FORUM Nebojse.si

Ja. Misli o tem, da se leto končuje in da bo kmalu konec vseh tegob, misli, vseh željah o koncu in vseh besed...pa je to res? Bo res sveta konec že z samo povedjo srečno novo leto?
Ne. Ostal bo spomin. Spomin na vse te dni, v vsem tem letu, vse te misli, o vsem tem letu in o sebi. O jazu ki si ga prikazal spet to leto. Pa si ga sploh? Ali pa bo tvoj obraz in tvoja obstajajoča podoba izpuhtela takoj ko bo nekdo prestopil prag tvoje razumnosti...Sama vprašanja...na en sam mesec.
 Dnevi bežijo, ljudje hitijo z njimi...morda bi lahko rekli da samo bežijo. Sami pred seboj, pred svojo podobo, pred čustvi in pred besedami ki so jih izrekli. Pa lahko res bežiš pred tem kar si, pred svojimi problemi?problemi samih sebe, ki nikoli zares nisi bili potrjeni,če mislijo da jih bodo potem jih morda sploh ni...
Pod sojem luči ki se odseva po ostankih snežnih zametov ali raje po neznosnih lužah, ki so ostanki nečesa nepojasljivega se sprehajam po potki ki vodi stran od hiše, predvsem pa stran od misli, stran od bolečin in stran od ljudi. Postajajo morda neznosni? Ali so neznosni že od takrat mnogo nazaj ko je vse postalo nerazumljivo?Morda me zmoti odbijajoča se svetloba, ki poskuša zavzeti prostor v moji glavi in nabija nove misli. Za trenutek obstanem in se ozrem. Zdi se mi da nekdo postopa moje korake in hodi mojo pot. A nikjer ni nikogar.
 Morda se mi porajajo misli o slabi, šibki senci ki posnema moje življenje in je v mojih mislih veliko bolj nevarna kot se zdi. Mislim. Konec bo leta... Prišlo bo novo, isto sekundo,isti tren. Enaki problemi, isti ljudje, enake misli. Pomislim celo, da bi odšla z novim letom. Kje sploh je smisel? Če sploh obstaja.
Ah, najlepši del leta je izmišljen. Popolnoma zakrinkan in surov. Odpira nove možnosti in podaja priložnosti spoznanj. Sovražim ljudi ki so tako srečni. Ali se slepijo? Ali ne vedo? Hitijo in nakupujejo. Nočem daril...hočem sebe. Hočem jutro kot nekoč. Hočem pojasnjen dan in normalne misli.
 Prehitevam čas in zahajam nazaj , potujem po mislih naprej in nazaj ter se zavedam da se to ne bo zgodilo. Sovražim soj luči ki te obsije in ti daje občutek da si opazovan ,tako zelo zelo moteče opazovan. In ubija ko veš da ne razumejo in ne vedo da ne razumeš ti. In na novo leto se bom spet trudila ,da bom v soju luči skrivala svoje solze ki se bodo bleščale v pogledu kako se svet spreminja in začenja novo obdobje ki se ga bom v sebi globoko naveličala že, ko bodo potihnile vse iskrice ognjemetov in ko bom legla v posteljo, ko si bom spet na novo leto zaželela da bi bila mrtva.