FORUM Nebojse.si

zivjo,sm nova tuki,ampak bi kr presla k problemu..
sem 18 letnica,gimnazijka,skoraj dve leti nazaj sem imela splav, ker mi moj ginekolog nekako sploh ni dal druge izbire, jaz pa takrat kot prestrasena 16letnica nisem vedela za druge moznosti.
v trenutku ko sem se zbudila iz narkoze sem se pocutila, hmm, mrtvo? kot da je vse notr v men umrlo. pocutla sm tesnobo, zacela sem z prenaziranjem (v parih mesecih 20kg+) zapirala sem se vase, ni mi bilo do nicesar, iz tega je prislo tudi da sva z fantom (bla skupaj 3 leta) letos v zacetku leta koncala (je pa ze lansko leto bilo vse na nithak).
vem v cemu je moj problem, ne morm zivet z mislijo da sem ubila bitje ki je imelo srcn utrip, o tem veliko govorim, sem tudi vclanjena v strani (www.standupgirl.com)kjer si veliko pomagamo..ampak se vedno se pocutm samo, brez zivljenja, utrujeno, brez energije za zivet. mogoce je ena noč v tednu ko res spim spim in se ne zbudim sredi noci vsa prepotena zaradi nocnih mor.
dokler je biklo to samo ponoci,in ko sem bila sama je bilo se uredu, seda pa so se napadi tesnobe,zalosti,besa,(sploh neznam opisat) zacel pojavlat tut v soli, ce sem kje zuni, in postanem vsa zamorjena, komaj diham, zacnem jokat ne da to hocem..
kaj mi predlagate da storim? res nevem vec naprej..
 :'(

Poišči si terapevta, da to spucaš...

Kakor koli, vem, da bo enkrat to za tabo.

V par stavkih to res ne morem pomagati, vendar vseeno: nikogar in nič nisi ubila. Tako je pač bilo... O tem nima pravice nihče soditi niti te obsojati. Naredila si, kar si v tistem trenutku zmogla. Ne žri se. In se ne nažiraj.

Če bi ženske vedno rojevale, kadar bi po naravnem zanosile, bi lahko rojevale 30 let.. Nehaj s tem. Poišči si pomoč!

Vse je pred tabo. Tudi familija. Vse ob svojem času. Ko boš ti pripravljena.

Lahko mi pišeš na os.

Drži se,

Vesna

Draga chick,

še vedno si zelo mlada, vse je še pred teboj in enostavno ne smeš dopustiti, da bi te napaka (če temu sploh lahko tako rečeva) iz preteklosti za vedno zaznamovala.

NIČ  nisi naredila narobe in NIKOGAR nisi ubila. Morala si se na hitro odločiti in v tistem trenutku nisi imela izbire. Kaj pa bi kot 16letnica lahko nudila otroku?!

Usmeri svoj pogled naprej...v dejstvo, da imaš sedaj možnost izbire. Lahko izbiraš kje boš in s kom, kdaj in kako boš imela ZAŽELJENE otroke. Življenje je v tvojih rokah in svojo barko moraš usmeriti naprej.

Vse dobro ti želim,

marika

Najprej dobrodošla na forum Chick!
Se popolnoma strinjam z Vesnov in Mariko. Verjamem, da je zelo težko, vedeti pa ne morem. Verjetno si po splavu padla v depresijo, ki je nisi nikoli zdravila. Jaz bi ti priporočala, da poiščeš kakega terapevta, da z njim predelata vse tvoje občutke in misli. Nisi pa 100% naredila nič takega, kar bi te moralo ovirati pri življenju, sreči in notranjem miru. Vse to si definitivno zaslužiš, ne glede na to, kaj se je v preteklosti zgodilo.

Tako na hitro tiste strani, ki si jo linkala ne morem oceniti, ampak, če ti tam kakorkoli ali s čimerkoli poglabljajo občutke krivde in žalosti, bi ti toplo priporočila, da to stran pustiš za seboj in to čim prej. Če pa tam dobivaš podporo in spodbudo za življenje je pa seveda v redu.

Srečno in kar še piši!

 hvala najprej vsem trem za vase odgovore..
sedaj pa: z prenaziranjem in tem sem koncala, počasi spet prihajam na staro težo,zacela sem se ukvarjat z športom ker me zamoti in se po njem res super počutm.
na SUG je v redu to, ker je vec takih kot jaz, pomaga videt/govort se z kom ki je v isti situaciji. ne negre se z ato da bi me kdorkoli obsojal alpa reku da sem narobe naredla alpa kej, lih obratno, (pa ne samo na tej strani ampak tudi tako, od prijateljev ki vedo o tem), nekak..sama seb nemorm oprostit tega, ker ce smo realni, veliko je taksnih ki zmore to, zakaj jaz nebi. taksna vprasanja  se mi pletejo po glavi vescas, se posebej kaksnega polleta, ko je ena znanka(19)zanosila, smo mele z mami pogovor in je rekla da ce bi se meni to zgodil bi mi pa ona nudila vso podporo in pomagala kot bi se lahko dalo..pol me je zacel tepst to k sm res ravnala  v susu, v soku prvo stvar k so mi rekl da ja, sm naredila.
zdej mam pa skos v glavi vprasanja, kaj pa ce, kaksen bi pa biu, najtezje na temu je to, da imam staro sestricno ravno toliko kot bi biu moj otrok. z teto sva imeli isti rok določen..tezko  mi je gledat sestricno..valda rada jo mam full, res jo mam, sam skos ob njej ratam zalostna, delam primerjave s tem kaj bi moj otrok delu, a bi tut ze to..
ne gre se za to da bi se pocutla tako zarad obsojanja drugih..obsojam samo sebe, zdi se mi da sm ravnala totalno nepremisleno..

vem da se casa ne da zavrtet nazaj, vem da bom v prihodnosti mela druzino, ko bo prsu cas za to..pa se klubtemu pocutm cis crapy (zanič,v podnu,0)..

hvala pa za vase odgovore**

chik, sama sem doživela splav pred 3 leti in to je bil moj motiv za panično motnjo.
ker nisem pravočasno poiskala terapevta se je panični motnji pridružila še depresija.
tako,da ti toplo priporočam da res čimprej poiščeš terapevta,  da ti bo lahko čimprej pomagal prebolet krizo.
sama sem imela enake občutke kot ti,tako da te popolnoma razumem in vem kako hudo je to.
edina razlika je, da sem imela jaz spontani splav in me je mogoče zaradi tega še toliko bolj prizadelo.
kakorkoli že, drži se in piši na forum....

Najprej dobrodošla ! Pomisli, si še zelo mlada in mogoče je tako prav. Pomisli kako bi živela če bi pri 16. letu imela otroka. Šola, obveznosti z otrokom , ne bi mogla biti s prijateljicami kadar bi se ti zahotelo, trpela bi šola in še in še. Sama sem imela sina pri komaj 18. letih. Obveznosti, služiti denar , hoditi v šolo  to je noro. Zato se skuliraj. Nisi edina ki je imela splav. Še dovolj časa bo za otroke in skrbi. SREČNO !    OLJA 8)

Chik imam podobno izkušnjo.
Pri 16-ih splav, brez podpore mame, ki bi jo takrat tok rabila.
Počutila sem se kot lutka v rokah drugih, nihče me ni nič vprašal.
Čist sem bla zmedena, prestrašena.
In to je bila odtlej doma tabu tema...
Še mnogo let sem v sebi nosila stisko....in se spraševala o otroku kaj bi bilo če ne bi...
Kot neko dolgoletno žalovanje je bilo vse skupaj...ker drugega nisem znala.

Danes ko imam 4 otroke in družino vem,
da je bila takratna odločitev drugih pravzaprav pravilna.
Le čustvene opore nisem imela nobene, v tem je bila napaka.
Odtod potem misli, strahovi in tuhtanja...samota in razočaranje.

Poišči strokovno pomoč.
Psihologa, psihoterapevta...da skupaj predelata bolečino.
Skozi pogovor....ogromno se boš naučila o sebi, življenju...

Nikogar nisi ubila. Splavi se dogajajo vsak dan.
Je medicinski poseg v zarodek, ki ni formiran in razvit v človeka.

Je že prav tako kot se je zgodilo - čas bo prinesel to spoznanje...
Padci so zato, da rastemo, zorimo...
Vem mnogokrat prav skozi bolečino....

Topel objem,
Aslan