FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni sotrpini in sotrpinke,
nism ravno nov na tem forumu, res pa je, da sem bolj pasiven član tega foruma.

V glavnem rad bi malce opisal svojo izkušnjo in dobil čimveč nasvetov in vaših izkušenj glede uporabe AD-jev in premagovanje anksioznosti.

Pred malo več kot enim letom sem se zaradi paničnega napada in posledične hude anksioznosti odločil za zdravljenje z AD-ji. Zdravnica mi je postavila diagnozo anksiozna motnja in predpisala Cipramil. Prvi teden polovičko nato pa celo tableto. Moram reči, da je bil prvi teden peklenski (anksioznost in panika sta se zelo ojačali). Nisem mogel jest, spat, delat ... bil sem res na podnu. Nato pa v drugem tednu jemanja (prehod na celo tabletko) postopno izboljšanje. Moram reči, da se mi je počutje v približno enem mesecu skoraj  100% izboljšalo. In zopet sem začel zajemati življenje s polno žlico  :sesmejem:. Seveda so bili tu pa tam kašni trenutki, ko ni bilo vse OK, vendar to ni niti omembe vredno.

V začetku Julija sem končal terapijo s Cipramilom. No tu se pa začne moja nova težava. Pred kakšnim tednom, sepravi približno 3 mesece po končani terapiji, so se simptomi začeli počasi vračati. Trenutno se mi zdi da sem nekje na istem kot sem bil pred terapijo. Mene načeloma fiziološki simptomi (tresenje, razbijanje srca...) niti ne motijo. Glavno oviro mi predstavlja ta neutemeljen STRAH, ki zelo (negativno) vpliva na mojo koncetracijo pri delu in mi uničuje kvaliteto življenja.

Danes sem bil pri svoji osebni zdravnici, ki mi je predpisala novo terapijo s Cipramilom. Zdaj sem pa malce v dilemi. Cipramil  mi je enkrat že pomagal iz najhujšega in vem da mi bo, verjetno, še enkrat, ampak me je zelo zelo strah začetnih stranskih učinkov.

Na tem mestu naj še omenim, da v partnerkem odnosu nimam nikakršnih problemov. Moja boljša polovica mi vedno stoji ob strani in je zelo razumevajoča (sva v veselem pričakovanju). V službi (po poklicu sem uni.dipl. ing. računalništva in informatike) sem zelo uspešen. S sodelavci imam zelo dober odnos, tako da moram reči, da v službi nisem izpostavljen stresu.

Zato nemorem nikakor razumeti zakaj se mi to dogaja ????

Kakršnikoli nasveti, vaše izkušnje itd. so zelo zelo dobrodošli.

Začetnim stranskim učinkom se lahko v veliki meri izogneš če
uvajaš antidepresiv bolj postopoma.
Naprimer 1/8 tablete za začetek in tedensko višaš po četrt ...

Zdravila niso čudežna tabletka. Popravijo kemično neravnovesje v možganih,
ne odstranijo pa vzrokov ki te pripeljejo do anksioznosti. Zelo učinkovita je zato kombinacija medikamentoznega zdravljenja in psihoterapije.

Prirporočam ti da si poiščeš psihoterapijo (zdravljenje skozi pogovore, raziskovanje sebe)
Včasih tudi v navidezno pefekt lajfu ni vse tko perfekt kot mislimo.
So strahovi znotraj nas, so stiske, so globoki privzgojeni vzorci razmišljanja,
lahko se v telesu prebujajo stare travmatske izkušnje ki so ostale nepredelane.
Včasih nas iz ravnovesja vrže tudi pozitiven stres ... poroka, pričakovanje otroka ...
odgovoren položaj v službi  itd ...

Ena od pomembnih zadev pri spopadanju z anksioznostjo je tudi redno sproščanje.

 :rozicodam:

Ja vem kako ti je. Tudi sama sem bila v takšni situaciji. Moji nasveti glede začetka jemanja so telovadba, telovadba in telovadba. Pa CD s sproščanjem. Pa dolg tuš par krat na dan. Tako boš imel najmanj stranskih učinkov. Pri meni je delovalo. Telo je bilo izmučeno, da nisem vedela ali imam musklfiber ali so stranski učinki AD-ja.  :sesmejem:
Potem pa, tako kot pravi Aslan. Poskusi odkriti kaj je tisto kar pri tebi sproži strah ali druga močna čustva. Ta so lahko tudi pozitivna. Tudi preveč sreče spodnese tla pod nogami. Predvsem pa pomisli, da ti je že en krat uspelo in ti bo tudi sedaj. :oki:

Aslan, alexx hvala za odgovor in nasvet.

Tudi sam sem razmišljal v tej smeri. Polovička je zame definitivno preveč za začetek. Kar se pa psihoterapije tiče se pa tudi zavedam, da bom moral nekaj v tej smeri storiti.

Moram pa povedati, da sem ta trenutek čisto OK. Ne razumem, da sem bil pred cca. 8 urami čisto na tleh v popolnem obupu. Pri tej svoji anksioznosti opažam, da se tekom dneva počasi stopnjuje, nato doseže svoj maksimum, nekaj časa vztraja, nato pa zelo hitro skoraj popolnoma izgine. Sicer ponavadi glih malo ostane, kar me niti ne moti (izgleda, da se mi je prag bolečine glede tega malce dvignil), je pa to problem, ker vsi vemo, da iz malega zraste veliko. Kar hočem povedati je to da, sem lahko cel dan čist OK, tako kot, da ti problemi v mojem življenju ne obstajajo, nato pa kar iz nenada BUMMM...
Zaradi tega sem v dilemi ali naj začnem z jemanje AD-ja.

Alexx, kar se pa tiče telovadbe, se pa tudi sam rad poženem do roba svojih zmožnosti. Ja muskul fiber  je v primerjavi s tem prav prijeten  :sesmejem:.
 

Pogosto so tu zadaj nezavedne avtomatske misli ...
naši strahovi, skrbi ali pričakovanja ki jih "premlevamo" čist nezavedno.
Misel sproži čustvo ... in tega zaznamo v telesu ...
Npr. misel kako nečesu ne bomo kos (se je niti ne zavedamo) lahko sproži v telesu občutek tesnobe (tega pa zaznamo) in se pol čudimo odkod tesnoba.

Prav tako lahko simptomatiko izzovejo določene trenutne situacije "triggerji" ki prebudijo v nas
spomine na določene travmatske izkušnje ...

V terapiji se učimo prepoznavat take avtomatske misli,
učimo se sprejemati telesne občutke, prepoznavati čustva ...

 :rozicodam:

Aslan, hvala za odgovor.

To kar si napisala glede avtomatskih misli in "trigerjev", moram reči, da se mi točno to dogaja. Zadnji teden, od kar sem padel v "krizo" se "samoanaliziram" (poskušam loviti dogodke in misli ki sprožijo anksioznost). Ampak fora je v tem, da te misli, dogodki sploh ni nujno da so stresni, travmatični oziroma na kakršenkoli način povezani z anksioznostjo. Moji možgani oz. jaz sam nekako vedno znova najdem, če je pa ni, pa ustvarim to povezavo. No do takega sklepa sem prišel, morda se pa motim???

Da si še malo olajšam dušo, moram povedati, da sem včeraj zvečer vzel 1/4 cipramila (tabletke so tako majhne da se je na manjši del enostavno ne da razdelit). Današnji dan je bil, glede počutja, za odtenek slabši (izvedel sem, da je, po hudi bolezni, umrl sodelavec in prijatelj :'().

Imam pa še eno vprašanje glede jemanja AD-ja. Kdaj je bolje vzeti tableto, zvečer ali zjutraj (zaradi stranskih učinkov sprašujem. Verjetno je bolje le te malce prespati)??

P.s. še enkrat hvala Aslan za modre in tolažljive besede.

Moje sožalje ob izgubi prijatelja Ijan.
Takšna novica pretrese vsakogar, sedaj ko si v slabši koži pa se te še toliko bolj dotakne.
Sprejmi žalost, solze ... čustva pustiti da so in ne pred njimi bežati ali jih zanikati.

V lekarni se dobi rezalnik za tablete, priročna in čist poceni zadevca.
Veliko lažje kot Olfa nož.

V samopomoč so ti lahko tudi simpatično pisane knjige za telebane.
Včasih pomaga ko smo v stiski in si malo preberemo in vidimo kam vse nas zanese naš um ;-)
- Premagovanje anksioznosti za telebane
- Depresija za telebane
- Kognitivno-vedenjska terapija za telebane
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Ponekod je napisano v navodilih kako priporočajo jemanje: zjutraj ali zvečer.
Moja izkušnja je zvečer, ker imajo tudi malo sedativni učinek in se lepo zazibaš v spanec.

Kadar padeš v samoanaliziranje in premlevanje se posluži tehnike Mindfulness.
Biti tukaj in zdaj ... polno in nepresojajoče prisoten v tem trenutku.
Zavedanje dihanja, občutkov na koži, predmetov okoli tebe ...

 :rozicodam:

Aslan, hvala. Malce se ponavljam s tem svojim zahvaljevanjem, ampak drugače ne znam (moč navade).

Za danes bo to dovolj.

Lahko noč vsem.

Dobro jutro vsem skupaj.

Evo stranski učinki AD-ja, so spet nazaj (v vsej sviji veličini) :'(. Čez noč nisem spal skoraj nič. Po navodilih zdravnice sem si pomagal z lexaurini, vendar ni bilo željenega učinka. Ne morem verjeti, da so se stranski učinki pojavili tako hitro in po takšni mali dozi AD-ja (2x 1/4 cipramila). Se mi zdi da bi bilo vseeno če bi začel s predpisano 1/2 tablete na dan, ker slabše tako ali tako ne more biti, ali pa se morda motim??? Ker če primerjam intenziteto stranskih učinkov sedaj in ko sem prvič začel z terapijo, moram reči, da neke bistvene razlike ni.
Naj še povem, da se pri meni stranski učinki odražajo v obliki nenormalnega full potenciranega strahu in napetosti. Vsi pa se dobro zavedamo kako strah ohromi človeka.

Da nebom preveč jamral in dolgovesil, naj bo to zaenkrat dovolj.  Danes se bom verjetno še kar nekajkrat oglasil, do takrat pa bodite vsi  skupaj dobro.

Ti mirne duše jamraj. Za to smo tukaj. Da poslušamo in morda pomagamo. :)

Ker si 1x že uspel dat vse to skozi, potem zaupaj, da bo tudi tokrat ta najhujši del minil.
Res ni prijetno, vražje zoprno je prenašat ta strah, nemir ... ampak MINE .. prej ko slej mine.
Najhuje je takoj na začetku potem izzvenijo ti neprijetni stranski učinki.
Lahko si vzameš tudi dopust, čas zase ... da si odpočijeta duša in telo.

Ko se sestaviš na kukr tok dobro počutje pa le začni s psihoterapijo.
Počasi košček po košku razsikovat sebe, svoje strahove, svoje občutke ...
Spremembe znotraj nas se dogajajo postopoma ...

Jah, Aslan imaš prav. Tudi sam sem prišel do spoznanja, da teh težav sam in samo z uporabo zdravil, očitno ne bom mogel rešiti. Ampak, kot si rekla najprej se moram "nazaj sestavit".

Drugače pa moram povedati, da se je  po res teški noči in nič boljšem dopoldnevu, moje počutje precej izboljšalo. Trenutno sem čisto OK. Me pa malce skrbi prihajajoča noč. Pa tudi tableto bo treba počasi vzet  (upam, da ne bo tako hudo kot včeraj).

Alexx, hvala. Super je, če veš, da kdo posluša tvoje jamranje.

  Ijan to je moja ze ne vem katera terapija ,poslušaj punce,ki so pisale ,veš jaz sem si z nerednim jemanjem -to mislim jedla sem se počutila boljše nehala...-za vsako ,ko se mi je ponovilo se mi je v se hujši oblikipotem zganjam paniko in sem cela nesrečna zaradi svojega počutja ...mene je bilo it sram v lekarno z receptom po cipralex ,kaj si bodo mislili ,ja danes pa imam kar imam ,sem brez apetita ,sem shujšala ...ni ,da ni ,ker sem tudi na začetku jemanja in je GROZNO!!!Zdaj me je pa spet sram in mi je neprijetno ,ko me vidijo ,ker sem tak shujšala kaj mi je ....in kaj naj zdaj rečem ne vem ...jezna sem sama na sebe ,ker sem bila nedisciplinirana do sama sebe in ,ker sem se sramovala ,ko sem si šla v lekarno po tablete!!!Ampak tole me je izučilo in ne preneham več sama od sebe ,sem poročena,mamica dvema čudovitima otrokoma ,ki jima zelim biti mamica ,biti takšna kot sem bila !!!
 lp natika

Natika  :rozicodam: Na napakah se učimo in ti sedaj veš, da boš vztrajala z jemanje cipralexa, tudi takrat, ko se boš počutila bolje. In naj ti ne bo nerodno, kajti še veš ne, koliko ljudi jemlje antidepresive ali pa občasno pomirjevala.

Sicer pa, pomisli, tistega, ki gre vsak dan v gostilno in se napije, ni nič sram...pa čeprav bi ga bilo lahko.  :kiselnasmeh:

Ti želim, da prideš čimprej nazaj v svojo formo...  :oki:

Natika,
tudi mene je bilo od  začetka sram it v lekarno po tablete.  :-[  Sedaj se pa s tem ne obremenjujem kaj dosti, čeprav malce nelagodja še vedno ostaja (verjetno se še nisem popolnoma sprijaznil z vsem tem, kar se mi dogaja).
Drugače pa tole uvajanje AD-ja je res muka vseh muk. Tudi jaz po hitrem "postopku hujšam". Kljub temu, da se silim s hrano, enostavno noče "dol" (kakšna banana in topli sendvič na dan je že kar dosežek). Počutim se pa večino časa, mah saj ne vem če sploh obstaja beseda ali več njih, ki bi opisale to moje počutje. Pa saj sama veš kako je.

P.S. Natika hvala za zs.

    Zdravo !

  Evo spet prebiram in berem in si samo zelim ,da čimpreje mine ,da bom spet nazaj stara jaz...Ijan sem ti včeraj napisala ,če prideš v klepetalnico ,ker sem izvedela kar nekaj dobrih stvari od masi in seveda moje zlate Toye,saj bo minilo tudi to še vedno je in bo tudi sedaj!!!

   lepo bodite ,se beremo,

     Natika

Natika, sorry sem sele sedaj videl sporočila (zs. sem včeraj zvečer slučajno videl ob prebiranju mail-ov). 
Čez vikend sem se poskušal zaposliti z delom zunaj hiše (trgatev...), Zato me ni bilo kaj dosti za računalnikom.

Kaj pa drugače, se "držiš"?? Upam, da ti je je kaj boljše, ker mene ti Ad-ji kar zdelujejo. Vendar se mi nekako uspe prebiti iz dneva v dan. Najhujše je zjutraj pa dopoldne, proti večeru se mi pa, ponavadi, uspe nekako sestaviti. 

Pozdravljeni,
včeraj zvečer sem prvič vzel polovičko tablete Cipramil (do sedaj sem jemal 1/4). Moram reči, da se v primerjavi z vikendom počutim bistveno bolje. Ni še čisto Ok (recimo, da sem nekje na 60% do OK), se pa da vsaj NORMALNO živet. Sicer so simptomi še prisotni vendar so precej izveneli in me načeloma ne ovirajo, tako zelo kot so me par dni nazaj, pri vsakdanjih opravilih. Tudi apetit se mi počasi vrača.
Trenutno mi največji problem predstavlja "spomin " na dni ko je bilo res HUDO. Imam občutek, da so ti spomini kot sveža rana, ki se počasi celi. Ko je še sveža jo moraš pustit na miru, ker če praskaš po njej lahko začne nazaj boleti. Podobno je s spomini, bolj kot razmišljam kako je bilo hudo tiste dni, bolj podoživljam vse skupaj.

Ajde, fajn bodite, se beremo

Ijan prav fajn je prebrati da ti gre tko fajn.
Evo še malo pa si čez tahudi del ob uvajanju AD-ja.
Vsekakor pa si bogatejši za izkušnjo, takšni padci nam pogosto tudi prevrednotijo sistem kaj je res pomembno za nas in kaj ni.

Zapolni življenje s prijetnimi aktivnostmi, išči humor, razvedrilo .... uživaj dan!
 :rozicodam:

Pozdrav vsem skupaj,
da tema ne-bo preveč časa neaktivna bom na hitro nekaj dodal.
V glavnem mislim, da je za mano 9 dan (ponovnega) jemanja AD-ja. Sedaj sem vzel že 3 x polovičko tablete. Kot sem že napisal sem bil prejšne dneve kar OK.
Danes ponoči je blo malo krize, in sicer imel sem nočno moro (se ne spomnim za kaj se je šlo). Ko sem se prebudil pa je vse skupaj izgledalo kot nek panični napad. Ker sem bil kar precej utrujen, se nikakor nisem mogel čisto predramiti. Ves čas sem imel občutek da sem nekje med sanjami in budnostjo. V glavnem spal sem (mogoče) 2-3 ure. Nočnim dogodkom primerno je tudi današnje razpoloženje (v službi, med sestankom sem dejansko za kakšno minuto, naslanjajoč glavo na roko, zaspal ). Ko se v redu NASPIM bo (upam vsaj) vse precej boljše :)

ajde

   iJAN zdravo !

 Tudi meni še ni čisto najboljše in tak kot si napisal jutra so najbolj grozna ,ko tamalega v šolo spravljam se zelo obremenjujem ,da me ne bi opazil ,ker prej moram spit kavo in pokadit cigreto in od tega postanem zelo čudna v glavo, ampak jaz še kr pijem kavo in kadim GROZNA SEM , potem grem v službo in se nekako trudim ,da sem vredu ,čeprav se mi vrti v glavi in skoz razmišljam o tem kdaj mi bo boljše ,ker ne morem več zdržati tega počutja...popoldnevi so malo boljši ...apetit se mi je mogoče malenkost popravil mal več pojem kot pa tiste dneve nazaj ,ko se spomnim ,da nisem bila nič lačna  :(!!Jaz sem začela z ad 31.avgusta torej je danes 24 dan s tem ,da sem dvakrat zraven sina zaspala in jih nisem vzela jemljem jih namreč zvečer in ,da sem zdaj že na celi tableti :),komaj čakam res ,da bom spet kot sem bila....Ijan javi se še in napiši ,če je kaj boljše

                 lp natika

Zdravo Natika,

ja, kaj naj rečem? Jaz nisem ravno tak kot bi želel biti, vendar če primerjam ta vikend s prejšnjim moram reči, da je stanje  boljše. Včeraj mi je dejansko uspelo pojesti celotno kosilo. In tudi simptome (beri stah, panika...) lažje obvladujem, tako, da me ne ohromijo več tako zelo. V glavnem sem še precej daleč od željenega, vendar se stanje izboljšuje.

Kar se pa kave in cigaret tiče....Kave nisem nikoli kaj dosti spil, tako da s tem načeloma nimam problemov (pijem jo tu pa tam, pa še to je prej izjema kot pa pravilo). Cigareti so pa večja težava. Kaditi sem se navadil v študentskih letih, po končanem študiju pa sem postal t.i "priložnostni kadilec". Moram pa priznati (žal), da sem v zadnjih treh tednih začel zopet s staro navado (razvado) :kadim: :kadim:. Sam se zavedam da to ni ok, ampak s tem se bom obremenjeval ko se izvlečem iz tega sr..nja.

ajde, se bom še oglasil

Zakaj se to dogaja? Zato ker si sel nazaj na antidepresiv, namesto da bi strah premagoval sam.
Kdorkoli gre na antidepresiv in po 6 do 9 mesecih prve, toliko casovno dolocene terapije in potem  prekine, mora pricakovati povrnitev vseh  simptomov. To je dejstvo.
 Kdor je enkrat na antidepresivu, se vedno vraca na antidepresiv.
Z veliko podpore in pozitivnih zivljenjskih sprememb  in z ustrezno psihoterapoijo vcasih osebi uspe ziveti vsaj na zelo minimalni dozi antidepresiva.
Redko kdo in zelo mocne osebnosti pa lahko zivijo za vnaprej brez po tistem, ko so enkrat naredilo z njim kuro.

Tebi je nivo serotonina in drugih endorfinov, ki skrbijo za normalno pocutje,  po ukinitvi antidepresiva torej  padejo.. in simptomi so nazaj...

Zato si sel nazaj na antiudperesive. Mogoce ti ne bi bilo treba in bi minilo samo. Ampak zakaj bi se mucil?

Ceprav pravis, da je v sluzbi vse vredu, ocitno zivis nekaj, nek nacin zivljenja, pa s tem ne  mislim druzine in ne tvoje sluzbe, ki jo pohvalis, ampak kaj drugega : nekaj ti v zivljenju ne pase ! Nekje si zakrčen!  NEKAJ DELAS NAROBE, NEKAJ DELAS PROTI SEBI !

Kaj je to, kje je to, ali gre za realne dogodke, ali gre samo za nenaravno in prisilno obnasanje zaradi vrste vzgoje, nisi to in ne obnasas se takokot vsak hip cutis in je frustracija,  (VIR MNOGIH TEZAV S SABO IN PROBLEMOV Z DRUGIMI), verjetno cutis tudi ti sam vedno znova, ceprav se ne zavedas tocno, dokler pac ni izbruhnilo v  nakopiceni energiji v oblik  panik. Ampak v vsakem cist !"normalnem" stanju, kadar cutis  v neki situaciji rahel nemir, neugodje, nelagodje, obcutek krivde (saj ne ves, ali utemeljen, o ne omres vedet, lahko si tak sekiranec,  gnjavator in komplikator  po naravi), obcutek  da nekaj ni prav,

mogoce pa samo prisiljeno neustrezno obnasanje in reagiranje, pa mali nesporazumi?  Prav imajo stari ljudje, da 'iz malega raste veliko', enako tudi ti eskalirajo nakopiceni v oblik "bega", napadov groze. Ker si sam do sebe prezahteven, mogoce, le zakaj ti je treba muskel fibra, le zakaj s enimas rad in  se raje ne relksiras, ce ti pase, razen ce ti bolecina  pšase. To nekaj pove. Prevec zahtevas v zivljenjuu od sebe. To se vidi ze po tme, kako se pohvalis, da si po poklicu in v sluzbi inzenir necesa... Manjka ti samouzavesti, sicer to ne bi pusarjal. Niis zadovoljen.

Zacni redno hoditi k dobremu psihoterapevtu, da ne bos celo zivljenje na antidepresivu, prej zacnes, bolje je,  Pa pojdi ko ti bo bolje, v dobro druzbo, manjka ti mogoce nekaj, kjer bi se pociutil pripadati - toda biti pripaden necemu, nekomu, kjer bi se cutil popolnoma sprejetega takega kot si in popolnoma varnega in bi lahko zaupal v popolno spostovanje nadrejenega, brez da bi se od tebe zahtevala 100% v vsem  kar obstaja, razen v okviru tvojih nalog. Rabis nazaj dobit obcutek varnosti in gotovosti, da je vse prav, da je vse dobro. Tega zdaj nimas.

Nespecnost je vir  mnogih dusevnih bolezni.
Tudi sama trpim za tem.
Ko se naspim, je  dan ok ali skoraj ok, sem prisebna.
Ce pa ne spim dobro vec dni, pa sem druga oseba, takrat delam neumnosti, drugace razmisljam.
Neprespana cutim veliko stisk, krivde, zalosti, strahu, jeze, nepotrpezljivosti,  nevede predstavim nekaj vecje kot pa je v resnici.

Velja za vse nas : spati ne more le zelo globoko zaskrbljen, zalosten ali zelo zivcen clovek ali maničen  človek, po glavi poskodovan ali ta, ki trpi ne trpis hude telesne bolecine.
Zato mislim, da si tako kot vecina nespecnih nevroticna oseba, ki trpi cez dan, vendar sproti pozablja vse tezave in ne izraza svoje bolecine sproti. Po domace : zivcen ko pes, pa zaradi lepe vzgoje tega ne pokazes. Pa se potem to pokaze v obliki bolezni strahu in groze, ker se ne ocistis sproti takrat, ko rabis, morda obremenjen z vecjimi pooblaatili in dolznostmi zaradi tvoje, po tvojem prepericanju castivredne suzbe, da ti ne spodobi, ne cez dan doma in med zlahto (nic nisi povedal o sosedih, PRIJATELJIH, CE JIH IMAS in lastno druzbo? In o sorodstvu).

Po moje je prestrasenost posledica nakopicenih frustracij,  ki niso dobile ventila in ne tolazbe .

 In : ce ni sproscenega zivlenja. Je treba it nekam, se vlcanitg v neko drustov, kejr pa bo na pfrvme mestu kolegalnost, varnost, pripadnost, koristnost, tovaristvo. Nekaj ti manjka.

tudi jaz se strinjam z zgoraj napisanim - sigurno je tam izvor...glede spanja pa : jaz osebno sem imel hude tesnobe in napade cez da, spal sem pa vedno kot dojencek :)  zdaj ko hodim na terapije in delam s cutenjem teh potlacenih negativnih situacij..se mi je pa spanje malo poslabsalo - me je terapevtka opozorila na to - sam vseeno, a ni zanimivo ?

lp

Chilispace,  jaz isto nekoc v mladosti, globoko spala ne glede na dnevno muko. žPotem pa imas ti mogoce zdaj zaradi psihoterapije vec skrbi al pa vec premlevas, pa to buta ven v obliki nespecnosti. Pri tebi ne gre za, z antidepresivom zacasno- povzroceno organsko nespecnost, niti za organsko okvarjen sistem za spanje po poskodbi al kaj takega, tudi ne za nespecnost zarad opustitve pomirjevala/uspavala. Jaz si ne bi nikol upala na psihoterapijo kljub denarju, ce nimam izpolnjenega zivljenja za v pomoc in podporo, razen na splosni pogovor kar k splosnemu psihologu, ali k vec njim, da slisim mnenje od vec ljudi,  ki bi mi povedali, kaj je prav in kaj narobe.

neimenovana,

ja, jaz imam te probleme sedaj zaradi oncutkov, ki butajo ven kot pravis..res je ja - in sem tolko ' odprt ', da jih pac ponoci v podzavesti podozivljam - sej gre tudi ponoci na bolje pocasi, hvala bogu...drugace pa - zakaj si ne bi upala na psihoterapijo ? meni je slo kar na bolje, se vedno imam tesnobe vendar zelo krajse , po par sekund oz minut - je pa res, da so odvisne od sprozilcev...ampak se ne dam madona :)

je pa res, da imajo nekateri hujse oblike teh tesnob - jaz sem vesel, da so se zelo umirile, ker lani in na zacetku tega leta sem bil totalno na tleh..pa se depresiven posledicno..zdaj je najbolje v tem letu :)

Naj tako ostane, tebi to pomaga  8)
Kaj bodo pa z mano naredili, pa še ne vem, kaj bi mi pomagalo, pozno je za to, prej se zacne, temboljse.

Živjo vsem!
Že nekaj časa nisem napisala nič tu gor, sem bila recimo OK, zdaj pa zadnja 2-3 tedne spet tavam v začaranem krogu- ki me tako spominja na 'moje začetke' ko sm dojela da me muči anksioznost.. Grozno v glavnem..

Zakaj pišem pod to temo: Ijan je napisal, da je ponovno začel jemat tabletke. Jaz pa sem pred 3 tedni zaključila z njimi, na predlog psihiatrinje (nekaj o moji psihiatrinji- ko sm se na začetku spopadala z obiskom in izbiro psihiatra, nisem vedla kako se bova ujeli; no, mislim da se nisva. Razen tega da mi je predpisala Ecytaro, nisem imela občutka, da mi pomaga- pa sem se ji kljub strahovom odprla, skušala razvozljat uganko zakaj sem se kar naenkrat začela bat celega sveta..)
Tabletke sem iz cele zmanjšala na polovičko in po 1 tednu opustila še to.. in potem se je stopnjevalo.. strahovi tu, strahovi tam..zdaj so že skoraj povsod, vse več jih je...res kot na začetku..

Zdaj se poskušam umirit nazaj, berem priročnik o anksioznosti, poskušam preusmerit misli itd.. A nisem sigurna da bo tokrat to dovolj.. :/

Mi lahko lepo prosim predlagate kaj naj storim? Začnem s kakšno psihoterapijo, al nazaj na tabletke?.. čeprav nisem nikoli ko sem jih jemala imela občutka da sem se čisto znebila strahu...?

Pa še tole: sem veliko zunaj, na zraku, nisem pa neka športnica- a je res v veliko pomoč, da si fizično v kondiciji?

Res bom vesela komentarjev!

Vso srečo,

punca, ki se boji gužve, slabega zraka, nabasanih, zaprtih prostorov, vročine, nastopov...in še česa. Hkrati pa imam zelo rada ljudi.. :) (včasih se sprašujem kako je možno to dvoje skupaj??? :)

Banana  :rozicodam:


Ko prenehamo jemati antidepresive, se lahko po nekaj tednih naše počutje poslabša. Ker se namreč kemija v možganih spremeni in potrebuje nekaj časa, da se ustvari nova raven naših receptorjev, ki se odzivajo na določene kemične snovi v telesu.

Jaz lahko povem iz svoje izkušnje, da sem ob vsakem nižanju za polovičko, čutila poslabšanje v počutju. Polotili so se me nemir, žalost, nervoza, nekontrolirane misli, strahovi...Vendar se je po določenem času to umirilo. Sedaj sem na polovički Asentre že od janurja.

Nekaj naših različnih izkušenj ob zmanjševanju ADjev pa si lahko prebereš tudi tu:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13007.msg312983.html#msg312983



Že to je super, da se znaš boriti proti anksioznosti.  :oki:
Jaz bi ti predlagala, da se s pomočjo psihoterapije pričneš ukvarjati z izvorom svojih strahov. Sami tableti strahov in naših težav ne odpravijo, temveč nam zgolj pomagajo, da se lažje spopademo z njimi.

V prispodobi bi lahko rekla, da so ADji kot obliž na našo rano, vendar pod njimi je naša rana še vedno odprta, le mi je ne vidimo...Psihoterapija pa to "rano" očisti, ter jo počasi zdravi, dokler ne ostane le še drobna brazgotina, kot spomin na nekdanjo bolečino.


Fizična kondicija je v vsakem primeru dobra, saj se lažje spopadamo s stresnimi situacijami. Vendar pa za to ne rabiš biti športnica, dovolj je že, da se redno gibaš.
Sicer pa tudi športniki doživljajo duševne stiske, kot so depresija ali anksioznost...Mislim, da lahko to doleti vsakogar, ne glede na to, s čim se ukvarja.  :kiselnasmeh:


Tako se tudi jaz počutim, torej nisi edina.  :pomezik: Anksioznost je hecna reč in včasih se pojavi na takih mestih in ob takih situacijah, ki nam ne predstavljajo nevarnosti, vendar mi imamo občutek, da bomo kar umrli od groze.
Pri tem ti pomaga zgolj izpostavljanje...vedno znova in znova, ker si s tem dokažeš, da se ti ne zgodi nič hudega in s to izkušnjo krepiš zaupanje vase pri izpostavljanju.  :oki:
Je težko in mučno, vendar je edina prava pot...

Banana, želim ti, da se tvoje počutje čimprej umiri  :rozicodam: