FORUM Nebojse.si

Pozdrav vsem.

Že kar nekaj časa nisem sodelovala na forumu, prebiram pa vaše zgodbe dokaj redno.

Tudi jaz sem se ponovno znašla v začaranem krogu, iz katerega ne znam, ne zmorem... ne vidim pravega izhoda. Ponovno je težava, ker se pustim, pustim preveč in zelo izkoriščati, poniževati, nalagati krivdo nase... se ne postaviti zase... kot bi bila preproga nekoga, ki si vanjo briše svoje blazne čevlje, kadar se mu zahoče... in jaz... pustim in dopustim... da me tepta, krivi, obtožuje... in jaz, "pridna punčka" se še opravičujem, dopovedujem, želim biti še boljša, narediti še več, še bolje... toda... kje je meja? Do kod to lahko seže? Kje se konča? Kje...kje sem jaz?

V ponedeljek je bilo spet hudo... zelo hudo... še vedno se pobiram, razglabljam... iščem krivdo tudi v sebi. vendar, vem, da ne smem več tega dopuščat, ker bom zbolela... ker ne morem ne morem ne morem več.

Rada bi se postavila zase, ponovno zaživela in živela. Vem, da moram zbrati moč in pogum... samo trenutno ju nimam.

Tanc

Tanc toplo pozdravljena.

Jaz mislim, da si veliko že naredila.Veš česa nočeš več:

In veš kje je treba popraviti svoje "vzorce" vedenja, razmišljanja, čustvoanja:

Odgovore na ta vprašanja boš našla skozi proces psihoterapije.
Vzemi si čas, naj bo pot počasna in vztrajna ...korak za korakom boš prepoznala kaj vse lahko pustiš za seboj. In se učila novega odnosa do same sebe, učila se boš postaviti zase...

Pogosto smo do svojega "notranjega otroka" tako neprijazni kot so bili drugi neprijazni nekoč do nas.
Pustimo da se mu še naprej dogajajo krivice, ne postavimo se zanj ...
Zato je potrebno razviti občutek "sebe - svoje lastne vrednosti", razviti ljubeč in sočuten občutek do sebe, da lahko zraste samospoštovanje. In naše meje postajajo vse jasnejše in vse bolj jih znaš braniti.

Naučiti se velja tudi izražati jezo - ne jo tlačiti (depresija je pogosto prav rezultat tlačenja čustev).
Jeza ima pomembno vlogo pri postavljanju mej. Pove ti da ti ni OK tako kot ravnajo s teboj, aktivira proces da želiš nekaj spremeniti. Učiš se jezo izražat na konstruktiven način ... asertivnost ... ;-)

Prisrčen objem  :rozicodam:

ti pošiljam objem...za začtek

tanc...je kaj bolje?

drži se , objemček  :onaposlusa: :rozicodam:

Ne, nič boljše:(

Tanc, še jaz te objamem. Tiho, toda močno.
Je zdaj kaj bolje? :zardevam:


                         Poni

Hvala vsem za objeme in vaše besede...

Na žalost mi ni boljše, in bolj kot se približuje ponedeljek, težje in huje je. Duši me, stalno sem na wc-ju:(.

meša se mi.

Tanc  :rozicodam: kaj pa je v bistvu tvoja težava? Partner, služba ,...? Ne poznam tvoje zgodbe in ne vem, kaj se ti dogaja...zato mi je težko svetovati, ker ne vem bistva.

Vsekakor pa iz vsake težave obstaja izhod...včasih ne vemo kam se obrniti in kako začeti, vendar, ko storimo prvi korak, se zadeva prične odvijati kar sama od sebe...

Velik objem tudi od mene  :poljubnjej:

Moja težava je služba, odnosi v službi... neprestani očitki o nesposobnosti, nedelavnosti... čeprav vem, da svoje delo opravljam dobro, saj ga opravljam že 18 let.

ne znam se postavit zase, ne znam se branit. Pustim, da hodijo po meni, pustim da me žalijo, ponižujejo...

Tanc  :rozicodam: očitno si žrtev mobinga in kakorkoli že, se boš morala postaviti zase, ker samo ti določaš meje, do kje lahko nekdo posega v tvoje življenje.
Se imaš možnost pritožiti, morda zahtevati prerazporeditev na drugo delovno mesto...?

Zagotovo je maltretiranje na delovnem mestu eno izmed najbolj pogostih težav, ki privedejo tudi do hudih psihičnih pritiskov, anksioznosti in paničnih napadov.

Na spletu sem našla stran, kjer se lahko podučiš o mobingu in morda najdeš rešitev tudi zase...

http://www.mobing.si/index.html

Vsekakor pa ne dovoli, da kdorkoli hodi po tebi...  :nehvala:

Hvala ti za napisano.

Ne vem, če imam sploh moč in če se spolh zmorem borit.

Tanc  :rozicodam: v vsakem od nas se skriva volja in moč, vsak od nas pa tudi sam odloča o tem, kdaj in kako bo to moč aktiviral.
Zagotovo obstaja možnost, da se iz te situacije izkoplješ, ker uničiti svoje zdravje zaradi službe in pustiti, da drugi upravljajo s tabo, ni dopustno.  :nehvala:

Mar tudi v drugih odnosih dovoliš, da si v podrejenem položaju, da te drugi "zlorabljajo"? Če se znaš v drugih situacijah postaviti zase, potem se daj tudi v službi. In ni potrebno, da "renčiš" nazaj, samo pravi način moraš najti, da si ustvariš varno okolje v katerem boš lahko opravljala svoje delo.

Trenutno se moram umiriti in priti k sebi... potem dalje.

najprej en objemček tudi od mene  :rozicodam:

Slavka ti je zelo lepo napisala, res si samo ti tista ki določaš meje in ki se moraš postaviti zase. Vem da je težko, veliko lažje reči kot pa se postaviti zase. Samo ne dovoli, da kdo prekorači meje in te pocenjuje.

Zaupaj vase in v svojo delo, sama veš da se trudis in da daš maksimalno od sebe. Ne bodi tiho, pokaži in povej svoja čustva in mnenje... težje je če si tiho in držiš vse v sebi.

Zaupaj si!

Najlepša hvala.  :rozicodam:

Ja, vem, da bi bolj mogla zaupati vase in v svoje delo, ampak trenutno... ne morem.Zlomi me vsaka beseda, vsak pogled... Meni v takih trenutkih vedno pade tudi odpornost, zbolim...

Saj ne vem, kaj naj napišem... vem samo to, da nekaj moram, da gre vsaj malo razočaranja iz mene.

Kako je lahko ena oseba VEDNO kriva za VSE kar se zgodi, kljub obilem številu ostalih okoli??

Ponovno razočarana, na tleh... komaj se poberem, pa spet padem. Vrtim se v začaranem krogu iz katerega ne znam, ne zmorem.

 :rozicodam: objem draga Tanc...

Tanc, toplo pozdravljena  :rozicodam:

Pa te res že dolgo ni bilo na forumu in seveda se spomnim tvoje zgodbe.
Če ti lahko nekako olajšam situacijo in ti povem, da sem bila sama letos žrtev šikaniranja s strani dveh sodelavk in šefinje in da sem se ravno tako skoraj pustila poniževati in delati se norca iz mene. Naredile so me skoraj nesposobno po 25ih letih dela v isti firmi in vem, da sem sposobna , pridna...Zakaj? Zato ker tako futrajo svojo psiho s tem, da se na nekoga z užitkom spravijo iz same žlehtnobe , ker so same nesrečne v življenju.

Tanc, ne bodi tiho. POišči si pravno pomoč, nasvet, če ne veš kaj in kako bi se potegnila zase. Jaz sem usekala nazaj, ko se mi je že mešalo, ko sem spet začutila zublje depresije. Zakaj se moram pustiti nekomu, ki ni čisto nič več in bolj vreden kot jaz. Začni se ceniti in ne jamraj, ne smili se sebi ampak dokaži, da se imaš rada, da se ceniš...Tako te bodo začeli spoštovati tudi drugi.
Jaz sem dobesedno popenila in se nisem več pustila. Vse sem povedala in zahtevala, da me pustijo pri miru, ker če bom šla jaz na dol, bodo šle za menoj tudi one. Nič se ne boj..oz. pojdi se pritožit na višje distance, če te tvoj šef tudi ne posluša. :rozicodam:
Pri nas so zamenjali šefa, ena je odšla drugam in ena je ostala. Z njo sva imeli konflikt in sem takoj urigirala. Nihče se ne bo izživljal nad menoj, ne dovolim več. In sedaj tudi ostali vidijo kakšna oseba je v resnici in imajo z njo tudi drugi težave in šef jo je opozoril...Sedaj mirno opravljam svoje delo za katerega sem usposobljena in ga obvladam  :pomezik:

tanc...si sposobna, dobra, prijetna, delovna in tenkočutna...
ne moreš iz tega začaranega kroga, ker si preveč...odgovorna...

saj veš, da sem bila sama žrtev mobbinga, ki me je potisnil v globoko depresijo in hvalabogu mi je oseba, ki me ljubi povedala, da MORAM dati odpoved in da mi bo stala ob strani, dokler ne pridem k sebi...

tanc...preživela boš...tudi, če se končno raciJonalno odločiš in postaviš sebe v prvo vrsto...TI SI POMEMBNA in sedaj si MORAŠ VZETI ČAS ZASE in SE IMETI RADA...

čas pa rabiš, da prideš toliko k sebi, da se  boš tudi sama sebe prepričala, da je s teboj vse OK...edino kar ne štima, da si vedno bolj nemočna...ker si v tem prekletem krogu...

moj nasvet je: pojdi k vodopivcu....ostani doma 3...4 mesece...pridi k sebi...išči si drugo službo...in ne glej na denar, glej nase...na odnose...ko boš močnejša, se boš lahko zoperstavila mobbingu, žlehtnobi...v tem trenutnu se ne moreš...

verjami mi...sedaj je tisti čas...točka, ko moraš priznati, da si VREDNA BOLJŠEGA ŽIVLJENJA!

ko boš dovolj močna boš tudi ugotovila, da ni pomembno biti všečen vsem ali večini....toje brezploden cilj...

en topel objem z našega hriba na tvoj hrib

t.

Hvala vsem za odgovore, pomoč...

Saj sploh ne znam opisati, kako se trenutno počutim... predvsem zmedeno, prizadeto, ranjeno... Čeprav sem bila sedaj nekaj dni v redu, samo sebe sem prepričala, da ni vredno, da je življenje lepo, da ga je vredno živeti.

Verjetno sem res samo preveč pridna, vestna in delovna... samo to je "narobe". ne znam pa se postaviti zase, povedati, ne biti tiho, prevzeti krivdo in dati glavo dol.

Nisem močna niti za to, da naredim odločilen korak...

kliči vodopivca...povej njemu....in....ostani doma, doklar ne boš dovolj močna....

Rada bi si pomagala sama, nekaj naredila zase...pa ne vem...kako?!

Tanc poišči psihoterapijo ... res iskreno in toplo priporočam.
Pogosto sami tavamo v svojem začaranem krogu, terapevt pa nam pomaga videti obzorje tudi tam kjer mi vidimo temo.
 :rozicodam:

se podpišem pod Aslan, tudi jaz ti toplo to priporočam, ne odlašaj  :rozicodam:

določene stvari ne moremo rešiti sami...poišči pomoč...
ko je prehudo, ne moremo sami...
daj na stran vse pomisleke in čimprej k zdravniku...pogovori se in skupaj se dogovorita kako dalje...

Strokovno pomoč že imam, pa tudi podporo in ljubezen...

Mogoče sem preveč zakomplicirana, saj ne vem... mogoče preveč občutljiva, preveč se pustim... ne znam se pobrati.

tanc, mislim da še vedno celemu svetu prikrivaš, da rabiš pomoč....
za tvoje stiske ve psihijater, partner in forum (anonimno)...mislim, da se bojiš stigme in nočeš reševati svojih stisk, da bi še kdo vedel zanje...
in tudi to je tvoj zapor

Ne bi rekla, da je to moj zapor. Mogoče res ne povem vsakomur, ker se mi to zdi prav. Zelo malo je dandanes ljudi, ki so iskreni, zaupanja vredni... zelo veliko je "foušije"okoli nas... nikoli ni prav...če ti gre dobro, ni v redu, ko si v stiski, je marsikdo vesel, da je tako.

Za moje stiske vedno tisti, ki so mi blizu in to je kar nekaj oseb.

Sem pa res bil vedno bolj zaprta in tiha...

Zato, ker jim (ji) še vedno dovoliš. Kje je meja?!

Kar se tiče se podpišem pod odgovore moje sestre. Tudi ona je pridna, delovna, (pre)odgovorna...Ne smem se spomniti njenega mobbinga, njenega počutja takrat... :o
Pojdi na bolniško za 3-6 mesecev dokler se malo ne pobereš, v tem času išči novo službo, pojdi med sebi enake, kjer boš razumljena in sprejeta. Dobra prilika je Novoletno srečanje 15.decembra.
Mislim nate,  :rozicodam: