FORUM Nebojse.si

Živjo!

Odločila sem se, da opišem svoj problem, ker sama iz tega ven ne znam več. Niti ne vem kaj točno se dogaja z mano..itd.

Vedno sem bila bolj tiha in zadržana. Do 5. razreda OŠ sem se dobro razumela s sošolci in ko je bilo potrebno zbirati s kom si v skupini sem vedno lahko zbirala in tudi želeli so si biti z mano v skupini. Tako sem vsaj čutila  in razmišljam tako ko gledam nazaj.
V 7. razredu pa so nas 'premešali'. Bili smo tri isti oddelki, ampak ker naj bi bili preveč nagajivi(?)-tako so trdili oni so nas premešali med seboj. V nov razred sem dobila le eno staro sošolko s katero se že prej nisem dobro razumela. Velikokrat je bila ne sramna do mene in drugih. Tudi drugi so dobili iz svojega oddelka po dva, tri in tako so se ustvarile skupinice. Vsi so se večinoma družili le z bivšimi sošolci. Sošolka katero sem omenila prej je postala še bolj ne sramna do mene. Da je pridobila nove prijateljice jim je veliko grdega tudi povedala o meni. Vsak dan mi je vsaj enkrat rekla, da sem neumna, bedasta, ne sposobno ipd. Mislim, da se je takrat začelo tudi to z mojo nizko samopodobo saj so me vse te besede močno prizadele. Sošolke so me zbadale, da imam grde lase, naj si kupim glavnik ali kdaj imam roj. dan da mi ga bodo kupile one. Veliko sem jokala. Takrat je to opazila mama. In vse to je šlo do razrednika. Spomnim se ga kot odličnega učitelja, vedno je dal prvo mesto odnosom šele nato učenje .. Pogovoril se je z mano in sošolko, ki je bila krivec teh težav. Težave so se malo umirile, sošolka se mi je opravičila takrat sicer po msn-ju z besedami, da ji je razrednik rekel, da se mi mora opravičiti.
Takrat so se tudi moje ocene malo poslabšale iz ocen 4 do 5 sem prišla na 3.
V 8. razredu so iz treh razredov naredili dva. In zopet sem dobila nekaj starih sošolk. Stvari s se izboljšale. Bila sem vesela. Pogovarjala sem se. Ocene so prišle na 4. Skratka normalno osnovnošolsko življenje.
V 9. razredu pa je prišel strah zaradi izbire srednje šole. Takoj na začetku še nisem vedela kam želim kot večina sošolcev zato se tudi ne vem kako močno trudila nisem za ocene. Nekje v sredini leta pa sem našla kar bi bilo morda zame. Pa žal zvedela tudi, da so na tej šoli omejitve. Poleg tega me je prizadelo veliko stvari. Če mi je katera sošolka kaj zamerila sem se zaradi tega veliko sekirala in tudi jokala. Bila sem občutljiva. Vsaka ocena nižja od 3 me je prizadela. Počutila sem se utesnjeno. Niti ne vem točno. Ko berem dnevnik iz takrat vem, da so me prizadele majhne stvari. Prišlo je tudi samopoškodovanje. Proti koncu šolskega leta so se stvari umirile. Na želeno šolo nisem bila sprejeta pa so me vseeno nekako dvignile prijateljice s katerimi sem se takrat družila.
1. letnik pa šok. Šola, ki sem jo izbrala mi niti malo ni bila všeč. Takoj po enem tednu sem se prepisala in pristala na drugi šoli, ki pa mi tudi nekako ni bila všeč ampak se mi starši zpet prepisat niso dovolili. Sicer mi je program v redu a žal se s sošolci nisem ujela. Ne vem vzpostavit stika. Na začetku sem vedno čisto zmrznjena, ko koga spoznam. Pa so mi rekli, da bo boljše. Naj malo počakam. Jaz pa sem vsak dan po šoli jokala itd. No in nekako sem se navadila na samoto v šoli. Na to, da sem večino časa tiho rečem le kaj, če me kdo kaj vpraša. Še vedno pa sem ohranjala stik s sošolkami iz osnovne šole. Tako sem imela vsaj vikende zapolnjene.
V maju pa sem doživela prvi poljub s fantom, ki mi je že dalj časa všeč. In očitno je bil zame to res velik šok. Sploh, ko gledam za nazaj. Nisem mogla jesti. Saj vedno, ko sem pomislila nanj sem imela že pol želodec. Ko sem vidla, da sem tudi nekaj shujšala sem se odločila, da do poletja spravim dve tri kilce dol. S tem fantom se več nisva nič pogovarjala, samo še pogledi. Kar me je prizadelo. Zgubila sem tri kile pa mi ni bilo dovolj. Še vedno sem si bila v ogledalu ista. Za to sem s hujšanjem nadeljevala in si govorila, da je vse to zanj. Da me bo tako opazil. In potem je to hujšanje prešlo v stradanje. Nekako sem tudi lažje šla čez stvari v šoli. Saj me je občutek lakote na nek način tudi rešil skrbi itd. V enem mesecu in pol sem izgubila 12 kilogramov. Izgubila sem menstruacijo.. Odpeljali so me k zdravnici kjer sem konec junija šla na pregled in se zmenila, da se saj malo zredim nazaj. Toliko, da dobim menstruacijo. Nekako sem vzdrževala težo. Bila sem si všeč. Všeč mi je bilo presuho. Všeč so mi bile kosti, ki so se mi videle. Bila sem samozavestna. Na naslednjem pregledu, ki je bil proti koncu julija sem se zredila le za en kilogram.
Pa se je začelo žuranje in popivanje in s tem nažiranje s hrano. Pa sem se v enem mesecu zredila za 7 kilogramov. Ko sem se redila sem se počutila grozno. Jokala sem. Ko sem bila sama sem se spomnila na šolo in se počutila osamljeno. En teden sem samo ležala na postelji in zopet shujšala za tri-štiri kilograme. Pa vse takoj dobila nazaj. Takrat sem zaradi osamljenosti (dva tedna nisem šla nikamor, mami mi je doma govorila, da sem osamljena naj si najdem družbo) pomislila na samomor. Zvečer sem vzela veliko tablet in le ležala na postelji, ko sem se zjutraj zbudila sem bila razočarana in vzela še več tablet. Od tega je prišlo le nekaj bruhanja in bolečin v želodcu pa slabost. Potem je bilo zopet malo boljše. Saj so k meni prišli prijatelji in smo spet malo popivali. Skratka bilo je lažje ker sem imela družbo. Še vedno sem se obremnjevala s kilogrami tako da sem kak dan pojedla malo ali nič. naslednji dan pa se nažirala. Tako sem konec avgusta dobila menstruacijo. In rekla mami samo zato, da mi ni bilo potrebno na pregled, ker sem menstruacijo imela in z mano je bilo vse 'vredu'. Menstruacijo sem imela samo en dan. Moja taktika pa je bila taka, da k zdravnici ne smem ker sem se zredila. Jaz pa sem se odločila, da bom shujšala nazaj. In, če bi videla da sem se zredila in potem zopet shujšala bi bili sami problemi.
Letos v začetku septembra pa se je začela prava obsesija s hrano. Rekla sem da bom na dan zaužila le kosilo. Pa sem se veda nekaj dnevov zdržala, malo shujšala in potem v parih dnevih nažiranja vse dobila nazaj. iN TAKO JE POTEKAL MOJ CEL SEPTEMBER. Najprej stradanje, potem nažiranje. Na čase tudi bruhanje. In tako sem zdaj prišla na isto težo kot sem jo imela konec aprila  oz. pred hujšanjem. Jaz pa se počutim grozno. Počutim se debelo, nesposobno. V šoli se sploh z nobenim ne pogovarjam več. Med vikendi ne hodim ven. S starimi sošolci ne sploh ne slišimo več. Niti nimam želje se pogovarjati z ljudmi, ker se počutim grdo. Doma mi težijo, da sem osamljena, naj grem v družbo. mene pa vse še bolj prizadane. V šoli sem med odmori vedno sama.
V glavnem dopoldan sem brez hrane ker mi nekako niti ne paše saj ko se spomnim na šolo se spomnim na strah, samoto.. Ko pa pridem domov okoli štirih pojem kosilo in potem se prenajedanje začne. Po prenajedanju pa ponavadi sledi še samopoškodovanje. Težko zaspim in ponavadi se zbudim pred budilko, tako da sem  šoli večino časa zaspana. Doma imam težave s koncentracijo. Saj ko se prenajem sem utrujena in se počutim ne sposobno. Ne morem se zbrati za učenje. vglavnem počutim se zanič. Nimam olje za življenje..
Ker so doma opazili, da z mano ni vse  redu so me naročili k zdravnici. Jutri sem naročena.
Sedaj pa ne vem. Kaj naj sploh povem, ali naj povem za sapoškodovanje...? Ali bom dobila kakšne tablete..? ker jih nočem, sploh če se po AD še bolj zrediš. Ker se mi zdi da je ravno debelost polovica mojih težav..ali mi bo kaj pomagala z šolo in temu. Ker zdranica je prijazna in me ni strah ji zaupati teža. samo strah me je da vse to pride do mojih staršev. Ali oni morajo edet, da sem dobila ad?
Želela mi jih je dati že konec julija, ampak sem rekla, da nimam teh groznih misli..

Vem napisano je zmedeno, ampak bi mi pomagalo že samo to, da bi to kdo prebral.. Je to depresija, motnje hranjenja al kaj..? sploh ne vem, se ne najdem..in oprostite za tak roman.

Uau pa res, kakšen (žalosten) roman. Ker se ti očitno mudi, sogovornikov pa ni na pretek, se ti oglašam jaz s svojo skromno mislijo. Ni rečeno da imam absolutno prav, ampak moje mnenje na prebran tekst je, da je potrebno popolnoma zaupati zdravniku. To je vse kar ti ta trenutek svetujem, torej, ne boj se zdravnika, ta ti je v tem trenutku najboljši prijatelj.

hej,

mislim da je bolje da terapevtu zaupaš vse svoje težave, samo tako ti bo lahko resnično pomagal. S kakšnimi težavami se boriš ti bo tudi on bolje povedal... mislim pa da je pri tebi prisotno oboje tako kot motnje hranjenja kot depresija ki se očitno navezujeta eno na drugo. Prav je, da so te starši poslali k zdravniku in da dobiš pomoč, tako se mogoče ne bos počutila več tako samo. Tukaj nas je veliko s podobnimi težavami, napiši še kaj, verjemi da se boš bolje počutila.

 :rozicodam:

Pozdravljena di-sidera,

moja predhodnika sta ti že povedala o zaupanju zdravnici. In tudi moje mnenje je tako. Mogoče gre samo za depresijo, lahko samo za MH, lahko je oboje.

Nič hudega, karkoli je. Staršem je mar zate in ti želijo, da boš vesela in zadovoljna, zato so te poslali k zdravniku. Bodi potrpežljiva s sabo, karkoli boš izvedela, boš lahko šla od tam naprej. Se s problemom soočila in nadaljevala svojo pot.

Veš tudi meni je bilo skrajno težko v šoli in je nisem marala, a imej v mislih, da se šola enkrat zaključi.

Težko mi je, ko berem, da se samopoškoduješ, ker vem, da je to zato, da čutiš bolečino. Žal mi je, da ti je tako težko in vendar si nam pisala, pomembno je to. V tem vidim tudi tvojo borbeno stran. Tisto stran, ki ti bo pomagala, da se boriš, zase in za svoje telo. Pogumno prav?

Smo tu zate in poročaj, kako si!

Kako si di-sidera in kako si se odločila pri pregledu?

Motnje hranjenja so resne težave, ki zelo močno vplivajo na našo kvaliteto življenja. Uničena samopodoba v tvojih letih je rušilni element, Ki te ovira pri navezovanju normalnih medsebojnih stikov. Vendar iz tvojega pisanja nisem zasledila, da bi drugi obsojali tvojo zunanjo podobo. Pač pa si ti tista.
Draga moja, poglej se v ogledalo in si povej, da se imaš rada. Takšno kot si. Moraš vedeti, da s kompulzivnim prenajedanjem ne boš dosegla svojih očitno visokih ciljev o zunanji samopodobi. Z malo hrane ne boš nikoli rešila svojih težav. Telo se namreč ob majhnem in nerednem vnosu hrane obnaša  povsem obrambno in v strahu pred tem, kdaj bo spet dobilo naslednjo kvalitetno zalogo hranil, večino vsega nalaga v t.i. "zalogovnik za hude čase". Ne trdim, da je to v tvojem primeru, ker le premalo vem. Vendar takšno nihanje teže kot ga opisuješ, govori v prid ravno temu. Vem, da je težko verjeti, da človek mora jesti in predvsem tudi redno jesti, da s tem lahko vpliva na neko trajno vzdrževanje teže.
Koliko pa si pravzaprav težka?