FORUM Nebojse.si

Živjo :unsure:

Star sem 22 let in imam težave. Po mojem mnenju so to težave moje psihe in nujno potrebujem kakšen vaš nasvet oz. neko pomoč zato se v upanju obračam na Vas.
 
Težave, ki sem jih jaz najprej opazil so se začele 15 septembra 2012, ko smo se vračali iz dopusta (dalmacije). Med vožnjo mi je v trenutku začel razbijati srce obliv me je mraz oz takšen občutek kot mravljinci, oteženo ter plitko dihanje ter veliiiiiika žeja (tudi po požirkih vode so bila moja usta čisto suha).  vendar sem moral ostati zbran ker sem imel v avtu očeta, mamo, dekle ter starejšo sestro. Zadeva se je kmalu umirila in sopotniki sploh niso vedeli za to. Kmalu za tem sem začutil malo slabost ter vrtoglavico zato je šel voziti moj oče. Do konca dneva sem bil tudi malo raztresen.
Ko smo prispeli domov je bilo vse ok. Sledil je delavni teden vendar nikakor nisem moral pozabiti občutka ki sem ga dobil v avtu. Nakar 22 septembra 2012 ko smo pri dekletu in njeni družini praznovali rojstni dan okrog 21:30 ure enaki občutki vendar veliko močnejši. Krvni tlak se mi je zvišal in to kar na 171/111 utrip 95 odpeljali so me v dežurno urgentno ambulanto kjer so me dali na ekg test in ni pokazal nič nenavadnega, dobil sem tudi ½ nebilet tableta za znižanje pritiska, apetita se mi je zmanjšal, večkrat sem moral odvajati vodo, malo razširjenje zenice in nekakšna trema. :unsure:.
Ponoči sem imel otežen spanec v strahu da se to ponovi. Odšel sem k svoji zdravnici kjer me je poslala na odvzem ter pregled krvi,urina ter ultrazvok trebuha vendar so bili izvidi vsi OK. Sedaj me 15.10 čaka ultrazvok srca, 17.10 gastroskopija ter 18.10 pregled psihologa.
 
Naj pa tudi omenim, da je moja mama hudo zbolela in sicer razširjen rak na dojki in se ji je od 1. Septembra stanje poslabšalo, tako da dopust ni bil ravno sproščujoč vendar ravno obratno.
Včeraj pa je morala začeti z kemoterapijo in sem čisto na »trnih«. :'(
 
Srčno se veselim vašega odgovora ter svetovanja in se vam že vnaprej zahvaljujem. :rozicodam:

Nevergiveup...kako dober nick si si izbral :rozicodam:!
Pozdravljen med nami. Upam, da te bomo znali pomiriti , kajti kar opisuješ, je čisto pravi panični napad, vmes pa je strah pred ponovnim napadom. Zelo zelo dobro poznam to!
Tako da glede na opisano, sem prepričana, da s tabo ni fizično narobe čisto nič.
Upam, da sem ti pomagala vsaj malo, pa napiši, kako boš uredil stvari.
Tvoji mami pa želim vse dobro, kot tebi in vsem tu na forumu

Hej nevergivup,

hvala, ker si podelil svojo zgodbo z nami.

V bistvu opisuješ panične napade. Da pa se se do danes nisi čisto sprostil, pa je možno, da gre za anksioznost. Ki med drugim lahko pomeni strah pred ponovnim napadom. Gre zato, da ko se ustrašimo simptomov, v naših glavah še bolj potenciramo zadevo in se nam zdi, da imamo srčni napad, ali pa da bomo kar umrli.:) To je panični napad.

Vendar ne prehitevajmo. Fajn je, da imaš e vse navedene preiskave. To pomeni, da se bodo najprej izključile fizične težave. Potem pa od tu naprej.

Nič hudega ni narobe s tabo, le eno težavico imaš. Ki pa je rešljiva. In če gre za psihičnega izvora, lahko pot nadaljuješ od tam naprej. Sprostitvene tehnike, kakšen pogovor s strokovnjakom inp.

Sigurni ni zanemarljivo dejstvo, da je s tvojo mami hudo. Rak ni nič kaj nedolžna stvar. Predvidevam, da je močno lahko vplivala tudi na tvojo podzavest in mogoče sprožila kakšne strahove (do minljivost, drugačnega načina življenja itd...) Kakorkoli...ugibam...

Vsekakor te želim le potolažiti. Kar nekaj nas je, ki smo doživeli podobne občutke kot ti. Nisi sam.

Tvoji mami in tebi želim vse dobro in držim pesti. Javi se še kaj! :rozicodam:

ps. poskusi s sproščanjem preden zaspiš...naprimer progresivno mišično relaksacijo ali pa vodeno sproščenje. Najdeš na netu:)

Nevergiveup, pozdravljen  :rozicodam:

Kot sta povedali že moji predhodnici, bi tudi jaz dejala, da si se srečal s paničnim napadom.

Mislim tudi, da te je strah za mami, kar je ob taki diagnozi, kot jo ima, normalno. Vsakdo bi se znašel v stiski ob tem.

In kadar smo v stresu, ko se nakopiči veliko negativnih dogodkov, ko izgubljamo možnost "nadzora" nad življenjem, se v telesu sproži alarm.
Včasih se kaže kot bolečina, slabost, včasih pa kot panični napad, ob katerem imamo občutek, da bomo umrli, da doživljamo infarkt ali pa izgubljamo razum in zavest.

Tudi jaz sem se že srečala s temi občutki, zato vem, da so izredno neprijetni, težko jih prenesemo in v nas pustijo strah pred ponovitvijo.
Je pa res, da se zaradi paničnih napadov ne umre, da jih lahko kontroliramo, predihamo in nenazadnje vzamemo kot nekaj, kar se nam pač vsake toliko časa lahko zgodi.  :kiselnasmeh:

Na tej strani obstaja kar nekaj gradiva, s katerim si lahko, pri paničnih napadih in anksioznosti, pomagaš:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Za zdravljenje tesnobe in paničnih napadov se uporabljajo tudi zdravila, antidepresivi, ki nam pomagajo, da se naše stanje stabilizira. Vendar njihov učinek ni takojšenj, temveč traja od 4 do 6 tednov, da pričnejo učinkovati. V uvajalnem času pa se lahko naše počutje tudi poslabša, ter simptomi okrepijo.

Vsekakor pa ti priporočam vsakodnevno gibanje in tako, kot Krasendan, sproščanje.  :oki:

Želim ti, da ti tvoji pregledi prinesejo dobre novice, ravno tako pa naj uspešno poteka zdravljenje tvoje mami.  :rozicodam:

Pa oglasi se še kaj...  :pomezik:

Najprej bi se vam rad zahvalil za topel sprejem ter za dobrosrčnost  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: Hvala!

Naj povem, da se počutim že malo bolje ker sem se razpisal ter našel tale forum.
Ali mislite, da mi psiholog lahko pomaga? Se opravičujem zaradi moje lajčnosti vendar se mi kaj takega v življenju še ni pripetilo. Vse je enkrat prvič, pravijo  ;D

Pred "napadom" sem bil tudi v zeelo dobri fizični kondiciji, ter brez kakršnih koli zdravstvenih težav in me je tole vse skupaj kar prestrašilo.

Bom poskusil s tehnikami sproščanja, ki pa upam da mi bo pomagala. Naj še povem da je zjutraj ponavadi skoraj vedno vse ok in nisem tako napet. Počutje se poslabša popoldne, razni nemiri ter vprašanja "kaj če... kaj če..."

Ravno pa sem si shranil tudi gradiva, ki pa ga bom jutri prebiral.

Lep pozdravček  :pomezik:

Nevergiveup  :rozicodam:



Jaz mislim, da ti bo psiholog pomagal oz. ti vsaj dal napotke za naprej, kam in kako se obrnit po pomoč.  :oki:

In ne rabiš se opravičevat.  :ne: Nihče izmed nas ni vedel, kaj se z njim dogaja, doker ni prišel do informacij ter preko svojih izkušenj začel bolje razumevati to motnjo.

V glavnem, nič takega ni, kar se ne bi dalo popraviti, pozdraviti in izboljšati...  :)

Slavka, krasendan, marina  :clap: :rozicodam: Najlepša hvala :rozicodam:

Se 100% Še kaj javim, kako se počutim kako napredujem in vrjetno mi že jutri med prebiranjem literature gotovo kaj ne bo jasno. :)

Zanima me tudi kje bi našel Globina samopodobe - Doris Adamčič Pavlovič , sem na cobissu gledal če je v kakšni knjižnici v  bližini, vendar ni.

LP, nevergiveup :rozicodam:

Globina samodotika je pravi naslov  :pomezik:


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=545

Hellow.

Evo mene se spet malo javljam in težim heheh.. Jutri imam v Celju ultrazvok srca in upam na najboljše. Wish me luck  :rozicodam:

lp,nevergiveup :oki:

Lep pozdrav družba!

Kako ste kaj?

Kot sem obljubil vam sporočam da so izvidi ul srca v mejah normale.  :clap: :clap:

jutri me čaka še en malce bolj zoprna zadeva, gastroskopija ampak tudi to bomo preživeli.

pojutrišnem pa še prvi obisk psihologa, ki pa že kar nekaj časa razmišljam, kaj bom tam počel in kako naj začnem z zadevo. Little help please!  ???

se vidimo!  :pomezik: bodite v cvetju  :rozicodam:

 :clap: :rozicodam:

Nevergiveup, nič ni zoprna tale gastroskopija, pa še hitro je gotovo...nič bat...

Pri psihologinji pa tudi nebo problema...te bo že napeljala, da se ti bo jezik razvezal... :sesmejem:

Ko stojimo pred vrati, smo prepričani, da nimamo kaj povedat, ko pa se ta vrata odpro,
pa si želimo, da se nikoli več nebi zaprla...

Drži se in pogumno... :)

Toja, to je pa tako zelo res...!

Nič bat, nevergiveup; še čisto tapravi nick imaš!  :rozicodam:
Za podporo pošiljam naše navijače:  :wav:

LP, A

Nevergiveup, zakaj sploh greš na gastroskopijo? POmoje se ti ne splača, ker je res zoprna :/

@toja - Hvala za pomoč in upam da bo res tako kot praviš. Sicer težav z navezovanja stikov ter nedružabnostjo oz zaprtostjo nimam, vendar mi je psiholog prvič in upam da bo tako kot praviš! HVALA  :rozicodam: rožico dam!  :)

@aspazija - Hvala tudi tebi. Ja nick pa mi je neverjetno ušeč in resno razmišljam v tattoju  :sesmejem: :sesmejem:

@dr.hauska - Za gatroskopijo sem vedel, da ni nič kaj prijetna vendar sem privolil v to preizkavo, ker lahko želodčne težave predstavljajo zelo zelo podobne simtome. Pa tudi pred časom sem imel veliiiiike težave z kislino oz. hudo pekočo zgago. :)  :)

Gastroskopija pa res ni prijetna pa tudi ni tako hudo!

Hvala vam vsem! Rad vas imam!  :-[ :rozicodam:

Kako imaš lahko rad ljudi, s katerimi si izmenjal le nekaj natipkanih besed?  :unsure:

Pozdravljeni,
sem nova na tem forumu. Tudi jaz na žalost sem imela probleme z anksioznostjo.
Začelo se mi je poleti-avgusta,prvo kot vrtoglavica iz nenada in siljenje na bruhanje. Naredila sem vse preiskav in vse je bilo b.p. Kasneje sem začela razmišljati da ne morem dihati (hvala bogu se je to sedaj uredilo) me je spravilo v obup in po vrhu še vsiljive misli, da bom komu kaj naredila, da si bom sebi kaj, in da se mi bo zmešalo...grozno!!!
Nevrolog me je napotil k psihiatrinji, katera mi je predpisala antidepresive Zoloft, najhuje mi je bilo ker mi je utripalo v ušesih. Nato mi je te antidepresive menjala za Paroxat in spet ista zgodba. Antidepresive sem jemala vse skupaj 2 tedna ampak nisem nikoli prišla na celo tableto. Pred dvema tednoma sem jih opustila, ker sem se bala, da mi bodo kaj poškodovali sluh. Od takrat imam zmeraj tak občutek kot da slabo slišim oz. kot da bi imela zamašena ušesa in enkrat mi več piska enkrat manj. Nevem ali so krivi antidepresivi za to, ker nikoli prej nisem imela teh problemov. :jok: Ima kdo izkušnje s tem?

Okej najprej odgovor zate dr. hauska oz Teja, to sem napisal zato, ker sem jim zeeeelo zelo hvaležen za nasvete, pomiritev, vlivanje upanja ter dobosrčnost. Prosim, da se v bodoče z takšnimi podžigalnimi posti malo zadržiš. Upam da sem ti odgovoril tako kot tudi na tvoj prejšni post glede gastroskopije. HVALA!

@Asja87 Sicer nisem strokovnjak vendar pa po mojem mnenju AD niso vzrok piskanja v ušesih, imam podobno težavo vendar samo na levem ušesu :). Včasih je piskanje močnejše, včasih pa milejše včasih pa ga sploh ni. Bodi mirna in prosi svojega zdravnika, če ti da napotnico za pregled sluhovoda.

Upam da dobiš še kakšen nasvet! Remember NEVER GIVE UP!  :pomezik:

Asja87 pozdravljena med nami  :rozicodam:

Očitno te muči anksioznost oz. panična motnja, ker imaš vse njene značilnosti. Tudi mene so obhajale prisilne misli, da bom kaj storila sebi ali pa komu od mojih najdražjih. Pa seveda misel, da se mi bo zmešalo, da bom omedlela ipd...

ADji nam pomagajo, da se ti simptomi umirijo, vendar je ponavadi na začetku jemanja prisotno poslabšanje počutja. ADji rabijo namreč kar nekaj tednov (od 4 do 7), da začutimo izboljšanje. Morda si z jemanjem prehitro odnehala.
Mislim, da niso ADji krivi za tvoj slabši sluh, temveč povečana anksioznost. Simptomi se namreč širijo in spreminjajo...enkrat nas duši, drugič se nam vrti, tretjič nam zvoni v ušesih, četrtič nas obliva vročina in nam je slabo...

Predlagam ti, da greš ponovno k psihiatrinji, ji poveš vso zgodbo, ter morda pričneš znova z jemanjem AD.
Vsekakor prični postopoma in se ne ustraši stranskih učinkov, saj bodo slej ko prej izzveneli. Lahko prideš tudi k nam po spodbudo in nasvet, da ti bo lažje. Mnogi smo namreč šli skozi to in vemo, kako je grozno.

Vse bo še dobro  :rozicodam:

To glede tega, da ne morem dihat sem si na koncu sama pomagala hvala bogu in od takrat nimam nobenih paničnih napadov več...me ne sili na bruhanje ne nič...vsiljive misli sem tudi nekako ukrotila...vem, da nebi mogla nobenmu nič naredit...takrat sem se celo nožev bala, da nebi se mi zmešalo in komu kaj naredila...to sem vse seveda povedala psihiatrinji in tudi svojemu dragemu, ki me poskuša razumeti hvala bogu...vem, da nisem še 100% ker me vsako toliko dajajo še prisilne misli ampak vem da so to samo misli...nevem pa kaj z AD-ji...sicer nisem toliko na tleh...nevem če bi mi glih AD-ji spremenili mišljenje-glede teh vsiljivk. Pomoje bi prej kaj rešila z psihologom ali psihoterapevtom...Vi kar pišite vaša mnenja...in hvala za odgovore  :-[

Še nekaj bi napisala...to se mi je začelo na začetku avgusta prvo kot vrtoglavica (mislila sem da imam nizek pritisk...) in od takrat se je to vse začelo...junija sem bila pod velikim pritiskom zaradi mature, še prej sem se zmeraj sekirala kdaj me bo moj dragi zaprosil, tašča, ki zmeraj pametuje (in jaz ki sem taka oseba ki si vzame vse k srcu, moja samozavest je na nuli od zmeraj) in na koncu še let z letalom v katerem sem mislila da bom umrla (sicer se že od malega bojim leta, lani sem bila prvič in me ni bilo strah, letos pa groza - tisti pritisk v glavi, občutek, da bom skupaj padla, mrvljinčenje obraza itd... uglavnem grozen strah) in nebi dvakrat rekla da se to ni pojavilo od vsega tega.

nevergiveup: oprosti, tvojega odgovora nisem videla  :zardevam:
meni se je začelo to piskanje ko sem začela jemati AD-je in ponoči me je prav zbudilo moje trzanje v ušesih. Kot da bi ti trzala mišica tako je meni v ušesu (zelo moteče) in čim sem prenehala jemati AD-je mi je prenehalo. In imam občutek kot da imam zamašena ušesa, da slabše slišim...Sem bila pri ORL-ju še pred tem ko mi je psihologinja predpisala AD-je pa je ugotovil da bi mogla si oprerirati desno uho-  tinopalstika, ker kot otrok sem si počila bobenček z palčko za uha in od vseh ventij je moj bobenček bogi. Bila sem spet pri ORL-ju v torek zaradi tega ker so me ušesa bolela pa imam občutek zamašenosti pa je rekel, da je vse ok. Nobenega testa mi ni naredil. Nevem no...

Asja87 nič hudega ;). Jaz bi se strinjal z Slavko, da je na delu povečana anksioznost zaradi AD jev.

Rad bi pa samo še dodal citat, ki upam da te bo pomiril in malo pojasnil zadeve.  "
nevergiveup  :rozicodam:

Asj, naj še omenim da sem imel v preteklosti tudi jaz poškodbo sluhovoda in tudi bobnčka. Vzrok pa je preglasni poki streli iz pušk (Vse se ti pripeti v vojski) :) In od takrat naprej imam vedno prisotnega mojega nadležnega prijateljčka gospoda piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii  ;D ;D

Have a nice sunny day!  :pomezik: :pomezik: :oki:

kaj ta moja anksioznost mi res lahko povzroči, da slabše slišim? kot da imam zamašena ušesa?  :unsure:

nevergiveup: ta stavek ki si mi citiral se mi je res nekaj takega dogajalo...ko sem mislila, da ne morem dihati sem se vsemu izogibala...zmeraj mi je bilo lepo hodit po trgovinah pol pa kar naenkrat groza...sedaj je to vredu  :) Sem se vpisala na pilates, kjer so tudi dihalne vaje pa se dobro počutim  :happy: kaj anksioznosti brez AD-jev se ne da odpraviti?

Asja, jaz osebno mislm, da se anksioznost da odpraviti tudi brez AD-jev. Ob vprašanju osebne zdravnice, kako se bova lotila zdravljenja, sem povedal, da zaenkrat terapijo z AD-ji zavračam, zato bolj prisegam na sproščanje, pogovor, treninge, telesno aktivnost vsekakor pa je tukaj ključno sprememba mišljenja.

thats from me  :pomezik: :rozicodam:

Upam, da če se motim naj me kdo popravi!  :)

 Orodje samopomoči Kognitivno-vedenjske terapije

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Priročnik Obvladajmo anksioznost

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=871&Itemid=84

Never give up, go over, go under, go around, or go through. But never give up ;)  :rozicodam:

Ok, oprosti za direkten post, sej sem vedla da je preveč zajedljiv, ampak se mi je vseeno zdel na mestu.

lp

p. s.: Slučajno kdo ve, če lahko nekako označiš temo, da se ti več ne prikazuje, ko klikneš na "prikaži odgovore na moje prispevke"?

Meni se dogaja isto! In nikakor ne ugotovim, od česa imam "pritisk v ušesih", pojavi pa se kar tako...ko sem v trgovini, doma,...ne glede na počutje. Najbolj smotano je, če se pojavi, ko se pogovarjam z nekom, prav bedasto.

Drugače pa avtorju:

ne vem, če ti ko ga pomagalo, meni se dogaja podobno. In sklepam, da je rekcija telesa na PREOBREMENITEV, stres. Simptomi so kot pri paničnem napadu, ampak ni me strah, misli so normalne, celo pozitivne, naspidirana sem totalno. Zdravnica mi je rekla, da je to normalno, saj sem v fazi hudih sprememb (vsaj zame so) in da to ni panični napad. Drugače pa imam diagnozo depresije in jemljem tudi zdravila.

Danes me zelo dajajo vsiljive misli... :( včeraj ko sem brala na netu, da se je zgodila tista prometna nesreča v Mariboru, kjer je umrl 52-letni moški in je bila kriva 19-letnica...sem kar tako rekla, da bi lahko tudi ona... :( pol mi je moj dragi rekel, da kako lahko kaj takega pomislim...rekla sem, da zmeraj umrejo tisti ki niso krivi...on pa da kaj takega ne govorim..itd.. sedaj se počutim prav krivo in mislim, da želim vsem slabo... :'( ne razumem zakaj mi hodi to po glavi...

Asja87  :rozicodam:

Te misli, ki te obhajajo, so prišle zato, da te spravljajo v slabo počutje. Vsakemu pridejo vsiljivke na drug način a z istim ciljem, da se pričnemo sekirati in dvomiti vase.

Zagotovo nisi slaba oseba in ne želiš nikomur nič žalega...prej nasprotno, si občutljiva in čuteča deklica, ki jo pretresejo take novice.

Predlagam ti, da ne spremljaš "črne kronike" in se izogibaš takim novicam, raje posveti svoj čas negovanju lepih in prijetnih misli.

Na tisto včerajšnjo nesrečo nimaš nikakršnega vpliva in tudi razmišljanje o njej ne bo ničesar spremenilo. Zgodilo se je in zagotovo ob tem trpi veliko ljudi...a ni nobene potrebe, da trpiš tudi ti.

Preberi si tale sestavek in morda ti bo lažje:

http://www.osebnaodlicnost.si/pozitivne-misli-vasa-custva-in-vase-misli-kaksna-je-povezava-med-njimi-in-kaj-lahko-naredite-da-boste-srecnejsi/

Lep dan ti želim  :rozicodam:

zoprno je, ker se mi zdi oz. mislim, da če je kdo kaj sedaj narobe naredil..prav naj mu bo...nevem zakaj to mislim, do včeraj nisem tega mislila... :( nekaj sem se spomnila..sicer sem doma rekla mojim, da imam anksiozno motnjo (ne teh misli) ko me je spravljalo v obup in se počutila grozno. Sedaj me take misli ne spravljajo v obup, ker vem da so misli...ampak kakšen krat me daje dvom kaj pa če bi res komu kaj storila ker me tega ni strah oz. me ne spravlja v obup??!! kaj če se mi res meša??? drugače moja babica po porodu moje mame je rekla da enih 5 mesecev je videla mrtve po hiši pol je to samo minilo...ker itak takrat ni bilo niti nekih zravil proti temu...rekla je da je bila to poporodna depresija...kaj pa če ni bila to poporodna depresija in je psihozo? Lahko jo tudi jaz podedujem ne? :seznojim:

Slavka, ful dobr si napisala! :)

Če boš bolj pozitivna in zadovoljna sama s sabo bodo te negativne misli po vsej verjetnosti minile same od sebe.


Pomoje se moraš težave rešit iz druge strani, se pravi spremeni razmišljanje o sebi in posledično se bo spremenil odnos do drugih.

Slvaka hvala...res je zelo sem občutljiva in vsaka stvar oz. beseda me prizadane...samozavest imam na nuli...to od zmeraj in mislim, da bi s pomočjo kakšne terapije postala boljša oseba...

Dr. hauska res je...večinoma sem bila in sem zmeraj pesimist...je pa da vseeno da do nekaj mesecev nazaj nisem bila taka..nevem kaj me je spremenilo..in nevem zakaj take grozne misli...

Asja87  :rozicodam:

Tudi jaz zase nisem mislila, da se bom kdaj spopadala z vsiljivkami, da bom razmišljala o groznih rečeh in se bala običajnih opravil in predmetov.
Pa je vendarle tudi mene doletelo....  :kiselnasmeh:

Kaj pa v bistvu je pesimizem? Je to, da v vsaki stvari vidiš zgolj slabe stvari? Ali je to, da razmišljaš o slabih scenarijih, ker si prepričan, da si lepših ne zaslužiš? Morda podzavestno zavračanje lepega in potenciranje slabega...neke vrste "samokaznovanje"?

Če je temu tako, potem obstaja možnost "spreobrnitve", ko pričnemo zavestno razmišljat o lepih stvareh, si slikati ugodne scenarije, si dovoliti biti srečni in zadovoljni, ter pomirjeni sami s sabo...in prenehati biti non-stop na preži, kje nekaj slabega preži na nas.

Zato je tole:


...prava izbira  :oki:

Pa tudi obisk kakšne delavnica na temo osebne rasti ti priporočam, saj se na njih dobi krasne napotke za spopadanje z našimi demoni.
Ena od takih delavnic bo v soboto, 3.11.2012, v Ljubljani z odlično Aleksandro Meško....Preverjeno deluje  :oki:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1059&Itemid=1

Že psihiatrinja mi je rekla naj si poiščem psihologa. Na žalost sem iz primorske, tako da tukaj nimamo vsega...nevem pa komu bi mogla iti ali psihologu ali psihoterapevtu?
Slavka hvala ti za tvojo prijaznost  :zardevam:

Asja 87, na tem linku si lahko prebereš o razlikah med psihologom,kliničnim psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom, ter se morda tako lažje odločiš, katera oblika pomoči je zate najbolj ustrezna:


http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/psihoterapija/odlocitev-za-psihoterapijo/razlogi-za/40-kdo-jo-izvaja.html

Pa še seznam psihoterapevtov, med njimi tudi na območju Kopra in Nove gorice:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

In seznam psihologov:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

Slavka hvala  :zardevam:

Psihiatrinji že hodim in to Teji Apath, samo kaj ki samo zdravila predpisuje...drugače psihoterapevti so vsi plačljivi?

Evome spet tu...
spet te grozne misli...pred dvema tednoma sem vse te misli jih nekako obvladovala, rekla sem si končno mi bo uspelo. Sedaj pa sem spet na tleh...me ne primejo napadi panike..itd..ampak na jok mi gre ko vse to pomislim, da sem lahko tako slaba, da mislim, da naj se kaj mojemu fantu zgodi (bog ne daj), da drugi npr. reče sem bolan in jaz si mislim bodi ja...ne razumem zakaj sem tak grozen človek... :'( rekla sem to tudi fantu pa je rekel, da je z mano vse vredu in da sem vredu človek, da naj ne mislim na to...vendar tega ne morem kontrolirat...kakšen krat si mislim, da bi bilo bolje, da me nebi bilo...da ne bom nikoli ozdravila od teh misli  :'(

je možno, da mi take misli nič ne povzročajo...napade panike..itd...??? da se mi res lahko meša? :'(

Asja87, ne more se ti zmešat, to je zgolj občutek, ki ga sproži panika oz. anksioznost. Kolikokrat sem ga že jaz imela...morala bi biti že popolnoma nora, pa (vsaj zdi se mi  :A) ) še nisem.

Čimprej se odloči za terapijo, da ne trpiš po nepotrebnem.

Ne razumem zakaj se mi pojavljajo take misli ''da bi se mojemu dragemu kaj zgodilo'' in to mi ne da miru..poskusim ne mislit na to pa spet...kot da bi se mi zasidralo v glavo in ti ne da miru... :'( Pa še prej me je poklical pa prav krivo se počutim, kot da sem najbolj grozen človek na tem svetu, ker to mislim.. :'( pa še tako ga ljubim in sem ga zmeraj pa to mi hodi po glavi...ne morem verjet...pa ko na to pomislim mi kar solze  :'(

Asja87  :rozicodam: draga moja...Te misli te obhajajo TOČNO ZATO, ker te TO SPRAVLJA OB ŽIVCE IN V OBUP!
Če bi ti res želela, da se tvojemu dragemu (ali komu drugemu) kaj hudega zgodi, potem bi ob misli na to čutila zadovoljstvo in ne grozen strah.

Misli, ki jim rečemo vsiljivke, se namreč "zaciklajo" v naših možganih iz tega razloga, ker so tako grozne, da pričnemo dvomiti sami vase.

In pri borbi proti tem mislim ti lahko pomaga kognitivno-vedenjska terapija.

Ti povem iz lastne izkušnje, da sem razmišljala o tem, da bom kaj hudega storila svoji hčerki ali pa sebi. Te misli so me prignale v tak dvom o sebi in v tako paniko, da sem po nekajkrat na dan spraševala svojega može, če sem res tako grozna ženska, da bi lahko kaj takega storila. Če sem pošast ali kaj je zdaj to?
In me je vedno znova tolažil, da nisem slaba in da ne bom nikomur nič storila...ravno tako pa me je potolažil tudi moj psihiater.

Še muho ne ubijem, temveč jo seganjam skozi odprto okno na prostost...sem nasplošno proti nasilju, bolečini in trpljenju in verjetno si ravno taka tudi ti. Občutljivo dekle, ki jo njene misli spravljajo na rob...

Obstaja pot iz tega...res obstaja, le čimprej poišči pomoč.  :oki:

Slavka ti si res zlata  :rozicodam: sedaj sem sama v pisarni čakam mojega dragega za prevoz...pa so se mi solze kar same vlile...

Asja87...pusti, da solze izperejo tvojo tesnobo, potem pa 3x globoko vdihni in izdihni...na glas si povej, da so vse skupaj zgolj vsiljivke, ki pa se jim ne boš pustila sprovocirat in potem preživi eno sproščeno popoldne v družbi svojega dragega.
Misli na kaj lepega in tudi, če se vsiljivke pričnejo kazati, si v mislih reci: "ne bom o tem zdaj razmišljala, nimam časa za to, moram razmišljati o tem, kater film si bova zvečer ogledala z mojim dragim" in jih pusti, da gredo...
Vsiljivke namreč splahnijo, ko jim prenehamo posvečati pozornost...Hranijo se z našim strahom in negotovostjo...bolj, ko dvomimo vase, bolj se one napihujejo.

In, madonca, ti si šefica tuki...zato ne dovoli, da te spravljajo "na kolena"  :nehvala:


Just take a deep breath and relax....  :rozicodam:

ne govori meni...jaz sem bila zmeraj zdrava...šla sem k zdravniku zaradi npr. aken...in to kar se mi je avgusta začelo dogajat mi je bilo na začetku grozno...še posebej takrat ko sem začela razmišljat, da če bi koga ubila..jaz sem mislila, da se mi bo zmešalo...to ker mi to nikoli niti na pamet ni prišlo me je spravljalo v obup...pred tem sem zmeraj razmišljala kako bo lepo ko se bom poročila pa se bova z mojim dragim sama živela ( v isti hiši z mojo taščo in tastom ampak v podstrešju si uredila stanovanjce) kako bom imela otroka...sedaj pa to skoraj nič več ne razmišljam...in prav žalostno je...lani sem hodila v izredno šolo in mi te neumnosti niso hodile po glavi, ker verjetno sem imela druge skrbi...super smo se razumeli v razredu in zelo pogrešam vse tisto, čeprav sem se sekirala zaradi učenja. Drugače kot povedano moj karakter...vsaka stvar me prizadane, za vse se zmeraj sekiram-tudi če ljudje ne mislijo nič slabega, moja samozavest je na nuli...drugače če kdo rabi mojo pomoč mu zmeraj pomagam..

pred 3 tedni sem bila pri bioenergetkinji...in sem ji vse izpovedala jokala sem...nevem bilo mi je lažje z njo kot z mojo psihiatrinjo. videla in čutila sem da me ona razume...rekla sem ji tudi te misli ki so mi hodile po glavi da bi komu kaj naredila..pa je rekla da nebi nikomu, ker sem preveč dobra oseba...sedaj pride ta bioenergetkinja spet v ankaran 5.novembra in bom šla spet k njej, ker se tako dobro počutim...prav izžareva neko posebno pozitivno energijo...

Živjo!

Evo mene, spet vas prišel malo pogledati ter malo se razpisati.

@asja! :rozicodam:

Asja, kar meni je hudo ko berem kako se počutiš, ker vem kako je to in se tudi jaz včasih počutim tako! Ampak vidim tudi, da ti je Slavka tako lepo napisala in odgovorila upam tudi da pomirila, ne samo tebe, tudi druge, ki ne upajo spregovoriti v njihovih težavah in pridejo samo pokukati.  Rečem ti samo, da ne smeš nikoli obupati ter odnehati tudi ko ti je najtežje. POGUM, upanje, VOLJA to je vse kar potrebujes da najdeš svoj notranji mir. Verjamem da ga bova tudi midva! :pomezik:

@Slavka :oki: :pomezik:
You Wise Woman, Hvala ker nas tako podpiraš ter tolažiš to je tisto kar potrebujemo, da ne vržemo puške v kuruzo, da vidimo da nismo sami in da ljudem ni vseeno za nas!

Sedaj pa še malo moja situacija... moj prvi sestanek s psihologom je odpadel zaradi njegove bolezni ampak jaz moram slisati tudi njegovomnenje in kaj on misli zato sem poklical drugega in se dogovoril za meeting v petek in ga po pravici povedano tudi komaj čakam!

Danes sem pa v upanju za mamino boljše počutje ter okrevanje in našo oz. mojo moralno podporo ter pomoč obiskal Rogaško slatino in sicer tamkajšni kulturni center, kjer je potekal srečanje z Bracom in občutki so bili res neverjetni.  :zvizgam:

Lep pozdrav, NEVER GIVE UP!  :rozicodam:

Nevergiveup hvala tudi tebi  :zardevam: Zahvaljujem se vsem tistim, ki mi lahko tudi z besedo tle natipkano lahko pomagate...iz srca se vam zahvaljujem!!! Vem, da moram narediti nekaj zase...Upam, da bom en dan takšna kakor sem bila preden se mi je vse to začelo...

Nevergiveup  :rozicodam: iz tvojih besed sije upanje  :clap: Lahko si ponosen nase, kajti mnogi se mučijo  kar nekaj let, preden si priznajo, da rabijo pomoč...
Držim pesti tudi za dobro počutje tvoje mami  :rozicodam:


Asja87  :rozicodam:


 :oki: to so besede borke! In mislim, da boš nekega dne, ne samo takšna, kot si bila pred tem, temveč še boljša, z eno težko življenjsko preizkušnjo za sabo in zato z večjo samozavestjo in zaupanjem vase.  :rozicodam:

Hvala Slavka, jaz ti tudi tebi želim vse najboljše na tem svetu, ker nam tako pomagaš...besede veljajo in ti si krasna oseba kakor berem  :) Ko se mi je vse to začelo sem si mislila, lahko je to to da mi telo hoče povedati , da morem narediti nekaj zase, se naučiti kako se ne zmeraj sekirati, iz vsega videti negativno, biti bolj
samozavestna..itd..mogoče je to samo dobro, čeprav trenutno ni...ena moja kolegica, kateri sem rekla kaj kaj me mori mi je povedala da tudi ena punca katero pozna je imela te anksiozne motnje...šla je k eni zelo vredu psihologinji v Koper in je končno videla kaj jo je težilo oz. kje je bil problem...misim, da jo bom kar vprašala, da mi da št. od te psihologinje...ker žal psihiatri so predragi  :(

Asja87  :rozicodam: hvala. Moje besede so pač plod mojih izkušenj, vem, kako se počutiš in v kakšno stisko lahko prisilne misli spravijo človeka. Težko je govoriti o teh stvareh, ker so grozne in predvsem nas je strah, kaj si bodo o nas mislili drugi ljudje, če jim povemo, kaj nam hodi po glavi.

Si zamišljaš mene, mamico dveh otrok, ko nisem upala ostajati sama doma, da jima ne bi kaj storila. Bala sem biti v istem prostoru sama s svojo hčerko, bala sem se stisniti k njej pred spanjem, ker sem imela v mislih, da jo bom zadušila, da "mi bo nekaj reklo", da ne bom imela več kontrole nad sabo in svojimi dejanji, dokler ne bo prepozno...  :seznojim:

In ker me je to pričelo izčrpavati, me počasi oropalo samostojnosti in zaupanja vase, sem se odločila, da poiščem pomoč. Najprej pri psihiatru, kjer sem si s pomočjo ADja Asentra pomagala pri stabiliziranju počutja, potem pa sem še dve leti obiskovala psihoterapijo, kjer sem "obdelovala" tudi te svoje vsiljivke.

Res ne gre čez noč na bolje, vendar sčasoma se naučiš kontrolirati svoje misli oz. slabim ne posvečati pozornosti, jih enostavno pustiti, da gredo po svoje...


Kar takoj jutri ji reci in potem se naroči...Tudi, če je kakšen dan bolje in že misliš, da tega pa morda ne boš rabila, ti lahko povem, da je to zelo dobra naložba za vnaprej.  :oki:

Ne govori, jaz sem se bala nožev...ko sem kaj lupila in je bil kdo okrog mene, da mi se nebi strgalo in koga napadla..grozno..hvala bogu imam takega dobrega fanta, da mu lahko vse zaupam in ne misli da sem nora...vsakič ko mi kaj takega pride na pamet pa se grozno počutim zaradi tega mu to tudi povem in mi je boljše. Danes sem kupila revijo Lady pa je neka bralka pisala pismo Magdaleni glede naših motenj, depresija, anksioznost..itd.. in ta Magdalena, ki odgovarja na ta pisma - nevem kaj je...je rekla da tisti ki ni srečen v življenju je za njo kot da bi bil zguba oz. mi kot da si izmišljujemo naše bolezni...mislim meni je res dvignilo pritisk...kako kaj takega lahko...pa tudi en moj sodelavec ( v službi na začetku so vidli da nisem ok, ker ponavadi sem bila zmeraj zgovorna, pozitivna ) je rekel sej vidiš, da si vredu, ti nimaš nič..itd...sem mu rekla bodi tiho, ki nimaš pojma...ne želi si kakih psihičnih bolezni...in ne smej se temu, ker lahko bilo koga doleti...Ja sem bom pozanimala pa kot sem napisala tudi sedaj novembra šla k tej bionergetkinji...ta bioenergetkinja je tudi otroška psihologinja...eni punci zadnjič je precej pomagala proti OKM-ju se je precej pobrala..hvala bogu za take dobre ljudi  :)

Evo me spet tukaj...spet sem v dr... jaz nevem sploh, če bo kdaj bolje...ko se stvari obrnejo na bolje in začnem razmišljati pozitivno se drugi dan spet vse spremeni...do včeraj popoldne sem razmišljala dokaj normalno...pol mi je prišlo na pamet, če bi storila samomor...to mi ne povzroča paničnega napada ampak me spravlja v žalost in me vsako toliko sili na bruhanje. Če pa pomislim, zakaj bi naredila samomor... pol si mislim, da itak ga ne bi, ker je življenje lepo...samo ne razumem zakaj me te misli obhajajo...bojim se, da tisti, ki misli na samomor ga tudi naredi in jaz nočem umret  :'( Govorim in govorim si da moram poklicati psihologa...sedaj pa je res čas...Kaj mi lahko psiholog pomaga do te mere, da ne bom več razmišljala samo negativno..itd..? :'(

Asja,  :rozicodam:

iz tvojega zapisa je razvidno, da te mučijo prisilne/vsiljive misli (to zelo dobro poznam tudi sama).
Občutek je zelo neprijeten, ker čutiš, da si v nekakšnem precepu in ne veš, ali so te misli resnične ali niso. Kar lepo se umiri, ker globoko v sebi veš, da si ne boš naredila ničesar. To, kar se nam vsiljuje, je pravzaprav naš največji strah. Torej smo še dalje od uresničitve kot pa tisti, ki se jim to ne vsiljuje. :)

Lepo zadihaj in se čimbolj zamoti. Verjetno imaš tudi že izkušnje, da te misli pridejo in so nekaj dni močnejše, potem pa izgubijo na strašnosti in pogostosti, dokler povsem ne izzvenijo. Zanje namreč ni razloga, da bi dolgo obstajale v našem umu. Bodi potrpežljiva in se zavedaj, da se ne bo nič zgodilo.

Morda se raje naročiš na psihoterapijo. Psiholog in psihoterapevt ni enako. Če pa občutiš premočno stisko, pa se oglasiš pri psihiatru. Že manjša pojasnitev tvojih težav ti bo pomagala in upam, da sem te tudi jaz vsaj malce pomirila.  :pomezik:

Kar pogumno naprej ...  :rozicodam:

Maycha hvala za lepe besede   :-[
Kakšen krat se mi zdi, da je to vse resnično...si začnem delat zgodbe v glavi...da tisti, ki mislijo na samomor ga res naredijo...mene je to grozno strah...prav na jok mi gre  :'( Kakšen krat bi najraje izklopila možgane, da nebi nič razmišljala...imam še za se poročit, ustvarit družino..itd..nevem zakaj je dajajo take grozne misli...samo kaj ki nevem če je kje tle na Obali kakšen psihoterapevt na koncesijo oz. da ni plačljiv...???

Evo me še zmeraj tukaj...
Moje počutje..hmm...en dan boljše drugi dan za en d...
To noč sem po dolgem času spet slabo spala...od 3ure naprej sem se samo premetavala in imela v mislih kaj če bom komu kaj naredila...preden sva šla z mojim dragim v službo sem mu povedala, da me spet obhajajo te misli in se spet zjokalam, da ne morem več tega...najraje bi izklopila možgane  :'( skoraj vsak dan jočem, hrepenim po tistih lepih dnevih, ko sem bila vesela...strah me je...zmeraj imam v mislih besedo samomor, strah me je te besede, bojim se da ga nebi res storila...nočem in nočem umret...nevem zakaj me obhajajo te grozne misli...ko pomislim kaj me je doletelo si mislim, da ne bo nikoli bolje...zmeraj sem si govorila da nočem umret, da želim živeti čim dlje, ker je življenje lepo...sedaj pa te misli so grozne  :'( zmeraj ko pomislim, da je življenje brezvezno, ker se tako gnjilo počutim pol pomislim, sej sem mlada, moram se še poročit in ustvarit družino...upam, da mi bo lahko psihoterapevt pomagal...imam še vedno celo škatlico Paroxata, ga bom začela jemat...samo nevem, če mi bo to spremenilo moje razmišljanje...

Asja87  :rozicodam:


Ravno zato se ti zdijo tvoje misli tako grozne, ker so v nasprotju s tabo in s tvojimi realnimi željami. Zagotovo ne želiš umret in ne boš si storila nič žalega, brez skrbi.
Tisti, ki stori samomor, namreč ne vidi v svojem življenju več nobene prihodnosti, nobene svetle točke in samomor je zanj stvar odločitve, ne trenutnega nagiba.  :nehvala:

To so pač vsiljivke, ki te morijo iz dneva v dan in te "silijo", da razmišljaš o stvareh, ki te plašijo in o katerih ne želiš razmišljati.  :ne:


Ja, lahko ti pomaga, skupaj lahko ugotovita zakaj se ti pojavljajo vsiljivke, nadomestek česa so in katera so tista prava čustva in misli, ki jih tiščiš v sebi... Je pa psihoterapija proces, zato ne pričakuj, da ti bo že po prvih obiskih odleglo...Je pač treba vztrajati, kot pri vsaki stvari, če želiš trajnejše rezultate.  :oki:


Ne, Paroxat ne bo spremenil tvojega razmišljanja  :ne:...
Zdravila bodo poskrbela za to, da se bodo vsiljivke umaknile realnim mislim in se boš lažje spopadla z izvorom tvojih težav.
In tudi ADji rabijo svoj čas, da začutiš njihov pozitivni učinek...Ponavadi traja to obdobje 4-6 tednov, zato ne obupaj, če bo na začetku počutje celo malce slabše, temveč vztrajaj z jemanjem, če se boš za to odločila.

Vedi, da si OK, da nisi slaba oseba in da je "stara ti" še vedno v tebi, le skrita je pod plastjo strahu in negotovosti, ki jo povzročajo vsiljivke...In ti imaš moč, da to premagaš  :oki:

Objem ti pošiljam  :rozicodam:

Jaz resnično upam, da ne bom storila samomora...in ko pomislim na to me kar stisne v grlu in najraje bi samo jokala..upam samo, da me ni moja nepozdravljena anksioznost pripeljala do depresije... :seznojim:
Trenutno vidim vse tako črno, verjetno tudi zaradi teh misli...najlepše je ko grem na pilates, ko nič ne razmišljam...Slavka, koliko časa ti hodiš na psihoterapijo? Kako lahko npr. psihoterapevt ve ali govoriš resnico ali to podzavesno tiščiš v sebi?

Asja87  :rozicodam:


Ne, ne boš ga storila, zaradi vsiljivk že ne. :ne:
Sem jih imela tudi jaz, tako močne, da sem se bala ostajati sama doma, da ne bi slučajno ta čas skočila z balkona.  :D  Zaradi teh vsiljivk, ki so mi spreminjale življenje v pekel, sem se tudi odločila, da poiščem pomoč psihiatra in pričnem z jemanjem Asentre.


Ja, ker se misli zaposlijo s trenutnim dogajanjem. Takrat si "tukaj in sedaj", zato se psihično počutiš bolje, si osredotočena, gibanje pa poskrbi še za dodatno izboljšanje telesnega počutja.  Zato pa kar nadaljuj s to dejavnostjo...  :oki:


Jaz sem obiskovala psihoterapijo 2 leti in postopoma odkrivala kaj je tisto, kar me je v življenju najbolj zaznamovalo in mi tudi povzroča tako veliko tesnobo. Gradila sem na samozavesti, na spremembi razmišljanja, na soočanju s strahovi...

Psihoterapevt  ni jasnovidec, zato si ustvari mnenje po tem, kar mu ti poveš. Podobno, kot bi šla k zdravniku, ker te neznosno boli leva roka, a njemu bi tožila, da te boli koleno...Zagotovo zdravljenje ne bi bilo uspešno  :kiselnasmeh:

Torej je potrebno biti iskren, terapevt pa tudi sam oceni koliko "globoko" lahko gresta, začuti kje je lahko vzrok in potem s pogovorom počasi prihajata do izvora težav, da ga lahko ozavestiš in pustiš v preteklosti...

Zato je tudi zelo pomembno, da je stik med tabo in terapevtom pristen, da mu zaupaš in da se počutiš varno...vse ostalo se počasi odvija samo od sebe.

Take so vsaj moje izkušnje...

misliš, da so to res samo vsiljivke, da ni to že depresija in imam take misli na samomor? :seznojim: :'(
jaz tudi se bojim, da se nebi slučajno vrgla iz kakšnega okna...pa bojim se, da nebi slučajno začela fantazirat kako ga izvest oz. delat načrt...joj groza... :'(
nekdo mi je rekel, da je to nastalo zaradi tega, ker nimam očeta...in sedaj se s tem razglabljam, če je to slučajno krivo, čeprav pred tem oz. 25 let nisem nikoli razglabljala...z vsakim sem se normalno pogovarjala, da ga nimam in pač to je to.. živela sem svoje življenje...ena moja bivša sošolka je rekla, da ga mogoče hočem spoznat...čeprav meni je vseeno oz. mi ne bo nič spremenilo tudi če bi ga, ker itak on ni bil del mojega življenja, zame je kot tujec...lahko pa imam to v podzavesti...nevem no...npr. psihoterapevt me bo vprašal če ga hočem spoznat, jaz bom rekla da ne (čeprav v podzavesti lahko, da ja) in kako bo on ugotovil, če se sama ne vem?!

Asja87, jaz sem razmišljala tako, kot ti...Pa sem razmišljala, zakaj ljudje naredijo samomor, pa kako to, da ga svojci ne morejo preprečiti, da ne slišijo/vidijo stiske v kateri se je človek znašel ipd....
Ko sem slišala za koga, ki je storil samomor, sem razmišljala o njem pa o njegovih svojcih, kako se spopadajo s to izgubo, kaj se je dogajalo v njegovi glavi...
In od teh misli sem bila čisto znervirana in tesnobna 100/h.

Moj psihiater mi je povedal, da so to vsiljivke, zato sem, glede na tvoje besede,  mnenja, da se z njimi spopadaš tudi ti.

Ravno pred 14 dnevi je bila na naši skupini za samopomoč psihologinja Aleksandra Meško in smo govorili tudi o samomoru. Jaz sem izpostavila svoj strah, da bi mi "nekaj reklo", da storim samomor, da skočim z balkona (a na smrt me je strah višine...zato bi verjetno umrla še prej, preden bi sploh skočila  :P ), da storim kaj hudega svoji hčerki...
In njeno strokovno mnenje je bilo, da je samomor stvar odločitve, da ni to, da ti "nekaj reče" in potem to storiš. Lahko imaš zmanjšano prištevnost zaradi alkohola, pomirjeval, vendar je še vedno to dejanje, ki ga izvedeš zato, ker želiš umreti.

Ti pa ne želiš umreti, v bistvu te je smrti strah in misli, ki te obhajajo so samo misli. Vsakdo kdaj pomisli na samomor...pa to ne pomeni, da ga bo dejansko tudi storil.


Nikjer ni rečeno, da so tvoje stiske nastale zaradi tega, ker nimaš očeta, niti ni nikjer rečeno, da bodo izginile, če ga boš spoznala.
Verjetno je del tebe hrepenel po tem, da bi imela tudi ti očeta, tako, kot ga imajo ponavadi vsi otroci...in morda te je to na nek način tudi zaznamovalo...
A dokler sama ne poiščeš odgovora, ne moreš tega zagotovo vedeti...

Psihoterapevt to ne bo ugotovil...to boš ugotovila ti, ob pomoči psihoterapije.

Psihoterapija je namreč odkrivanje manjkajočih in popravljanje poškodovanih koščkov mozaika naše duše...

Slavka, res škoda, ker nisi tle iz obale, ker bi bilo super te spoznat.
Berem, da imamo zelo podobne težave...jaz se tudi na smrt bojim višine...groza...da ne govorim o letalu, kot sem že omenila da sem letos skoraj umrla od straha...kakšen občutek kot, da me bo pobralo  :seznojim: ne vem če me bo kdaj več vidlo...
Začelo pa se je od tam ko sem poslušala novico od tistega morilca, ki je v USA ob premijeji Batmana pobil nevem koliko ljudi...ko sem vidla nož sem se ustrašila, da nebi se tudi meni zmešalo in koga ubila...nato kar naenkrat omotica..itd...avgusta...konec avgusta tista grozna vročina in od takrat, da ne moram dihati..pa nikoli nisem imela probleme z vročino...ko sva bila julija v Egiptu je bilo 47 C pa sem bila ok...pol pa greva z dragim konec avgusta na dopust za 2 dni in preko sms-ja izvem, da je mama od moje sodelavke s katero sem se precej družila-umrla...groza, nisem mogla verjeti...in izvedelo se je da je storila samomor z tabletami (zdravila se je za depresijo, ko so mislili, da je že vse ok) in meni je bilo grozno  :seznojim: ...

Asja87, le čimprej si poišči psihoterapijo, pa boš videla, da se bodo stvari pričele odvijati v pozitivno smer.  :oki:

Pa čimmanj beri "črno kroniko", ker res ne potrebuješ še dodatnega pritiska, v tem svojem občutljivem obdobju...  :nehvala:

Evo kot da je danes črni petek... :'(
Kot sem še prej pisala, da mi hodijo po glavi misli o samomoru...mi se je lepo pojavil praktično panični napad... :'(
Ko sem končno mislila, da sem se ega rešila je spet prišlo...Ko sem končala službo grem v avto od dragega, greva skupaj v trgovino in spet tista misel ''ne morem dihati''..začelo se mi je vrteti, noge sem imela lahke kot perje sem že mislila, da bom skupaj padla... :seznojim: prišli domov sem se tresla, na bruhanje mi je šlo..uglavnem grozno...da bom kaj pojedla še juhe nisem mogla  :'( od straha me je kar začelo marvljinčit po obrazu... :'( groza..groza..groza..sem šla k pilatesu in hvala bogu sem sedaj malo bolje...upam, da bom ponoči kaj spala...ko misliš, da ti je končno uspelo si spet v istem d.... groza  :'( tisto marvljinčenje po obrazu isti občutek kot sem ga doživela letos na letalu od straha...

Nevergiveup,

kako si danes?  8)


                                      Dušica