FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

na tem forumu najdem poročanja ljudi z izkušnjami zelo podobnim mojim. Nekateri se za agorafobijo, panično motnjo, depresijo in podobnim zdravimo že zelo dolgo. Sama sem v teh letih sprobala že skoraj vse možno,
od različnih vrst AD-jev in ostalih zdravil do KVT, psihoterapije, rednega ukvarjanja s šprtom, akupunkture itd.
Vse bolj pogosto se mi poraja misel ali so duševne motnje sploh ozdravljive. Zato bi prosila, v kolikor bo to sporočilo prebal kdo, ki zase lahko trdi, da je ozdravljen/prebolel/nima več simptomov naj napiše svojo izkušnjo kako je premagal vse strahove in kaj mu je pomagalo...Res si želim slišati poročilo nekoga, ki je uspel, saj izgubljam upanje...

Evo Staša,

tukaj je moja zgodba...

Depresijo sem imela že 9 let preden sem ugotovila kaj točno se z mano dogaja in da je potrebno zdravljenje. Potem sem dobila AD-je, cymbalto, ki sem jih jemala eno leto in nato zraven začela še s psihoterapijo(z zdravili pa nadaljevala), potem sem nekaj časa nehala z zdravili in ker je depresija sicer bila že pozdravljena, anksioznost pa še ne, sem dobila PAroxat, ki sem ga jemala še eno leto. Vse skupaj torej 3 leta zdravil in 2 leti psihoterapije (prvo leto 1x na teden; drugo leto pa 1x na dva tedna)...

Točno tako kot sprašuješ ti...¨ali so vam strahovi izginili?¨...sem pričakovala tudi jaz. Vendar naj te razočaram (oz.potolažim) strahovi nikoli ne izginejo (razen tisti patološki, zaradi katerih ne upaš niti na ulico)...Kako vem da sem ozdravela?....prej v depresiji sem svoje probleme doživljala kot črne,nerešljive, ki jih ne znam in ne morem rešiti.Bila sem obupana in neproduktivna. Tako je bilo vse brez veze,da se niti ni splačalo truditi...

Zdaj še vedno imam probleme, strahove, omejitve, vendar vse skupaj doživljam kot izziv. Imam občutek, da lahko to rešim, si zaupam in to tudi storim, tako da berem različne članke, forume, knjige, se pogovarjam z ljudmi,...in problemi se dejansko rešijo. Prav kakšen dan ali dva in že vidim luč oz. napredek, včasih tudi že rešitev problema.

Tako da vedi: vse je rešljivo. Vse bo v redu, samo vztrajaj. Tudi jaz sem v obdobju depresije imela občutek, da tega ne bo nikoli konec, ampak je.

In veš kako se zaveš, da nisi več depresiven: ko slišiš ptičje petje, ko te razveseli sončni žarek, ko se zaveš katero drevo dejansko raste pred vašo hišo, ko se zaveš da imajo tvoji prijatelji ravno tako težave kot ti,...ko začneš občutiti svet okrog sebe.

Nageljček,

zelo lepo si napisala!   :wav: :clap:

stasa, toplo pozdravljena  :rozicodam:

takole bi povedala...vsekakor smo tu na forumu ljudje z različnimi težavami, različnimi motnjami, dojemanji, karakterji.....še in še bi lahko naštevala...skupno nam pa je vsem, da imamo vsi težave s psiho, v življenju,.... takšne in drugačne in vsi  se borimo tako, kot se znamo, po svojih močeh ali pa tudi z drugačno pomočjo...

Zase bom rekla, da sem ozdravljena....koliko me bo to zdravje še služilo pa je drugo vprašanje....Saj sama veš, da se prehladi tudi ponavljajo  :kiselnasmeh:
Anksioznost imam že od desetega leta starosti, se pravi dobrih 34 let....Pojavila se je nenadoma ob zavedanju določene stvari...tekom let se je stopnjevala...in počasi je to prešlo tudi v panične napade...z močnim šokom in stresom pa še v depresijo.....
S pomočjo ADja, KVTja, gestalt terapije, transakcijske analize, poučnih knjig, foruma, prijateljev, družbe, predvsem pa volje, vztrajnosti, sem uspela spremeniti način življenja, razmišljanja, naredila korenite spremembe v svojem življenju...začela sem se zavedati kaj želim, kaj hočem, kje , zakaj, kako so nastali ti vzorci, ki so se prikradli v mojo psiho...
Ni lahko, vmes so padci in vzponi....potrebovala sem štiri leta, da sem začela življenje uživati, zajemati s polno žlico, da sem se začela imeti rada, se spoštovati in ne razmišljati več o bolezni, težavah...Stvari, katere so me privedle do hudega padca, so se uredile....ker sem naredila res drastične korake in spremembe v življenju, treba se je s težavami soočiti....kajti na tem svetu živimo prekratko in treba je vse izkoristiti...da se bomo lahko v starosti ozrli nazaj in si rekli, lepo je bilo, kljub težavam, kljub hudim stvarem...Težko se je naučiti uživati v življenju, ampak da se....
Moram pa te tudi jaz opozoriti, tako kot je napisala nageljček...strahovi so vedno prisotni.....in pomembno je, kako jih krotimo.....Naučimo se in znanje je treba vedno obnavljati, delati vaje, se prepustiti nekako in to sprejeti kot del svojega življenja....

Ne izgubi nikoli volje in želje za življenjem, vedno so rešitve... :rozicodam:

Najlepša vam hvala za odgovore :)

Pozdravljena!

Pri meni mineva leto dni od napadov tesnobe in panike skratka okusila sem vse dobrote anksioznosti :).
Na začetku sem bila do cela prestrašena kaj to sploh je in zakaj se mi to dogaja ???
Bila sem prepričana,da po vseh preiskavah ,ki so bile b.p.je definitivno nekaj kar se skriva v ozadju in,da so zdravniki nekaj spregledali,v to sem bila prepričana.
Ni mi bilo jasno še dan prej se mi je zdelo,da sem bila polna energije drugi dan pa skoraj razvalina...Ni se mi ljubilo ničesar,vsak nov dan je bil zame eno samo mučenje brez volje in energije do stvari,ki sem jih prej zelo rada počela potem pa komaj komaj...Moje misli so bile posvečene samo mojemu počutju ampak na način,ki je bil zelo slab zame npr.kaj pa,če sem resno bolana-kaj pa,če bom doživela srčni infarkt ?itd.
Bala sem se vsega,ko sem morala po nujnih opravkih me je napad panike doletel kjer koli in sem šla raje domov vsaj za nekaj časa-NAPAKA!Tako sem životarila kar nekaj časa.Potem sem začela iskati informacije v zvezi z mojo diagnozo ter ugotovila,da imam kar precej nepredelanih stvari in čustev v ozadju,ki sem jih dobesedno tekom svojega življenja potlačila.
Poiskala sem tudi strokovno pomoč in vem,da bi le brez te težko napravila takšne korake kot sem jih.Odločila sem se tudi za terapijo z AD-ji,ki mi pomagajo,da lahko delam na sebi se soočam z lastnimi čustvi in "strahovi".
Navadila sem samo sebe,da znam reči NE,ko je to potrebno brez občutkov krivde in,da lahko vedno jasno in glasno izrazim svoje mnenje brez slabe vesti.Manjkalo mi je precej samozavesti čeprav mi ni bilo tega za videt ampak globoko v sebi sem trpela zaradi pomanjkanja le te.Spremenila sem tudi krog ljudi glede druženja,ker sem pri sebi ugotovila,da sem prevečkrat bila v družbi ljudi s katerimi se nisem niti dobro počutila in,ki so bili večina zelo nerazumevajoči do drugačnih ljudi.Ker jaz to nisem sem se odločila poiskat ljudi s katerimi se lahko pogovarjam o drugačnih temah ne pa samo o tem kaj je kdo napravil-kaj kdo ima -kako se oblači itd.
Skratka ne bom preveč dolgotvezila začela sem pri sebi iskat vzroke zakaj se mi to dogaja in kako lahko določene stvari spremenim.Ni šlo čez noč ampak gre počasi važno pa je,da sem začela delat na sebi in zase .Ko se naučimo prisluhnit sebi je tudi lažje in bolje za nas,ko to dojamemo tudi osebno smo že lahko rečem na konju.

Seveda so duševne motnje ozdravljive. Če človek zelo dolgo (nekaj let in več) nima več značilnih simptomov, ga jaz smatram za ozdravljenega (kakšna je konsenzna definicija v stroki niti ni pomembno. Uporabimo lahko zdravo pamet). Pa četudi jemlje antidepresive. Telo se včasih tako navadi na antidepresive, da pri sicer ozdravljenemu lahko opuščanje antidepresivov sproži simptome in ne bolezenski vzrok (ki ga ni več). Posledično se abstinenčni sindrom zamenja za relaps bolezni (predvsem trmasti psihiatri si ponavadi ne dajo reči tega). Zato mora biti opuščanje antidepresivov projekt, ki traja zelo dolgo (postopno zniževanje), pa četudi pacient v bistvu sploh ni več pacient. Je zgolj odvisnik.

Lunica, tudi zate sem vesela, ker poročaš o izboljšanju.
Po drugi strani pa se sprašujem zakaj pri meni ne pride do premika, ker se tudi zdravim z AD-ji in hodim na psihoterapijo (trenutno 1x tedensko na skupinsko) ter veliko delam na potlačenih čustvih..ni mi jasno, začenjam dvomiti v učinkovitost antidepresivov,ali sploh pomagajo? ali pa so zgolj "nateg" farmacevtskih gigantov?
kot vidim so vam delno pomagali, kaj ste jemali? Jaz sem jemala že cipralex, asentro, zoloft, mapron, sedaj sem že dva meseca na cymbalti in še vedno ne občutim izboljšanja...

na vsakega delujejo zdravila drugače, ker smo si različni v vseh pogledih....ni vsa rešitev samo v zdravilih in psihoterapijah, sami moramo narediti spremembe......narediti korake....
priznam, tudi sama nisem dojela takoj bistva...kakšne spremembe, kakšne korake.....Ko se enkrat zaveš kje so problemi, kje je izvor in začneš določene stvari gledati z drugega zornega kota , se opogumiti in se soočiti s problemi, potem smo na začetku rešitve... :rozicodam:

Lunica, tudi zate sem vesela, ker poročaš o izboljšanju.
Po drugi strani pa se sprašujem zakaj pri meni ne pride do premika, ker se tudi zdravim z AD-ji in hodim na psihoterapijo (trenutno 1x tedensko na skupinsko) ter veliko delam na potlačenih čustvih..ni mi jasno, začenjam dvomiti v učinkovitost antidepresivov,ali sploh pomagajo? ali pa so zgolj "nateg" farmacevtskih gigantov?
kot vidim so vam delno pomagali, kaj ste jemali? Jaz sem jemala že cipralex, asentro, zoloft, mapron, sedaj sem že dva meseca na cymbalti in še vedno ne občutim izboljšanja...


Pozdravljena!
Ko boš pripravljena stvari spreminjat tudi z dejanji ne samo besedami bo lažje,ne gre pa tako zlahka kot bi si mislili.Jaz sem putila času čas in se nehala obremenjevat kdaj bo in,če bo.....Čeprav sem se tudi sama na začetku spraševala ali bo kdaj bolje?Potem pa sem si rekla,da bo že enkrat samo čas si moram dat.
AD-ji niso čudežne tabletke,ki bi ozdravile pač pa lajšajo simptome ne pa tudi odpravljajo vzroke,le te moramo sami.Je pa lažje reševat zadeve,ko se počutimo dovolj močne in stabilne.
 :rozicodam:

   ti si pa :-) jaz mislim da sem odlicen primernega:-)

Primerek tega :-)

Staša tudi jaz se to skozi sprašujem :(
Moja zgodba se sedaj vleče že 2 leti.

Hodim na psihoterapijo,delam na sebi in zamenjala sem 3.AD-je.Zdaj jemljem 1,5 leto Zoloft 200mg.Stanje se je izboljšala,morem rečt.A nikakor ne razumem te tesnobe?!!Zakaj se pojavi tako potuhnjeno,zahrbtno in to brez kakršnega pretresljivega dogodka-vsaj zavestnega ne. :'(
Zdaj se mi je pojavila po 6.mesecih miru..ok bila je sem pa tja kakšen dan,a ne kot zdaj ko je že 6 dni tu.
Žalostna sem in spet polna negativnih vprašanj-ali bo sploh kdaj bolje,ali AD-ji popuščajo.. strah me je tega stanja  :jok: :jok:
Se komu podobno dogaja? Je dal kdo podobno skozi?
Pozdravček vsem  :rozicodam:

smehica...sama imam tesnobo precej let, zavedela pa sem se je pred petimi, šestimi leti in šele letos sem jo skoraj v celoti odpravila, ker sem v svojem življenju naredila korenite spremembe na vseh področjih in zadihala kot človek...
Mislimo, da ni vzroka, ampak ta vedno nekje tiči in ko dojamemo kje se skriva, ko naredimo spremembe, takrat gre na bolje :rozicodam: ne obupaj.

Hvala Trzinka :rozicodam:
Ja sej vem,da ne gre čez noč in je treba mnogooo dela in truda.Samo ko me pa ta tesnoba tako nazaj porine,razžalosti in prestraši  :jok:

Tesnobo (celo hudo tesnobo) čutijo tudi vsi popolnoma zdravi ljudje. Ni si potrebno vsake tesnobe razlagati kot padca "nazaj" ali na začetek. Imamo pač stvar, ki nas opozori, da nekaj v življenju ne štima. Ta opozorilni sistem je pravzaprav zelo koristna in dobra zadeva, ki nas ščiti (če ga seveda poslušamo), da se ne priženemo do roba ali si kako drugače ne ogrozimo zdravja.

"Ozdravitev" kot trajno stanje brez negativnih občutkov, brez padcev in brez kriz pa ne obstaja. Za nikogar.

Se strinjam z Anchi; tukaj gre samo za zreduciranje dojemanja tesnobe kot zelo negativnega - ker smo (bili) v casu teh stanj zelo obcutljivi in imeli zelo nizek prag dojemanja, imamo potem obcutek, da zopet padamo - gre samo za prag dojemanja; ko ga po dolocenem casu uspemo zvisati, potem na tesnobo gledamo samo se npr. kot na obicajno tremo. Govorim iz lastnih izkusenj.

lp

Vzpodbudno.  :oki:

Samo v jakosti je razlika.

Anchi vem,da jo ima vsak človek a tu govorim o tesnobi,ki se pojavi že zjutri oz se zbudim z njo in traje do večera in to zdaj že 7 dni skupaj.

Neimenovana,kako misliš v jakosti?

Pravim, da ima vecina ljudi obcasne bojazni, tesnoba je mogoce pretezek pojem in panicna motnja je huda bolezen. Ze samo tesnoba odvzame zivljenju kvaliteto in ga spremeni v muke, kaj sele ponavljajoci napadi groze (panicna motnja). Te anksiozne so v resnici redke (po mnenju psiholog,a ki poucuje na soli) , toda v danasnjih vsasih pa vedno pogostejse in jih dusevno zdravi ljudje nimajo.

Ce se nekdo boji za izgubo sluzbe, to ni tesnoba, ampak cloveska normalna bojazen in obcutek negotovosti zaradi splosne situacije v nasi druzbi, trenutno so taki turbulentni casi. Ali gre za tesnobo , ki zahteva zdravljenje ali gre za normalno clovesko bojazen, je odvisno od jakosti teh obcutkov. Samo to sem mislila rect.  :)

Naj povem, da poznam povsem ne-anksiozne ljudi. Vecja je bla nevarnost, mocnejsi in stabilnejsi so hudim izkusnjam in bolj se smejjo nevarnosti v brk!   To je nekaj procentov ljudi, ki ne poznajo niti cist normalne cloveske bojazni.  Ze od malega problematicni, starejsi kot so, mocnejsi so in izkusnje jim dajo tudi natancno intuicijo, kako "stoji z nekim clovekom" in do kod lahko gredo . Gre za nekaksno psiholosko premoc nad vsemi, spretnost manipuliranja, izredno samozavest, zarad katere n znajo zardeti zaradi obcutka krivde kot mi! Nekje pa celo za pomanjkanje vesti. In to jim daje moc za delo v sodstvu, policiji, tozilstvu, pravu.. So tega sposobni, mi pa ne!

Mi pa smo bolani, ker zal spadamo pod tiste procente ljudi, kjer je  jakost normalne obcasne bojazni toliksna, da to stanje opisemo kot trpljenje. Ki zivljenju odvzema kvaliteto in ki nas moti pri vsakdanjiku, celo pri spanju in hrani in socialnih stikih in zivljenjskem uspehu, na zalost. Vpliva na naso usodo in zato je to huda bolezen! Zaradi katere smo ali pa nismo na dolocenih zdravilih. Ki pa spet lahko zacasno ali trajno pomagajo ali pa ne!

Ker tebi ne pomaga, je treba spremeniti slog zivljenja ali pa dodati neko zdravilo, nek drug AD, to pa bo mogoce vedel psihiater, ce bo sploh.

Evo, se javljam po dolgih časih. Moram se pohvalit da se po več kot pol leta jemanja antidepresivov počutim mnogo bolje (no ja pa se ne bom hvalil, ker zmeraj ko sem se pohvalil, je isti dan sledil napad). Napadov ni več, počutje izredno boljše, le tu in tam me kaka bolečina zagrabi. Je pa res, da nekaj dni nisem jemal tablet in je bilo stanje porazno - tiščalo me je v glavi, se mi vrtelo in nasplo hsem bil kot cunja. Sedaj, pa ko sem jih spet začel jemati, pa se počutim spet normalno. Toliko o moji "ozdravitvi" oziroma o mojem stanju.
Za zaključek pa vsem tu gor voščim Vesel B

Točno tako. In ozdravitev še kako obstaja. Vsaj jaz sem ozdravel in poznam razliko med patološko tesnobo in navadno bojazljivostjo pred nekim zahtevnim dogodkom, obdobjem, itd...

Problem prve skupine, ki si jo navedla je dosti hujši, z dosti bolj globokimi posledicami za človeštvo kot druge. "Bojazljivci" se morajo zdraviti samo v primeru, če ne morejo normalno skrbeti za svoje življenje, drugače pa bi bilo treba nekako ozdraviti tisto prvo skupino. Njihova bolezen je zares huda, četudi največkrat prav uživajo v njej...

Še naprej se posvetuj z zdravnikom o zdravilih.

Pozdravljeni vsi skupaj,

slučajno sem naletela na ta forum, ko bi vsaj obstajal, ko sem jaz to dajala skozi... :-[ Vglavnem, rada bi na kratko povedala mojo zgodbo, morda bo komu, ki je v stiski, dala upanje, da JE ozdravljivo, vendar kot je ena že napisala zgoraj, mislim, da določene težave ostanejo, a to ne pomeni, da si bolan, je to tudi del tvojega karakterja, vsaj jaz sem to tako vzela, kot del sebe, svoje osebnosti, in se s tem ne obremenjujem več. Nekateri imajo sladkorno in morajo pazit kaj jejo, nekateri imajo bronhitis in morajo pazit na nekaj drugega, jaz sem pač bolj občutljive sorte in moram paziti na svoj notranji mir, tako jaz to dojemam :)
Vglavnem pred 7 leti približno, ko sem začela študirati, sem se tudi jaz srečala z anksioznostjo, paničnimi napadi in nato se je vse skupaj stopnjevalo v depresijo. Prišlo je že tako daleč, da se zjutraj nisem mogla več vstati iz postelje, nisem jedla, nisem si upala it ven iz hiše, skratka strah me je čisto ohromil. Vse skupaj se je začelo pa z anksioznostjo, ne z depresijo, tega sem se tako ustrašila, seveda dala skozi vse preglede, vse bolezni sem imela, seveda je vse bilo bp. Ker sem se čisto umaknila v svoj svet, domov k staršem, se je na koncu spreobrnilo v depresijo.
No da skrajšam, simptome sem imela takšne kot vsi vi, misli vsiljivke, dušenje, še jaz sem imela zelo velik strah pred psihičnimi boleznimi-shizofrenijo npr.. Vglavnem, bila sem katastrofa, najhujše pa je bilo, da nisem vedela ZAKAJ se mi je to začelo dogajati.
No jaz sem se pozdravila sama, oz. s pomočjo staršev, prijateljev in bioenergetika. Saj vem, da marsikdo v te stvari ne verjame, vendar jaz pač nisem želela jemati antidepresivov za nobeno ceno, odločena sem bila, da bom dala to skozi nekako. Sicer pri meni je bilo tako, da sem imela res zelo močno željo po ozdravitvi, vsak večer ko sem šla spat sem si samo to želela, da se bom nasl.jutro zbudila in bo vse tako kot je bilo nekoč-normalno. Seveda ni šlo čez noč, vsak dan je bilo še slabše. Ampak nekega dne, ko sem se zbudila, je res bilo vse ok, ampak ne tako kot nekoč ampak veliko lepše. Jaz sem to svojo "bolezen" sprejela kot neko darilo, ki me je naučilo marsikaj; naučila sem se, kako nepomembne so nekatere stvari v življenju zaradi katerih sem se včasih obremenjevala, kako srečna sem lahko že SAMO zato, ker se dobro počutim. Od takrat sem začela ful drugače gledati na stvari, na življenje, na vse...edina želja je bila le normalno življenje. Seveda pa je bilo potrebno veliko dela. Poskusila sem miljon stvari, ki mi niso pomagale, psihiater, psiholog, itd.. No potem sem šla k enemu bioenergetiku, in mi je res pomagal. Ne na način, da sem kar po terapijah postala normalna, ampak dal mi je toliko neke moči in volje, da sem začela sama nekako se truditi. Začela sem tečt vsak večer in četudi sem bila kot cunja, sem se prisilila in tekla. To mi je tudi ful pomagalo. Pač vsako stvar sem se lotila korak po korak. Ne vem, npr. odločila sem se, da bom šla na kavo; meni je bilo to nekaj groznega, čeprav sem včasih visela na kavah non-stop, takrat si nisem upala it na kavo. Ampak sem se odločila, da grem in si mislila, kar bo, pač bo. Če me bo kap kje tam, me pač bo. In sem šla in ni me kap. In tako za vsako stvar, za v trgovino, za na pot, itd.. Počasi. Tako je minilo nekaj mesecev in počasi počasi se je moje življenje začelo vračati koliko toliko v normalo. Ko sem dejansko se soočila z neko situacijo in videla, da mi nič ni bilo. Tudi ko me je dušilo, me je pač dušilo, nisem se pa nikoli zadušila, še nihče se ni od tesnobe zadušil. Šla sem nazaj v mesto kjer sem študirala, najprej samo na en izpit in to je bila zmaga. Nato sem šla za en teden, nova zmaga. Pač vsak mali korak sem vzela kot zmago, pa nisem se več obremenjevala kaj si kdo misli, to je pač moje življenje, vsak ima neke svoje težave, jaz sem pač imela takšne. Ko zdaj gledam za nazaj kako sem razmišljala, ko se je vse skupaj začelo; takrat bi raje videla da imam raka, kot pa to. Zdaj pa rečem HVALA BOGU da je bilo LE to!
No point mojega pisanja je, da sem to dala skozi. Seveda še zdaj imam nekatere težave, ki jih drugi vsi kao nimajo, ob kakih stresnih situacijah imam občutek tesnobe, včasih obdobja nespečnosti, včasih pridejo dnevi ko imam še tisti občutek omotičnosti in čuden občutek v glavi itd.. Ampak jaz to ne jemljem več tako tragično, naučila sem se to obvladat in se tega več ne bojim. Pač ko pride tak dan, malo počivam, in mine. Itak ne morem vplivat na to. Sprejela sem to kot del svoje osebnosti in s tem normalno živim. Končala sem faks, zaposlena sem v svoji stroki, preživljam se sama. Verjetno si noben ne bi mislil, da sem imela take probleme, a mene tudi ni niti malo sram tega povedat, sploh sedaj odkar sem se zaposlila in ugotovila koliko ljudi ima probleme-ogromno. Pa vseeno normalno živijo. In še vedno sem mnenja, da je vse v glavi. Jaz mislim, da se mi je vse to zgodilo z nekim namenom in iz tega sem se res veliko naučila in čeprav je bilo res hudo, sem hvaležna za to izkušnjo. Če bo kdo potreboval ali želel kak nasvet mi lahko piše na zs, z veseljem bom pomagala. Skratka, vse je ozdravljivo, samo polagam na srce, ne mislit, da bodo ad naredili delo namesto vas. To naj bo le bergla, v najtežjem trenutku, da se postavite na noge vsaj malo. Nato pa mislim, da je največ odvisno od tebe kako sprejmeš to, in počasi, potrpežljivo. Tudi ko si nogo zlomiš, potrebuješ čas, da se zaceli, nato nekaj korakov, nato več, na koncu pa normalno hodiš. Tako je tudi z "zlomljeno" dušo, ko se enkrat zlomiš, potrebuješ prav tako čas, da se zaceliš. Meni so te misli v najtežjih trenutkih pomagale, mogoče pa še komu bodo.  :-*

Vso srečo!

Pravnica hvala za tvojo izkušnjo. Prav lepo jo je bilo prebrati. Jaz tudi hodim k bioenergetkinji.

 :clap: :clap: :clap: Pravnica :clap: :clap: :clap:

Pozdravljeni!

 Se kar strinjam z večino stvari, ki ste jih pisali v tej temi. Tudi sama menim in takšna je tudi moja izkušnja, da ozdravitev ne pomeni popolna odsotnost simptomov, ampak predvsem to, da znaš s tem živeti, strahove sprejeti in znati zdržati težje trenutke. Sama nimam simptomov že kakšno leto, pa tudi v tem času sem uspela zmanjšati AD za polovico, vendar ne mislim, da nikoli ne bo prišla morebitna tesnoba, ali depra in podobno. Samo zdaj vem, da me ne bo požrla in da bo minilo. Kot je še vedno do sedaj, čeprav je bilo tudi že zelo hudo. Ampak umrla pa nisem, haha, pa tudi vedno znova se lahko pobereš.
Pomaga pa absolutno stalno delo na sebi- šport, knjige, joga, pogovor s terapevtom, bližnjimi, zanimivi hobiji, ....pač stvari, ki te veselijo in bogatijo. Sicer pa vsi ljudje - tudi tisti, ki nimajo tablet ali "diagnoze" se srečujejo s strahovi, problemi, le da morda ne doživljajo tega tako intenzivno ....Kdaj si pa popolnoma ozdravljen, pa je po mojem tudi stvar interpretacije....Nekdo se ima lahko za popolnoma ozdravljenega, ko je brez AD, nekdo pa takrat, ko zmore polno živeti kljub motnji ....In tudi če se zadeva ponovi, obstaja pot do rešitve.

LP, Anuška1

 :oki:

Ne slepite se, ne pomaga nič.

Hahaha. Seveda. Na dolgi rok samo zemljica ven potegne in končna zmaga je vedno zmaga črvov.

Jap. Torej brezveze, da se kaj trudiš.

Lahko se recimo v času do črvov trudiš zato, da se vpišeš v zgodovino. Da te ne pozabijo. Toda skozi deset tisočletja in sto tisočletja bodo izginili tudi Mozart, Einstein, Goethe, Aristotel itd.
Nič ne bo. Kaos vlada in kaos bo zmagal.

Lahko pa živiš iz dneva v dan po močeh, ki jih zmoreš. Te moči pa nadgrajuješ, če je le priložnost. Pol pa boš že videl kam te bo to pripeljalo...
... na koncu seveda med črve. ;)

seu, mislim, da se tvoje očke ne odprejo in sama sebe slepiš in lažeš nehote, ker ne vidiš izhoda....
Seveda je rešitev, ampak nič na kratko in hitro, pot je precej trnova...je treba vztrajati, kljub vmesnim padcem.... :rozicodam: