FORUM Nebojse.si

Spet jaz!Do danes je bilo moje počutje ok,dneve sem lepo preživljala sama s hčerko ob tem sem tu in tam čutila samo še majhno tesnobo,ampak proti prej je bilo odlično.Na momente sem postala mogoče malo razdražljiva,tečna,včasih žalostna,ampak sem se nekako vedno pobrala in poskušala gledat s pozitivne plati itd...nisem več zapaničarla za vsako slabše počutje oz.nisem več imela misli,da sem v depresiji in nevem čem še vse-sprejela sem to kot del življenja oz.da pač vsak dan človek ne more pokat od sreče.Danes pa je mama bolj v hecu omenila,da kaj če umre...v tistem pa...tla so se mi zamajala in od teh besed dalje sem vsa na trnih,zmedena,panična,nervozna.Sedaj pa razmišljam samo še o tem,da če se to zgodi se bo meni sigurno zmešalo in bom pristala na psihiatriji,vzeli mi bodo otroka in za njega bosta poleg partnerja skrbela njegova starša,ki pa roko na srce nista najbolj ok,sploh tast(če samo pomislim,da bi on vzgajal mojo hčerko mi postane slabo),kajti ta tast je iz svojih otrok naredil čustvene invalide npr.moj partner je zelo zaprt vase,komajda se kaj pogovarja,vsega ga je sram in včasih kot da živi v nekem svojem svetu in taka sta tudi njegova sestra in brat-zablužena do amena.
No...grozno mi je samo,ko pomislim kaj bi se mi zgodilo,če bi moja mama umrla.Nevem zakaj,ampak imam močen občutek,da če se mi nebi zmešalo do konca,bi pa sigurno pristala na tabletih.Tablet se sicer ne bojim tako,ker vsaj vem da bi imela hčerkico ob sebi,ampak da pa kje pristanem pa mi jo vzamejo in pridem ven in,da je ne dobim več nazaj-iskreno mislim,da bi se tast trudil v tej smeri in tudi prepričeval mojega v to smer(moj partner pa svojemu očetu in mami ne ugovarja ničesar nazaj,tiho je ko miš,edino tu in tam kaj reče,če je že res too-much).In evo zdaj se cel večer,odkar je mama to omenila obremenjujem s tem.Pa se opravičujem,če sem slučajno nepovezano pisala.

....kaj bo če bo...Tipična paničarka z bezljavimi mislimi. Seveda samo v grde in negativne zadeve.  :'(
Daj no, dont panic! Vse bo ok.
Mama bo seveda en dan umrla. Vsaj tako se pričakuje. Da starši umrejo pred otroci. A to je še daleč. Kaj bi zdaj razmišljala o tem? Izgubljaš čas, pokvariš si dan, živiš v strahu.  :A)
Tipičen strah - strah pred smrtjo. Ko se zavemo svoje in tuje minljivosti. Je pa res, da nas panika mine, ko sprejmemo vsakršno smrt (minljivost) kot del življenja. Sprijazniti se s tem ni ravno lahko, je pa edina možnost, da lahko živimo tukaj in sedaj, brez grooooznih misli o tem, kaj se lahko zgodi. Če se bo...Kdo pa pravi, da bo šlo po tvojem črnem scenariju?!
Korajžno odženi take misli in uživaj z otrokom, glej kako raste in veseli se njegovih napredkov.  :rozicodam:

Ja,sej jaz vse to vem,da je to del življenja in da vsi enkrat umremo,ampak zgleda se s tem še nisem sprijaznila :ne:.In vem,da bi si morala vse to nekako dopovedat,ampak pri milem bogu,nevem kako.Lahko,da se mi nebo zmešalo,ampak glede na to kako sem navezana na mamo....nevem.Sej se drugače ne obremenjujem s tem,razen če me kdo spomni,takrat pa se obremenjujem v extreme.

ZAvedat se moras, da tako kot imas ti rada svojo mamo, tako ima tvoja hcerkica tebe in , da ce se tebi kaj zgodi ( v primeru mamine smrti )i, bo ona prizadeta - v tem primeru moras nehati gledat samo nase kot zrtev, ampak posledicno na svojo hcerkico...obrni se k njej, ne vase !

lp

Tudi v tej smeri razmišljam oz.se tega zavedam,da bi ona trpela.Se pa vsekakor vedno nagibam na hčerkino stran oz.se postavljam v njeno kožo in vem da morem sama sebe prepričat v to,da tako pač je in da tako je življenje,da živimo in nato umremo,ampak mi še nekak ne gre najbolje od rok.