FORUM Nebojse.si

no, jaz pa lahko povem, da sem potonila. nikdar ne potonem cela, fizična aktivnost telesa ostaja in celo koncentracija služi pri delu, manjka pa volje nekoliko in predvsem zelo zelo črno vidim. počutim se krivo. za kar nekaj. nesposobno za odnos. krivo, da se mi dogaja, kar se mi in potem spet krivo. ampak teh mojih mono dram razen zaupanja neki dotični osebi, ki ni direktno vpletena v mojo zgodbo tako, da bi bila tu in z ljudmi, s katerimi sem sama, ne ve nihče. vse je samo  meni. na ravni notranjega doživljanja.

in ko me prime, da bi se skritizirala, ker se počutim krivo, ponovno počnem isto in se ujamem v začaran krog. tako ne bo več šlo. res nisem sama kriva. nihče ni kriv. to se mi je pač zgodilo. izgubila sem luč v sebi, izgubila sem stik s svetlobo, stik z Bogom. rada ga imam, ampak trenutno ga ne zaznavam. sposobna sem se zares zmaltretirati že samo v svojih mislih, ampak Maja, tako ne bo šlo. od kod ti vse to. zakaj se tako počutiš. nihče ni kriv. zgodilo se je pač....


Ena pesem pravi:

Hodim po tej poti,
a moj duh je še mehak.
Padam, vendar vztrajno grem naprej.
Vem, da bom napravil še na tisoče napak,
a daj mi moči za nov korak!


Gospod, daj mi moči za korak, za kompas v sebi. Da se vrnem nazaj k sebi, da se najdem. Samo ti to zmoreš. Prosim, vodi me, so trenutki, ko ne loči niti dobro od slabega, ne vem, kaj je prav, kaj naj izberem. Noro je, ko se tako počutim. samo rada bi tvojo luč, tvojo svetlobo, tvoj mir. samo to!

Gospod ostani tu, da bi znali, da bi v življenju prav izbirali.

maja

Majči, zapri se v sobo, ugasni luč, slušalke na glavo in si vzemi 25 minut, da si ogledaš filmček. Jaz se vedno boljše počutim, ko ga pogledam. http://www.youtube.com/watch?v=r_YOG3jMlV4.

Tukaj je isti filmček s slo podnapisi, za tiste, ki jim dela angleščina teažve: http://www.youtube.com/watch?v=lD5j8CRMKLo

Držim pesti Majč, da čimpreje izplavaš nazaj na površje in zadihaš s polnimi pljuči.

Zdravila nič ne pomagajo?

Majč nisi edina v tem, jaz imam danes tako hud dan, da mislim da mi nihče ne more pomagat, sem že čisto obupan. Vem kako ti je. Sej bo bolje.

Maja, bom probal pomagat po svojih močeh... čeprav sebi ne morem.

Maja, sem šel brati tvoje poste iz preteklosti in sem marsikaj ugotovil. Seveda si užaljena, če pa ne dobiš odgovora od "Boga"... in ga tudi nikoli ne boš, ker Bog v takšen smislu kot ti misliš sploh ne obstaja. Jaz sem to testiral pred nekaj letimi; pa sem lahko znanstveno ugotovil, da to ne velja, ampak velja edino pravilo, ne da "moli in bog ti bo pomagal", tudi nit ne "pomagaj si in bog ti bi pomagal", ampak "pomagaj si sam in to je to (če si pomagaš sam, ni treba nobenemu bogu da ti pomaga, ker si že sam postoril vse)". Beseda Bog je le prevod besede JHWH (Jišviš), ki pomeni Kralj modrosti, ki pa je samo stopnja človeške evolucije, ko človek doseže nivo zavesti, ko se mu razvije modrost. "Jezus Kristus" ni bil Bog ali pa "padli" angel kot mnogi mislijo, ampak duhovni učitelj kot npr; Gandhi, Osho, Krišnamurti pa vse do Vedskih učiteljev. Če se hočeš približati znanju, ki ga je učil "Jezus", potem začni brati Vede, ker v Vedah boš dobila odgovore, ne pa v zakramentih, ker so po večini izmišljeni, zlagani in popačeni.

Maja, začni delati na sebi, ker potrebuješ ponovno renesanso oz. razsvetljenje, ki bi postavilo stvari spet v pravo smer. Ne vem, ali imaš problema s kontrolo svojih misli samo v zadnjih časih ali že vseskozi - kronično? Če je vseskozi potem je verjetno vzrok to, da niste imeli prave orientacije od svoje bližnje okolice (družina, prijatelji, šolski sitem, ...) že od otroštva, verjetno pa je krivo to, ker ta okolica ni zadovoljevala vašega potenciala, podzavestno pa ste čutili, da tisto, kar vam je okolica nudila, ni tisto kar je vaša podzavest pričakovala, kar pa se ponavadi odraža v obliki občasne "odklopitve od realnosti", kar pa se seveda odraža v pomanjkanju koncentracije oz. "fli-flop" v realnost in iz nje, nenehnega prehajanja pozornosti od zavesti in podzavesti, prehajanje iz "realnega" in "sanjskega" sveta. Če se vam pa to pojavlja samo v zadnjem času, odkar ste se začeli študirati ali pa kaj podobnega, potem je to čisto normalno zaradi preobremenitve možganov zaradi prevelike količine asimiliranih informacij, ki jih analitični možgani avtomatizirano skušajo sortirati v nek red in smisel, zaradi česar je pa seveda zelo težko vzdrževato koncentracijo; ker možgani pogosto sami preskakujejo, iz avtomatskega sortiranja informacij, v trenutno realnost, sem in tja, za vzdrževanje koncentracije pa je zato potrebno vložiti poseben trud oz. je potreben zavesten nadzor koncentracije... Jaz spadam pod prvi primer, vedno sem iskal nekaj več in počasi prišel do spoznanja, da ko enkrat začne človek raziskovati smisel življenja, smisel vesolje itd... mu postane življenje lažje. Čeprav imam še vedno temne dni.

Obe oblike motenj koncentracije ( misli) so ozdravljive, če res ne gre v extreme. Prva oblika se ponavadi ozdravi z asimiliranjem pravih informacij, ki jih je podzavest že vseskozi pričakovala. Ta problem bi moral biti rešen npr. z asimiliranjem informacij, ki jih podajata Gandhi in Osho (primer), kar bi človeka (na duhovni poti) moralo pripeljati nazaj na pravo pot, s tem pa na zadovoljitev podzavesti, ker podzavest avtomatsko hoče resnico ( kot pravi moder pregovor: "Spoznaj resnico ... in resnica te bo osvobodila"). Vendar pa se ponavadi takoj za tem, zaradi prevelike količine absrbiranih informacij, ponavadi pojavi druga oblika pomanjkanja koncentracije; zaradi preobremenitve možganov. To obliko pa lahko "pozdravi" samo čas, dokler možgani ne predelajo in spravijo v red vse te informacije. Zaradi tega vas opozorjam, da ne preveč pretiravati z raziskovanjem, ker več ko bo informacij, ki jih boste absorbirali, dalj časa bo potrebno, da jih bodo možgani predelali in spravili v red, dalj časa bo trajal problem s koncentracijo. Vendar pa v vsakem primeru, tako kot pri manjši ali pa pri večji preobremenitvi možganov, "čas pozdravi vse"; možgani pač morajo informacije predelati, za to pa potrebujejo določen čas. Ta druga oblika je tudi razlog zakaj so znanstveniki tako raztreseni, "čudni" in pogostoma tudi "zapuščeni". Problem, ki se pa lahko pojavi pri preveliki preobremenitvi možganov, pa je tudi depresija (zaradi nenehnega delovanja možganov, zarad česar so možgani utrujeni, vzrok pa je lahko tudi če so te informacije negativne, ali pa če podzavestno čutimo, da smo nemočni pri reševanju problemov, ki jih informacije predstavijo), želja po spanju (podzavestna želja da se možgani odpočijejo med spanjem) ali pa celo "duševni zlom" (prevelika preobremenitev možganov, ki lahko pripelje od "zamrznitve" možganov). Namreč, tudi meni se je pred leti zgodilo, da se mi je strgalo (to je nekaj podobnega, kot zamrznitev računalnika, ko procesira preveč informacij naenkrat, ko je preobremenjen, potem pa ga je potrebno resetirati) in sem potreboval daljšo pavzo, da sem okreval. Čez dalj časo so se stvari same rešile, možgani pa so spet postali željni novih informacij. Vendar pa moram priznati, da me v zadnjih časih kar na veliko daje depresije... Greva nazaj na temo; torej, druga oblika vzroka pomanjkanja informacij se sčasoma reši sama, lahko pa si pri tem pomagamo s prakticiranjem določenih vaj za vzdrževanje koncentracija. Jaz ima študij, ki potrebuje ogromno koncentracije, tako da sem si jaz pomagal tudi na ta način - s koncentracijo na delo oz. delovni postopek, s koncetracijo na operacijski postopek, kalkulacijo in optimizacijo postopka in optimalne parametre .... in nenehno koncentacijo na trenutno potek operacije. Lahko si pa pomagamo tudi z vajami, da npr.:

- Beremo kakšno knjigo in se zavestno posvetimo vsaki besedi, ki jo preberemo, in pomenu vsakega stavka posebej. To zavestno počnem tako, da beremo eno in isto (črko ali stavek) vse dokler ga nismo popolnoma razumeli. Ponavadi ljudje berejo kar nenehno naprej, potem pa se ne spomnejo več točno kaj so prebrali, vendar pa kljub temu berejo še kar naprej; to je nekontrolirana oblika branje. Koncentracijsko branje pa je, da se prisiliš, da bereš eno in isto tako dolgo, dokler si zavestno točno ne zapomniš kaj si prebral; po potrebi, ko vsak stavek prebereš, odmakneš pogled s knjige in v mislih ponoviš bistvo, ki ga stavek sporoča. Tako se možgani postopoma navadijo, da se avtomatizirano posvetijo vsaki podrobnosti, vsaki okoliščini, in s tem se razvija tudi sposobnost koncentracije. Na ta način začnejo možgani delovati tudi bolj logično in sistematizirano, zato tudi lažje "povezujejo niti", lažje iščejo najboljše rešitve na probleme, ... Takšni možgani so značilni za znanstvenike. Za takšen način razvijanja koncentracije priporočam kakšne znanstvene knjige, detektivske knjige (kjer se rešujejo kakšne skrivnosti ali pa problemi), tudi npr. dosledno - temeljito branje knjig od Gandhija ali pa Oshota in poskušamo razumeti pomen tistega kar piše... Vendar pa priporočam kakšno literaturo za sprostitev, npr. Karla May-a, ko vam da knjiga mnogo za ramišljati, vendar pa je literatura spoščujoča oz. ne tako pomembna.

- Naslednji način je meditacija. Lahko se sproščeno vsedemo ali pa uležemo in skušamo posvetiti pozornost neki točno določeni stvari, ki si jo zamislimo, potem pa "korigiramo" možgane ob vsakem "begu" od zamišljenega predmeta, vse dokler ne držimo pozornost na zamišljenem predmetu nenehno. Ta način meditacije je osnoven način vaje koncentracije in sicer tudi zelo dolgočasen, vendar pa ga npr. budisti v začetku največ uporabljajo, ker je najbolj enostaven. Lahko izberemo zvrst meditacije, ko se posvetimo svojemu dihanje; se udobno usedemo ali pa uležemo, nato pa točno posvetimo pozornost vdihu, kako zrak potuje skozi nos, "čutimo" kakšen občutek zrak v nas vzbudi, zadržimo za nekaj časa zrak, v tem času popolnoma posvetimo pozornost na točko ob korenu nosu (med obrvmi, na čelno čakro), nato pa posvetimo pozornost na počasen izdih zraka in opazujemo kako zrak zapušča naše telo, nato pa ponovimo znova in znova. Ta način vaje koncentracije je sicer bolj zahteven, ker se moramo kontrolirati, da v zapovrstju posvečamo pozornost različnim stvarem, ponavljajoče v zaporedju; vendar pa je to ena zahtevnejših oblik vaje koncentracije, prinaša pa tudi boljše razultate. Takšne vaje so priporočene najprej morda enkrat dnevno po kakšnih 20 do 30 minut, kasneje pa morda tudi dvakrat, trikrat na dan, je pa priporočeno ne več kot pol ure naenkrat, ker več ne pomeni boljših rezultatov (30 minut koncetracije pomeni zadostno "kontrolo", več je pa zguba časa). V obeh primerih pa je potrebna kar velika disciplina; zato pa je rezultat boljša kontrola misli. Lahko uporabljamo tudi kakšno vodeno meditacijo - "Guided Meditation", pri tem pa vadimo koncetracijo tako, da točno sledimo besedam in navodilom tistega, ki v tem avdio datoteki vodi ("Vodnik") to meditacijo. Pri tej obliki je izziv to, ker ne samo, da moramo dosledno z mislimi slediti navodilom "Vodnika", ampak moramo tudi zavestno vzbujati določene občutke v svojem telesu. Ta oblika meditacije je sicer najzahtevnejša, vendar pa so razultati najboljši. Pri tam načinu meditacije pa priporočam, da si s časom skušate zapomniti ta navodila, in kasneje izvajate to obliko vodene meditacije brez avdio posnetka, samo po spominu; to pa zato, ker bi nenehno poslušanje avdio posnetka vodilo v obliko "mind controla", ... morda pa si kasneje ob tej zvrsti meditacije, za boljše vzdušje, spustite samo kašen avdio brez besedila. Priporočena je morda tudi zvrst meditacije z glasbo, ko skušamo posvetiti pozornost na hipofizo (obdržati pozornost na center možganov), in ji na ta način, s koncentracijo in zvokom, pomagati, da dobi boljšo prekrvavitev in se s tem bolj razvije. Pri tej obliki priporočam poslušanje glasbe s slušalkami, in malo večjo glasnostjo. Na ta način se človek navadi, poleg vaje koncentracije, tudi na vzdrževanju koncentracije v hrupu in drugih težkih razmerah, ki drugače ponavadi povzročijo, da človek izgubi koncentracijo.  

Načinov za razvijanje koncetracije in kontroli misli je več, izbira pa je odvisna od vsakega posameznika; kar mu bolj ustreza.  

Lahko začneš delati na sebi in se ponovno rodiš kot Feniks, lahko pa...

Jaz bi rekel, da naj za začetek proba z zdravili. Itak ima najbrž težave zaradi tega, ker jih je zniževala. Tako kot je v večini slučajev. Pacient pozabi, da niža zdravila že pol leta ali več in mu šele čisto na koncu šine v glavo, da bi pa vendarle bilo dobro, če spet dvigne dozo. Se motim?
Razočaranje je pač veliko. Toda vseeno bolje z zdravili kot trpeč, nefunkcionalen ali "bog"nedaj celo mrtev.

hvala za vse odgovore. sem preletela napisano.


sem se pa danes odločila sprejeti eno odločitev in sicer to, da bom najbrž pisanje tega foruma opustila. zelo bom delala na tem.


danes smo šli v hribe, moj fant, jaz in moja pijateljica. moje noge so delale, vse telo je v redu delalo, ampak počutila sem se neverjetno, neverjetno izpraznjeno. in to več ur poti navzgor. šele na vrhuse je zgodilo to in ne vem, kaj se je spremenilo, ampak začutila sem olajšanje. nekaj tako pritajeno lepega je za trenutek vstopilo v moje srce.

poprej sem izčrpala vso svojo ljubezen, nič več ni ostalo lepega v meni. vse navdušenje je uplahnelo in pozabila sem skoraj, kdo sem. izčrpala sem se. sedaj pa tega nočem več. ne dam še poslednjega, kar je ostalo v mojem srcu.

upanja, da bo bolje, da bom splaval. tukaj v tem času iskreno zaupam, da mi bo pomagalo samo še Božje varstvo. drugega ne potrebujem.


če sem bila doslej log on, bom zdaj log off ves čas.


samo še realnost in zdravo. virtuale je bilo dovolj in preveč.

lahko noč, dragi moji kolegi z DAM-a. zares vam želim vse dobro!

Maja


 

Zakaj že mora biti "log off"?
Mogoče pa ne bi bilo napačno, če bi to razdelala.

Ojla Maja,

Upam, da se nisi čisto zares odločila, da boš zapustila forum. Prava škoda bi bilo, marsikateri tvoj prispevek je bil zanimiv, duhovit in vreden razmisleka, ob nekaterih pa smo se tudi nasmejali. Ravno včeraj sem ti hotela napisati, da ti skorajda zavidam, da si tako verna in zaupaš v Boga. To je močna opora zate.
Predvidevam, da si močno utrujena, zato ti želim, da se lepo spočiješ. Vse dobro! :rozicodam: 

Melita, zelo dober nasvet, priznam. Drugič, če ji že svetuješ, ji reči, da naj verjame v wc-školjko... je vsaj resnična. Če ima človek depresijo mora delati na sebi, ok ne rečem, če je na začetku potem še ne more trezno razmišljati, če ima pa "depresijo" že nekaj let in se dobesedno zaveda te bolezni, potem mi pa ne bluziti, da se ne da kontrolirati, če delaš na sebi. Seveda, če si pa lenuh in obožuješ, da ti pravijo, da si bolan potem je pa to nekaj povsem drugega. Takim jaz rečem, da so hipohondri oziroma namišljeni bolniku, ki bi radi, da jih imajo ljudje za bolane... Poznam takšen primer in dobro vem kdaj človek krivine hvata in kdaj je res bolan.

Maja, glede na to, da je Bog tako vsemogočen in dober, zakaj ti potem še ni pomagal? Zakaj ti ne pokaže kurčeve svetlobe o kateri stalno govoriš???! A veš zakaj? Ker bog ne obstaja, enostavno! Če pa bog obstaja in se pogovarjaš z njim, potemu mu pa reči, da naj pride na Zemljo, da se bom vsaj enkrat v življenju posral na njega, ker takšnega hinavca in egoista, ki bi pustil, da je vse obrnjeno na glavo, še nisem srečal.

Duhec  :rozicodam:


Majč je že dolgo članica našega foruma in njeno nihanje počutja je v bistvu posledica bipolarne motnje, s katero se sooča.
In če se je odločila, da ji sodelovanje na forumu ne prinaša notranjega miru in zadovoljstva, potem spoštujem njeno odločitev, da se za nekaj časa umakne.
Vsakdo med nami rabi včasih malo pavze, saj te pretirana pomoč drugim včasih pripelje do tega, da rabiš pomoč zopet sam.


Duhec (zanimiv nick za nekoga, ki se tako jezi na nekoga, ki (kao) ne obstaja  :kiselnasmeh: ), vsak ima pravico, da veruje v tisto, kar mu pomaga. Če Maji pomaga vera v boga in jo to drži pokonci, naj veruje. Nekomu drugemu pomaga vera v jogo in meditacijo, nekomu tretjemu pa "vera" v alkohol...

Nismo tu zato, da bomo drug drugemu dokazovali, da nekaj ali nekdo ne obstaja, temveč zato, da si pomagamo iz lastnih izkušenj.

Tudi jaz bi včasih rada verovala v boga, ker imam občutek, da ljudje, ki imajo vero, lažje prenesejo težave, ker so prepričani, da bodo dobili vse poplačano.
Tega občutka jaz žal nimam, lahko zgolj zaupam vase in v življenje, da se bo vendarle na koncu vse dobro izteklo.

Zdaj pa se dobro poglej, kako funkcioniras. Samokrticnosti tebi manjka. Nima veze s krivdo to. Ampak nisi realna do sebe, kaj se sama gres. Evo tako,  cim se ne strinjs z zapisanim, cim nekaj ni po tvoje, vljudno  popenis in bos kar sla, toda to poves na vljuden nacin...  Nikakor ne mores sprejeti, da tvoja bazicna prpericanja o bogu niso pri pravi  in da se ti morda MOTIS. In da si morda nesrecnazaradi te tvoje omejenosti na to, KARE TI ITAK NE POMAGA in kot vidis, ti nic ne pomaga, kar si se doslej sla s to tvojo vero.

 Pa ti je Duhec napisal skoraj ze znanstveno, iskreno in v najvecji zelji, da bi ti pomagal, tvoje hvaleznosti pa zaradi oporekanja tvojim zablodam ni niti toliko, da bi o napisanem razmisljala, pac pa si vse skup po lastnih besedah samo preletela. Boga ljubis tako, da ljubis cloveka : zat bpodi dobra doljudi, ne pa da si egoisticna in sprejemas le, kr TEBI pase, s cimer se samo sama strinjas, ceprav trpis kot zival zarad depre. VSAK Clovek se vse zivljenje UMSKO spreminja, spreminja prepricanja, ti pa se noces in trpis, kr se tvoj um ne odpre za noova spoznanja in prilagditve v zivljenju glede bazicnih prepricanj o zivljenju in bogu, ker pac ne nucas zdrave pameti in mislis da je opogljivost in pasivnost to, kar bog od nas hoce, no zakaj nam e pa dal razum? Ta se ne omejuje samo na locevanje dobrega in zlega. 

Zato pa Majc, ostajas v svojem trpljenju. Ker ne sprejemas realnosti, pac pa sanjaris o stvareh, ki jih ni, samo zato, ker sama tako cutis, da bi kao morale biti in to je navadna pshoza. In ker ni po tvoji zamisli, pa ker tega trplejnja ni konec, resitve pa od "vsemogocnega" ni, si zdaj spet v hudi depresiji. Ko sem ti rekla, da si depresivna ze dolgo nazaj (in ze vec mesecev tako o tebi mislim), kot pomaadi nimas rada folka vsaj tolko, da bi razmislila in si takoj zanikala.

No danes pa to potrjujes s to temo.  Eni pa te ze poznamo in tudi to, da ne sprejemas nic drugega in nobneega drugega nasveta kot Hvalite Gospoda najvisjega in da si postala cisto versko blazna oseba, nesrecna samo zato, ker nimas ze kar na Zemlji nebes in je tu treba delai in imeti mocne zivce in vztrajati in se boriti in tebi pa to ni vsec, ti bi pa rada cartanje, kot od boga in kot od oceta, kjer tega nisi nikoli imela, pa ga zaradi "take bozje zelje"  (vera v bibliji zanicuje zenske in otroke)  stalno zagovarjas in sama sebi lazes kako je bil s tab dober LOL. In ker nisi ze zdaj na zemlji zdruzena v eno v tvojem gospodu jezusu itn.

Odstrani se teh omejitev in fokusiranosti na visjo silo in se resi svojih zablod in sprejmi, da je svet krivicn in tekmovalen in da nam bog tu ne pomaga. Nraca je pac nepravicno podelila med vsa zva bitja vse dobre in slabe lastnosti, eni smo sibki, drug še bolj ubogi, eni pa so mocni, eni se znajdejo, eni so butli, eni so bogati, drugi so zrtve, eni smo zivcni in pac trpimo in pomaga samo ZDRAVA PAMET, ne pa opiranje na visjo silo : in samo malo ti njka, pa bos "slisala gospodov glas", beri postala bos psihoticna. ZDRAVILA ti lahko pomagajo. Nekaj je narobe, treba je najti pravi odmerek in pravih zdravil.

Ce pa ne verjames nobenemu cloveku na svetu in v nic  drugega kot vero zarad te tvoje obsesije  z vero,  pa pac beri stavke iz biblije, ki cloveka napeljujejo k treezni pameti, ksaj ni vsa biblija polna krvi in vojne in mucenja, nekaj pa je tudi dobrega! Priporocam si Knjigo pregovorov, Knjigo modrosti, Sirahovo knjigo, Pridigarja samo ce te ne sekira (nekatere stvari iz Siraha in Pridigarja beri  z zadrzki!). Tukaj bos nasla svoj mir  :oki:  Ker govori o realnih zivljenjskih stvareh in kako se zase postavimo in še mnogo drugega.

Upam da ne zameris da sem uporabila te besede, ampak drugace ne morem, ker ze dolgo spremljam tvojo 'veliko nesreco' in jo pac povezujem z neizpolnjenim hrepenenjem po bogu. V samostanu, ce gres tja,  pa bos prav tako zelo nerecna, si ne mores predstavljait, kako zelo, ker bos odkrila, da tudi tam potekajo prazne in ponavljajoce stvari zgolj zarad lepsega in da ni nihce srecen, ampak je tam zaprt zato , da bi si kupil nebesa, lakho  b bil tudi v arestu in molil 3 x na dan kar tam, ampak nimas od tega nic, saj gre za samoprepricevanje, da je "tako treba" in "tako je prav." Nekje se ti je zaradi obiskovanja teh zupniskih duhovnih vaj in ostalih , za dusevno bolno mladino zelo manipulativnih posegov, eno kolesce nekam zasuknilo, da zdaj nisi vec srecna v navadnem svetu in da ne v njem ne cutis vec srece kljub mocnim dozam zdravil. Zato pravim, da ti naj spremenijo terapijo.

Eh. Pustite tega boga na miru. Naj ima vsak kar hoče. Verjamem, da ima majč dovolj pameti, da ve, da mora sama skozi življenje s svojimi odločitvami. Če pa ne moreš sam, pa si vsaj pustiš pomagati nekako.

ampak samo od boga :zvizgam:

v vsakem izmed nas je nekaj božjega  :)

Obsesija z bogom iz vsakega naredi dusevnega bolnika, v nasem primeru pa še vecjega bolnika kot je. Bog nima z naso boleznijo, sreco, nesreco in boleznijo nic.  Nakljucja in slucajnosti so, da nekdo ozdravi. Sicer pa gre pri taki fiksaciji na nedokazljivega boga  samo za obliko psihoticne depresije in za še eno stranpot od sebe, stranpot od ljudi in stranpot od lastnih moci ! Boljse se je povezat s pametnimi ljudmi iz stroke ali s pravimi prijatelji, ce se jih ima. Sicer pa imate prav, vsak naj bo, kakrsen zeli bit, tudi ce ni efekta  :kiselnasmeh: Prav pa mu je povedat, da se pri njem opazi sprememba stanja ali osebnosti, ker sam od sebe ne vidis in ne razumes, to vem tudi iz svojega primera.

Maja, ne razumem? Zakaj vedno spizdiš, ko se debata obrne v drugo smer???! In priznam, ko prebiram tvoje poste mi prihaja.

Še tole moram napisati. V smislu moralnih naukov so v bistvu skoraj vse religije bolj kot ne OK. Vendar pa ne kar se tiče tistih neumnih ritualov, verskih lažnih izmišljotin in pričakovanj, ki jih obljubujejo vernikom. Z verami si človek ne more razvijati svojega obzorja in s tem posledično tudi ne svoje zavesti ( ti si enkraten primer, vse kar je drugačega avtomatično zavrneš, kot robot.). To pa je največji problem ver; ker omejujejo zavest človeka; poleg tega, da so pričakovanja vernikov nerealistična, neumna in nesmiselna.

Tisto tvoje sranje o čem ti pišeš po forumu, si je pa izmislil Vatikan in Zionisti, da bi ljudje samo čakali na "odrešenje", medtem pa seveda služili Vatikanu in Zionistom... Kdor čaka kakršenkoli odrešenje od Boga, čaka ZAMAN! Lahko pa čaka in čaka in čaka in čaka in čaka in čaka in čakaj in čaka in čaka in čaka, ... v neskončnost, če že ravno rad čaka zastonj.

Maja, nabolje bo, da svoje poste pokažeš zdravnici... Verjemi mi, da bo v trenutku ugotovila vzrok za tvojo depresijo.

PS: Tvoji froci se mi že zdaj smilijo, ker jih boš s svojim bolanim mišljenjem naredila možganske invalide. In zapomni si tole; "Children need to be taught how to think, not what to think!"

Pa ne mi zameriti.

To pa bo težko po takem postu.  :sesmejem:

evo, duhec, pa ti me je ratal toliko sprovocirat, da sem se odločila logirat toliko, da ti povem naslednje:

1. absolutno ne služim vatikanu, ker je to ena od zadev v cerkvi, ki od smrti Janeza Pavla 2. zame precej smrdi in ker nisem zaposlena tam in me ne financira prav vatikan, lahko to mirno povem na glas. verjamem pa, da bi povedal isto tudi kak kvaliteten duhovnik, če ne bi bil prisiljen nosit posledic zavoljo tega.

Problem vas ateistov je ravno v tem, da ne ločite osebne vere v troedinega Bga in moči, ki je človek črpa iz nje za preživetje od vatikna, zlatih kelihov in cerkvene politike, ki ne smrdi nič manj kot pa državna. toliko o tem.

drugače pa okrog vere in mojega spizditisa od tule:
odšla sem zato, ker sem se lotevala pisanja po forumu prepogosto in ker sem hotela od tega dobiti več, kot pa dejansko sem, ker sem se počutila izpraznjeno in sem ugotovila, da mi v tem času to ne pomaga, mi je pa že neštetokrat prej pomagalo, tako da hvala DAM-u in njegovim forumašem.
Moja vera je nekaj kar me ohranja v trenutkih, ko zares ne vem več, kaj sama s sabo. Ne čakam odrešenja v nebesih in po smrti, jaz rabim odrešenje za mojo stisko vsak dan posebej kar tu na zemlji. Vera mi pomaga, da preživim. opazim subtilen poces, ki se dogja v mojem življenju in je res počasen in filigranski, pravzaprav bolj počasen kot pa sem sama pripravljena potrpeti. to je moj problem. nisem pripravljena potrpeti in počakati, da pride v življenju tisto, kar je na vrsti in potem jamram, jamram, jamram.


ženke smo bolj ko fantje podvrženi čutenju in to ne vem, ali je resnično ali pa dela povsem narobe. včeraj sem npr. umirala od PMS-ja, ki mi je pral mozek maksimalno. čestitke vsakemu, ki je zdržal ta dan ob meni, ker je bilo od joka do vsega. tako to pač je. najtežje pa je meni.


prihaja pa ti kozlanje? uhh škoda, da imaš tako občutljiv želodec, k ne zmore prenesti drugačnosti in tega, da se nekdo poslužuje drugih virov moči.


moja vera....brez nje bi bila mrtva 2 meseca po rojstvu. verjemi. in sem ena velika Božja ljubljenka, kljub vsemu, kar doživljam zaradi svoje hipersenzibilnosti. a udi ta bo nekoč obrodila svoje sadove. poiskala bom najboljše kar lahko iz nje naredim. in o gotovo ni birokratksa služba. včeraj je šla kolegica na izboraževanje iz zemjljške knjige. pezdarija, smilim se sama sebi če bi morala it jaz. resno. bajte me nikoli niso zanimale, sploh pa ne zemljiški kataster. mene zanimajo ljudje.

moji otroci pa: imeli bodo možnost, da poiščejo oporo in varnost v Bogu. to jim bom dala. možnost torej. izbira pa bo njihova. vera je človekova zasebna stvar. jaz jo imam. in absolutno mi pomaga. šk sem zaradi drugih stvari.


maja

To je problem. Včasih je človeka strah, da mu manjka nekaj kar bi MORAL imeti. Vero. In včasih je prav ta manko vir zagrizenega ateizma.


Te je kar strah postalo, ko si izvedela kam je šla. Pa saj nisi TI šla in tebe nihče ne sili tja.

Se strinjam.... :nene:

duhec, ko je zdravnik na podlagi znanosti rekel, ko sem imela 2 meseca (nedonošena pa sva bila z bratom 7 tednov prekmalu rojena), mojemu očetu: pridite jo pogledat v bolnico, če jo še hočete videti živo, saj sem 3x nehala dihat in bila vsa siva v obraz in se penila, je moja mami molila, da bi preživela pa kakršnakoli že bom. In Bog je to željo uslišal, tko da tko. she get m in a pocket z vsemi problemi in nikdar jima ni bilo žal, sta potrdila. če še nisi spoznal meje človeškosti, jih še boš.

jaz sem ok zdajle.

lep večer.

maja

Hvala bogu, da se je vse strečno izteklo... Vidim, da te res ne bom mogel prepričati v nasprotno :jok: :)

Aja pred časom sem raziskoval nekaj glede templarjev in prišel do prav fajn komada: http://www.youtube.com/watch?v=IoSuyUFiEYo . Mogoče ti bo pisan na kožo :)

LP

o.k. duhec, za komad, ki si mi ga dal je obupen. resno. narobe si me ocenil, če si verjel, da zato, ker imam toliko zaupanja v Boga gradim fanatičen odnos do  cerkve. od nekdaj sem bila zelo zelo kritična. 9 let bila prava upornica, potem pa sem se naučila ločevati kvaliteto od človeškosti in grešnosti tudi znotraj Cerkve. Jezus je pot, resnica in življenje, navdušuje me karizma Frančiška Asiškega in sv. Klare, ker sta tako preprosta in svobodna v svojem bistvu pa zavezana Bogu in to po lastni volji, tko da tko. vatikan mi pa smrdi.


no da ti dam jaz en fin komad zdele:

http://www.youtube.com/watch?v=MX-Nj539cY0&feature=g-vrec

Hehe, ja ne vem... Meni ja pa kul :sesmejem:

Tisti komad, ki si mi ga poslal ni zame, ker nisem takšen tip človeka, pa tudi preveč komercialni komadi mi gredo na živce, ker spuščajo takšne frekvence, da je lahko človek le depresiven. Hans zimmer zmaga, ali pa kaj takšnega http://www.youtube.com/watch?v=1HtCquBppTc, http://www.youtube.com/watch?v=Rk_sAHh9s08... :)

no ta dva komada sta mi pa celo všeč. lepa melodija. drgač mora bit pa zame melodij, besedilo, pa še kak kvaliteten komad, če pa so še kake akustišne kitare notr pa kak dobr solaž sem pa sploh vesela, tko da jaz bi se preselila nazaj v 80.-ta kar zadeva glasbe.


pomoje, da ste fantje pač ml drugačni, vi veliko delate bolj na podlagi racionalnosti, punce pa mamo tolk močnejše čutenje, da bi si v bistvu naredile največ usluge, če bi znale poslušat prav slednje.

sama  bi zavrtela ploščo nazaj in bi se zelo zelo poslušala, to kar čutim, predvsem pa svoje telo. ničesar od tega ne bi rušila, ker mi je povedalo vse. ampak ne vem od kje sem verjela, da moram zadeve z razumom rešit. ene zadeve so pač čist nelogične, so pa točno takšne kot pač so in jih je treba znat sprejet. that's all.

no dost nakladanja, grem. moj dragi se že pritožuje: a nisi rekla, da boš to nehala, pa tko.


maja

maja

Sem izbrisal post, ker se res nima smisla pogovarjat.

a niste forum falil za take debate mogoče? in posrat ste šli mojo temo. pa če s mišjim al slonjim al znanstvnim al filozofskim drekom.


depresija...

kako jo premagujete v dneh, ko je svetlobe manj? zanima me, sedaj, ko smo ravno na prehodu, česa se poslužujete, ko vas malo vleče navzdol oziroma vas prime, da svet vidite manj svetlo...


sama se v teh mesecih, ko je manj svetlobe med drugim poslužujem ob večerih čajev s prijetno aromo. pojem pa tudi več čokolade, zato imam v hladnejših mesecih kako kg več, pa spet ne preveč ali v ekstrem, sem pa drugačna.


in lovim koščke sreče, da me ne zdeprimera. mislim na dragocene ljudi, ki delajo ta svet in življenje lepši. ne odpovem se sanjam in verjamem, da bodo v skladu z Božjo voljo in mojim načrtom prišle in odšle v moje življenje zadeve, ki tja bodisi sodijo ali ne sodijo.

vsak moment je dragocen, pa če je to trenutek, ko si moj fant vzame čas za pogovor in ko nama slednji uspe, ker sama po tem čutim veliko večjo potrebo, ali če je to trenutek, ko vidim svojo nečakinjo. ko sem z njo, mi je kristalno jasno, zakaj je življenje vredno. malo katera zadeva me tako osreči kot to, ko se pogledava v oči in se začneva obe smejati na glas. otroci zares vedo, kaj je vredno in o.k.. takšni najmlajši- čutijo in cenijo prave stvari. tisto pristno človeškost, ki je, evo da, vredna več kot vsa vaša znanost tule.


ne glejte tako omjeno na ta svet in življenje. ni en sam recept po katerem se lahko živi. vsak je tu z razlogom. različni smo in tako je prav. kdor misli, da on sam ve in edino on, td. mu bo življenje še pošteno pristriglo peruti in ker tla previsoko, zna biti padec na tla boleč.

edina resnica, k jo sama zaznavam je ta, da nam ne bo dobro, če bomo delovali samo v okviru svojega lastnega egoizma, ko pa je življenje vredno šele tedaj, ko smo sposobni osrečiti še človeka, ki je poleg nas, bodisi z drobno pozornostjo, podporo in prijaznostjo. za začetek pa moramo znati sprejeti tudi drugačne, kot smo mi sami.

nikogar ne silim, da sprejme moj koncept verovanja, povem pa, koliko mi pomeni in kako si v življenju s tem pomagam in ker mi nič na svetu ni pomglalo toliko kot Un tam zgoraj, ki vstopi v moje srce, ko sem sredi teme in me nihče ne razume in ne ve, kako mi je, potem drugim, ki se znajdejo v težki preizkušnji tudi svetujem, da Ga poiščejo in si z Njim pomagajo, ker je tu zato, da nam pomaga. Ker je ljubezen sama. in če ne bi bil ljubezen sama, potem življenje ne bi bilo vredno človeka. če znanost kaže, kaj smo zgradili sami, pa je to veliko manj od tega, kar je sposobna napraviti narava-Bog, pa je tu še veliko zadev, katerim enostavno nismo kos in jim bomo, če bomo v svoje delovanje vključili tudi posluh za božjo voljo.

Največ slabega sem si naredila, ker nisem hotela slišati tega glasu v sebi. ker sem verjela, da se moram zadev lotiti racionalno in jih razrešiti, ker sem jaz sama temu kos. poteptala sem vse, ar mi je sporočalo moje telo, kar so mi povedala čutenja. verjela sem, da mi vse dela totalno narobe.

ampak je bilo vse prav, vse z namenom. poteptala sem svoj načrt. kolikor sem ga lahko in življenje je šlo čez čas svojo pot. iz mne pa vrejo občutki vedno znova, ko sem šibka, da je bilo nekaj na poi hudo, hudo narobe.

Gospod je usmiljen in dober, odprl je novo okono. Vendar nikdar več ne bo okrog določenih zadev enako. je tudi v redu in ok, ampak ni več isto, samo srce še vedno čuti in ve...skristaliziralo se je vse. saj je bilo težko. prav ni mi bilo lahko, ker sem bila vedno za vse sama. nihče ni olajšl zadev. in najmnj sem sebe prizadela, če sem to kar se dogja meni enostavno sprejela in si končno priznala, da to tako je. ker to tako je.

in hvala klincu in vsa znanstvena razlaga.

in kaj je bistvo zanosti? da je zmotljiva. da so teorije postavljene tako, da jih je moč ovreči - to je bistvo znanstvene teorije.


če bi bila jaz znanstvenih bi kombinirala: svoj trud in prizadevanje v iskanju resnice in napredka z zaupanjem  v to, da me Bog ob tem lahko vodi, s prošnjo k njemu, da me pripelje do pravih odgovorov, k so potrebni, da bo ta svet boljši. da bomo ljudje znotraj njega živeli bolje.

bistvo za to, da živimo bolje pa je v sožitju, v sposobnosti shajati eden z drugim, v sprejemanju drugačnosti, v spoštovanju razlik.

je to za vas problem?


maja  

mal preklopa: spet se mački gonjo al pa tolčejo pod okonom. mi imamo lizo. mislim, da brani svoj teritorij pa se pol klatjo med sabo, ampak to ful na glas mijavkajo. grozno je. ne vem, kako bomo lahko spali. moram rečt fantu, da da lizo notr.


maja

Drzite se naslova teme, drugače bom temo zaklenil.

Posti o znanosti&veri odcepljeni in nato pridruženi temi v duhovnih razpravah z naslovom Znanost in/ali vera.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,257.0.html

pozdravljeni,

tole je zadnje kar bom izustila preden poniknem:

danes imam the hardest day mojega menstrualnega cilusa, pms je za mano. v kombinaciji s polno luno in osebnim pretresom v zadnjih dnevih doživljam polom.

že zelo dolgo se nisem počtila tako depresivno kot to dopoldne in tako poražena s svojem bistvu. še sedaj sem kar prazna. okorg sebe imam krasne ljudi, krasnega fanta, ki me ima še vedno rad, naravnost očarljivo malo nečakinjo, ki jo obožujem, mojo drago sestro, moje drage starše. ampak nič ne pride do mene...

tako sem prazna...

o osebnih prestresih, mojih monodramah, ki se se dogajale te dni v meni ne morem govoriti z nikomer. res nikomer.

danes dobro razumem, kako je mogoče, da se zgodi to, da ljudje, ki so videti srečni kar odidejo s sveta. da ne pokažejo, kaj se jim v resnici dogaja, ker tega ne bi nihče razumel.


nočem več tega, da zaupam forumu, da zaupam ljudem, ki jih ne poznam, da se jim praktično dam. da me vrže v nebo in padem sama nazaj na tla. ne zmorem več tega. enim je dovolj to, da pridejo, poberejo po kar so prišli in zmagloslavno odidejo. drugi tega ne delamo in tega ne zmoremo prenašat. jaz zares ne.

kaj sem mislila, ko sem kaj povedala na način kot sem ni bilo prav razumljeno. človek, ki življenje jemlje preresno in še ne pozna mojega humorja in moje ostrine s katero sama sporočam nekaj drugega kot je možno razbrati z dobesednega nagovora ne razume vsak. enim bi bilo potrebno kot avtistom razlagati vsako metaforo posebej, da ne bi izgubili poguma in videli vse narobe. jaz tega ne zmorem in nočem. kdor je želel, je že zdavnaj lahko prišel k meni in vzpostavil direkten in pristen stik. kdor tega ne zmore pa mu sama ne morem pomagati.


danes sem resnično uničena in ne želim, da se mi to še kdaj ponovi, resnično ne.


in gladko ne prebavljam tišine. ki bi si naj jo razložila kakor vem in znam.

zdaj čakam na nadaljni molk, v najboljšem primeru pa to, da me nekdo ošteje, kakšna razvajenka da sem in da ima še kakšno drugo delo v življenju, kot da odpisuje meni.


ne bo nihče razumel, kako je če daš sebe celega v zadevo, dokler sami sebe ne dajo. če pa posameznik samo jemlje, menim da je to en velik egoizem in sebičnost.


zdaj se grem pa spočit in upam res, da se mi povrnejo moči in da si bom lahko to, da sem ponovno padla na isto finto in pregorela, to odpustila. na svetu so ljudje, ki znajo dati veliko veliko več.


različni smo.

maja

Mijav

Različni so si. To imaš zelo prav. Zelo smo si različni. Vsak je čisto drugačen od vseh drugih. Vsak človek je unikat. Tudi ti. Ti si enkratna in neponovljiva, taka kot si. Zelo si resnična. Živiš svoje življenje, bojuješ svoj boj. Sprašujem se, ali človek sploh lahko razume drugega človeka, če ni sam doživel česa takega. No ja, morda se motim.
     Jaz imam vsekakor občutek, da sem čisto drugačen od vseh drugih in da me nihče ne razume. Ampak to je že druga pravljica, ki jo bomo povedali kdaj drugič.
     Kot sem že rekel, ti si zelo resnična taka kot si. Ti živiš svoje življenje in bojuješ svoj boj. Sama sprejemaš svoje odločitve v svojem življenju. Zato verujem, da si izbrala pravo odločitev zase. Verujem vate, draga Maja.

          Poni

Maja  :rozicodam:

Pogumni ljudje vedno ostanejo pogumni! Praznina pride na obisk k marsikomu in vsi, ki smo jo kdaj izkusili, poznamo te prazne odmeve svojega glasu, ki zveni včasih tako tuje. Mogoče, če se praznini prepustiš in jo sprejmeš, zaslišiš bolj optimističen odmev..... Verjemem vate.

Si v mojih mislih in molitvi.   :-*