FORUM Nebojse.si

Zdravo. Stara sem 21 let. Že okoli pol leta se mi neprestano vrti, sem živčna, imam občutek da bom padla v nezavest, se vsega ustrašim. Največji strah imam pred trgovino, bankami, poštami in vsemi veliki zaprtimi prostori. Bojim se da bom padla skup, ko bom vstopila, ker takoj postanem živčna. Zmeraj iščem izhod da lahko pobegnem. Sedaj se je začelo že da sem tudi na prostem zivčna, celo v družbi s prijatelji. Nikamor neupam sama. Če pa že grem kam sama, pa hitim da pridem čimprej do določene točke. Zmeraj ko sem živčna in v strahu mi srce bije zelo močno. Nevem kaj naj naredim. Naj obiščem psihologa? ali psihiatra?? lp

Zdravo. Stara sem 21 let. Že okoli pol leta se mi neprestano vrti, sem živčna, imam občutek da bom padla v nezavest, se vsega ustrašim. Največji strah imam pred trgovino, bankami, poštami in vsemi veliki zaprtimi prostori. Bojim se da bom padla skup, ko bom vstopila, ker takoj postanem živčna. Zmeraj iščem izhod da lahko pobegnem. Sedaj se je začelo že da sem tudi na prostem zivčna, celo v družbi s prijatelji. Nikamor neupam sama. Če pa že grem kam sama, pa hitim da pridem čimprej do določene točke. Zmeraj ko sem živčna in v strahu mi srce bije zelo močno. Nevem kaj naj naredim. Naj obiščem psihologa? ali psihiatra?? lp

Tjasas91,

težave, ki jih opisuješ so verjetno simptomi anksioznosti. Verjamem, da ti je hudo in si v stiski. Svetujem ti, da se naročiš pri psihiatru in se pogovoriš o težavah. Morda te bo usmeril na psihoterapijo.

Poskusu si pomagati tudi sama, tako da si privoščiš dovolj počitka, se ukvarjaš z dejavnostmi, ki te veselijo, poskusiš s sproščanjem...

In ne boj se, te probleme boš rešila.  :)

hvala lepa za odgovor. samo se nekaj me zanima, ali se ti zaradi tega lahko zmesa, in pristanem v norisnici. sprasujem zato ker me je zelo strah  :(

Ne, draga tjasas91, zaradi tega se ti nikakor ne more zmešati. Hudo je, trpimo, saj so anksiozni občutki izjemno neprijetni, ne moremo pa izgubiti razuma. Res ne.  :rozicodam:

Seveda je človek brez razuma (ali ima vsaj okrnjen razum), ko je anksiozen. Saj ni zmožen reševati vsakodnevnih nalog, če gre za hudo anksioznost in vse kar si želi je, da bi pobegnil iz položaja, ki mu povzroča anksioznost.

Kaj točno pa pomeni, da se ti "zmeša" pa je drugo vprašanje. Je to izguba zavesti? Zdrs na nivo pobesnele živali?
Razum pa nedvomno trpi, ko je človek anksiozen.

Tjasas...pozdravljena med nami... :rozicodam:

Vse to, kar se ti dogaja je strah pred neznanim z drugo besedo panični napad, ki pa ni
popolnoma nič hudega, je pa zelo neprijeten  :seznojim:

Tudi sama sem jih doživljala, dogajale so se mi popolnoma enake stvari kot tebi,
vendar se da vse to rešit z načinom, da se z njimi soočiš in si takrat preusmeriš misli
na neko drugo stvar, popiješ morda vodo...ta je moja stalna spremljevalka.
Verjetno za te težave obstajajo neki vzroki...od kje strah, malo pomisli...si imela
kakšne neprijetne izkušnje...si morda preveč obremenjena...

Jaz sem to reševala s pogovorom s psihoterapevtko, ki mi je podala precej smernic,
z izpostavljanjem, najprej z nekom, ki mi je blizu...kasneje sem poskusila sama...
potrebno je bilo precej vaje, nikakor pa na silo in na polno...počasi po korakih.

Veliko pomaga tudi sproščanje, kar pomeni, da začneš na rahlo dihati...vdih skozi nos in izdih skozi usta, pri tem poskušaj biti čim bolj sproščena...vendar to naredi, ko začneš čutiti, da se ti panični napad
približuje...ko je enkrat že tukaj, ti preostane samo še boj ali beg...jaz sem v začetku izbrala beg...kasneje pa boj...nikoli nisem padla skupaj...nič se mi ni zgodilo...telo se sčasoma umiri
in panični napadi so vedno manj pogosti.

Prilagam ti nekaj linkov, ki ti bodo v pomoč:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=817&Itemid=2

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=545&Itemid=2

Ti bom še poiskala nekaj v zvezi s tem...

Lp T

Ok, razum trpi, ampak IQ, saj veš, česa se vsak boji, kajne? In v "norost" te anksioznost ne pripelje.

kaj pa je anoksiznost?  se da to pozdravit samo s pogovori psihiatra? ali kdaj terapija ne uspe?

Kaj bi to bilo?

Anksioznost je beseda, ki označuje strah, katerega izvor ni mogoče zanesljivo povezati s položajem, v katerem ga človek čuti. Da se pozdraviti. Terapija pa tudi ne uspe vedno. Ne nujno zato, ker trpeči ne bi zmogel, ampak zato, ker je treba drugega terapevta obiskati.

najlepša hvala za vse odgovore!  :)

Jaz sam to upam da mi čimprej uspe to premagati, ker nevem vec koliko dolgo bom še zdrzala. Zelo me je strah.  :'( :(

Čimprej pojdi do osebnega zdravnika. Potem pa bo že šlo naprej kakor bo šlo. Srečno!

najlepša vam hvala! :)

Si bom prebrala kar ste mi poslali.

Iz dneva v dan sem bol raztresena, panična, bežim pred napadi, neznam si pomagat, naupam stat, zmer iščem nekaj da se oprem, primem, usedem, da se mal pomirim. Tisto z vodo ko ste rekla, to mam jaz skos s seboj in kadar vidim da bom postala panična pijem vodo, probam odmislit na paniko, vendar ne gre. Iz dneva v dan je huje. Bežim pred stvarmi. Ko sem v službi samo sedim, ko morm na wc tečem, ker sem takoj živčna. Živčna sem tudi ko grem iz službe ali v službo ali domou pousod sem s strahom. Nevem kaj naj naredim. Poiskala si bom psihiatra ker rabim pogovore. Jz vem da z menoj ni nič narobe, samo v glavi moram razmisliti par stvari in odgnat te stran ki me težijo. Ko doživijm panični napad, najprej pomislim da se mi bo zmešalo in da bom pristala v norišnici. lp

Hvala! :)

Tjasas91...sem ti že odgovorila v drugi tvoji temi, zdaj pa ti bom tukaj dala še nekaj
linkov, da si prebereš.... :oki:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=581&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=673&Itemid=2

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1035&Itemid=2

hvalaaa bom prebralaa! :))  :oki:

Tjaša nič bat,

sama se lovim že skoraj povsod.... Lahko s3e oglasis na ZS.

lp, :rozicodam:

Tudi jaz se lovim,nič bat vse bo ok!  Tud pri meni se lahko javiš na zs. Pa mal preberi,prebrskaj po forumu,nekaj nas je z zelo podobnimi če ne istimi simptomi anksioznosti !

hvalaa obema za odgovor  :) zdej vem da nisem sama :( tok se neumno počutm :(

tjasa91  :rozicodam:


kar pogumno. kot so ti ze drugi napisali ne more se ti kar zmesati. sama sicer nisem anksiozna, pa vendar sem imela podobno obdobje kot ti, ko sem bila cist panicna in v strahu in sem mislila da se mi bo zmesalo, pa vendar se mi ni.  :)

vse bo se dobro  :rozicodam:

matejka hvala za podporo! :rozicodam:

sam useen me je tako strah. dons ko sem sla iz sluzbe na avtobus je bla guzva sem pobegnila stran ko so sli usi gor sem sla se jaz cisto zadnja da sem hitro gor stopila in se usedla ko sem bila tako zelo živčna. Misnla sm d mi bo srce vn padu :( pa še roke so se mi začele tok potit :(

Hey...še jst s emorm javt ker te tok razumem.

Pol leta nazaj se je emn isto dogajal, kr iz lepga. Nisem vedla kaj je, zakaj je, od kje, nič. Prav tako me je bilo strah da se mi bo zmešalo, d abom padla skupi, da bom umrla, da sem bolna, itd. In kje sem zdaj?
Po pol leta obiskovanja psihologinje, 4 mesecih jemanja dominorja in majhnih premikih v živlenju (soočanje s težavami, razmišlanje o lastnih občutkih, se znat poglobit vase, itd.) lahko rečem da sem super  :) Sicer imam še kdaj pa kdaj hude dneve, sploh ko sem doma, kjer je izvor vsega tega pri meni, ampak se ne dam.
Fajtam se z vsakim neprijetnim občutkom, z vsako neprijetno mislijo, z vsko bolečino. Ne pustim da me uniči. Dokler se boš bala stvari ne bo nič bolše ampak slabše. Treba se je soočt s stvarmi, kraji, ljudmi. Ne boš padla skupi, ne boš bruhala, ne bo te infarkt, nič od tega. Res nič. In še zdaleč se ti ne bo zmešalo. To kar se ti v teh situacijah dogaja s telesom je samo povišan adrenalin, hormon ki skrbi za to da znamo reagirat ko smo v nevarnbosti. In ko pride telo v tako situacijo se brani z izločanjem adrenalina saj nam ta omogoča beg. Čisto nič drugega se ne dogaja s tabo. In če tko pomisliš, pa saj je to samo en hormon ki se sprošča, od tega mi pa res ne more kej bit.
Za primerjavo: se šetaš po gozu, srečaš medveda, telo zazna nevarnost, spusti adrenalin in ti začneš bežat. S paničnim napadom je ista stvar, popolnoma. Grem stavit da se v bežanju pred medvedom nebi bala da se ti bo zmešalo oz da boš padla skupi?
Moja taktika je bila vedno ta da sem v takih situacijah izbrala boj. V mislih sem si ponavlala da to je samo en bedn hormon in da se je moje telo sm mal zmedl in d av resnici tam ni noene nevarnosti. In ko začneš tko razmišlat pomaga, resnično. Je težko na začetku amapk že prvič, ko premagaš neki tazga je neopisliva izkušnja. Glano je to da pogledaš okrog sebe in si rečeš: sm v trgovini, med ljudmi, in nikjer okoli mene ni nič nevarnega in nič nevarnega s emi ne more zgoditi. In že s tem boš misli umirila, in s tem ko umiriš umisli se umiri tut telo. Včasih ko je blo res hudo sem si rekla: P****** od anksiznosti, ne boš me, lohk se še tko trudš ampk ne boš. In sm bla trmasta do konca in je pomagal.
Najslabše je to kar počneš zdaj. Da v taki situaciji razmišlaš o temu kako boš padla skupi, kako se ti bo zmešal itd. in s tem samo še vzpodubujaš misli da se še naprej počutš ogroženo. Takoj k boš nehala s tem boš občutila razliko. Pomaga če se v taki situaciji pogovarjaš sama s sabo (na notr seveda  :sesmejem: ) in si probaš dopovedat da ni nevarnosti in da ti nič ne bo.
Je pa potrebn čas, ampk boš vidla da bo s časoma vse kul. Sm je pa treba začet reševat stvari. Najprej psiholog (ne psihijatr) in pogovor da vsaj prbližn dobiš uvid kaj ti sproža te napade ker pol tut lažje obvladaš stvari če veš iz kje izvirajo.

Pa upam da ti čimprej uspe  :)

hvala za objasnitev. Sem se kar mal zamisnla ko si mi tole napisala. Sej jz vem d z mano nc ni nrobe, morm sam v glavi pošlihtat stvari. Probam se orientirat na čist neki druzga pa mi nikol ne uspe. bezim ceprov nočem. Jz nevem a se tok bojim, al sm premal trmasta.??? Stala sm ze na nogah priblizno na miru 2 minute in mi je ratal k prej mi ni nikol od kr se mi to dogaja. nism zdrzala dej pa lohk boljs k nc. Jz zdej k me panika kr diham al pa štejm tok d saj mau odmislm kwa se z mano dogaja. Pr men je to problem jz tkoj k se zbudim poštuderam ka se mi bo dogajal, če bom kj panična. Jz vem d tega nesmem, d nesmem študerat za naprej ampk kaj morm še nrdit al pa tko. Tole glede psihologa, jz mislm d bi meu bl pomagu psihiatr d mi da kksne tablete d se lohk sploh spravm ornk razmišlat. Ja tkrt k se mi vrti sam studeram n to d bom padla, druzga mi sploh ne gre v glavo. Pa zdej sm se neki neazločno začela izgovorjevt, nwm kwaj to. Naprimr a bo dons sonče? namest sonce. pa tko sam ne d bi jeclala. Pa glava me boli zadne dva dni kr dost nwm aj to od panike al kko?  :rozicodam: :(

Ne to ni panika  :) nč skrbet  :)
To je sm to da si zadne časetok občutliva na vse da vse zazanaš, vse se ti zdi sumliu, vse analiziraš, it. Brez potrebe, res. Zih so se ti podobne stvari že dogajale, sm jih nis opazla ker nisi bla tok pozorna na svoje telo. To kar omenjaš kt jecalnje al pa neki je mogoče posledica tega da preveč razmišlaš oz da maš preveč stvari u glau in pol se težko zbereš. To je čist normaln, to se dogaja ljudem k so pod stresom.

In ne, ne rabš psihijatra. Ker s tableti se nč ne pozdrau. Tableti ti lahko sm pomagajo, ampk glauno je na teb, da začneš delat na seb, da začneš raziskavt sebe, kaj se s tabo dogaja. Tableti ublažijo stvari, jih pa ne odpraujo. Poznam ljudi k so začel s tableti in ker so se dobr počutil niso naredl nč zase ampk sm tablete jedl. In je po nekem času tut njim počl, ker ne gre to tko. Telo tok časa opozarja dokler ga ne začnemo poslušat.

Jst sem bla tut na začetku vsga tega taka da nč nism mogla. Nism se mogla ne zbrat ne poslušat ne govort ne nč, vse mi je predstaulal tak odpor da groza. Pol k sm pa začela hodt k psihologinji in govort stvari in se dobesedno praznt vsh stvari k so me dol tiščale-ker dejansko se psihično zdrauje odraža v fizičnm počutju. In ne boš vrjela, počas je šlo na bolš. Ne takoj, čeprou sm kr mislna da bo že takoj vidn učink in vse sm hotla na hitr. Sm ne gre, počas gre, ampk pol kmal začneš opažat da se neki spreminja, da se ti spreminjaš. Jst sm mela po 3 mescih spet paničn napad in sm se spet vstrašla in sm spet mislna da bom na začetku. Pa nism bla. Ta napad me je še bl okrepiu in trenutno se počutm supr. Po pou leta lohk rečem da na dan sm še kšne 10 minut vse skupi razmišlam o paniki, anksioznosti, o tem kk se počutm, kaj se mi dogaja oz z drugo besedo o stvareh o katerih sm prej razmišlala 24 ur na dan. Sm pa bl pozorna nase, na telom kok lohk prenesem, kdaj rabm počitk, kok rabm spat itd. In zdele trenutno me sploh ni strah napada. Ker če sm ga 2krat preživela bom pa še stokrat, in vrjem da je hud filing  ;D In ja 2krat sm bla tut pr spihijatru. Bl za to da sm dobila diagnozo oz eno potrditu da sm ok. Pač tam se ne pogovarjajo s tabo. Uprašajo te kaj se dogaja in če se ti zdi da lohk furaš brez zdravil al ne. In če rečeš da rabš zdravila jih dobiš. Noben pa se tam ne bo trudt pogovarjat s tabo pa iskat vzroka za to kar se dogaja.

Mam tut dneve k sm čist na konc k sm totalno brez energije, brez vole, k bi sm neki jokala pa stokala. Pa kaj. Tut to more bit. In se sploh ne upiram, raj jokcam pa stokcam pa sm vsa jadna in k me mine sm spet kul in nasmejana  ;D

Tko da ti svetujem čimprej it k psihologu in delat na seb. Ne hitet s tableti. Lohk probaš pr psihologu pa če boš po enmu mescu vidla da res res res ne gre in da res ne morš več pol greš lohk še vedno do psihijatra. Ampk tko k sm rekla. Tableti ne rešjo nič.
Če se ti zdi da rabš neki ti svetujem Dominor oz Kalmin (isto sranje drugo pakovanje). Men je to ful pomagal, ful sm se umirila, lažje se odzivam na stres, stvari me en vznemirjo tok hitr kokr so me prej itd. Ne pomaga vsm, tko da ni 100%, je pa za probat. Lohk si tuki gor prebereš še o drugih naravnih stvareh k ti pomagajo da se umiriš, skoncentriraš.

Pač po malih korakih pejt. Ne se silt. Napiš si na en list VSE BO OK, in vsakič k te kej prime ga preber in se res trud vrjet da bo. Pomaga, preverjeno pr večih ljudeh  ;D Če se ti pa že prkrade kšna misu se ji pa posvet. Ampk ne na način da te je strah al pa da jo potenciraš. Umir se pa razmisl zakaj to razmišlaš, kaj je pouzročl take misli in če so sploh upravičene, če j situacija res tok grozna. In k to nardiš se u bitvu nehaš bat misli ker veš da je sm misu in tko k je pršla bo tut šla.

Upam da sm ti vsaj mal pomagala. Če te pa še kej zanima smo pa vedno tuki  :)

Tako kot kar nekaj ljudi tukaj se tud sam spopadam z paničnimi napadi. Vse se je začelo pred kakšnim letom, ko sem prvič doživel napad. Takrat temu nisem namenjal kakšne posebne pozornosti nato so se napadi začenjali ponavljati. Pred kakšnim tremi meseci pa so se napadi začeli dogajati skoraj vsak dan. Ker sem študent sem za nekaj dodatnega zaslužka opravljal delo v manjši pekarni, kar je pomenilo delo ponoči. Na delu sem doživljal tako grozo da sem skoraj vsak dan moral predčasno zapustiti delavno mesto, ker sm mislil da bom umrl in se mi je dobesedno mešalo. Začel sem obiskovati zdravnike, ki pa niso ugotovili nič. Pred napadi sem veljal za zelo družabnega pozitivnega človeka, ki je vedno dobre volje. No po tem, ko so se napadi začeli dogajat vsak dan in ko zdravniki niso ugotovili kaj je narobe sem se popolnoma zaprl vase. Nehal sem delat v šoli me ni bilo že dva meseca od doma se odpravim le če je res nujno. V družbi se ne pojavlam več razen kadar sem sam doma in povabim prijatelje na obisk. V teh dveh mesecih nisem upal spiti niti piva ker sem mislil da se mi bo ustavilo srce čeprav imam doma izvide da je z menoj vse uredu. Najbol pri vsem mi je čudno da nihče od zdravnikov ni omenil paničnih napadov čeprav sem jim opisal vse simptome. Tako pa so me le pošiljali na različne preglede ampak seveda nikjer ni kazalo da bi bilo z mano karkoli narobe. Tako sem se počutil iz dneva v dan slabše napadi so se ponavljali nihče pa ni vrjel da je z mano dejansko kaj narobe. Nato mi je nekaj dni nazaj mami, ki je medicinska sestra omenila panične napade in sam sem začel raziskovati na internetu in kaj hitro sem dojel, da je to točno to kar se mi dogaja. Ne morem vam opisat kakšno breme mi je padlo iz ramen, ko sem videl da ni to nič takega in da se še veliko drugih ljudi spopada z istimi težavami. Danes sem prvič po 2 mesecih zvečer sam doma in že cel tedn me je zelo skrbelo, kako bo če bom sam doma, kaj bo če dobim napade itd. Danes, ko sem prebral ta forum in še nekaj drugih strani sem postal popolnoma sproščen. Vem, da tudi če bom dobil napad ne bo nič hudega in prvič po 3 mesecih se počutim zares dobro. :) Jutri ima prijateljica praznovanje rojstnega dne in čeprav sem prejšni tedn povabilo odklonil se bom sedaj zabave udeležil in mislim da brez skrbi popil težko zasluženo pivo  ;D velika zahvala pri tem pa gre vam, ki ste mi s svojim zgodbami povedali da nisem edini s paničnimi napadi in, da tudi če jih dobim od tega nebom umrl. Bom pa seveda v najkrajšem času začel tudi s psihoterapijo in upam da težave čim prej dokončno odpravim in ponovno zaživim življenje kot sem ga preden so se začeli pojavljati napadi  :)

Lp Miha

Pozdravljen!

Prebrala sem tvojo zgodbo in nimam kaj dodati, ker si vse že sam raziskal,
je pa nekaj...s strani zdravnikov je bilo vredu, da so te pregledali in izključili
fizično obolenje, tvoja mami ti je pa dala piko na i...bravo mami... :rozicodam:

Miha, zdaj pa lepo mirno v boj...brez strahu, ker se ti ne more ničesar zgodit,
tudi sama sem bila na istem kot si ti sedaj...danes se paničnih napadov ne bojim,
ker vem, da minejo...dobro si se odločil za psihoterapijo, ta ti bo pomagala odkrit vzroke,
morda si samo pregorel od preveč dela in študija...minilo bo.

Želim ti prijetno zabavo pri prijateljih...  :)

Pa piši še kaj!

Lp T

Hvala Toja za spodbudne besede.  :) Definitivno se oglasim, in povem kako je pri terapevtu za vse tiste, ki se morda bojijo storiti ta korak. Kar pa se tiče zdravnikov: vem, da so naredili prav, da so izključili fizično obolenje, vendar me čudi, da nihče ni na kakršen koli način omenil paničnih napadov. Tako, da hvala bogu za mami  :clap:

Lp Miha

In Miha za tebe...... :wav:

O MihaP ne veš kok je lepo tuki gor slišat take stvari  :) Jst sm za vsazga k se mu dogaja panika in vse to sranje tok vesela, k vidm da je pršou do točke k se ne boji več. Ker to je prelomnica. Ko se nehaš bat stvari, te tut če se ti še ponovijo, ne vznemirjo tok. Tko da sm res vesela zate da si dobu vsaj neki odgovorov zase in da si se prpraulen fajtat s tem  :)

Upam da bo žur uspev  :)

Pa zapomn si, izogibanje ni rešitu. Večkrat boš tvegu pa vidu da se nč groznga ni zgodl, lažje boš počeu stvari  :) pa velik sreče  :oki:

Imam dokaj specificne tezave. Po tem ko sem imel sprva le telesne simptome t.i. psihoze, doživljam zadnja tri leta hude psihične napade, ki se kažejo kot vsesplošen strah. Bojim se vsega in vsakogar. Ful fokusiram stvari in se jih neskončno bojim. Najraje bi se pogreznu vase. Srce mi razbija in mislim si da bo konec vsega. Strah, strah, strah tudi že pred njim samim, noro. Le pamet mi še služi. A je to panika, al kaj druzga. Vrti se mi ne, potim se le redko, mravljincev nimam, sem pa tesnoben in nasploh mi živci delajo zgago. Od temena do trtice me skozi nekaj vleče. Bil sem pri številnin psihiatrih in dobil vse vrste zdravil. Napade imam občasno in trajajo kako uro ali dve. Le redko dva tekom dneva. Pomagu sem si tudi s štetjem, ali pa da sem se s kom  pogovarjal. Tudi pomirjevala so mi pomagala. Mam pa še kar strah. Lp, luka