FORUM Nebojse.si

Živjo ...
že dolgo razmišljam, da se komu zaupam, da obiščem psihologa ali pa kakšno skupino za samopomoč. Zadnje čase bi samo jokala in pustila, da me kdo objame.
Zadnji dve leti sta bili zame precej naporni.

Leta 2010 sem se v sanjah po boljši prihodnosti odločila odpreti sp ... ki pa se je nazadnje izkazal za popolno finančno polomijo, ki jo saniram za nazaj še danes ... ta me je vodila v obup, prepire doma, kjer mi je mama pomagala, a mi je vsako stvar, ki jo je naredila zame, "vrgla naprej" ... Tako od takrat raje svoje probleme zadržim zase, da se me ne obsoja, kritizira, saj to že dovolj kvalitetno počnem sama.
Čeprav sem zgovoren in družaben človek, imam malo družbe in prijateljev. Vsakič, namreč, ko bi morala iti kam ven, pravim: "Eh, saj je bolje biti doma..." Kot da bi me nekaj privijalo za dom, da ne grem nikamor. Tako potem raje ure prebijam na računalniku, sama s sabo. Potem pa nastopijo momenti, ko jokam, da nimam nikogar, da bi se mu zaupala, da bi z njim podelila misli in podobno.
Ne vem, kaj mi je.
Otroštvo sem preživela samo z mamo, saj sva z očetom ločeni. Osebno se z njim ne poznam. In odkar pomnim, mi je mama zaupala vse svoje težave, probleme ... in sem morala kar hitro "odrasti". V otroštvu sva se precej dobro razumeli, čeprav je bila mama precej obremenjena s svojo preteklostjo in skrbmi. Mojo družbo je več ali manj vedno kritizirala, nihče ni bil dovolj dober. Ali fantje ali družba ... Z vsakemu je nekaj manjkalo.... Z leti se je začel krhati tudi najin odnos. Sploh ob mojih finančnih težavah.
Zdi se mi, da sva se precej odtujile. Težko govorim o čustvih pred njo, saj je nočem obremenjevati, po drugi strani me dostikrat sodi in pametuje, tako da ne vem, kaj naj s sabo.
Družbe - razen tistih nekaj sodelavcev v službi nimam, ker nikamor ne zahajam. Vedno bolj razmišljam o tem, da bom ostala sama, saj v obratni smeri niti ne delujem. Ljudem se težko odprem, a ko sem sama s sabo jokam že zato, ker slišim (ne vem) žalostno pesem ali misel. Ljudje me včasih zaradi močnega in samozavestnega nastopa jemljejo napačno, saj sem v resnici krhka. Zavedam se, da sem za ta "vtis" kriva sama, vendar v preteklosti se mi je zgodilo toliko negativnih stvari, da se vedno bolj zapiram, a hkrati to svojo samoto zadnje čase precej objokujem.
Ne vem, morda se smilim sama sebi po nepotrebnem, vendar me ta samota počasi že ubija ...

Ne vem, kaj mi boste napisali, ampak potem, ko sem tale brezup zlila na forum ... se malo počutim bolje. Izrekla sem jih "naglas" ... zato mi je bolje...

Pozdravljena Lejla!

Dobrodošla med nami! Vsak izmed nas si želi koga, ki ga objame ali prijatelja, kateremu lahko zaupa vse kar ga teži. Žal nas vsakdanji tempo sili, da smo velikokrat sami s seboj, brez pravih prijateljev. Zakaj in kako smo izgubili prijateljstva ali jih sploh nismo znali vzpostaviti so vprašanja s katerimi se večno srečujemo.
Iz napisanega predpostavljam, da se je tvoja mama do tebe obnašala zelo zaščitniško, bala se je, da bi zašla v kakšno slabo družbo, v najboljši veri, da deluje v tvoje dobro je "odganjala" tvoje prijatelje.
Toda sedaj si "velika" punca, zato je čas, da se postaviš zase. Praviš, da si zgovorna in družabna in da si vedno najdeš kakšen izgovor, da ne greš ven. Naslednjič si najdi izgovor, da greš. Postavi se pred ogledalo in se odkrito pogovori s seboj, kot bi se pogovarjala s prijateljico, povej si, da ti bo zunaj lepo, da bo družba prijetna in se boš dobro počutila...Vsakič naslednjič bo lažje in prav gotovo boš spoznala nove ljudi, med katerimi zna kdo postati tudi tvoja prijateljica ali prijatelj.
To, da se včasih zjočeš ni nič takega. Vendar, če je joka preveč, tvoja osamljenost prevelika in v tebi preveč negativnih stvari iz preteklosti, ki jih znova podoživljaš, je tvoja misel o obisku psihologa, pravilna. S pogovori (psihoterapijo) si boš okrepila samozavest, postopoma razčistila marsikaj kar te teži  in "smiljenje sebi" zamenjala z ljubeznijo do sebe.

Srečno!

 :)  seveda veš; teža dogodkov, preteklih in sedanjih, se je zrušila nate.... finančni problemi, depresija, osamljenost... ni lahko, si pa na dobri poti, da izplavaš ven


kar korajžno!

Za zacetek rabis druzbo sebi podobnih ljudi, moskih, ki se se pogumno kot ti cesa lotili. Ce si k temu nagnjena, ce si zares podjetna in ni bilo to nekaj proti tebi, se drzi TAKIH. Ne isci druzbe med delavci in med studenti faliranci, ampak med podobnimi podjetniki in poslovnezi iz tvojega podrocja, ki ti bodo pomagali in te razumeli, zato bos z njimi varnejsa in odprla prijateljstva in vec. In prav ti dam, da mami ne zaupas vec, moja je ista in mi vsak dan mece naprej moje napake.

Dragi sogovorniki,
hvala za spodbudne besede... Veliko mi pomenijo.

Mislim, da bom tudi obiskala kakšno skupino za samopomoč, da tudi zares pred ostalimi ljudmi spregovorim o sami sebi.

Še tole vprašanje: katero samoskupino ali brezplačnega psihoterapevta bi mi priporočili? Sem iz Ljubljane. :)

Hvala vam za odgovore in pozdrav!

torej izbiraš med eno od skupin v Ljubljani http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

Arwen, hvala, bom pogledala. :)