FORUM Nebojse.si

Živjo!
Mene pa zanima, če ima še kdo tak strah kot jaz oz. če ga je kdo imel in predvsem kako se ga je rešil.

Že precej časa me muči anksioznost ko je okoli mene več ljudi, slab zrak, utesnjeni prostori, situacije, ki se jim ne moreš vedno izogibat, čakanje v vrsti itd.. In u bistvu sm našla vzrok, česa me je povsod strah- tega da bi omedlela! (to se mi je zgodilo enkrat v 4.razredu OŠ, od takrat mi je ostal res veeeelik strah pred slabostjo in možnostjo, da ponovno kje omedlim).

Res me ta strah spremlja povsod, na vsake toliko imam boljše obdobje ko sem bolj 'korajžna', me ne spreletavajo taki občutki, strahovi... samo zdaj je pa ene 2 tedna spet postalo grozno..

kar povsod se mi že zazdi, da čutim 'mehka kolena',itd..-in potem vprašanje v glavi: 'Jooj, kaj pa če omedlim??' ...in ponavadi sledi beg iz situacije.. :( :(

Prosim za kakšen nasvet; ima kdo podoben strah?
Ali kdaj omedlite od anksioznosti?

LP, upam, da ste bolje kot jaz... :jok: :jok:

Banana  :rozicodam:

Nekaj na to temo sem že pred časom odprla tudi jaz, sicer na prošnjo prijateljice, vendar tudi iz lastnega strahu pred omedlevico.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10368.0.html

Tudi jaz sem trenutno v zelo slabem počutju, čutim omotico in se, če stojim pri miru, vedno nekoga ali nečesa držim. Imam občutek, da bom drugače kar padla po tleh, da se mi bodo spodmaknila tla pod nogami in me bo "zmanjkalo"...strah me je tudi tega, kako bo potem, ko se bom zbudila....  :unsure:

Lahko ti povem, da v vsej svoji anksiozni karieri še nisem nikdar padla v nezavest...  :ne: In čeprav imam same pozitivne izkušnje, me je ob doživljanju tega občutka še vedno strah, ker sama sebi ne verjamem, da se mi ne bo nič zgodilo...  :kiselnasmeh:

Vedno se mi podi po glavi: "ja, tisto prej je bilo samo "vaja", zdaj gre pa zares...evo, zdaj pa bo..."  :D

Ampak še vedno sem pri "vaji", kako je zares pa ne vem...Zato sem tudi mnenja, da zaradi anksioznosti ne moreš omedleti.
To, da omedliš je namreč povezano s fizičnimi težavami...ali oviran dotok krvi v možgane (težave s hrbtenico), prenizek krvni tlak (npr. veš tisti občutek, ko hitro vstaneš in se ti stemni pred očmi), lahko omedlimo zaradi dehidracije, vročine, premalo hranljivih snovi v telesu... zaradi same anksioznosti pa ne...(no Slavka, le preberi, kaj si napisala  :P )

Banana, bomo premagale tudi tole težavno obdobje, ko nam primanjkuje vitaminov, sončka in pozitivnih informacij...Čeprav je morda težko verjeti, sem prepričana, da večno ne more tako trajati...In za tiste dni, ki bodo lepe in umirjene, se splača truditi.  :oki:

Do takrat pa en velik sotrpinski objem  :poljubnjej:

Banana  :rozicodam:,  vse kar bi ti jaz tudi napisala, je že Slavka...res je tako kot pravi... :clap:

Tudi meni se še nikoli ni zgodilo, da bi omedlela...tudi jaz sem izbirala in izbrala beg... :(

Zdaj pa imam drugo taktiko...ko se mi začne meglit, vrtet...popijem malo vode...
preusmerim misli na nekaj kar se dogaja okrog mene...deluje   :pomezik:
Je pa res, da ne silim v neko gužvo, da v kakšni dvorani sedem ob robu,
blizu izhoda, da se počutim varno... :)

Slavka in Toja! :rozicodam: HVALA za spodbudo! Tako dobro je slišat kaj vzpodbudnega!  :)


Upam, da je res samo občutek in da dejansko ne omedliš, čeprav včasih res misliš, 'no zdej pa je to to..'
in še to.. da me je strah omedlevice, če bi bili okrog ljudje.. če bi bila v isti situaciji sama, me nebi bilo strah.. kako naj se rešim tega? je možno, da je ta moja anksioznost in panika posledica moje travme iz osnovne šole? (od takrat naprej imam jaz periode, ko me je strah. Le da se mi zdi, da je vsakič v hujši obliki...:()



fej fuj, kako sovražim ta strah!!
ampak se ne bom pustila!

 :)

Pozdravljena, banana :rozicodam:

ne morem verjeti - vse, kar si napisala, velja tudi zame. Identični strah in simptomi, identične misli, identična slaba izkušnja iz OŠ. Sicer takrat v OŠ nisem popolnoma omedlela, ker so mi pravi čas pomagali in me prijeli, sem pa enkrat samkrat omedlela pred kakšnimi tremi ali štirimi leti.

Tudi meni se točno ta strah pred omedlevico nenehno pojavlja. Zakaj? Ker imam dejansko takšne občutke, ko hodim npr. po nakupovalnem centru ali pa med kakšno množico. Občutki so, kot da bom padla skupaj, kot da ne bom vzdržala in nakupila vsega, kar potrebujem, pridruži se tudi plitko dihanje in hiter srčni utrip. Tudi, če bi rada normalno globoko dihala, mi nekako ne uspe.  :( Vem, je zelo neprijetno, ampak lahko te potolažim - tudi jaz še nisem nikoli omedlela zaradi anksioznosti. Takrat, ko sem omedlela, so bili drugi vzroki (ravno sem jedla neke močne antibiotike in nič prav jedla tisti dan, slab zrak v prostoru, imam tudi nizek tlak ...).

Moram reči, da so bile te težave pri meni že veliko hujše in je šlo že zelo na bolje. S pomočjo psihoterapije, zdravil, sprememb v življenjskem stilu, sproščanja, telesne aktivnosti se je nekako premaknilo na bolje, ampak me še zmerom včasih zagrabijo ti občutki. Takrat jih sprejmem, jih prenesem in ko ponehajo, sem spet vesela, da sem ponovno zmagala. Edino s tem pridobimo na moči.

Praviš, da si vedno izbrala beg iz situacije. Tukaj tiči tista zanka, ki jo bo potrebno razrešiti. Namreč s tem, ko pobegneš iz situacije, le nahraniš strah. Možgani si to razlagajo tako:"Aha, nič se mi ni zgodilo in nisem omedlela, ker sem se umaknila in zapustila prostor, situacijo." Poanta pa tiči v tem, da se moraš soočiti s strahom in simptomi, kajti le tako jim ne daš moči in le tako bodo sčasoma uzgubili na intenzivnosti.
Vem, da je to težko, ne le težko, ampak zelo težko. Potrebuješ čas in tudi, če ti ne uspe prvič, drugič, tretjič, četrtič, ti bo pa petič. Petič pa se ne boš predala in boš ostala v situaciji. Potrebna je vaja in volja.

Tukaj nas je zagotovo še več, ki se srečujemo s temi težavami. Vsi se strinjamo, da je potreben čas za te podvige. Prav ta misel, tipa "Kaj, če omedlim?", sproži v telesu reakcijo strahu, strah pa privede simptome. Krog je sklenjen in se ponavlja. Le TI sama imaš moč, da iz tega kroga izstopiš in uspelo ti bo, verjamem.  :pomezik:  

Le pogumno in piši še nam kaj,  :rozicodam:
Maycha

In še tole naj dodam, ker si vmes napisala, ko sem jaz objavljala:

tudi mene ne bi bilo tako strah, če bi bila sama. Veliko bolj me je strah, ko so okrog ljudje, ker si mislim, kako bodo reagirali, kaj si bodo mislili, kako bom izpadla, ali bom izpadla šibko itd. Klasična anksioznost.
Ja, je možno, da je vzrok slaba izkušnja. Pomisli pa še, kako so drugi takrat reagirali, ko si v OŠ omedlela. Morda se ti je takrat kdo posmehoval? Pri meni je vzrok tudi zaradi preveč zaščitniških staršev. Že v zgodnjem otroštvu se je oče zelo bal zame in takrat pred leti, ko sem omedlela, je bil zraven in postal zelo paničen. Zagotovo je pri meni tudi tukaj vzrok.

Morda je bilo pri tebi kaj podobnega...ne vem, samo ugibam.  :kiselnasmeh:

Lp  :rozicodam:

Hvala Maycha!  :rozicodam:
Ja, res sem v začaranem krogu, upam, da bom zbrala dovolj moči in zmagala!
Saj, če pomislim takole s trezno glavo (doma, na varnem, ko vem, da nimam nobenih obveznosti naokrog :sesmejem:), je stvar prav smešna.. Ker sem drugače rada v družbi in med ljudmi- dokler ni bojazni da bi 'bilo kaj narobe'.
In, če vidim koga, da mu je slabo, da omedli...- ja groza res, jes sm najbolj panična, tresem se, samo čakam kdaj bo prišel moment, da 'pobere' še mene; ker če je nekoga, ki je v isti situaciji bil kot jaz, gotovo lahko tudi mene... ITD.. Grozno..

Drugače o dogodku iz OŠ- ni se mi noben posmehoval, sem pa bila gotovo v centru pozornosti, ker se mi je to zgodilo.. Pa vprašanja 'a si v redu?, Kaj je pa bilo?, Sem mislil, da si umrla..' Takrat vem, da so me doma komaj prepričali, da bi šla nazaj v šolo.. In potem nisem več hotela nastopati v pevskem zboru (sem omedlela ko smo v zboru peli Zdravljico med poukom glasbe..). No ta strah pred nastopanjem mam še danes... kadar pride do nastopa, vedno najdem kaj nujnega, da ne grem...In se počutim še bolj bedno po vseh teh izgovorih.. (gre za cerkveni zbor, pri maši pojemo na koru in tam je nekako bolj varno in izhod je blizu..)

V glavnem, groza me je kakršnih koli situacij kjer je treba stati 'pri miru', čakati... prou omejuje mi življenje... Saj se potrudi, grem v ogrožujočo situacijo in poskušam zdržat.. Če res ne gre, se umaknem..
In moj res grozen strah je pred pogrebi (se bo slišal zdaj čudno, ampak tko je z mano..)- ne pred tem, da izgubim nekoga.. ampak pogreba.. Da bo treba it v cerkev in potem na grob in tam stat.. A sem čudna, a ne?...  :'( Samo to me res tako tako zelooo teži podnevi in ponoči...- ker če nekoga dragega izgubiš je jasno, da boš šel na pogreb, to je pač situacija ki se ji ne moreš izognit...  :( :(

Kaj mi predlagate, prosim?? :unsure:
(helex,..?)


LP vsem**

banana,

ponovno kar ne morem verjeti, kako zelo podobne, lahko rečem enake, strahove in težave imava.
Tudi meni je zadnji dve leti težko nekje stati na mestu in čakati, ker me prične obhajati panika, da bom padla skupaj oziroma začnem se počutiti nekako omejeno, ujeto. Enako se bojim pogrebov. Zdaj sem sicer to že kar nekako predelala, ampak vem, da me je to pred časom še zelo mučilo. Predvidevam, da imaš tudi ti strah pred smrtjo, a ne?  :unsure: Iz tega izhaja vse to (strah pred pogrebi in misel na to, da bo treba tam ob grobu stati, tesnobo samo še poveča). Je nekako tako, a ne?  :unsure: Te povsem razumem in zapomni si - nisi čudna in nisi nora. Si čudovita oseba, le preveč senzibilna, ranljiva, občutljiva si ... kot večina nas tukaj.
Ampak vedi, zaradi tega smo še dragocenejši - ker znamo prisluhniti drugim, znamo začutiti sočloveka v stiski, smo samo zelo dovzetni za stresorje okrog nas, ki pa jih je v današnjem svetu ogromno.  :kiselnasmeh:

Vidiš, lepo si napisala, da so se čudili in spraševali, kaj ti je, ko si padla skupaj. Iz tega izhaja ta tvoj strah in to, da si bolj anksiozna, kadar so okrog tebe ljudje. Jaz se spomnim, da so takrat v OŠ vsi sošolci kot čreda ovac radovedno postopali za menoj in še eno sošolko, ki me je peljala pod roko ven na zrak. Kot, da še niso videli človeka, ki mu postane slabo. Tudi očetove pretirane skrbi zame so pri meni vzrok.

Ja, vse to se nas zelo oprime in vse te neprijetne situacije potlačimo globoko vase. Potem pa se sčasoma pokažejo na površju. Ampak velik korak smo naredili že s tem, ko razumemo, od kod izvirajo naši strahovi in da se zavedamo, da smo sedaj odrasli, drugačni in ne več majhni otroci, ki so se počutili tako nemočni in prestrašeni. Sedaj imamo moč in znamo poskrbeti zase. Če ti postane slabo, pač greš malo na zrak ali popiješ malo tekočine, potrebno pa se je redno prehranjevati in potem ni nobenega razloga, da bi kar tako nekje omedlela.  :pomezik: Vedno so to zgolj občutki in nič drugega. To zavedanje vedno nosi s seboj.

Helex ... hm...če kdaj ne zmoreš drugače, ga pač vzami, vendar to naj bo res izjemoma. Poskusi čim manj posegati po njem, saj veš - povzroča odvisnost.

Zagotovo si sama dovolj močna, le da preveč dvomiš vase. Dopusti si sprejeti izzive in boš videla, da bo vsakič lažje.  :rozicodam:

Lepo bodi  :poljubnjej:

Vse ,popolnoma vse kar so napisali Slavka,Toja,Maycha  in ti ,vse to se dogaja tud pri meni. VSE!!!!  Trgovina,pogrebi,al pa kr tako,to je prava muka. Strah nas je samega srahu. In zato je tko. Isto kot Slavka pravim ja zdej pa bo,pa še nikol ni blo. Pol pa se tolčem po glavi ker kreten sem ,zakaj si moram še sama oteževat to bedno življenje,ki traja zdej skor 2 leti. Pa je enkrat boljše pa je pol spet slabše,ravno zdej mogoče 2 tedna je spet k  da bi bla v peklu. Pa ne skoz ,na momente ,al pa neki urc pol pa ok. Ampak ta strah ,to je nekaj neverjetnega,kaj naredi anksioznsot,strah in psiha s človekom,taki telesni simptomi  da misliš da te bo pobralo. No jaz sem po 2 letih še vedno tuki, doma delam vse,firma tud laufa,otroc so ok,edin problem je to k sem osel k ne grem sama v trgovino in moram imet skoz nekoga  za vsak slučaj poleg. pa bi komot lahko šla sam neee " kaj pa če"  je vedno v glavi .  In pa ja lej se mi mota , tla se majejo,uuu zdej bom pa kr dol padla, mehka kolena,mislim da zdej pa res bo,konec,,aaa, a še ni,ok gremo naprej !  Držte se punce,velik nas je takih. Edino hudo mi je to k eni to vse preveč skrivajo. Jaz sem ugotovila da več ljudi ve za mojo ankso in težave boljš je. Vsaj vejo zakaj se gre. 
lep pozdravček vsem,M.

Punce glavco gor!!! :)

Vse bo v redu in nič bat,da boste padle skupaj,čeprav tudi sama poznam ta občutek  od omotice do občutka,da bom skupaj zlezla ali celo umrla  ;D...
Ampak vse je v naših glavah,če mene spreleti tak občutek grem kar dalje in si rečem,če bom padla skupaj pač bom me bo že kdo pobral madonca  ;D,in grem dalje ter se zapičim z mislimi drugam.
Je težko in neprijetno ampak gre,samo treba je ostat tam,če tudi se grozljivo počutimo.Več se bomo izpostavljali bolje bo.
Jaz sem potrebovala kar nekaj časa na začetku,da sem nehala bežat pred sama sabo in tista tesnoba jooj,ko se spomnim je res bedn občutek,ko ne zmoreš nič in nikamor in še vse tako počasi mineva,ampak za dežjem posije sonce in tudi mi bomo vsi premagali ta naš strah,ki nas nenehno utruja in črpa našo dragoceno energijo. :rozicodam:

Jaaa, res je grozno, danes sem že zjutraj  (in včeraj zvečer že) imela v glavi to, da bom danes šla delat.. (majhna kavarna+TIC) sem že mela par izgovorov pripravljenih, da bi poklicala da me ne bo... pa sem se pol le spravla in zdaj sem tu.. 1 stranka, malo tesnobe in pa strah kaj če jih kar naenkrat pride več...!!  ??? :(

mislim, da se počutim 'kot malo pijana' že zaradi samega strahu pred strahom od straha... jooj!

Držte pesti in hvala za lepe besede! To je res 1A da ti nekdo čisto tretji (ki pozna občutke), da vzpodbudo! :) HVALA  :rozicodam:

julija30,  :rozicodam: tudi pri meni se te težave vlečejo dobri dve leti in zelo težko je izstopiti iz začaranega kroga, počasi mi vendarle uspeva. Ampak res, zelooo počasi.

lunica, lepo te je spet brati in hvala za vzpodbudne besede  :rozicodam:  Upam, da si sicer dobro  :poljubnjej:

banana, bravo  :oki:, tole pa je sijajen korak. Poglej - šla si, tokrat nisi zbežala in nisi izbrala umika od strahu, temveč si šla k njemu. A vidiš, da v tem boju s tesnobo zmaguješ edino in samo TI? :)
Bravo, le tako naprej. Vsakič bo lažje. Govorim iz lastnih izkušenj.  :pomezik:

Res je krasno, ko podelimo svoje težave s sotrpini...in, če jih podelimo z drugimi, pričnejo kar kopneti, a ne?  :rozicodam:

Ja, v teh zapisih se res popolnoma najdem. Mene ta omotica trenutno precej ovira pri vsakdanjem življenju, grozno mi je stati pri miru, ker takoj dobim občutek, da se okrog mene vse maje in da se mi spodmikajo tla pod nogami.  :seznojim:
In v glavi mi prične kar "vreti", čutim nek čuden pritisk in poleg vsega občutek "nerealnosti".
Ta občutek je pri meni posledica skrbi in negotovosti, ko se znajdem v situacijah, ki mi povzročajo nelagodje, občutek ogroženosti in neobvladovanja situacije.

Trenutno se ubadam z veliko finančno stisko, negotovo prihodnostjo, odvisno do zunanjih dejavnikov, ki pa so precej neugodni.

Celo življenje se namreč že ubadam z revščino in pomanjkanjem, zato mi finančna stabilnost veliko pomeni. Pomeni, da sem varna, pomeni, da je za mojo prihodnost in prihodnost mojih otrok poskrbljeno, pomeni, da sem uspešna, da sem cenjena in da sem vredna.

Sedaj te stabilnosti nimam in zato se mi je znova pojavila omotica in "spodmikanje tal" pod nogami...In čeprav vem, da je vse le "v glavi", je zelo neprijetno in obremenjujoče.

Me pa zanima, če se še katera izmed vas, dragih mojih sotrpink, sooča s poslabšanjem vida oz. ima že dioptrijo ali drugo težavo z očmi?
Meni se namreč zdi, da se mi takrat tudi  poslabša vid na desnem očesu, na katerega sem že od rojstva slabovidna.

Jah...zemlja se vrti, zakaj se ne bi še mi ...  :pomezik:

Banana ja kot da si malce pijan,to je to,skozi ves dan,...včasih je en dan dobr ,pol pa spet pride,...

Slavka ja poslabšanje vida je tud pri meni. K da ne bi čist dobr razločno vidla.

Sej ne vem če smem dat tuki en link gor,pa če ne bo komu kej prav pa naj administrator zbriše. Jaz sem našla stran v angleškem jeziku o anksioznosti. Tam je vse prav na lep način opisano. Pa si mal preberite. Meni se zdijo slovenske strani o anksioznosti veliko premalo obširno napisane. Premalo je napisano o telesnih simptomih. Ravno tale omotica,kot da si mal pijan,premikanje tal pod nogami,občutek neusklajenih gibov,občutek kot da te nekam vleče,občutek kot da si na dvigalu,... pa še velik tega je....je  mene pognalo za lovom,da kaj več zvem o teh simptomih anksioznosti.

Administrator lahko tud briše tole,bom pa vseeno pripela link.

www.anxietycentre.com/anxiety-symptoms.shtml

Tukaj sem jaz našla veliko odgovorov o anksioznosti.

Pozabila napisat,da ko sem pisala o občutkih, da so to samo občutki , v resnici prav lepo naravnost hodimo,nič se ne majemo  imamo čist ok ravnotežje,samo občutki in strah naredijo štalo.
:)

Banana :rozicodam: Dobro ti gre.

Slavka :rozicodam:
Maycha :rozicodam:
Lunica :rozicodam:
Julija30 :rozicodam:
In sploh vsem, ki ste pijane kar brez vinca :rozicodam:


Poni

Slavka, ja, glede vida sem pa tud jaz že opazila. Zmerej k sm taka tesnobna, tresoča, ipd.. tud vidim precej slabše, nejasno.. sem se tud že spraševala, če ni to mogoče prav od tega.. to, da se čutiš omotičnega, vrtoglavega.. sicer pa je moja dioptrija precej visoka, -9,00.. in sploh če nosim očala se počutim 'nestabilno'. (pa ne vem al od manjšega zornega kota al zakaj..)

Drugač pa ja, si kar mislim, da si anksiozna zarad finančnega zaledja... Žalje tako v tem svetu danes da je denar precej pomemben, oz.se počutiš varneje.. Sicer sem še študentka (moja diploma in zadnji izpiti me čakajo 2 leti kadar se je tudi meni začelo 'vse to' dogajat...) in čutim, da ko me doma priganjajo s službo in diplomo, me grabi panika! Halo, še u trgovino me je strah it, kako bom šele nekam v službo hodila za cel dan!!? Pa zagovor diplome in izpiti...-groza me je it na faks, kaj šele predstavit diplomo, zagovarjat izpit!!  :( :'( >:(
Tako, da vsa čast vam, ki ste v službi in kljub svojim strahcem zmorete! :clap:

Slavka ... Julija...Maycha...banana... lunica... :rozicodam:

Tudi jaz se najdem v teh vaših zapisih...se pa ti občutki pojavljajo pri meni zdaj zelo
malokrat...to pa ne pomeni, da mi ni znano...
Je zelo neprijetno in kadar se poveča aksioznost, ta pa se poveča ob raznih vzrokih,
ki se jih zavedamo ali pa tudi ne.
Če so vzroki v trenutnem stanju nerešljivi, je aksioznost večja...tukaj mislim na težave, ki jih
navaja Slavka...če pa so vzroki podzavestni in jih še sami vzpodbudimo z besedami "kaj pa če",
takrat uporabim "preusmeritev misli"...se poskušamo zamotit in stanje se izboljša.

Jaz nosim očala že dolgo časa, pa kljub temu sem zaznala v takih trenutkih zelo poslabšan
in zamegljen vid...ko pa mine, se tudi vid izboljša.

Jaz sem v takih trenutkih uporabila nasvet terapevtke... prizemljitev in usmerjerjen pogled naravnost...
pozornost pa usmerim v noge, ki jih poskusim na silo potisnit proti tlom...mine...preizkušeno... :)

Punce...pogumno  :rozicodam:

Vsem predhodnicam vračam  :rozicodam: , Poni tudi zate  :rozicodam:   :)

Slavka, tudi mene jezi vid, kadar sem anksiozna. Nekako ... kot da ne vidim čisto razločno, kot piše julija30.
To se mi je pojavilo zadnjič v trgovini, ko me je panika kar precej grabila in tudi nekje sem prebrala (ne spomnim se več, kje), da med simptome anksioznosti sodijo tudi motnje vida (npr. nekaterim se pojavljajo kakšne bele pikice pred očmi ali pa imajo občutek, kot da ne vidijo povsem ostro). To seveda potem mine, skladno s pojenjanjem tesnobe.

Veliko je teh neprijetnih simptomov, ki so spremljevalci tesnobe, pomembno pa je, da jih ne jemljemo preveč resno, ker se potem po nepotrebnem prestrašimo.

Ta občutek neresničnosti ... hjao...tole imam jaz, kadar sem bolj v stresu. Npr. zadnjič, ko sem morala povedati svojo telefonsko in naslov, ko sem nesla tiskati diplomo. Avtomatsko sem vedela, da gre za pomembno stvar, ko se res ne smem zmotiti in sem dobila nek strah, da ne bom povedala pravilno. Danes pa sem zvedela za datum zagovora in sem si tudi mislila:"Joj, a je to vse skupaj res...a sem že res tako daleč...a bom vzdržala....bom zmogla...". Tisoč vprašanj spet. :( Ampak ta svoj strah nekako razumem, ker je marsikdo pred takšnim dogodkom, kot je zagovor diplome, nervozen. Tudi takšni, ki sicer nimajo pretiranih težav z regulacijo tesnobe.

Sem pa tudi opazila, da me v obdobju povečane anksioznosti pogosteje jezijo vsiljive misli. So pa klasične vsebine, kot je značilno za anksiozno motnjo (podobno, kot si imela ti, Slavči...le da se ne navezuje samo na fizično, ampak tudi psihično škodovanje drugim oz. strah pred škodoželjnostjo). :(

Dragi moji, naj v vaša (naša) življenja čimprej posije prijazno  :sunny:  !

Hvala punce za vaše izkušnje in odgovore  :rozicodam:
Očitno je poslabšanje vida res en simptom povečane tesnobe, čeprav se tudi jaz sprašujem podobno, kot Banana:



Meni je sicer terapevtka rekla, da je vsak simptom odraz neke naše nesigurnosti, zatajevanja in stresa. In v primeru, da ne vidim dobro, se moram vprašati, kaj je v mojem življenju trenutno takega, pred čemer si zatiskam oči...  :unsure: Jah, mejdun, je kar nekaj takih zadev, pred katerimi bi najraje zbežala, a me neumorno lovijo...
In ker je življenje vedno prepleteno z vsemi mogočimi preprekami, se sprašujem, če to pomeni, da bom resničo do konca življenja občutila vsako težavo, s katero se bom takrat soočala, v obliki teh simptomov?

Saj sem pred tem tudi imela težave, še večje, kot sedaj, pa nisem občutila tega, kar čutim sedaj...  ???

Maycha  :rozicodam: te zelo razumem in vem, kako je hudo, ko bi človek rad deloval 100% zbrano in suvereno, pa ne ve, če bo šlo...Možgani vklopijo "avtomatskega pilota", ki vozi po tisti že utrjeni trasi, naravnost anksi v naročje...

Jaz sem včasih prav obupana nad sabo, ker vem, da sem naredila zase že ogromno, da imam veliko znanja in izkušenj iz področja anksioznosti, da se še vedno trudim delovati in razmišljati pozitivno, se ne obremenjevati s simptomi, jih sprejemati, zaupati življenju in "narediti iz limon limonado" .... pa vseeno totalno zablokiram, se sesujem in trpim....

Drage moje punce, res močno upam, da bo nekoč vse to le še spomin...spomin na tiste dni, ko nam je življenje na neobičajen način pokazalo, da se je potrebno zazreti vase, se slišati in razumeti, ter si čestitati za ves pogum in moč, ki ju v takih trenutkih črpamo za nadaljno pot...  :oki:

ojla, ja poznam ta strah, neke vrste panika ja  :A) meni je pomagalo v trgovinah, da sem brala napise na izdelkih, sestavine ali karkoli, samo da sem se zamotila. Včasih je bilo to tud precej brezvezno dejanje, ker strah je biu valda močnejši. Ma se nekako naučiš odmislit to. Ne čisto, ampak počasi, toliko da lahko funkcioniraš ;) že če čik prižgem mislm da bom skup padla , če sem na kakih nepoznanih krajih :D ampak zaenkrat še nisem... od same misli že ne ...

lp :rozicodam:

Tole si tako trofla, Slavka. Hjao, tale avtomatika, sicer je tako priročna in praktična, a v tem primeru niti slučajno. Slavka, sem prepričana, da vso to znanje, ki ga ti že imaš o anksioznosti in njej pripadajočih simptomih, znaš uporabiti sebi v prid in da si v sebi zgradila toliko moči, da lahko uspešno krmariš skozi vetrove. Največja ironija je namreč ta, da smo veliko močnejši, kot dejansko mislimo, da smo.  :pomezik:

Nihanja pa pridejo...in se spet potuhnejo...in spet vzniknejo...to pa mislim, da moramo nekako sprejeti.  :kiselnasmeh:  Saj veš ... vstanemo in se ponovno sesujemo in spet vstanemo ... to je bistvo. V tem se skriva naša moč, ko se vedno znova poberemo. In poglej, kako dolga pot je že za nami in vedno se je vse v redu izšlo, torej se bo tudi v bodoče. Edino oviro si itak delamo sami, z lastnim razmišljanjem.

Dharma. , tebi tudi pošiljam  :rozicodam:

Optimizem naj vlada v naših mislih in vse bo dobro!  :pomezik:

Maycha  :rozicodam: hvala za te spodbudne besede...Upam in želim, da se uresničijo...čimprej!  :)

Ja, v teh zapisih se res popolnoma najdem. Mene ta omotica trenutno precej ovira pri vsakdanjem življenju, grozno mi je stati pri miru, ker takoj dobim občutek, da se okrog mene vse maje in da se mi spodmikajo tla pod nogami.  :seznojim:
In v glavi mi prične kar "vreti", čutim nek čuden pritisk in poleg vsega občutek "nerealnosti".

Kako te razumem Slavka...meni se isto dogaja...imam tisti občutek v glavi kot da sem omotična oziroma pijana...in tisti občutek nerealnosti...včeraj v službi grem iskat kavo na avtomat, pridem nazaj na računalnik in kar naenkrat se ne spomnem postopka, katerega sem delala... :seznojim: sem si mislila evo zdej moji možgani niso ok...pol hvala bogu sem se spomnila...

ASJA87, tole za spomin maš pa prou. Tud jes sm prou dementna no... Pozabljam stvari k stara teta, ne vem kam sm kaj dala, taka zmešnjava sm..   :-[ kaj še bo k bom stara! 8)

Drage moje, iste stvari,iste zadeve.

držim pesti za vse nas,da enkrat mine,čeprav sem jaz že obupala,pri meni mine pa spet pride, pol pa ne vem več kaj bi. Pri meni se vsaka stiska,nerešene zadeve, ves stres izraža tako in pa vsiljive misli,kap vam rečem. Kr neki.
Nisem več srečna v življenju zarad tega. Velik stisk ,jeze,žalosti,nerešenih zadev in še in še imam v sebi.

Kolk dela imam sama s seboj ,uhh kr groza me je.

Asja87 ,koliko časa pa se ti že ukvarjaš s tole zadevo? Je skoz tako al je kej boljš in pol spte slabš neglede kaj počneš ,kje si ,...?

 :rozicodam:

Asja87 in banana, ta zmedenost se pojavi, ker smo v mislih preveč osredotočeni na eno stvar - na strah. Ta strah nas okupira in potem se zgodi, da kaj pozabimo, se težje skoncentriramo na druge stvari, se pogosto motimo in podobno. Potem pa rada pride ta misel, kot si jo navedla, Asja87 - da mislimo, da se nam dejansko že meša in da 'možgani niso ok'. Evo - ta misel pa spet sproži strah, kar nas ponovno ujame v sklenjen krog tesnobe in občutka nerealnosti. :ne:  

Jaz še vedno verjamem, da bomo ta gordijski vozel strahu enkrat prerezali. A zato se je potrebno truditi in prehoditi kar dolgo pot. Veliko smo je že prehodili, tako da verjamem, da ne bo težko korakati naprej.  :pomezik:

julija30, vsiljive misli pa tudi mene zadnje čase precej okupirajo.  :A) Sovražim jih, res. :( Ampak tu je edino čas potreben in zavedanje, da čez nekaj časa minejo, izgubijo na strašnosti in spet lahko "vidimo in mislimo bolj realno ter resnično začutimo, kaj želimo".

julija30- meni se je to začelo na začetku avgusta kar iz nenada..v nedeljo sem bila super vesela, v ponedeljek pa začetek te omotice in od takrat se je vse to začelo...hodila od zdravnika do zdravnika vse b.p. Najhuje je s temi vsiljivimi mislimi...prav groza... :unsure:

Asja87,  :poljubnjej:

ja, saj to je tista nerodna reč, da ta anksioznost rada vdari kot strela z jasnega in kar naenkrat nam ni najbolj jasno, kaj se z nami dogaja. Takrat nas telo opozarja, da se je potrebno zazreti vase in nekaj spremeniti, predvsem upočasniti svoj tempo, kar pa je dandanes težko. 

Vsiljive misli so res zoprne, a so zelooo pogost simptom anksioznosti. Mene kar precej najedajo in prestavijo v depresivno razpoloženje. :( Ampak se ne dam, ne pustim se jim pretentati. Saj globoko v sebi vem, kakšna oseba sem.

Vsem pošiljam objem  :rozicodam:

Maycha kot si ti rekla kot strela iz jasnega. Ko so se mi iz nenada pojavile misli, da bom koga ubila ali da bi si kaj sebi naredila sem res mislila evo danes me bodo spravili v Idrijo...konec je...pol pa vse misli bedaste...vsaj to z tem, da ne morem dihati sem odpravila...nevem kako ampak mi je uspelo...sem šla enkrat v neko trgovino, ki je zelo toplo in sem rekla Asja nič ti ni, normalno dihaj...in tako je bilo in od takrat nimam več tistega straha...in če dobim te vsiljivke je res da kakšen krat mi gre na jok in da postanem malo živčna ampak me ne sili na bruhanje. Ko pa malo pomislim moje otroštvo ni bilo glih ok, v šoli so me imeli vsi za črno ovco (meni je bilo to grozno in sem večkrat jokala), ker nisem imela očeta oz. ga sploh ne poznam in ne vem skoraj nič o njemu. Mama mi ni nikoli o tem govorila. Jaz samo vem, da tisto kar je naredil moji mami, da mu ne bi mogla nikoli oprostiti. Zanosila je z njim a on je imel že prej družino nevem kako je to ona pol izvedela...

Asja87  :rozicodam:

Ponavadi imajo vsi naši strahovi korenine v našem otroštvu, kajti takrat se izoblikuje naš odnos do sebe, do drugih, do sveta... Takrat dobivamo prve informacije o tem, kakšni smo, kako nas vidijo drugi in se s tem tudi poistovetimo. In če si dobivala negativne informacije, če si bila zasmehovana, nesprejeta, potem se ti je zagotovo razvila slaba samopodoba ter mnenje o sebi, da nisi vredna lepega, da nisi vredna ljubezni...

Ravno tako je tudi to, da si odraščala brez očeta, vplivalo nate in na tvoj pogled na medsebojne odnose. Verjetno si razočarana nad dejanjem očeta, hkrati žalostna ker ga ni bilo ob tebi, ker je pustil mamo samo s tabo...Lahko, da gojiš veliko zamero do njega in se hkrati počutiš nemočno, ker na njegovo odločitev nisi imela vpliva... V tej tvoji izkušnji se lahko skriva velika bolečina, ki se ti potem odraža skozi vsiljivke in anksioznost...

Tudi jaz sem imela nesrečno otroštvo, nisem bila sprejeta med sošolci, bila vedno zasmehovana in poniževana, zato vem, kako se to usidra globoko v človeka in mu niti pozneje, ko se razvije v krasno osebo, ki jo imajo ljudje radi, še vedno onemogoča prijetno življenje.

Res ti priporočam, da se odločiš za kakšno psihoterapijo in skupaj s terapevtom predelaš vzroke za tvoje težave. Lažje ti bo, boš videla...  :rozicodam:

Ti Slavka si en angel poslan na zemljo res!!!!!
Ko sem to prebrala (sem bila v službi na malici pred računalnikom) so mi kar solze se ulile..sem stekla na wc...
Veš hodim k eni bioenergetkinji ki je tudi otroška psihologinja in je rekla, da sem bila jaz mama moji mami, ker ji nisem nikoli nič omenila zakaj nimam očeta..itd... nisem hotela da trpi. Nikoli vsaj kot se jaz spomnem mi ni rekla, da me ima rada ali me objela. Verjetno pa je to pokazala na drugačen način. V 3 raz. osnovne šole, ko sem končala razred z 3 je bila tako razočarana, da je nevem koliko dni ponoči jokala in ni govorila z mano. Meni je bilo to grozno :'( Ja sej sedaj me imajo vsi radi...sem iskrena oseba in bila sem zmeraj nasmejana, hotela sem spoznat čimveč ljudi...To prej ali slej sigurno pride ven in meni je udarilo na prisilne misli in anksioznost

Asja87  :rozicodam:


Mislim, da sva si glede tega zelo podobni...tudi jaz sem bila bolj mama moji mami, zato tudi razumem tvojo stisko.

Pomanjkanje očeta v času odraščanja je zelo velikega pomena, še bolj pa to, da o tem v bistvu nisi mogla nikdar z nikomer govoriti, mu potožiti ali pa se razjeziti. Mame nisi želela s tem obremenjevati še dodatno, ker si vedela, da že sama preveč trpi zaradi tega in verjetno tudi nisi naletela na pozitiven odziv, če si slučajno začela ta pogovor.

A vendar je mamina zgodba njena...Bila je razočarana nad moškim, ki jo je pustil samo z otrokom in verjetno tudi precej nezaupljiva do drugih moških. Vse to pa si nezavedno, preko njenih dejanj in opazk ponotranjila tudi ti.

Morda si globoko v sebi sebe krivila za mamino nesrečo, razmišljala, da če ne bi rodila, pač ne bi mamo spominjala na moškega, ki jo je zapustil...Otroci namreč delujejo izredno subtilno, zaznavajo stiske svojih staršev, si želijo njihove ljubezni in so pripravljeni storiti vse, da bi le-to dobili...Tudi prevzeti krivdo za vse krivice, slabo počutje, solze, bolečino...Samo, da bi bili starši srečni...kajti srečni starši = srečni mi.

Sedaj si odrasla, samostojna, ljudje te imajo radi...a zaradi bolečin v preteklosti ne zmoreš uživati sadov sedanjosti. V tebi še vedno tiči prestrašena deklica, ki hrepeni po ljubezni, ki se sprašuje, če je kaj narobe naredila, ki se boji zapuščanja in ki jo drugi ne sprejmejo in zato ne sprejme niti samo sebe.

A sedaj imaš možnost, da to deklico potolažiš sama...Povej ji, da jo imaš rada, da je na varnem, da je ne boš zapustila...

Jaz sem pred časom gledala to oddajo in dobila marsikateri odgovor na svoje notranje stiske...Morda pomaga tudi tebi:

http://www.s12.si/odnosi/osebni-razvoj/350-notranji-stars-in-notranji-otrok.html

Ja sej mame nisem hotela obremenjevati in nikoli rečem nikoli je nisem o njemu nič vprašala. Moja mama na žalost je ostala kar brez moškega in mislim, da ga nikoli ne bo imela, ker ona noče. Če jaz razmišljam po eni strani je raje tako, da ne najde potem enega idi... po drugi pa ko moje babice ne bo več ( živijo v isti hiši) bo ostala sama z mojim stricom ( tudi on nima nobene).
Misliš,da s psihoterapijo si bom pomagala?

Mislim, da  :oki:

upam, da res Slavka. Vem, da hočem živet spet kot enkrat, čeprav me sedaj tako morije te moje vsiljivke, da se sedaj nebi sigurno odločala za pomembne korake v mojem življenju kot so poroka in otrok. Bioenergetkinja mi je rekla, da naj si ustvarim družino. Jaz a hočem se pozdravit in bit vesela kot prej pol pa bo vse ostalo. Vsaj jaz tako razmišljam. Nevem pa sedaj kaj narediti z AD-ji ali jih jemati ali ne?(glede mojih vsiljivk)

Nisem vedela, da se o meni pogovarjate v tejle temi.....  :o     :)

Osebno so mi telesni simptomi anksioznosti veliko napornejši in težje "prebavljivi" kot strah sam...  :kiselnasmeh:  Kar nekaj časa sem bila brez njih, zdaj pa se spet malo pojavljajo, vem zakaj, ampak moja samopodoba se je krepila zgolj ob zunanji podpori, sama pa še vedno ne verjamem vase.... o tem drugič.  :P

Omotico rešujem tako, da se zamotim, zelo načrtno in natančno. Recimo deklamiram (si na tiho, upam) Cicibana in si vse scene zelo natančno predstavljam, npr. kako ima Ciciban strgane hlače, kakšne so rožice, hribi, sonček, tata s cvetlično bilko..... Kakšen Adi Smolar ima fajna besedila za vizualizirat, pa Kovačič, Predin, Pero, Mlakar .....

Druga stvar je nasprotna namera:  Nasprotna namera je primerna metoda za terapijo posameznika pri tesnobnih in prisilnih nevrozah. Gre za to, da bi spodnesli začaran krožni proces pričakovane bojazni in nastopnega simptoma, in sicer s tem, da si s strahom pričakovani predmet bojazni paradoksalno sami želimo priklicati, kar blokira pričakovano bojazen in s tem krči simptom. To pomeni, da pacienta spodbujamo, naj dela ali si želi, da bi se zgodilo ravno tisto, česar se boji. Pomagamo si lahko s humorjem, kjer se pacient nauči smejati lastnim bojaznim in prisilam. Zdravilni učinek nasprotne namere je v tem, da se okrepi človekova zmožnost za odmik od sebe - samo-odtrgovanje.


A ti misliš, da imam toliko časa.....  :rozicodam:

ewo meni se jepa to dogajalo cca 6 let... včasih me je tud panika zagrabila. ampak ker tega nisem zdravila in sem zgolj si pomagala sama s knjigami, članki, naučenimi mislimi, se to sprejela kot del sebe. vedla sem kaj se dogaja pa nisem nikol se spravla to bol korenito reševat. kasnej zaradi določenih dogodkov in skrbi in še kaj.... se je pa vse skupi res razvilo v anksiozno motnjo. vidm pa da je ta strah pred omedlavico še vedno še vedno prisoten, amapk samo ko grem z kolegi/cami kam v nakupovalne centre ali ko koga čakam itd..vse kar ste napisale pač, ko pa čakam ali grem z domačimi/ sorodniki mi ni popolnoma nič, če pa že pa hitro mine...si prav ne privoščim straha  :kiselnasmeh: zgleda da se med domačimi počutim bolj v "varnem okolju" al kaj? je pa res da se je ta strah že iz vsega začetka razvil samo takrat ko sem bila sama ali z družbo...in vrjetno je še kar pri tem ostalo. samo zadnje čase mi gre veliko bolje, ker sem se začela bolje zavedati kdaj in zakaj se pojavi ta strah. opažam tud da v zadnjem času (letu?) je tega vedno manj, je samo še če sem kje sama. Men pač še zmeri ni blem it nekam sama, samo ko grem, mam že pred odhodom "paniko" kaj pa če...

sicer je pa fajn videt ja da nas je toliko ki se štekamo glede tega straha (ni pa fajn da nas je toliko, dejansko moremo doživajat to  :ne: .. sj mogoče se pa število kmalu zmanjša, ko bomo "pozdravile" tole nadlogo!)

 :rozicodam: za vse!

ja jaz mam očala in se mi vidno polje zmanjša kot da bi pila  :sesmejem: včasih od straha sploh nisem pozorna na širši pogled okoli sebe, ampak sem ko fijakarski konj  :-\ in se resno sprašujem ali se mi je letos vid res poslabšal, mam slabo dioptrijo na očalih, so mi jo napačno določili ali je to anksa  :kiselnasmeh: bom mogla spet na kontrolo  ???

Jagodka,  :oki:

hvala za koristne nasvete. Tudi meni je psihiatrinja svetovala, da si naj na smešen način vizualiziram tisto, česar se najbolj bojim. Prav tako mi je rekla, naj si poskušam "želeti", da pride panični napad. Zanimivo, kakšne strategije. :)

No, bomo poskusili tudi to ... vse se splača preizkusiti  :rozicodam:

Julija30 hvala za ta link...tudi jaz sem najdla precej simptomov, ki jih imam...

Oj, punce z vami sem, tako močno se prepoznam v nekaterih stavkih in tako veliko strahu delim z vami...bomo zmogle, bomo!

Melita  :rozicodam: bomo, bomo...saj ni druge variante, ne?   :kiselnasmeh:

Pozdravljeni!

Rada bi vam opisala svoje probleme,mogoče se pa kdo najde v napisanem. Dobro leto nazaj,so očetu dignosticirali raka na debelem črevesju ki je bil hvala bogu v zelo začetni fazi in je bil takoj operiran brez kakšnih zapletov,vse je bilo v redu. Prava bitka se je začela ko je prišel iz bolnice-doživel je nekakšen živčni zlom,potrebno ga je bilo odpeljati v psihiatrično bolnico. Na dan so prišle razne družinske skrivnosti za katere še zdaj menim da mi jih ne bi bilo treba povedati ampak to je druga zgodba :).Močna,zelo očna sem bila če zdaj pomislim tudi seveda zaradi mame nekako sem bila ponosna kako sem vse skupaj dobro sprejela-se imam namreč za dokaj občutljivo in čustveno osebo.Po 5letih samskega stana sem tudi spoznala ljubezen svojega življenja :-*, bila sem srečna.

Nekje proti koncu poletja letos,sem začela opažati stvari-nekega dne sem brez posebnega razloga začela jokati,težko dihati(verjetno panični napad?), od tam naprej se je začela vrtoglavica-opažam strah pred omedlevico točno tako kot zgoraj napisano..se bojim it kdaj sama v trgovino ampak si potem rečem pa naj bo kar hoče ne bom se omejevala..če gremo kam na obisk me je strah kaj če se mi kaj zgodi pred vsemi..mogoče sem malo zmedeno napisala vse skupi, se opravičujem :-[
Zanima me mogoče če se kdo sooča z bolečinami v rokah nogah?..ne znam dobro opisat-zdi se mi kdaj kot da sem cela v krču in zato me vse boli pa imam zategnjene mišice.Kdaj imam občutek da me vleče k tlom ali da nisem stabilna na stolu ko sedim..da sm hipohonder in sem zaradi vsake malenkosti pri zdravniku ni treba verjetno poudarjat..Začela sem hoditi k psihologinji ki moram rečt da mi zelo pomaga!

Drugače sem pa zelo pozitiven človek,poln energije,zabaven z dosti prijatelji..zadnje čase me je ta strah začel na momente obvladovati..mogoče zaradi stanja očeta in vsega kar je bilo zraven?


Sem se razpisala..za karkoli bom iskreno hvaležna

LP

Ojla Orbit!
Tudi jaz se imam (načeloma) za družabno, veselo osebo, samo od kar imam te težave, ne moram reči, da to vedno drži.. Se trudim, čeprav včasih je res težko. Ampak, če začneš enkrat popuščat in bežat pred strahovi... si s tem res 'koplješ jamo'.. Jaz grem prav s težkim srcem s prijatelji na kavo al pa na sprehod po mestu.. pa tako lepo mi je blo kdaj to počet.. Ampak delam na tem in upam, da bom kmalu brezskrbno počela take banalne stvari..
Drugače pa glede očeta in teh stvari.. Pomojem ni samo enega razloga, lahko da se nabira več stvari in potem naenkrat rata tako.. Ne vem kaj pravite ostali?
Jaz pri sebi opažam tako.. Da se je nalagal in zdej kr naenkrat se bojim bit med ljudmi... grozno..  :(

Lp vsem :rozicodam:

Žio. Dajmo malo razglabljat o strahu pred omedlevico. Koliko vas je s tem problemom? Zadeva je prav moteča in verjamem, da lahko preraste v velik problem.

Vsake toliko se mi zgodi - med čakanjem v vrsti, med hojo po mestu ali trgovini, na pogrebih, med pogovorom s kom ... Omotica, misli "padel bom skupaj, temni se mi, hitro stran ..." Vidim se v rešilcu, vidim se, kako me ljudje pobirajo ... Zoži se vid, pogosto postane meglen, v skrajnih situacijah pa mi začne razbijati srce in začnem drgetati. Ne vedno, zgodi pa se. In skrajno je moteče. Zanimivo pa, da skupaj še nisem padel (razen enkrat - zadet ko kanta). Zanimivo je tudi, da Loram to omotico "prežene". Nisem vedel, da so benzodiazepini  zdravila proti omedlevanju. ;D

Kako se spopadate s to nevšečnostjo? Našel sem eno starejšo temo na tem forumu z identično tematiko. Je katera od vas (pogovarjale so se le punce) ta problem uspešno prebrodila?

Še vedno uporabljam iste tehnike, ker pri meni delujejo.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13780.20.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8366.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1650.0.html

Poišči tisto, kar bo preusmerilo tvoje misli in ti olajšalo anksioznost. Ustavi filme o reševalcih, bolnicah.... To je samo strah, če si fizično zdrav, se ti ne bo nič zgodilo.

Evo, tukaj še ena paničarka, ki se tega strahu nikakor ne more znebiti.  :ne:
Trenutno imam tudi obdobje poslabšanja, kar zadeva mojo panično motnjo in je vse samo še huje.
Ko hodim, imam občutek, da bom padla skupaj in da me noge ne bodo zdržale. Posledično se mi zviša utrip, plitko diham in podzavestno začnem zadrževati dih in spet je krog sklenjen. :( Dejansko dobim občutek, kot da ne bom mogla narediti niti metra več naprej, ko hodim. Pa še omotična se počutim.  :jok:
Jagodka, hvala za koristne nasvete. Nekje sem brala, da si je ob tistem občutku nestabilnosti in mehkih nog dobro vizualizirati, da si drevo z močnimi koreninami. Predstavljaš si, kako poženeš korenine v tla in si trdno na tleh, neomajna, močna. Tudi to delno oblaži tiste trenutke groze.

Meni je recimo najhuje, da bi me drugi ljudje videli, ko bi padla skupaj ali pa doživela panični napad, ker teh stvari pač ne razume kdor sam tega ni doživel.  :-\

Jaz še kar čakam, da bom padel skupaj. Pa se spodbujam med hojo, si rečem "ajmo, pokaži, kaj znaš. daj, zdaj boš padel skupaj. No? še nisi? pa kako je to možno?" in mi nikakor ne uspe. Počutim se pa ko zombi. Mogoče bi se moral z nekom pogovarjati in stati na soncu, da bi mi uspelo. :zvizgam: Zanimivo, da ko hodim sam nekje po gozdu, me ni nič strah in nimam nobene omotice. Če grem po mestu, se pa tla kar šibijo. Očitno  se moji možgani manj bojijo, da crknem in zgnijem nekje v gozdu, kjer ni nikogar, kot pa pred ljudmi, kjer bi mi hitro kdo pomagal. :o

Med paničnim napadom bi pa rekel ljudem, da sem bil pijan včeraj ter da mi je zato slabo. Ali pa, da sem nekaj slabega jedel. Sicer pa, kaj je?! Brigaj se zase! >:(

Zanimivo tudi reagiram, če vidim kakšno policijsko kontrolo na cesti. Naenkrat adrenalin, srce bum, bum. Nato se zderem nase kot na majhnega otroka in sem v trenutku v redu. :oki:

Včasih bi si pa najraje pognal šus v glavo. Tako zdrav, mlad, ničesar mi ne manjka, pa mi psiha take dela. 50€ na uro za terapistko mi je pa žal dati. :nehvala:

Ja, tole bi jaz zase enako rekla.  :( Zelo težko je s tem živeti. Tudi jaz sem bolj sproščena, ko sem sama in ko sama hodim po gozdu. Neverjetno. Tudi v trgovini sem raje sama, ker imam občutek, da v kolikor me začne grabiti napad, ne bom rabila nikomur razlagati, ne bom od nikogar odvisna, imam čas in se lahko nekje na samem pomirim.  :kiselnasmeh: Hm, glede policije pa imaš najbrž slabe izkušnje, ne?  :unsure:

Ja, Mehmed, tudi jaz se čudim kako to, da ne padem skupaj, ko se mi najbolj zdi, da se bom sesedla, ker se mi noge kar tresti začnejo in kot da me ne bodo zdržale + zelo me postane strah omotice. Saj to si prav povedal, ja...preveč se oziramo na to, kar si bodo drugi mislili o nas (to pri meni izvira iz otroštva). :(
Te vzorce nosimo s seboj, v podzavesti in zelo težko jih je presekati. :(
Psihoterapije so resnično grozno drage, jaz si sploh ne morem tega več privoščiti. Sem sicer hodila dve leti in pol, ne rečem, da ni pomagalo...prišla sem nekje na polovico poti do izboljšanja, ampak evo - sedaj me je spet kar fajn udarilo. :( Ko imam kakšen napad v javnosti, se potem grozno bojim spet kam it in še doma sem nonstop nervozna, ker avtomatično pričakujem nekaj slabega. =/

Imam pa še eno vprašanje, če je morda kdo zaznal pri sebi podobne občutke. Ko se recimo ob paniki kje vsedem in se mi čez čas tista napetost v mišicah poleže, potem imam tako težko telo, ko se vstanem in hodim...kot da sem iz cementa. Tega se potem spet vstrašim. :(

Mehmed, a ti ješ kakšna zdravila sicer?

Če je vzrok omotičnosti panika, ti tudi ne bo uspelo. Kar je dobro.  :oki:  To je pravzaprav uspeh in ne neuspeh.  :clap:

  Ne bi verjel, koliko ljudi je navzven čisto OK, jim nič na svetu ne manjka, pa nosijo s seboj toliko bolečine, da bi jo bilo dovolj za manjše mesto. Če si ne moreš privoščiti terapije, upam, da imaš dobre prijatelje, s katerimi se lahko o tem pogovarjaš.

Po paničnih napadih sem se počutila, kot da sem cel dan fizično delala. Utrujena, vse mišice so me bolele, musklfiber, glavobol. Ne se bat strahu.  :rozicodam:

Jagodka, hvala za tvoj odgovor. Ravno danes sem se v trgovini tako grozno počutila...tam je moja panika vedno najhujša.  :o Pa tako močen pritisk sem dobila v glavo in v sinuse, da sem prav težje dihala skozi nos. Na sploh imam težave s tenzijskimi glavoboli. Neverjetno, česa so dejansko sposobne naše misli. Hudo je, ker sem bila že res dobro, nekje 70 % je bilo že bolje, zdaj me je pa spet dotolklo kot da sem na začetku.  :'(  Sicer mi navali panike niti niso tako zoprni kot mi je zoprna ta nervoza in slabotnost, ki po njih ostaneta.

Jagodka, ti si uspela odsloviti paniko?  :rozicodam:

Hudih paničnih napadov nimam že kar nekaj let.

Ko pa se mi nabere veliko stvari hkrati, ko ne morem nadzorovati položaja, pa se mi vrnejo simptomi anksioznosti - omedlevica, slabost, nervoza, tahikardija, bolečine kar tko, glavoboli, utrujenost... včasih več simptomov skupaj, včasih posamezni, kakor se mojemu možganu pač zdi, da me bo prestašil.

Ker zdaj vem, da je to le panika, pogosto kar ignoriram in se ne vrtim preveč okoli tega. Je še najhitreje mimo.  :onaposlusa:

Sem tak šolski primer nevrotične osebnosti. Za v učbenik. Hahaha...  :sesmejem:

  Vračanja na začetek tukaj ni! Imaš krizo, ki je posledica nečesa, kar se ti dogaja, pa (še) ne moreš drugače sprocesirati, kot da te telesni simptomi tolčejo. A jemlješ kakšna zdravila?
Poskusi ugotoviti, kaj je tisto, kar te tako vrže. Bolj kot na vprašanja zakaj, si poskušaj odgovarjati na kako. 
Pri tej švohnoti po paniki, sem si odgovorjala s trmo, z aktivnostjo. Nikoli nisem ležala ali počivala. Klin se s klinom, sistem je bil pri meni najbolj učinkovit.   

Bravo Mehmed, "to mi deli"  :oki: :oki: :oki:


lani se je še našla kakšna "terapistka" za 25 eur...za letos pa nimam info...

imaš mogoče kakšnega zaupnega prijatelja ? ... pogovor tudi razbremeni človeka....vsaj mene...ZELO !!!

Zanimivo je, da sam nisem imel nikoli problemov s samozavestjo in nastopanjem. S temi težavami se borim zadnje pol leta, po slabem tripu s travo. Od takrat mi je šla kvaliteta življenja sunkovito navzdol. Pojavljati se mi je začela kar neka socialna anksioznost ter strah pred tem paničnim napadom. Zdi se mi zdi, da se vzorci poglabljajo in da samo od sebe ne bo šlo na boljše, čeprav nekateri pravijo, da bo. Malce me je potolažil podatek, ki sem ga prebral v članku neke zdravnice, ki pravi, da le okoli 20% ljudi živi s paničnimi napadi doživljenjsko. Velik odstotek ljudi jih torej preboli. Vidim pa, da so včasih bolj izraziti (včasih sem čisto skuliran med recimo hojo ali čakanjem v vrsti, včasih pa me zvije). Prihaja v valovih.

Saj bi si privoščil tisto psihoterapijo, ampak če bi mi kdo garant zatrdil, da bo pomagalo.


Sigurno. Telo je zaradi adrenalina dobesedno izmozgano. Na koncu ostane občutek grozne utrujenosti.

Včasih me zaradi te nemoči pograbi takšna jeza, da bi najraje kaj razbil. Še najraje samega sebe. Pravijo, da je anksioznost treba sprejeti, ne pa se boriti proti njej. Ampak če te zgrabi panika, jo boš poskušal ustaviti, ane ... >:(