rešit to, kar me omejuje da ne morem rasti in gledat na svet z drugačnimi očmi, da bi se  okolica spremenila (pravzaprav jaz). Mogoče meditacija? Kako je tebi uspelo? Kakšen način si uporabila da si prišla do sprememb?

K temu prispeva nizka samopodoba, neuresničeni cilji in želje (nekateri, ne vse) in dogodki, ob katerih vidiš da vse tako kot si mislil da je (družba, družina, partner) - vse se ti zruši. Potem pa še nihanje tega razpoloženja... Včasih je kak dan super, potem pa spet bleee...

Naj omenim da se s tem ne ukvarjam tako dolgo kot v primerih nekaterih tukaj prisotnih. Mogoče kakšne pol leta da je res tako hudo (vsega skupaj 2 leti) da se mi že zdi, da se sama sebi smilim. Ne predstavljam si da bi to trajalo še nekaj let, ker bi me res dotolklo. Že zdaj se komaj vlečem. Bom pa večkrat spremljala vaš forum in kaj napisala, ker vidim da mi malce pomaga tudi zato, ker vidim da nas je kr nekaj podobnih. Kar me je na nek način pomirilo da nisem edina sama na tem svetu s temi težavami :)

Pofurana, očitno imava podobne težave in podobna vprašanja, kajti meni tudi ni jasno tisto z "poglabljanjem vase". Bi bila vesela takšnega odgovora na to temo.

Kaj pomeni to poglabljanje vase?

Gre za soočenje s sabo na vseh ravneh, gre za sprejetje sebe, kakršen si, gre za upoštevanje in spoštovanje svojih občutkov in čustev, a vse to poteka tudi skozi procese zavračanja, jeze, negotovosti bolečine ... Gre za biti v najglobljem pomenu besede in šele ko smo, lahko pričnemo delovati v skladu s sabo.
Za razliko od new-age pristopa, ki želi najtežjo fazo kar preskočiti in kar zahteva, da se imamo radi. Brez tega, da se najprej sprejmemo in spoznamo, veli, naj delujemo v smeri uresničitve površinskih želja, medtem ko naša notranjost še vedno ječi v svoji bolečini zavrnitve in potlačenosti.

Za nas, ki smo bolj ranjeni, z več simptomi v obliki depresije in anksioznosti, bolj občutljivi, je po mojem mnenju zelo dobro proces poglabljanja vase opravljati s psihoterapevtom. Sicer nas hitro zanese v razne obrambe in stranpoti.

Upam, da sem vsaj malo odgovorila na to vprašanje.

Sama sem se ob koncu študija zelo podobno počutila. Ko zdaj gledam nazaj se mi zdi, da je to ravno tako prelomno obdobje, ko začnejo drugi nekaj več pričakovati od tebe in je zato vse skupaj še težje. Zato sem tisti absolvent vlekla dokler se je dalo, diplomsko nalogo pa tudi.

Naj te malo potolažmi še zdaleč nisi edini, ki sploh ne veš kaj bi počel v žviljenju. Dolgo sem se mučila zaradi tega. Vsega kar sem se lotila sem se hitro naveličala. Zdaj vem, da ni nič narobe z mano in sem samo iskala oz. potrebovala vse tiste izkušnje in preizkušanja, ki sem jih zamudila v najstniških letih, ko sem za knjigami čepela v sobi. Najstniška leta so leta, ko se išeč poskušaš miljon stvari in 100 krat padeš brez, da bi te drugi grdo gledali in ti je dovoljeno narediti tudi kakšno neumnost. Če si to tako kot jaz prešprical potem ti to v življenju manjka. Pri meni so tu odigrali veliko vlogo še strogi starši, ki mi marsičesa niso pustili in ta strah pred neuspehom je nekje ostal. Najraje sem čepela doma, kot sem bila že od prej navajena.

Moj nasvet tebi je delo. Delo krepi, delo je nujno. Pomagalo ti bo, da postaneš močnejši. Če imaš še vedno status najdi kaj prek študenta. Ni važno kaj in sploh ni nujno, da je v skaldu s tem kar študiraš. Z vsakega dela se lahko kaj naučiš. Rabiš izkušnje, spoznat nove ljudi, se naučit predstavit, potegnit zase, postavljat meje, komunicirat,... Ta dela so le za vajo, da boš nekoč lahko lažje našel službo, da se boš znal delodajalcu predstavit, da ne boš imel treme,... Vsaka stvar potrebuje vajo in ne moreš biti že prvič odličen. Tisti, ki so v tvojih letih odlični so veliko vadili, vadili so že v najstniških letih pa ti tega ne veš. Življenja se ne učimo iz knjig ampak tako, da ga živimo. In padci so nujni. Začni padat. Karkoli narediš šteje. Zapomni si to, da nisi nič slabši od drugih. Razlika je le v tem, da nisi vadil. Kolikokrat otrok, ki se uči hoditi pade, pa ga zanese. Če bi samo gledal kako hodijo drugi in sedel na preprogi ne bi nikoli shodil.

Juliette, je malce bolj jasno ja.

Super ste tukaj na forumu. Hvala vam da skušate pomagat. Z veseljem prebiram vaše komentarje in izkušnje in se skušam tudi jaz naj novega naučiti. Lejča, kakor si napisala, se delno strinjam s tabo. Delo res krepi človeka. Jaz sem že marsikje delala preko študentskega dela, veliko videla in spoznala ogromno ljudi. Sploh po dogodku, ki je bil, sem našla uteho le na takšen način, da sem se zamotla z veliko dela. Da zaposlim misli in se s čim drugim ukvarjam. In problem vsak dan, ko pridem domov. Misli pridejo nazaj. Najhujše je, ko se nimaš s kom za pogovorit. Če nimaš partnerja, ko vidiš, da so ti prijatelji obrnili hrbet, oz. ko vidiš okolico z čisto malo drugačnimi očmi in ugotoviš, da pravih prijateljev nisi pravzaprav nikoli imel, ampak je bilo to še samo izkoriščanje. Počutiš se samega na celem svetu in ni človeka ki bi te razumel da bi mu povedal kaj čutiš, da bi si vsaj malo olajšal dušo. Staršem pa ne moreš govorit o tem, ker veš da te nebi razumeli. In če že samo napelješ na to temo, ti rečejo da se raje brigaj za fax oz diplomo in delo in se ne obremenjuj toliko z drugimi. Po eni strani imajo prav - zakaj bi se sekirala glede drugih, amak še vedno potrebuje kakšnega prijatelja, da lahka greš z njim vsaj na sprehod ali kak čvek o filmu. Sploh e si človek, ki rabi nekoga da se lahka vsaj z nekom sproščeno pogovarja in je to kar je v resnici, da se ne rabi prilagajat in se delat drugačnega, da bi ugodil drugim.

Če pa želim koga na novo spoznat, pa nastae pri meni problem pri navezovanju novih stikov in komunikacija. Nikakor ne ohranim stikov z ljudi, ki jih spoznam. Sicer prvih nekaj dni se razumemo, je vse super (recimo v službi) potem pa iz dneva v dan manj. Nevem o čem bi se pogovarjala. Res sem bolj mirna in tiha. Ne najdem besed ali neke teme s katero bi lahko začela pogovor, a rada bi se povezala. To je moj problem že od nekdaj. Na začetku super fajn, čez nekaj dni ali po nekaj kavicah, pa vse potone. Kot da se me izogibajo ljudje, čeprav nisem nikomur kaj žalega naredila. Vedno sem nasmejana, kljub temu če sem slabe volje znam Mogoče zato na nek način 'odbijam' ljudi, ker nimam pravega jaza, ker prehitro popustim, ker se želim prilagodit (mogoče preveč). Sicer pri nekaterih stvareh imam svoje meje in stojim za svojim mnenjem, nisem pa kofliktna da bi pa pri stvareh zelo kontrirala, ampak skušam razumet in sprejet to, da ima vsak svoje mnenje in poglede - skor preveč. (naj omenim, da me je ob pisanju tega zadnjega stavka prešinila misel, da se pa v očeh sogovornika mogoče zdim preveč osladna-razumljiva, da dobijo napačno občutke v smislu, kot da nisem iskrena, da se pretvarjam. Čeprav jaz dobro vem da takšna pač sem. Razumem, ko večina ljudi nekih stvari ne razume.)  Ko opazujem ljudi okoli sebe, kako se smejijo, navezujejo stike, hodijo po kavicah, skupne izlete, počnejo stvari skupaj, čeprav se ne poznajo zelo dolgo, me potre... Sem žalostna. Ker nikakor ne morem ohraniti stikov.

Vem, da se preveč sekiram za mnenje drugih ljudi in kako bom izpadla v očeh drugih. Bojim se kaj bojo pa drugi rekli, če bom pa to pa to naredila. Ali če izrazim kako mnenje in se večina ne strinja z mano, se počutim kot največji bebec. Nekateri to tako dobro znajo. Večkrat se mi zgodi, da če nekdo drug reče neko stvar, bodo ljudje sprejeli mnenje, če bi pa jaz rekla isto stvar (samo z drugačimi besedami) pa to nebi 'vžgalo'. Oz. se je že zgodilo, da sem jaz podala mnenje in od okolice ni bilo sprejeto, ko pa je sekundo za tem druga oseba podala isto mnenje, pa je bila to najboljša možnost, rešitev..za karkoli se je pač že šlo. Mogoče zaradi izbire besed? Premalo samozavestnega pristopa? Premalo jasnega izražanja? Nevem. Potem se počutiš zopet kot največji bedak. Kot da nihče ne razume kaj si hotel povedat.

Ravno zaradi tega se bojim bolj glasno pristopat in se potegnem v sebe, da sem čimbolj v ozadju, čimmanj opazna, ker karkoli povem, me itak nihče ne upošteva. Da bi pa še kakšno stvar naredla, ki si jo želim, pa ne upam (zopet zaradi tega češ, kaj bo pa okolica rekla), predvsem zaradi tega ker vem, da če bi jaz to naredila, bi izpadlo ven bedno. Če bi pa naredil kdorkoli drug isto stvar, bi bla pa svetovna, bi bil ful frajer ta človek. Tak je to pri meni. In se vse vrti v istem krogu.... Kje je problem, resnično nevem, ker ne vidim v drugih očeh oz. iz druge strani.

Oho, ja, jaz imam podobne občutke glede ohranjanja stikov in koliko sem upoštevan kot ti. Tudi sam sem bolj takega tipa, da bolj kot sebi ustrezam drugim in posledica tega je, da še sam ne vem, kakšni so moji resnični cilji in želje, talenti in sposobnosti.

Imam eno vprašanje: mogoče kdo ve, kateri izmed psihoterapevtov na seznamu te spletne strani so na napotnico, se pravi so zastonj? Katerega se priporoča? Iščem pa jih na območju Ljubljane in njene okolice.

Hvala vnaprej.

Kje je moj Plus?  sicer nimam odgovora na tvoje vprašanje, mam pa jaz vprašanje z tebe.

Povej mi, kako čez dan ti 'preguraš'? Kaj počneš. Ali se s čim zamotiš ali kako? Ker jaz nevem več , nimam ideje kako gurat dneve....

Hvala Juliette za odgovor...mislim da malo bolje razumem vse skupaj in predvsem zakaj ne deluje name.

@pofurana

Večino časa preživim na internetu, ker poskušam tudi vzdrževati stik z jezikoma, ki ju študiram (slovarji, filmi, serije ipd.), na vsakih nekaj dni tudi perebem nekaj strani kakšne knjige. Pač nič kaj posebnega.
Zadnja dva, tri tedne sem malo bolj kot po navadi šel ven se malo družit s kolegi, ker so bili tu na izmenjavi japonski študentje in me je kar potrlo, ker sem spoznal, da, odkar sem naredil večino izpitov in mi ni treba toliko hoditi na faks, dosti snovi pozabil, prav tako pa sem bolj kot ne spremljal pogovore in nisem veliko govoril. Pač, ne vem, o čem bi sploh. Kdaj se sprašujem, če sem sploh po osebnostni plati pravi za jezike. Matematika mi itak nikoli ni šla, tako da za tehniko in naravoslovje ne bi bil kaj prida. :-[

Še eno vprašanje:
Imate kakšno knjigo o uporabni psihologiji za priroročit? Še posebej me zanima, kako presumeriti pogovor na "svoj teritorij", o temah, o katerih vsaj malo vem, da se izognem kakšnim tečnežim, ki mi kdaj morijo z 'Pa kako tega ne veš!?', da nekako preneham dajati težo in pomen "njihovemu teritoriju" pogovora.

Hvala.

Tudi sama sem anglistka in to, da človek pozabi jezik, če ga ne uporablja, se mi zdi povsem normalno. Sama poučujem na tečajih in ti mi omogočajo, da ostajam v stiku z jezikom. Čeprav bi lahko še bolj "obvladala", ampak sem se nekako sprijaznila s tem, da vsega pač ne morem vedeti. Prevajanje, poučevanje jezika se mi zdi res koristno za živ stik z jezikom, tako da bi ti priporočila, da se lotiš česa takega. Sama sem se bala začeti s takimi deli, ker se mi je vedno zdelo, da znam premalo. Ampak nikoli ne bom znala vsega, s tem, ko počnem nekaj s področja, katerega sem študirala, pa razvijam svoja znanja in sposobnosti. Na faxu je žal tako, da se učimo ogromno podatkov, ki v resničnem življenju ne pridejo prav, zato jih naš šparovni spomin pozabi. Glede japonologije pa si v prednosti pred večino jezikoslovcev, saj je ta jezik še vedno zelo eksotičen.

Vprašanja v stilu "kako tega ne veš?" so mi od nekdaj šla na živce. Včasih sem se tudi sama tega bala, ker je to kazalo na moje pomanjkljivosti, česar sem se, kot zvesta perfekcionistka, otepala. Zdaj vem, da, kot sem že omenila, vsega pač ne vem, ker nisem enciklopedija, poleg tega me veliko stvari niti ne zanima, zato si jih ne zapomnim. In točno to bi danes, po nekaj letih intenzivne terapije, odgovorila nekomu, ki bi me vprašal, zakaj nečesa ne vem.

Problem si že identificiral, pripravljen si kaj narediti na tem, tako da čestitke! Meni je najbolj pomagala psihoterapija, tako da jo priporočam. Veliko uspeha želim! Vse se da, če se hoče  :)

Ok, še nekaj opažam oz. se spominjam.
V začetku tega leta sem tako za "firbec" malce preletel oglase za študentsko delo in ne vem, zakaj me je naenkrat začelo stiskati v trebuhu, ki se dogaja ponavadi, ko si živčen. Nisem se mogel pomiriti, um mi je begal, vse dokler nisem šel stran od spletne strani. So to mogoče globoki dvomi o sebi in strah, da se bo izkazalo, da nisem pravi za kakšno delo in bodo ljudje silno razočarani (še posebej v teh kriznih časih, ko se že tako ali tako težko koga zaposli)? :o
Sicer se pa glede depresije ni kaj dosti spremenilo, na žalost. :'( Prazniki so zahtevali svoje in nisem nič naredil za diplomo (moral bi brati vire in napisati osnutek, o čem točno bi rad pisal; najbolj smešno je, da je to diploma na bolonjski stopnji in je minimum vsaj 20 strani). Uporabnik Milan, ki ima svojo temo na prvi strani (obžalovanje) mi je zelo podoben, sem se kar poistovetil z njim.

Zdravo poliglot,
evo tudi jaz sem prebral celotno tvojo temo in se strinjam, da sva si v marsičem podobna. Pa še na isto fakulteto sva hodila he he. (no sicer drugo smer). Ne vem mene še zmeraj razjedajo te občutki neadekvatnosti in me spremljajo povsod in kljub vsem nasvetom in teoriji še vedno nimam pojma kako se tega znebiti. Me pa zanima koliko bi te kaj zanimalo navezovanje kontakta. Da kdaj kakšno rečemo, lahko se tudi kje dobimo. To velja v tudi za druge v podobni situaciji. Moj email je viden, tako da lahko pišeš(te) kadar hočeš.

Kdo bi bil razočaran? Drugače pa razumem ta dvom, tudi jaz sem ga imela in sem po premisleku odšla na drug fax, zdaj pa imam pomisleke, če je tudi to prava odločitev...mogoče bi mogla biti na kakšni tretji poti...
Poskusi še enkrat pogledati oglase za delo, saj nekako bo treba premagati ta dvom v življenju (in verjemi poznam to zbiranje poguma, ki traja v nedogled).

Zopet se oglašam.

Trenutno me daje strah in živčnost, kajti včeraj sem od sestre dobil grajo, češ da ne cenim dovolj, koliko starši skrbijo zame oz. se tega ne zavedam dovolj in da imam pač izbiro: ali diplomiram ali pa si najdem službo. Prav tako mi je omenila, da me ne več branila ali kaj, nekaj v tem smislu, češ da bi mi oče že zdavnaj odklopil internet, če bi bilo po njegovo. Sam sploh nisem vedel, kdaj me je branila. :o Grize me strahoten občutek krivde in se počutim kot zadnji kupček dreka v temnem kotu. :( Bilo je kot strela z jasnega in čisto nepričakovano. Glede očitka nehvaležnosti si tudi mislim, da je bilo malce čez rob, kajti pomagam staršem, kadar me kaj prosijo, četudi kdaj z odporom.
Mati je pred kratkim spet postala brezposelna, edino oče ima službo.

Tudi glede študija me daje živčnost in strah. Februarja mi profesor odpiše, da naj razmislim o drugi temi, kajti en drug profesor, ki je imel diplomski seminar, je pač šel na Japonsko in ni več uradno zaposlen na faksu in še velik strokovnjak je bil za področje, ki me je zanimalo. Zdajšnji profesor je pa velik strokovnjak za jezikoslovje. No, za kakšen mesec, mesec in pol mi je vse skupaj dol padlo, totalni padec motivacije, lenoba na polno. No, potem aprila sem hodil k profesorju po vire, ampak se še kar zmeraj nisem na polno spravil, zelo po malem sem bral, kajti tako ali tako sem se moral začeti učiti za izpit na drugi smeri (ki sem ga itak padel, a ne  >:().

Konec junija kar nisem mogel verjeti, da sem lahko prijavil diplomsko temo in da je profesor dal "žegen", da lahko pišem, samo imam občutek, da sem kapitalno zajebal in me čaka spirala navzdol. Diplomo spisat do 25. avgusta (ki je ironično kratka kakih 20 - 25 strani ... bolonja pač, samo nekako mora imeti rdečo nit), medtem ko se še zmeraj mučim s branjem in iskanjem virov + imam še izpit in diplomski izpit na drugi smeri konec avgusta in v septembru.

Ne morem se pomiriti in zdi se mi, da mi ne bo uspelo, in bom postal črna ovca v družini, da nisem vreden ničesar, da bom razočaral starše in bi bilo najbolj, da izginem kam in da nisem več v breme komurkoli.

Glede pavziranja, podaljševanj absolventa ne vem nič, pa tudi baje so zaostrili pogoje + da ne govorim o tem, da nimam kaj preveč denarja. Da me muči moja psiha, bi gotovo izpadlo kot beden izgovor. :'(

Včeraj se mi je sestra opravičila za njene ostre besede, samo je po njenih besedah vse izhajalo iz želje, da bi bil zadovoljen sam s sabo v čimerkoli že hočem in da se pač naj potrudim zase, naj vztrajam ipd.
Nekako to vem, samo imam nek tak strah pred neuspehom, pred reakcijo staršev in res me dajejo občutki, da delam zaradi njih, da je njuna ljubezen do mene pogojena. Ne upam si sploh predstavljati njihove morebitne jeze ob mojem neuspehu. Zdi se mi, da sem večino svojega življenja tako ravnal (pa mi je recimo šlo kar dobro v OŠ in SŠ).

Kaj bi pa počel, če ne bi bilo staršev in ne bi delal zaradi njih? Oziroma, kaj bi počel, če bi te starši nehali preživljati? Kar se prej ali slej dejansko lahko zgodi.

Oprosti, bom kar odkrito povedala, kar mislim. Mislim, da bi ti morda čisto koristilo, če bi ti življenje priskrbelo kakšno ne prehudo brco v rit. Toliko, da bi se malo zdramil iz svoje otopelosti ...

Mislim tudi, da bi bilo dobro, da greš na posvet k psihiatru, ker je možno, da te muči depresija.

Pa upam, da si danes kaj delal na svoji diplomi. Če bi se res zavzel, verjetno še vedno lahko ujameš zadnji rok. Naredi to zase. Boš videl, se boš takoj bolje počutil.

Držim pesti, da bi ti uspelo!  :oki:

No, pretirana napetost v trebuhu je povečini minila, ampak sedaj je pa stanje čisto v drugem ekstremu, tako kot povečini časa bi rekel, in to je taka letargičnost, nemotiviranost, brezčutnost, otopelost ... velika verjetnost, da je to depresija.

V temi, ki jo je napisal uporabnik izgubljen (Izgubljen 26-letnik) sem se malce poistovetil z njem. Tudi mene muči minevanje zanimanja za stvari, še zmeraj se sprašujem, kaj bi me resnično veselilo, tako veselilo, da bi mi zaigralo srce. Kdaj sploh ne vem, kam bi sam s sabo. Nekaj časa me nekaj zanima,
potem pa vse skupaj mrkne. Počutim se kot brezčute zid, zombi :(

S študijem imam tudi težave in to ravno zdaj, tik pred koncem. Z branjem virov sem se zelo mučil, čutil sem, da nikamor ne premaknem in da nič ne naredim čez dan, rok je čez en mesec, napisano nimam nič, ker sem čisto zmeden, ne vem kaj bi bilo relevantno ipd. in včeraj sem se dokončno "zlomil". Spomnil sem se na pokojno babico, ki je umrla na začetku leta in sem začel jokati. :'( Bila je zelo prijazna do mene in zmeraj, kadar sem bil pri njej, sva si imela kaj za povedati. Poleg tega so me prevevali občutki nesposobnosti (zaradi študija), brezciljnosti, nevrednosti. Sestra me je po telefonu potolažila, da četudi ne uspem letos narediti nobenega izpita in diplome ne bo konec sveta. Tudi ostali me tolažijo, da nisem ne prvi ne zadnji, ki se mu je zataknilo z zaključevanjem študija.
Sprašujem se, ali sploh sem prava osebnost za jezike ... oz. sploh za karkoli ... zdi se mi kot da sem vrgel 5 let svojega življenja stran. Bil sem zelo navdušen, da sem na smereh na katerih sem zdaj, šlo mi je tudi kar dobro (no, ocene so bolj take povprečne). Kolega me je prek pogovorv preko facebooka pogruntal, da še vedno ne vem, kaj me veseli in da naj probam z majhnimi stvarmi (katere pa so to ne vem). Rekel je tudi, da se mu zdim bolj tak tihe sorte človek, da mi morda ne ležijo jeziki.
Priznam, če sem kdaj v skupini ljudi velikokrat ne vem, o čem govoriti, če že kaj govorim traja zelo kratek čas. Prijatelja imam samo enega.
Sem pa začel malce kolesariti po okolici mojega kraja, tudi skupaj s tem prijateljem. Nič kaj ekstremnega, lepo na izi po ravnem in opazujem zeleno lepoto vse okoli mene.  :) Se pa bojim, da me bo tudi to kar naenkrat minilo oz. da bom ob početju otopel in da počnem to samo iz dolgčasa. :(

Pa glede "brce v rit."
Ja, zgleda da bo treba, ker že tudi sam čutim, da takole ne gre več naprej. Sem v totalni blokadi. Učim se zelo težko, konec julija sem se pa "zlomil", ali kako bi rekel. Sem se zjokal, ker glede diplomske nisem nikamor napredoval kljub branju in iskanju virov in kakšen teden nisem delal nič. Psiha me je spravila na dno.
Ampak po drugi strani me skrbi, da bo tale "brca v rit", karkoli naj bo že, razkrila vso mojo nesposobnost, apatičnost, ipd. za karkoli in da nisem za nobeno rabo. :(

Evo, sem šel včeraj k osebni zdravnici in mi je predpisala Paroxat. Jemat pol tablete (10 mg) zvečer z vodo. Dala mi je tudi kontakt za psihoterapevta, ki ga priporoča in tudi pozna, iz društva CORP (Center za osebnostno rast in psihoterapijo). Ima kdo kaj izkušenj od tam?
Sicer se še odločam, ali bi navezal kontakt ali ne, kajti moram še malce raziskati cene, ker sam nimam kaj dosti denarja.

En majhen korak sem storil. :)

3 mesece hodim na psihoterapijo in moram reči, da se počasi odkrivam. :)
Velikokrat se mi zdi, da nisem uslišan, upoštevan in da čutim neko veliko odtujenost od okolice, družbe in družine.
Manj sem živčen, manj zadržano izražam svoje misli, mnenja in potrebe.
Ko mi psihoterapvet nastavi "ogledalo resnice", kar zaboli in se v meni poraja ena velika žalost.

Pozdravljeni!
Že več kot leto je minilo odkar sem se nazadnje javljal in moram reči, da sem malo napredoval, ampak strahovi, dvomi, apatičnost, depresija, še zmerja nekako ostajajo.
Letos imam podaljšan absolventski staž. Februarja letos mi je uspelo narediti težak izpit s 6 (hehe :-[) in diplomski izpit na anglistiki.
Ostaja mi le še diploma, ki je resda zelo kratka (sploh ni bilo 20 strani, ampak od 8 do 10 strani, lol), ampak imam tak smrten strah, da bo to en zmazek, prekratka, ne preveč prepričljiva in da mi jo bodo profesorji na predstavitvi, ki jo moramo imeti, da imamo sploh lahko zagovor, "raztrgali". Bojim se, da se bom osmešil pred drugimi, da ne govorim o tem, da se bom sam sebi zdel kot največja zguba, ki še 1. stopnje bolonje ne more dokončati v rednem času (star sem že 25 let). :(
Dajejo me tudi (zopet) dvomi o prihodnosti, ali bo sploh služba, ali sploh sem za jezike, ker se ne družim toliko z ljudmi in znanje jezika mi kar puhti iz glave.
Bojim se, da me bodo doma skorajda "linčali", če mi ne uspe in da bom moral pavzirati. :seznojim:

Pozdravljen,
za začetek najprej poglej nazaj, v čem vse si že uspel. Z vidika uspeha, ne zazibanja v všečnost :). Znanje in to profesionalno, jezikov je zelo velik +. Gradi na tem inslužbo boš našel. Morda že zdaj, še prko študenta, začni iskati prevajanja. Tako ostaneš v formi in začneš borbo za delo. Za delo danes borbamo vsi, tudi starejši.

Če profesorji raztrgajo diplomo, raztrgajo sebe :):). Nič bat, vse je OK.
Sandra

Hvala! :)
Pač zadnje čase me tudi daje neka živčnost/panika, ker se bojim, da bom sam. Bojim se iti neko svojo pot (npr. ali bi šel na 2. stopnjo naprej ali ne, zaradi zaposljivosti) in da bom sam, nebogljen in se ne bom znašel. Kot da bi zmeraj rabil nekoga zraven mene, ki bi mi pravil: "Ja, pravilno si naredil. Tako je prav." in podobno.
Pač bojim se, da bodo moje lastne odločitve prinesle neljube posledice v bližnji ali daljni prihodnosti. Čutim se, da sem vkopan in se ne morem izviti iz krča (tudi fizičnega, ker zmeraj čutim napetost v trebuhu).
Tudi psihoterapevt mi je rekel, da se premalo poslušam in da tudi zato gre življenje mimo mene. Ne vem, ne znam biti samostojen, ker se bojim, da bom vse narobe se odločil in naredil. In iz tega strahu potem tuhtam in tuhtam, kar pa rezultira v pasivnosti in stagnaciji. :(

Žal nas, v veliki večini, starši niso naučili, da je povsem OK, če pohvalimo sebe. V gimnaziji nas je športno vzgojo poučeval isti profesor, kot psihologijo in filozofijo. Šele zdaj, po veliko desteletjih v bistvu razumem stavek, ki ga je neštetokrat izrekel: tole sem pa dobro naredil (ali rekel), ane?
Nam je bilo to samovšečno, pravzaprav se niti ne spomnim natančno, kako sem doživljala te njegove besede - nenavadno sigurno.
Meni je ta ponotranjenost starša pomagala, da sem, sprva nelagodno, zdaj pa že povsem objektivno, pohvalila sebe in svoja dejanja.

Poskusi, morda bo pomagalo tudi tebi. Pohvali se.

Pozdrav, Sandra

Glej. Resnično ti je zgleda vse vzelo vso voljo. Imaš jo le najti je ne znaš. Nikar ne poslušaj vse okoli sebe, to sem počela tudi jaz in zbirala negativnost,ki je kasneje privrela na dan. Ustavi se, ne misli na nič, samo poslušaj in opazuj okoli sebe. Potem se usedi v nek svoj prostor, izolacijo in premisli. Boš videl da sčasoma ti bo nekaj všeč, naredilo klik in pojavila se bosta volja in cilj. Ne krivi sebe, samo bodi opazovalec brez pripomb na druge. Ko boš našel svoj cilj pa seveda bodi odločen.

No, včeraj sem le diplomiral, ampak komajda ... "skozi šivankino uho" po besedah profesorja. Trema me je totalno zdelala, desnica se mi je tresla, skratka katastrofa. Sedaj sem kar malo pod pritiskom, ker moram tekom septembra popraviti diplomsko, se pomeniti s profesorjem in bo mogoče za 7.

Prav tako pa me je spreletel grozen občutek, da sem totalno izgubil stik z obema jezikoma in sem se začel oboževati, da nič ne znam več, da je zelo težko priti nazaj. Sprašujem se, kako to, da mi je tekom faksa (začel 2008) po malem pojenjala želja in zagnanost. Da ne govorim o stagnaciji zadnjih 2 let. Groza.

Prav tako gledam opcije za naprej, ali bi šel kaj drugega študirat na 2. stopnjo ali vztrajat na obeh dosedanjih smereh. Sem zelo razcepljen. Strah me je. Se bom napačno odločil in si zafrknil možne opcije za kolikor toliko v redu službo? Premišljeval sem celo o izobraževanju odraslih/prekvalifikaciji, samo sem bil zaposlen s to diplomo in sem verjetno prepozen. Preko študenta sem delal le na Poštnem centru v Ljubljani, kajti oče ima tam redno službo.

Izkušenj imam zelo malo, tako da s 6. stopnjo tukaj ne vem, če bi dobil kakšno službo, prihrankov pa komajda kaj. Sestra mi je tudi povedala, da če grem oba jeziak naprej študirat, bo veliko boljše si najdit šiht v tujini in ne tukaj.

Sam gledam tudi smer na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, smer Organizacija in management informacijskih sistemov, kar je tudi predlagal sestrin fant.  Nimam pojma, kako zgleda to. Imam občutek, da letam na vrat na nos sem in tja.

Da pa bi spet bil doma in ne nadaljeval pa tudi ne bo delovalo, ker bo težko dobit šiht.

Pač prevevajo me grozni občutki nesposobnosti, strahu in sramu. :'(

Česitam za diplomo. O jezikih nimam pojma, ne vem kok hud biznis je to...


Kaj od ekonomije te veseli, zakaj poslovna informatika?
Že med EF in EPF so pri nekaterih predmetih opazne razlike... Pri nas imaš poplavo teh poslovnih fakultet, vse so bolj ali manj slabe. Glede zaposljivosti je verjetno še najboljše it kakšen MBA program, če ti10k€ ni preveč za dat..al kot alternativa IMB program ali prašnikarjev program  :slabost: . Pri IMB imaš ločene prostore od EF, dobiš kartico za vstop, tud kuhno majo svojo not. To je že bolj kot služba, prideš zjutraj, se vračaš zvečer... intenziven podiplomski program, traja eno leto + dodatno leto za magisterij.

Bravo za diplomo. Ko boš prejel potrdilo, si ga natančno oglej. Piše, da si diplomiral. Šivanka in uho nista nikjer zapisana. Torej  :clap: :clap:.

Imaš za vpis še kak teden časa? Najprej se umiri, pohvali in spočij. Z Zaključeno zadevo dosti lažje vidiš pravo varianto.

Sandra

Ma, ne vem, tole popravljanje mi kar ne da miru. Berem neko knjigo, ki naj bi bila relevantna za mojo diplomsko nalogo, predlagal mi jo je profesor in nimam pojma, o čem se gre. Tudi nimam kaj preveč volje jo brati. Gre zlo počasi. :ne:

Ne vem, zakaj se sekiram glede tega. Mogoče zato, ker sem hotel na 2. stopnjo na nek drug faks, samo mi bo časa zmanjkalo za poslat vso dokumentacijo, ki jo hočejo, ker še nimam vpisanih vseh ocen. Ma, prov, bom probal nadaljevati na 2. stopnji oba jezika, bomo videli kako in kaj. :kiselnasmeh:

Sicer pa imam plan si poiskati študentsko delo, vsaj nekaj v mojem fohu, ali pa morda probat spet kaj na pošti delat. Če mi faks ne bo všeč, se poigravam celo z mislijo, da ne bi hodil več, delal in šparal denar, samo se bojim rekacije drugih + to bi bilo nekaj novega zame, česar pa se bojim, ker se ne bi znajdel, al kaj. :unsure:

Drugače me pa spremljajo občutki neke sivine, nemotiviranosti, lenobe...depresije bi mogoče celo rekli. Zadnjič sem bil na nekem predavanju, pri katerem se je šlo o tem, da če boš aktiven, da boš bolj zaposljiv. Mene je tekom predavanja spreletel grozen občutek neke nesposobnosti, nekompetence, da ne znam nič. Npr. če bi me kdo začel kaj spraševati o Shakespearju ali pa Beowulfu, dvomim, da bi znal karkoli povedati. Znanje obeh jezikov mi kar puhti iz glave zaradi 2-letne stagnacije in mi je zelo težko "priti nazaj". Celo življenje sem stavil na to, da je izobrazba vse, faks je lajf in to. Zdaj me še to počasi
zapušča, česa drugega pa ne znam, se ne čutim sposobnega.

Sprašujem se, zakaj sem postal tako črnogled, kisel, da me hitro mine zanimanje za karkoli. :( Dolgo časa je minilo, odkar sem se sploh iskreno nasmejal.

Daje me občutek krivde in peče me vest ob vsem tistem, kar sem prej velikokrat počel t.i. pač biti na netu, odkrivanje nove glasbe, gledanje filmov in podobno. Velikokrat sem tudi bral o raznih teorijah zarote in ostalih alternativah od meditacij, joge, domačih pripravkov ipd., ampak je večinoma ostajalo pri tem. Nisem probal stvari.

Obtužujem se, da ničesar ne znam, nisem za nobeno rabo, tuhtam, kaj bi si našel kot hobi, ki bi lahko morda prerastel v vir zalužka/službo celo. Z dvema jezikoma, ne vem, kaj bi lahko tu počel + če me še mučni občutki, da nič ne znam spremljajo, je še toliko bolj huje. :(

Vem, da sem moreč, samo to sem moral dati ven iz sebe. Moral sem ubesediti moje trenutne občutke, kolikor sem zmožen.

Si že kdaj slišal za naučeno nemoč? Ko pomislim več deset let nazaj, smo bili tega učenja več ali manj deležni vsi. Pa kaj boš ti tamala, kaj pa ti veš, pa kaj boš ti ta mlada, še nič nisi izkusija.......se mi zdi, da se to stopnjuje iz leta v leto. Pa kaj boste vi raja.......nič nam ne morete. Imamo denar, sodstvo, politiko........vse je v naših rokah. Vi imate možnost biti ponižni in pobirati sem in tja kakšno drobtinico............. . Hudo sem tole zapisala, vem. ko sem pred dosti meseci začela opažati, kako vsi počasi začenjamo verjeti, da smo popolnoma nemočni, da kaj spremenimo, sem spoznala, da nas v bistvu učijo že dolga leta te nemoči. In nemoč sem razbrala iz tvojega pisanja.

Moja izkušnja je, da smo močni. Ne vsi enako, vendar imamo moč. Le poiskati jo je treba, negovati, da se razraste in se je zavedati. S takim uporom proti nemoči, so tudi rezultati naših dejanj vidni.

Glavo pokonci, verjemi vase in naprej.

Pozdrav, Sandra

Ah, daje me eksistencialna kriza. Ful premlevam, a se kje sploh vidm, kaj me sploh zanima in podobno ter občutim res strašne občutke. Kot da nimam sposobnosti ljubezni do nečesa, da nimam zagona, motivacije, strasti. Kot da sem zombi.

Meni je pomagalo in še vedno pomaga delo, ne premlevanje. Delati vseeno kaj, le da je vsaj kanec ugodja zraven. Tudi če je ugodje potem fizična utrujenost, ki sprošča.

Sandra

Pozdravljen!
Tudi jaz imam podobne težave. Sploh ne grem ven razen ko sem primorana. Z nikomer se ne družim.. Najraje sem sama. Tebi je umrla babica, to je hud šok še posebej če sta si bila blizu. Meni je 3 leta nazaj umrl fant (za hudo pljučnico).
Dneve preživljam pred računalnikom in tv-jem.
Mogoče bi ti svetovala da si zrihtaj antidepresive. Naroči se pri psihiatru. Ne le zaradi tablet ampak tudi pogovora.

Spet me daje živčnost in nemir. Danes me je vrglo pokonci že ob 5.40. Kar naenkrat sem odprl oči, v trebuhu me je stiskalo. Že tako banalna stvar, kot je izbira izbirnih predmetov me spravlja ob živce, ker zgleda podzavestn premlevam stvari in se ne znam odločiti.  :-\
Rad bi si tudi kaj poiskal za delat preko študenta ... prišlo mi je na misel TV prevajanje, samo se bojim, da ne bi sfolgal vsega skup, ker me že faks kot tak precej utruja, kaj šele delo zravn. Občudujem ljudi, ki lahko delajo zravn faksa.
Imam zelo veliko dvomov v sebi. Po dveh letih nazaj na faks je kar velik zalogaj in se sprašujem, ali ni to morda preveč. Sem na 2. stopnji na anglistiki in japonologiji. Da ne omenjam, kako bo s prihodnostjo. Imam tak občutek, da me naziv, ki ga imam zdaj, kar zaznamuje - diplomirani anglist, diplomirani japonolog. Ful še ne vem, kaj bi zares rad počel in bil v tem dober! :'( To slednje me še posebej obremenjuje. Nisem veliko stvari probal v svojem življenju.
Večino časa sem tudi osamljen. Pogrešam občutek sprejetosti in ljubezni, kjerkoli in kadarkoli. :'(
Evo, ob tejle vrstici so se mi oči zasolzile in jokam. Ko omenjam dvome o smislu vsega skupaj, čutim v odgovorih staršev odtujenost in nemoč. Nekako vem, da bi mi radi pomagali, pa ne vejo kako. Počutim se zelo zelo osamljenega in zavrženega. Ne znam si zaupati in iti svoje poti. :(

Po prebranih tvojih vrsticah smo nekako na prelomnici življenja (faks, konec, iskanje službe, ...).

Tudi sama se več krat sprašujem , kaj bi sicer rada počela v življenju, kaj me veseli ? Skozi različna obdobja v življenju najdem vedno nekaj novega...sedaj če razmišljam za nazaj, tudi sama ne vem, če bi šla študirati to smer, kot sem jo sicer... :unsure:

Ja, mučijo me taki občutki nekompetentnosti in nesposobnosti. Po 2 letih mi je vso znanje s 1. stopnje izpuhtelo. Za ponoviti je zeloooo veliko snovi, za kar pa vem, da ne bo kaj dosti časa. :( Zdajle delam nalogo za en predmet pri angleščini, kjer moraš kakšne pol strani napisati, zakaj si si izbral neko besedo ("buzzword" - se prav beseda, ki je nastala pred kratkim in je kar popularna in je ne najdeš kar tako v slovarju) in potem še obnoviti članek v povezavi z njo s svojimi besedami.
Dajejo me taki čudni občutki omejenosti, togosti, da ne znam prestopiti "okvirjev". Že na diplomskem izpitu pri angleščini na koncu 1. stopnje so mi rekli, da imam nekako "omejeno besedišče". Pa če še pogledam eseje za nazaj, noben ni bil več kot 7, 8.
Imam občutek, da sem res nesposoben in da me naziv diplomiran anglist in diplomiran japonolog ožigosata, češ, ja, to si študiral, to bi moral znati, jaz se pa počutim kot slepar, ki se je "prešvercal" skozi faks. :unsure:

naziv te ne ožigosa. Sam daješ žige nase. Občutek "prešvercanosti" odpraviš s tem, da zadevo ponoviš in si dokažeš, da znaš. S svojimi občutki lahko opraviš ke sam.

Sandra

Ja, moram reči, da imam čisto druge občutke, ki si jih prej zgleda nisem pustil čutiti. Vendar so večino časa ti občutki občutki tesnobe, krivde, sramu. Zadnje čase, odkar sem po 2 letih spet na faksu in sem na 2. stopnji istih smeri kot prej (anglistika + japonologija), čutim velik pritisk, ker je veliko nalog.

Spreletavajo me tudi občutki, da bi nehal, ker obdaja me nek nov občutek: da ne pašem tja, koder sem, ne uživam, skrbi me, ali sem sploh sposoben, me trenutna študijska smer sploh veseli? 
Odkar sem vpisal absolventa na 1. stopnji 2012, so se potem tistih par izpitov in diploma vlekli do septembra letos. Vpisal sem obe smeri, pa vidim, da mi je zelo težko. Čedalje bolj me spreletavajo misli, da mi to v bistvu ni všeč, da bi rad delal kaj drugega, da se ne počutim kompetentnega in sposobnega na smereh, ki ju študiram. Da nisem dober v tem. Bojim se reakcije okolice in družine. Bojim se, da bom sprejel napačno odločitev in da si bom s tem zafrknil lajf.

Najbolj me čudi, od kod mi je izginilo zanimanje in zagretost, ki sem ju imel na začetku faksa, okoli l. 2008? Hrepenim po neki varnosti. Bojim se iti neko svojo pot. Npr. ena kolegica je doštudirala samo japonologijo, pa bo šla prek STA novembra za eno leto delat v Kanado, druga se je vpisala nekam samo za status, da bo delala in si poiskala kaj drugega, kar jo zanima.

Sam preveč gledam skozi faks za kakšne izmenjave in podobno ter sem slep za druge opcije, samo zmeraj se ustavi pri financah, kajti doma situacija ni ravno prefektna. Skrbi me tudi zaposljivost, kajti oče se bo upokojil čez 5 let, mati pa čez 8 let.

Pa sem bil na Škotskem l. 2010 na prostovoljnem delu, l. 2012 pa na 6-tedenskem programu, ki sem ga na srečo dobil (najprej nisem bil izbran, potem pa je kolegica, ki je bila najprej izbrana morala pavzirati in potem sem jaz to dobil). Pa so me že takrat začeli dajati neki dvomi. Sicer je bilo super, sem se pogovarjal po japonsko, čim ko pa sem prišel nazaj domov se je pa začela stagnacija. Da ne omenjam tega, da ne znam ohranjati stikov z ljudmi, ki sem jih tam spoznal. Ne vem, kaj naj jim rečem. Ni neke globine in duše v pogovorih.

Zdi se, da izgubljam tla pod nogami. Pa sem že eno leto na Paroxatu in obiskujem psihoterapevta. Kot da me simptomi depresije še zmeraj spremljajo. Ker kdorkoli me vpraša, kaj bi pa rad počel, nimam odgovora. :( Ne vem. Imam zelo mučne občutke. Kot da se podajam v brezno neznanega. Kot da mi glava ne funkcionira najbolj (da me intelekt zapušča). Mogoče zaradi Paroxata, ne vem.
Naj še dodam, da sem se poistovetil z avtorjem stare teme "Depresijo spoznal v službi", ki sem jo našel na Googlu.
(link:http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php?topic=904.0;wap2 (http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php?topic=904.0;wap2))
Zelo podobna preteklost in simptomi.

Še nekaj: V zadnjih parih dneh me je parkrat zelo močno zapeklo v predelu prsnega koša (še posebej v predelu pleksusa). Taki občutki trajajo kratek čas. To se mi je ponovno zgodilo po dolgem času, kajti prej, vsa leta, sem dobival taka pekoča, boleča, neznosna občutja v prsnem košu. Ko sem začel jemati Paroxat leto nazaj, se mi to ni niti enkrat zgodilo, zdaj pa pred par dnevi spet.
Res pa je, da probavam nehati z AD-ji in jih ne jemljem več tako redno ... lahko bi se reklo, da sem celo pozabil na to.  :unsure:
Sicer se pa trudim vnesti kake pozitivne spremembe v svoje življenje, samo mi ne uspeva kaj preveč. Čutim, da še vedno delujem po istem kopitu, kakor vseh 25 let prej. Npr. težave z organizacijo časa in da nimam denarja za kakšne druge dejavnosti, se pravi, imam zmeraj občutek, da nimam zadosti časa in denarja (npr. zadnjič sem šel na brezplačno meritev indeksa telesne teže in se je izkazalo, da sem res pretežak, da pijem premalo vode in zaužijem premalo beljakovin, potem pa kakšno vabilo na brezplačno delavnico, ki je pa ravno takrat, ko imam nekaj na faksu, npr.)
Faks mi daje tak občutek, da sploh imam kaj za početi, čeprav mi ustvarja kdaj veliko stresa (npr. zdaj, ko imam v sredo predstavitev, pa se še nisem kaj dosti pripravljal na to + par dodatnih stvari za naresti), ampak predstavlja neko dolžnost oz. skoraj nekaj, kar mora biti na dnevnem redu mojega vsakdanjika. Kot da bi se reklo: faks = lajf, izgovor, da sploh grem v Ljubljano (živim v okolici). Kdaj sploh ne vem, kaj bi sam s sabo. Obdajajo me tudi misli, da bi nehal z 2. stopnjo, si poiskal kaj za delati prek študenta do izteka statusa ali kaj takega, samo imam vedno strah, da se bom napačno odločil in da bo ena sama taka odločitev prinesla negativne posledice za celotno življenje in neznosne občutke obžalovanja, tipa, "kaj bi bilo, če ..."
Da ne govorim o tem, da se ful prevečkrat oziram na druge, kaj počnejo, kako so uspešni, jim uspeva poleg študija še delati zraven (imam kolegico na istih smereh, kakor sem jaz in jo občudujem) in se kmalu začenjam primerjati z njimi - oni so boljši, vejo, kaj si želijo početi v življenju in so dobri pri tem, jaz pa ne in podobno.
Res, počutim se kot izgubljenec, nebogljenček, ki si ne zna utirati svoje poti, biti to, kar je in ne iskati odobravanja iz okolice ampak najprej občudovati sebe. Vse, kar je zunanje, bi moralo priti samo od sebe.

Utrujen sem že, tko da upam, da ni moj sestavek izpadel zmedeno. :-[

Tako razmišljanje kot ga imaš, je stalnica med populacijo mlajših odraslih (20-30). Nisi edini,  kvečjemu je tvoj primer že skoraj za vzorec. Vsi smo na istem, če ne najdeš vzpodbude sam, ti je nihče ne bo dal.

Točno tako. Jst ti lahko povem, da imam čisto enake misli, kot ti. Sploh si rd očitam, da bi 'moral' biti to in 'moral' biti ono, kar me vedno potre. Ampak to je pč ta strah. Kaj če se ne trudim dovolj? Zakaj gre ostalim tako dobro, jst imam pa težave že spregovorit par besed s človekom?

Vsak ima svojo pot. Kljub temu, da nas svet rd obravnava po nekem klasičnem obrazcu, one-size-fits-all, pč ne morš silit osbnega razvoja. Lahko se aktivno lotiš iskanja svojga smisla al pa dejavnosti, ki ti ta svet osmisljujejo in te delajo srečnega, ampak reči kot pa je depresija, anksioznost, nizka samopodoba, to se odpravi šele s časom. Pa pozitivnim prigovarjanjem!

Moja mt mi je glih par dni nazaj razlagala, da so reči, ki jih lahko brez večjih težav počneš... da hodiš spat in vstajaš ob približno istem času, da se gibaš, redno in zdravo ješ... tle si opravičeno lahko strog do sebe, to je čisto v skladu s tvojimi sposobnostmi. Da pa si recimo očitaš, da 'tudi danes še nisi odpravu vseh svojih problemov' ali nekaj v tem stilu (kar je pomojm klasika za premireke, kot smo mi), to pa ni čudn da postaneš slabe volje. Primerjanje z drugimi je neka posebna pasma tega samoočitnja.

Zavestno se odloči, da ne boš jemal teh misli resno. Ko se naslednič pojavijo, si reči 'o lej, spet ta smotana misel', se nasmehn sam pri sebi in pojdi dalje. Nekaj, kar nm depresivcem pomojm kr konkretno manjka je to, da se znamo samemu sebi smejat. Če pogledaš okoli sebe (ja, v tem primeru se je okej primerjati z drugimi  ;D), večina ljudi jemlje svoje življenje zelo neresno. Pa ne zato, ker bi bli vsi zabušanti brez ambicij. Preprosto ni PRAKTIČNO bit zagrenjen. Al pa bit deloholik. Od tega se ne da srečno živet. Že če si lenuh s čisto preveč prostega časa, ti postane samo kritiziranje, ki si ga namenjaš, tako neznosno.... kako sploh loh prčakujemo potem, da bomo še aktivni pa kaj jst vem kaj še vse.

Tko da ja.... iskanje odobravanja iz okolice, občudovanje samega sebe in taki neoprimljivi problemi se ne dajo reševat direktno. To je pomojm že kr vesoljski zakon, če ne pa vsaj ena glavnih resnic v moji osebni filozofiji.

En konkreten predlog: vzem si danes zvečer uro-dve časa, pa si napiši seznam reči, ki bi jih rd v svojmu vsakdanu počel al pa bi si jih zelo rd želel sprobat, nared si seznam navad, za katere misliš, da bi ti pomagale pri počutju (sploh zdaj ko probaš ukinit ADje) in si naredi par ciljev za ta teden, ki so realni, in si iskreno lahko rečeš, da si jih zmožen opravit do zastavljenega roka.

Poskušaj bit objektiven, konstruktiven in se ne sekirat. Z drugimi besedami kontra poskušanju oprijemanja neoprimljivih problemov. Potem boš šele začel opažat spremembe.

Ravno zdej, ko zaključujem ta post, sm izmenjal par besed z eno punco zravn mene, kateri je padu na tla zvezek. Počutim se sproščenga, prevzel sm iniciativo, zagrabu za to željo, da bi se pogovarjal, v meni ni blo nobenega strahu. 30 min nazaj sm si še poskušal dopovedat, da bom za vedno sam in da se sploh ne znam pogovarjat z ljudmi, ker me žre neka neukrotljiva tesnoba. To je bil čisto drug človek... nepovabljen je prišel in tudi odšel je sam, takoj potem, ko sm ga nehal poskušat zadavit in spustil vrat. Sej prej ni mogu... Revica. :kadim:

Zelo sem razpet med tem, ali bi nehal s faksom. Ne vem, spet čutim neko apatičnost in nemotiviranost. Zbudila se je neka želja probat druge stvari, mogoče najti službo na področju zanimanj, ki jih imam (celo!  :sesmejem:). Na primer: Zadnje čase se zelo zanimam za orožje. Velikokrat gledam na youtubu nekega gospoda iz Tennesseeja, ki ima veliko orožja, jih lepo predstavi in odgovorno in varno strelja na svojem domačem strelišču. Pač, spozna se na stvari in ve, kaj dela.
In kaj se mi zgodilo? Pišem strelišču Rudnik, da me zanima pač orožje in če je možno kakšno študentsko delo tam. Naslednji dan dobim mail s povabilom na razgovor! Wow, super. No, izkazalo se je, da bi za kakršnokoli delo na strelišču rabil imeti opravljen zdravniški pregled in opravljen tečaj varnega rokovanja z orožjem. Tko da, čisti NE ni bil. :) Res, čist na izi razgovor, nism si mislu, da bo kaj strašnega.
Malce razočaran, toda kar vesel, da sem uspel nekaj sam narediti, pokukati čez plot in varne cone. :)
Glede faksa sem malce razcepljen, kajti zadnja 2 meseca sem se kar sekiral, ali bo bolje, da neham ali ne, ali to pomeni, da si bom zafrknil lajf, ker ne bom imel 2. bolonjske stopnje narejene (VII. stopnja izobrazbe) in ne bom imel šans dobiti službe? Danes se pa počutim zopet apatično, brezvoljno, nemotivirano, leno. Ja, to slednje je bilo zgleda pri meni prepovedano, samo jaz ne morem več. Komajda sem diplomiral, ampak znanje je v tisti dvoletni stagnaciji šlo ven.
Tudi ne vem, če me še privlačita angleščina in japonščina. Sam vem, da nisem dovolj dober, da bi lahko dobro opravljal karkoli, povezanega s tema dvema jezikoma.
Kar nekaj kolegov ni nadaljevalo študija na 2. stopnji, ali pa bo šlo naprej na kak drug faks. Eden se je sam naučil risati in tetovirati, druga kolegica je šla prek STA v Kanado delat, tretja se je vpisala na neko srednjo šolo, da ima status, pa bo šla kaj drugega počet, četrta je pa šla na ladjo delat in se je pred kratkim vrnila.
Pač tko: sam ne vem, kaj bi me privlačilo še (no, poleg orožja, alternativne medicine in zdravljenja - tut te meditacije, sproščanja in to ter zanimivo, bowlinga, glede katerega se mi je ravno včeraj utrnil spomin, da sem šel parkrat kam probat in mi je blo kr fajn :) ) in se probam odkrivat. Edino bedno mi je pač to, kako bo s temi statusi študenta, ker je to trenutno najlažja pot do kakšnega dela.  :o Tvegan korak pa je to, da pač pustim to 2. stopnjo na miru. Pač ne gre, nimam neke motivacije in tut nek občutek siljenja je prišel zravn. Poleg sekiranja, kepe v želodcu, zamorjenosti, utrujenosti in podobnega. V torek bi moral imeti predstavitev o nekih dnevnikih oz. potopisih v japonščini, pa nimam blage veze, kako se lotit. Blokada. :jok:
Nekako me mika, da bi pač imel neko varno, umirjeno službo, pridem domov in se lahko v miru spočijem, sprostim in v miru berem kakšne knjige ali pa gledam kakšen film. :kiselnasmeh:
Ko že omenjam film: izredno rad gledam The Walking Dead, Game of Thrones (tudi prebral sem vseh 5 knjig v angleščini), zadnje čase pa me je spet začel zanimati svet Gospodarja prstanov, ker gledam Hobbita. Pač ves ta svet, način potovanja, hrana, preprost način življenja, rekviziti (pergament in pisanje v takem srednjeveškem stilu je carsko ... pa orožje, seveda :) ).
Pač ne vem, nikoli v življenju nisem tvegal in sem bil v varnem okolju. Nekako mi manjka pustolovščin, če se tako izrazim. Nekako me mika tujina, še posebej Kanada, ker sem bil na predstavitvi STA, agencije prek katere lahko greš delat tja. Je pa kar drago, pride čez jurja evrov stroškov, preden sploh prideš tja. Ali pa ladja. Pač da delam nekaj bolj preprostega ali kaj, zravn pa pač uporabljam jezik v pogovoru, kolikor gre.
Morda kakšno prevajanje tu, samo ne vem, kako je, če imaš samo 1. bolonjsko stopnjo narejeno (6/2 po stopnji izobrazbe).
Samo denar mi predstavlja oviro.
Fascinantno mi je tudi to, da se nekako počutim kul v knjigarnah in knjižnicah. Že sam pogled na kupe knjig me kar nekako pomirja. Sem se tudi spraševal, kako je sploh delati v takem okolju. Ampak za to bi rabil biti bibliotekar, po moje. :( Velikokrat grem v Mladinsko knjigo na Konzorciju in malo brskam med fantazijsko literaturo v angleščini, občasno grem pogledat tudi na druge oddelke. Ne vem, od kod tak "fetiš". ;D
Tut skrbi me po drugi strani, da bom celo življenje "nomad", v smislu, da me bo nekaj časa ta stvar zanimala, potem spet kak druga, mogoče potem spet prvotna in podobno. Tut sestra mi je dons pravla, da se brezveze sekirat glede reakcij ljudi, češ zakaj si pa to študiral, če pa hočeš potem kaj drugega počet. Nekak me navdihujejo zgodbe ljudi, ki niso šli po kopitu izobrazba --> služba in tut Tolkienov rek: "Not all those who wander are lost."

Toliko zaenkrat.

Dragi Plusko,
tvoje počutje in nihanje razpoloženja je po moje zelo povezano s tem, da ne jemlješ več redno AD. To ni stvar, ki bi si jo lahko sam odmerjal, pač pa lahko to glede na tvoje počutje odmeri zdravnik. Prebrala sem zadnje 3 strani tvojih postov in v bistvu se zapisi ponavljajo. če sodim po lastnih izkušnjah (pomanjkanje energije, motivacije kljub jemnju AD), je potrebno za nekaj časa kaj dodati. Meni je psihiater dodal Wellbutrin, ki dviguje energijo. Sedaj ga po dobrem letu postopno opuščam, osnovni AD pa jemljem v najnižji dozi naprej.
Dokler počutje ni res 100% super, nima smisla prenehati z jemanjem. In kot sam vidiš, tebi ti poskusi niso koristili.
Ukreni najprej nekaj v zvezi s tem in ko se ti popravi počutje, prični s spremembami  kot npr. smer študija i.t.d.
Želim ti, da ti uspe.

Ribica

Počutim se grozno. :ne: Zopet občutek stagnacije.

V četrtek in petek sem poskusil z študentskim delom kot voznik pri dostavi za Pošto Slovenije. Sam nisem vozil, sem bil zraven drugega študenta, ki je menjal službo in me je uvajal. V petek sem rekel, da to ni zame. Preveč stresa, hitenja, tveganja z malce bolj dinamično vožnjo, preveč odgovornosti (kakšne kazni in lisice, če si ti kriv za poškodbo dostavnega vozila, ti kriješ škodo), iskanje naslovov po LJ za bolj majhno urno postavko. Prvi dan sem celo bruhal (ne bi smel jesti sendviča vmes). Slabo mi je bilo. Pač na splošno nisem imel dobrega občutka in tudi sam sem videl, da ne bi bil dober in dinamičen voznik, pa imam izpit že od leta 2008, svojega avta pa nimam. No, sem si nabral kar nekaj kilometrov (nimam izpita samo za okras  ;D), pa kljub temu.
Očital sem si, da še nekaj tako "preprostega" kot je dostava nisem zmožen opravljati. >:(

Včasih sem imel v glavi zelo močne negativne rekacije, misli in glasove ter samogovore. Kdaj je to eskaliralo do hude jeze, pa sploh ni bilo resnične podlage za to. Lahko bi se reklo kot da so to bili neki imaginativni ljudje. Z anitdepresivi so se te misli umirile, kdaj pa kdaj butnejo ven. Večino časa imam občutek nekega vakuuma v glavi, počutim se pa tudi takega brezvoljnega in brezčutnega. Občasno me zgrabi kepa v želodcu in občutek žalosti in joka. To slednje je močno prišlo na dan po pogovoru s sestro, ki mi res hoče svetovati in pomagati, samo ne več kako. Na vprašanje, da naj povem eno samo stvar, ki si jo želim, odgovor ni prišel zlahka z mojega jezika. Sploh nisem vedel, kaj. Ne vem, kje se vidim čez 5, 10 let. Bojim se, da se bom "prebudil" prepozno in obžaloval stvari za nazaj, se pravi bom obtičal, kjerkoli že bom. :jok: Da naj se bolj aktiviram, npr. če hočem kaj prevajati, npr. knjigo, naj kar eno zgrabim in začnem, tako kot je ona. Ali pa kam prostovoljno pomagat, da vidim, da je drugim še bolj "bad", kakor meni. Magari, če si napišem nekam svoje življenje, kakšnega bi si hotel in potem dan za dnem delat na tem. Jaz sem se že vnaprej obsodil v mislih, da ne bo šlo, težko je, kako in kje začeti? To bo spet zahtevalo denar (razni tečaji, delavnice, karkoli), ki ga nimam kaj dosti.

Ne vem, zakaj sem krut in strog na nek način do sebe. Ne počnem stvari ob katerih bi se počutil ugodno (če sploh znam to občutiti). Bojim se reakcij in mnenj okolice, sošolcev in profesorjev ter znancev, če bom samo na vsake kvatre prišel malo pogledat na faks, pa kšn predmet celo naredit oz. naredit večino pa kšnih parih ne. Parkrat sem omenil kolegom in kolegicam, da imam dvome o faksu in da sem na tem, da bi ga pustil. Razlog za strah je to, da si bodo mislili: "Ja, kaj zdj, boš delu faks al ne." "Kaj bluziš." "Kaj si len."  No, v bistvu imam tudi v sebi tak strog, priganjajoč, očitajoč glas (vest), ki mi vzbuja krivdo, sram in občutke ničvrednosti.
Pa vem, da ni pomembno, kaj si drugi mislijo, boli te k****, samo reči je eno, delati pa drugo. :unsure:

Trenutno se mučim z nekim esejem za angleščino, samo ne gre. Od tiste blokade za ustno predstavitev pri japonščini kakšna dva tedna nazaj mi je vse dol padlo. Tole za angleščino je drugi predmet z nekimi obveznostmi, ki mi jih tudi ne uspeva delati sproti. Nekaj časa je šlo, potem pa je prišlo preveč stvari naenkrat. Ne morem se skoncentrirati, igram se z lasmi, jih vrtim okoli prsta, guncam se naprej in nazaj na stolu. Čedalje več sem doma. Samo spal bi, utrujen sem, brezvoljen. Osamljen večino časa. Rad bi se zjokal, pa ne gre. Ostajajo samo občasni občutki napetosti v trebuhu in avtomatsko tlačenje čustev. Rad bi se razjokal, zravn pa nekoga, ki bi se me tolažeče in ljubeče dotaknil, me objel okoli ramen in samo bil zraven. Če me potolaži z besedami, tudi v redu.

Jezen in frustriran sem ... seveda nase, ker bolj kot ne sanjarim tja v tri dni, motivacije nimam, kakih konkretnih ciljev, ki bi me vlekli tudi ne. Ful sem si predstavljal na začetku študija, kok bo fajn, da bom znal vse in to, samo sedaj vidim, da je bila velika napaka vse staviti na faks, da se bom vsega naučil. Sam pa se ne znam, ne vem, kako in kje začeti. Lena, nesposobna zguba.

Vem, da me privlačita Japonska in J.Koreja, samo preveč stvari gledam samo skozi faks. Imel sem prakrat fantazije o sebi, da znam takoče kar nekaj jezikov, potujem ali pa celo živim v drugi državi (kakšna Kanada, Japonska ali Južna Koreja - te tri države mi pridejo na misel), študiram kako bolj presprektivn smer (kakšna tehnika ali pa računalništvo) oz. če že to ne, da znam kaj narediti, magari, če sem obrtnik ali nekdo. Skratka, da sem nekdo, ki je vreden nečesa in da ga ni škoda.

Rad bi se družil in pogovarjal z ljudmi, samo ne znam pristopiti do njih, jih najti, navezati stik, o čem se pogovarjati. Kadarkoli sem bil v družbi, sem bil bolj tihe sorte, malce več sem izdavil iz sebe ob slovenski družbi, če je bila tuja, je že bilo prisotno malo nervoze. Še največji problem je vzdrževanje nadaljnih stikov, potem ko so te osebe doma na drugem koncu sveta. Ob vsej silni tehnologiji nimam nekih konkretnih idej za kakšen daljši, zabavni pogovor. Zadnje čase vsem malce govorim o svojih problemih, dvomih o faksu in skrbi glede prihodnosti (še največ kolegom s faksa). Kakšni mi pravijo, naj ostanem na magisteriju (je še zastonj trenutno), drugi da naj razmislim, tretji me čisto razumejo in se še zraven učijo drugih stvari, ki jih veselijo in zanimajo (tudi na področju čisto druge zaposlitve, ki nima veze s področjem študija). Ne znam iti svoje poti, se sam odločati zaradi strahu pred negativnimi posledicami.

Imam mogoče previsok in nerealen cilj, da si življenje obrnem na boljše, da lahko moje sanje in želje postanejo realnost? Da se bom sedaj napačno odločil in se moral za vekomaj posloviti od njih?

Berem trenutno tole brošuro in se kar najdem v njej: img.ivz.si/janez/2031-5457.pdf (http://img.ivz.si/janez/2031-5457.pdf)

Mogoče sem res neživ človek, ki je pokopal svoja občutja, želje, ambicije, če pa že malce pridejo na plano, pa nimam dovolj volje in vztrajnosti, da bi delal na njih. Lenoba, neživljenskost, neambicioznost. Dolgočasnež. Po eni strani apatija, po drugi strah, živčnost in negotovost (pustiti faks ... mogoče sem se navezal na njega v teh 6 letih?)

Ne vem, kaj naj naredim, da mi bo v družbi s samim sabo najbolj kul in prijetno. Najraje bi vse pustil in se posvetil sebi, magari, če premeditiram, prebluzim, prespim cele dneve.
Ne vem ... zadnji 2 leti sta mi prinesli počasen padeec proti dnu. Pa se mi zdi, da še ni tako hudo, da je dno še daleč, samo že dolgo časa se nisem počutil pristno sproščenega, nasmejanega in veselega. To občasno pride na psihoterapiji, ampak takoj mine. :'(

Utrujen sem že in pozno je, ko tole pišem. Jutri morda profesorici nesem nekaj in sporočim, da ne bo šlo in da začasno prekinjam študij (mogoče pri njenem predmetu, kajti obveznosti tvorijo del ocene, prisotnost tudi).

Toliko zaenkrat.

Lahko noč vsem.

Na zadnjem srečanju pri psihoterapevtu sva prišla do tega, da sem zelo odvisen od odzivov drugih in da se bojim, kaj si bodo drugi mislili o meni, ne glede na to, kaj in kako nekaj naredim.

Po drugi strani pa je od odziva tudi odvisno tudi moje občutenje samega sebe: če se vidi, da je drugim nekoliko žal, da me je škoda, mi to daje nek občutek vrednosti; ali pa se bojim hudih zavrnitev.
Ta strah pred zavrnitvami v meni proži negativnost, nesamozavest, strah pred propadom, pred tem, da sem/bom ničvredna zguba, pesimizem in črnoglednost. :(

Sam ne vem, kaj točno hočem od sebe. Kot da ne morem vklopiti občutkov, imeti sam s sabo "notranji pogovor", si zaupati sam vase in si sam sebi reči, občutiti in zaupati, da grem po pravi poti.

Počutje je pa zelo nihajoče: ali je apatično, malodušno, brezdušno ali pa imam napetost v trebuhu in občutke, da mi gre na jok, ampak ne morem pa prav zajokati, ne morem sprostiti te napetosti. Mogoče je žalost, obžalovanje za nečim? Zamujene priložnosti, realnost, ki me budi iz fantazij/želja, ki sem jih imel v glavi in so mi kdaj dajale vzpodbudo in začasni občutek vznesenosti? Frustracije in razočaranost nad samim sabo? Prevejajoče negativne misli, črnoglednost, obup? :'(

Mislim tudi, da sem mogoče napačna osebnost za jezike oz. druženje za splošno. Kdaj imam občutek, da sem morda asocialen, da se ne znajdem v družbi in ne uspem imeti in vzdrževati trdnejših vezi z ljudmi. Opažam, da imam pri govorjenju (še posebej v tujem jeziku) zelo nizko samozavest in samopodobo.
Imam enega pravega prijatelja, poznava se še iz osnovne šole. On je zelo pameten, ampak je tudi po drugi strani kar negativen, celo zafrustriran bi rekel.
Zelo se bojim, da sem failil smer študija, četudi sem ga končal (vsaj 1. bolonjsko stopnjo). Nek znanec mi je omenil, da bi sodelovali z RTV pri podnaslavljanju japonskih filmov, delovali pa bi preko švedskega podjetja (nizki davki). Že ko mi je omenjal, me je bilo strah in kojci se je sprožil negativni samogovor: joj, kako bo to zgledalo, ne znam zadosti, pozabil sem preveč jezika, a bom sčasom izpadel bedak, če mi spodleti in podobno.
Počutim se kot večno nepopisan list, neizkušen v življenju in da me čakajo neugodni časi. -.- Bojim se, da se ne bom znašel, da sploh nisem "fit" za nikamor.
Med prazniki mi je razpoloženje tudi kar nihalo. Večino časa je bilo brezčutno, sivo. Še posebej zvečer in ponoči pred spanjem pa sem imel občutek napetosti v trebuhu in joka. Včeraj pa tudi nisem mogel zaspati in kar naenkrat sem začel jokati. Sicer za kratek čas, a vseeno. Potem pa kot da bi imel neko stikalo sem se spet vrnil v brezčutno, sivo stanje, z blagim občutkom sproščenosti. Kmalu za tem pa je sledil kratkočasen občutek vznesenosti in optimizma. Čudno je bilo, moram reči. ???
Daje me žalost, ker sem osamljen večino časa, v družini se kaj dosti čustev ne izraža in zato se čutim odvečnega, zavrženega, pa nekako vem, da me imata starša rada, samo to se ne izraža eksplicitno.
Ne vem, kaj bi počel, kaj bi sam s sabo, kaj ukreniti in sem že kar obupan. Kot da se matram skozi (dolgočasno) življenje.
Probam gledat "self-help" videje na Youtubu, ampak mi ne uspeva implementirati novih spoznanj v svoje življenje (kot npr. Skrivnost, Louis Hay - Lahko pozdravite življenje (nekaj takega), ipd.)
Mogoče pa življenje jemljem preveč lahkomisleno, naivno, se ne znam več truditi za nekaj. Mogoče sem res len in je maska padla, kaj pa vem. :unsure: Velikokrat sploh ne vem, kaj je objektivno res in kaj si samemu sebi nadevam v negativnem in samopomilujočem samogovoru.

Pred dvemi leti sem pisal tudi semkaj: http://www.mic.si/svetovalnica/spletno-svetovanje/psiholosko-svetovanje/2992-kje-je-moj-plus (http://www.mic.si/svetovalnica/spletno-svetovanje/psiholosko-svetovanje/2992-kje-je-moj-plus)

Če bo kdo vse to prebral, bom zelo hvaležen za kakršenkoli odgovor.

Upam, da so bili prazniki lepi! Srečnega in zdravega! :)

Počutim se grozno in zelo ne več v formi za karkoli, kakor prejšnja leta. Sem na tem, da dokončno začasno opustim nadaljnji študij.
Imam se za zgubo trenutno. Ne vem, kaj bi me še veselilo, vsega sem naveličan. Razočaran sem nad sabo. Čutim, da nisem kos tempu tega sveta. Bojim se rekacij drugih, kaj bodo rekli, bojim se nerazumevanja glede mojega stanja.
Hodim tudi pozno spat, zbujam se pozno, bioritem je porušen, čez dan sem brezvoljen, nemotiviran, len, zaspan. Nič se mi ne da. Ne vem, zakaj se tepem in sem strog do sebe glede tega.
Sedaj me tudi dajejo pomisleki, ali sem morda falil študij, da me ne veseli več in se ne vidim toliko na področju obeh jezikov. Kot da bi vrgel leta življenja stran.
Seveda, pride pa vprašanje, kaj pa bi drugega, pa nimam odgovora. Ali pa si napačno predstavljam poklice, o katerih imam ideje: puškar, parketar, delo na Poštnem centru v Mestnem Logu, keramičar, taksist.
Mogoče tudi delo na kakšni križarki/ladji.
Preprosto ne vem. :(

6 let rabil, da sem naredil 1. stopnjo bolonjskega študija (angleščina, japonščina), samo se mi zdi kot da sem diplomiral iz ničesar + da ne omenjam tega, da je jezik zelo izmuzljiva stvar in je težko vzdrževati nivo. Prav bojim se poklica v povezavi z jezikoma, ker vem, da znam veliko premalo. Sem trenutno na 2. stopnji študija, samo sem se odločil, da začasno preneham.
Ne vidim smisla, nikoli nisem imel kakih pretiranih zaminanj, dejavnosti, hobijev. Se tudi sprašujem, da sem zamudil leta, kjer bi se lahko sam spoznaval, mogoče tudi spremenil karierno/poklicno pot (glede na današnje čase mogoče kaj bolj uporabnega).
Dejansko ne vem. Kot da je vse zapisano na kamnu, da kar sem študiral s tem boš delal. Pa sam vem, da sem preveč pozabil ... 2 leti tik pred koncem, ko sem imel samo še par stvari za dokončati se je zataknilo in takrat je začelo znanje odtekati iz mene. Učil in delal sem stvari še največ v okviru izobraževalnih institucij, izven tega pa ni bilo od mene bolj nič. Računalnik, internet, igre. Občasno me je zgrabilo kaj skuhati. Zadnje čase opažam, da rad nekaj drv nasekam pri stari mami, pa kdaj tudi doma, odkar imamo nov štedilnik.
Trenutno je mogoče slabo, kar delam. Vegetiram, kakšen dan sem boljše volje, danes sem zelo mlačen, potrt, žalosten, jezen, razdražljiv, obupan.
Nisem v najboljši koži. Nimam pojma, kako obrniti nov list v življenju, narediti preobrazbo ... preobrazbo na bolje, v aktivno, barvito, pozitivno, z rožicami postlano življenje.

Zopet se oglašam po dolgem času.

Najprej, zamenjal sem AD-je, sedaj jemljem zdravila Dulsevia, nekaj novega po besedah zdravnice, 1 tableta (30 mg) na dan, ponavadi vzamem zjutraj ali dopoldne.

Sem v stanju apatije, brezvoljnosti, nemotiviranosti, praznote. Nekako živim vse to. Prej sem se nekako upiral to začutiti na terapiji, potem pa je kar prišlo to. Mi je nelagodno kdaj, ker se sprašujem, kaj je z mano, kot da bi bilo to narobe, nenormalno. Dobra stran pa je to, da se manj sekiram, manj hodim na Facebook in se primerjam z ostalimi. Čisto spontano je prišlo.

Ampak imam še zmeraj tisti strah, kaj si bo kdo mislil o meni, če se kod po dolgem času prikažem, češ, o lej ga, kje si ti, kaj delaš ipd. Strah me je zato, ker ne vem, kako odgovoriti, se bojim, da bom izpadel dolgočasen, ker se v mojem življenju ne dogaja kaj dosti zanimivega in raznolikega. Še zmeraj sem osamljen, pred računalnikom, ne vem, kaj sam s sabo. Ne vem, kako jim naj opišem depresijo oz. stanje v katerem sem. To se tiče tudi faksa, ker sem po mailu pred par urami dobil obvestilo, da je ugodeno moji prošnji za ponavljanje letnika. Poslal sem jo zato, da še malo premislim o faksu, pa me je obvestilo kar presenetilo kot strela z jasnega in moram spet na horuk se odločati o tem, ali se vpišem ali pa čisto pustim vse in grem na zavod. Da ne omenjam izpuhtelega znanja, spomine na ves stres z vajami, nalogami, cele dneve prebite v Ljubljani, prihajanje domov ves zmatran. To me kar malo odbija od nadaljevanja študija. Kar razceplja me na dvoje. Postal sem odvisen, navezan na institucijo, ker sem prek nje lahko prišel v stik z ljudmi (še posebej z japonskimi študenti s kateremi sem rad sproščeno govoril) do izobrazbe, kaj se kaj dogaja, s "sceno", če lahko temu rečem. Ne znam se samoiniciativno učiti, izvem okvirov, s pristnim zanimanjem. Vse je na "piflanje", vse se pozabi po testu/izpitu, ko premišljujem za nazaj. Če dokončno pustim, se bojim, da bom v brezizhodni situaciji, obsojen na životarjenje na zavodu.

Na terapiji sem spoznal, da sem jezen človek. V družini mi je bilo oteženo izražati slabo voljo, trmo, jezo. Kot da bi bilo prepovedano. Takoj srepi pogledi mame, češ nehaj, oče zagordnja, zamrmra, naj dam mir. Čustev se ne izraža toliko. Nikoli nisem videl, da bi se starša objela ali poljubila in takih občutkov mi manjka. Kadar sem se objel s kako osebo sem se počutil nekam čudno, kdaj pa mi je bilo tudi zelo lepo ob tisti toplini drugega sočloveka.

Jeza kdaj kar bruhne iz mene. Kompenziram za nazaj, zgleda. Ful mi stopi na živce to, kako kdo govori z mano. Stara mama ima kmetijo in moja mami in stric sta kar navezana nanjo, pomagamo vsi tam in med tednom imamo tudi tam kosila. Zadnje čase pogosteje vzdihujem in zavijam z očmi, ker način, kako stara mama kdaj govori z mano je zelo osoren, jezen, kot da bi bila kronično nezadovoljna z mano (mogoče sem tudi jaz kronično nezadovoljen z vsem, najbolj s sabo), kot da sem jaz njen hlapec, robot, pes, ki ga drži na vajetih. "Mi boš pomagu pr tem." Pa to naredim, pa takoj drugo opravilo, pa dej še to in ono, "pa ne boš šel zdaj domov." Joooooj, dej. Takoj me zgrabi panika, jeza. Takoj se obesim na besede, me "špikne" v trebuhu in sem užaljen.
Počutim se kot Sizif s tisto zblojeno skalo. Nezavedno se trudim za nazaj, za ljubezen, da mi jo družina izkaže. Če hočem potegniti kako mejo, črto v pesku, do koder bi toleriral tako osorno obnašanje, izpadem kot papirnat zmaj. Nič ni. Če ne grem k stari mami, so pa vprašanja doma, zakaj nisem šel, kaj sem tečen, kaj je narobe itd. Kot da je ona 1. na tem svetu, vsi ostali pa moramo vse takoj spustit iz rok in prihitet k njej. Sploh ne vem, kako sem to lahko tako tlačil vsa ta leta. Se pravi, še občasni stres tu.
Ne vem, zakaj še tja hodim, ker imam kdaj vprašanja, zakaj bi se še trudil? Če sem prijazen je to od prej, staro, če sem jezen, je pa kreganje in tudi ni nič kaj drugače, kvčejemu težje, ker me razganja od užaljenosti, žalosti, nemoči.

Težko prenašam ukaze, ker je zelo pomemben način govora, odnosi. In s takimi odnosi se mi delo priskuti. Bojim se, če bom sploh lahko našel službo, da ne bom še pred tujci tam nekega dne se zjezil zaradi raznih osornih ukazov, da bom se znašel v službi, ki se je bom sčasoma naveličal, ne maral več, ampak ne bo izhoda iz nje zaradi preživetja. Zakaj bi se trudil, da se me nekdo le "usmili" in mi da tistega minimalca? Pa polovico tega dal samo za najemnino, če bi se hotel odseliti. Ja, hvala lepa. -.-

Enkrat gremo jaz, sestra in njen fant po kino predstavi domov in mi rečeta, ob omembi mojih občasnih težav s staro mamo, da službe so (varnostnik, selitveni servis), pa da se nej odselim, bom imel mir, lahko bom jedel kadarkoli in karkoli bom hotel in take zadeve. Aja? Par tednov prej mi pa sestra doma skoraj joka, da jo njej fant sekira zaradi njenega nerednega, majhnega dohodka in se naj prekvalificira v tajnico al neki (on je programer, ona pa začasno poučuje španščino, ima tudi učno pomoč, rada tudi prevaja). Mislm taka dvojna merila mi tudi grejo na k****!

Vsi ostali so se lahko jezili name, me opominjali, mi dajali nasvete in mnenja, po katerih sem se probal ravnati, ker sem imel ostale za izkušenejše, da imajo oni prav, jaz pa moram biti zmeraj prijazen, obziren, se razdajat za druge. Šel se m s tokom, sedaj se pa skušam postaviti zase, si utreti sovjo pot brez oziranja na druge, je pa težko preseči stare vzorce in navade.

Pa ta jeza, praznota, nezanimanje (oz. hitro minevanje zanimanja za karkoli), sivina, kronični stres in nezadovoljstvo. Najtežje je to, ko ne veš, kaj točno je narobe, kaj si želiš, sploh ne veš, kaj je dobro zate. "Kaj si želiš?"; "Kaj si želiš delati?" To sta zame najtežji vprašanji. Vprašanja, ki se tičejo mene so najtežja. Tkarat je pri meni čista praznina, vakuum, lupina. Ni pristnosti, ni strasti, ni zanimanja. Še pri Japonski in Južni Koreji, ki sta mi zanimivi državi ne vem, kaj točno bi me zanimalo, kaj bi tam sploh lahko počel. Tudi v tujini so problemi z zaposlitvami in se bojim, da me bodo tujci čudno gledali, češ 6 let si rabil za en B.A., kaj je to?!

Počutim se čisto brezdušnega. Lupina na dveh nogah.

To je zaenkrat vse, kar se spomnim. Pa še to sem se spravljal par ur, da napišem. Koncentracijo imam tudi čisto v moškemu spolnemu organu.

Oh, kako se ponavljam že več kot 2 leti. Kdaj se mi zdi, da sem nekje še zmeraj na enem in istem mestu. :(

Stvari gredo malce na bolje. Nepričakovano dobil službo v Revozu, res pa je, da delam v nočni izmeni, tako da o pomešanem bioritem in posledičnem "no-lifer" stilu življenja niti ne govorim (no, že prej nisem kaj dosti imel od življenja). Postelja-Revoz-postelja in ponovi vajo.  :sesmejem: Mi gre, ni mi pa nekaj, kar mi je pri srcu.

Še hodim na terapijo in prišel sem do tega, da bežim od sebe in notranjega sveta, ker imam taaaaaaakooooo hudega, strogega in kritičnega preganjalca v sebi, da je joj. Vsaka zunanja beseda, kritika se zdi kot iskra, ki lahko vžge sod smodnika (sekiranje, zamera). Zdi se mi, da sem v konfliktih zmeraj potegnil jaz ta kratko, doživel kot hud poraz in posledično se jim raje izogibam, jih gladim ter se tako izogibam globjim medosebnim odnosom. Kritike služijo tudi kot odličen izgovor zame, kako sem slab in ni nič od mene, kar ima za posledico še večjo nesamozavest in slabo samopodobo. :(

Poleg preganjalca pa imam še "črno jamo" v sebi, ki golta vsa čustva, vse občutke in me pripeljala do tega, da sem se zanikal samega sebe celo življenje, se predstavljal pred ljudmi v drugačni luči kot pa jo odseva moja notranjost. In me je začelo skrbeti: ali sem bil vseskozi nezavedno "fejker"? Sem nepristen? Lažnivec?

Pod praznino pa sevajo osamljenost, izolacija, manjko objemov, dotikov, vzpodbudnih in prijaznih besed. Ljubezen je bila izražena zelo implicitno v družini. Nikoli nisem videl starša, da bi se objela, naprimer. Kako naj se potem ljubim samega sebe in druge? Drugače sta dobra starša, nekako razumsko vem, da me imata rada, samo čustveno nisem zadovoljen, ni to zadosti. No, evo, spet govori preganjalec iz mene.

Vseskozi imam občutek, da mi je življenje spolzelo iz rok, teče mimo mene, večno nezadovoljstvo, hrepenenje po srečnejših časih, obžalovanje za zamujenimi priložnostmi, ki so bila pred nosom, pa sem bil slep, neizživeta življenjska obdobja ter izkušnje, za katera ne vem, če jih bom lahko kompenziral za nazaj.

Pač, hudo zatiranje samega sebe, kar spoznavam zdaj. Ni bilo prostora za čutiti sebe, poskrbeti za svoje želje in potrebe. Zatrto je vse ali pa se sploh ni razvilo.

 :rozicodam:

Pomanjkanje ljubezni, objemov in vsega kar paše zraven. Želim ti povedati, da pa sem sama imela preveč tega v življenju. Kot otrok sem bila ljubljena, zelo ljubljena, doma je bila samo ljubezen, radost, nikoli prepiri, grde besede, le božanje.
Ko sem odrasla, pa je to naenkrat nekam šlo, izgubilo se je. Šla sem od doma, in...postala izgubljena, prestrašena. Želela sem si ljubezni, vsega kar je bilo doma, pa tega ni bilo. Ja, je bilo, a še daleč ne toliko, kot bi sama želela, kot sem bila navajena. Sprememba okolja, druge navade, živa groza.
Zato, glej, mislim da nihče nima prave mere, eni imajo nečesa preveč, eni premalo, sredine pa...ni.
Kar nam preostane je, da se počasi postavljamo na svoje noge, si zarišemo svoje meje in poskušamo, se trudimo živeti kolikor se da vredu.

 :rozicodam:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1439&Itemid=1 (http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1439&Itemid=1)

Tale članek me je nagovoril in sem se spoznal v njem. Bojujem se tudi s tem problemom, kar pa privede kdaj do skrajnosti v mojem obnašanju. Črno-belo. Ali tako ali pa tako. Bojim se svoje potlačene, diktatorske jeze, ki izvira iz tega, da sem spregledan, neupoštevan, da sem zmeraj sluga drugim, iz pričakovanja, da bom dobil nazaj od drugih tisto, kar sem sam njim prej dajal.

Vem, da je težko. ...
Ampak lahko to vzames kot ucenje in se usmeris na 2 stvari na katerih delas:
- zelo jasno povej drugim kdo si: izrazi se, pokaži čustva,  povej svoje mnenje, naredi kot ti misliš,  naredi samo kar želiš
- dajaj samo, kadar želiš dajati. Če bi od drugih nekaj rad, jim to povej!

Naj te vodi zavedanje, kdo si ti, kaj zase hočeš in kaj nočeš. Vadi najprej privat, potem v sluzbi.
Te stvari ne gredo od danes na jutri, se jih pa da postimati.  Da ti bo šlo hitreje lahko izbereš se psihoterapijo.
Vso sreco :rozicodam:

Tale nočni šiht me čisto izžame. Imam še manj energije, motivacije in koncentracije za še kaj drugega kot prej, ko sem bil brezposeln. Preveva me hud občutek tesnobe in žalosti, kajti življenje gre kar mimo mene, ne znam ga uživati. Bojim se, da bo zmanjkalo časa za moje upe in želje.
To povezujem s tem, da sta moja starša samo še nekaj let oddaljena od upokojitve in se bojim, da bom potem ujet, da bom moral vztrajati v tej bedni, naporni nočni službi v skrbi za svoja starša.
Da ne omenjam vsega stresa, vsiljivih jeznih misli, ki mi kvarijo še tisto malo fokusa, ki ga rabim za delo, pa še kak tečen sodelavec me najde, pa smo tam. Po eni strani je neka varnost v rutini in v ponavljajočem delu, ampak delati v dnevni izmeni se pa ne res izplača, res ne, pa še problem s prevozom potem domov iz LJ, kamor nas bus pripelje po delu (veliko časa se izgubi in nimam mestnega busa za domov). Noč pa ima svojo moč in si kot zombi po službi.
"Najdi kaj drugega." Probam, pa ni bilo še sreče, ni časa, energije, pa tudi ne vem, kaj sploh bi še delal. Razmišljam tudi o tujini, samo se bojim, da se bodo odnosi in moje reakcije ponavljale, tudi če je okolje drugo.
Izgubljen sem trenutno.

Ja, ta frustracija je ubijajoča. Razumem to izgubo časa zase. A kljub vsemu, naj bi bil to nekakšen znak za nas, da je čas za spremembe. A kako do njih?

Po nekaj letih se ponovno oglašam. Poskusil bom biti karseda jedrnat.

Epidemija je bila zame za nek način blagoslov, saj sem maja 2020 dobil odpoved zaposlitve v Revozu in s tem je bilo konec trpljenja v stalni nočni izmeni. Življenje v izolaciji, ki je nam je bilo vsiljeno, ni bilo zame nič posebnega, saj sem na tak način živel dolga leta, če ne kar vso življenje. V bistvu me je asocialnost rešila raznoraznih družbenih pritiskov v tistem času. Še udeležil sem se sredinih protestov proti ukrepom. Prvič sem se udeležil kakršnegakoli protesta. Še zdaj se spomnim moči množice, ki te povleče in mimogrede hodiš od centra Ljubljane pa vse do severne obvoznice (ne, na avtocesto nisem skakal   :nehvala:). Neverjetno.  8)

Februarja 2021 sem dobil novo zaposlitev v proizvodnji polnilnic za električne avte. Veliko boljši urnik, pogoji in sodelavci. Skoraj nebesa. Ampak opažam, da se mi nekateri vzorci v odnosih ponavljajo. Na splošno imam občutek, da lahko ljudje delajo in govorijo z mano kakor hočejo, še posebej, če pride do konfliktov ali pa mi kdo izreče opazko. Ali otrpnem in obnemim ali zadržujem občutke, ki jih občutim kot zapenjanje in napetost v trebuhu ali pa čutim zamero in se potem čez nekaj časa vklopijo fantazije, kjer sem odrezav, vzvišen psihopatski diktator, ki ima zadnjo besedo na tak ali drugačen način.  :031: Predstavljal sem si že, da se mi čisto odpuli, če nekdo samo napačen ton uporabi v komunikaciji z mano, npr. Kdaj že kar potiho mrmram sam pri sebi, da če bom samo odprl usta, bo že kdo mi siknil, da sem živčen, jezen in da si naj na izi vzamem. Pač, kot da bi hodil po minskem polju. Naporno je tako živet in potem ni prostora za druge odnose in stvari v prostem času. 

Še vztrajam na psihoterapiji, ki jo obiskujem že 10. leto! Tam sem se dolga leta jezil in šele zadnje čase pridobivam zavedanje o čustvenem in odnosnem jeziku, ki ga nisem bil deležen v družinskem okolju. Delam tudi na zavedanju o prenosih družinskih odnosov na terapevta - on ni moja mama, oče, sestra. Tako sem soočen z odklopom, praznino, umikom, ki so mi omogočili preživetje do sedaj. Odnosov pa kaj prida ni bilo in glede na grobi opis, kaj se mi dogaja v službi, bi najraje imel službo od doma, kjer buljim v komp in se ne ubadam s kapricami sodelavcev.

A sem res tak robot, ki težko dostopa do svojih čustev, ki je bil samo na voljo drugim in se je sekiral za šolo in delo? Čustvenega jezika ni bilo. Kaj mi potem pomaga znanje jezikov, če ni bilo odnosov in se mi je težko pogovarjati v jeziku odnosov in čustev? Sredi 30-tih razmišljam, kaj sploh je še realno za razvoj kariere, ker biti samo proizvodni delavec na dolgi rok pomeni stagniranje in bodo službe in odnosi v njej podobne jajce jajcu.  :nevem:

Lep pozdrav.