FORUM Nebojse.si

Živjo!

Naj povem svojo zgodbo. Pri meni se je začelo v srednji šoli. V četrtem letniku med glavnim odmorom smo kadili na dvorišču. Dan kot vsak drug. Kar naenkrat sem dobila en tak čudn občutek, nelagoden, neprijeten za telo in psiho, čist sm otrpla. Dons vem, da je bil to moj prvi napad tesnobe. Takrat pa sm vse znake pripisala kajenju???? in sem se odločila, da bom nehala.
Potem je bilo vse ok, nardila sm maturo in se vpisala na faks. Proti koncu 1. letnika, ko bi mogla predstavit svojo seminarsko nalogo, bummm, spet panični napad. Seveda takrat nism zmogla vsega skupaj spelat in sem dobesedno ušla. Sledile so prvomajske počitnice, ko sem doživljala napad za napadom. Enkrat sem celo hotla, da me mami pelje na urgenco, prepričana da umiram. Končno sem zbrala pogum in odšla k zdravniku, kjer so moje simptome pripisali nepravilnemu delovanju ščitnice, kar se je izkazalo za neresnično. Vztrajala sem, da je z mano, z mojim telesom nekaj narobe in zaradi bolečin v grlu in težkega požiranja so mi dali antibiotike proti angini. Tisto leto sem zarad težav sama s seboj ponavljala letnik in se sčasoma nekako pomirila.
Faks sem speljala do konca, manjka mi še diploma. Zarad alkoholizma v družini nisem več zdržala doma in sem se preselila k fantu. Našla sem si službo. Postala pa sem drugačna. Zelo težko navežem stik, ob spoznanju nove osebe (fantovih prijateljev) sem ponavadi kar tiho, nasploh sem se zelo zaprla vase, izogibam se novim situacijam, povsod grem s fantom, na faksu sem vedno našla izgovor, ko je bilo treba predstavit svoje delo, nastopat pred kolegi, zelo sem občutljiva na pripombe in kritike iz okolice, prijateljic nimam veliko, tiste, ki pa so pa jih zelo zanemarjam, sem zelo nesamozavestna, čeprav nimam nekih velikih fizičnih pomanjkljivosti, ves čas sm nekako nesproščena, koncentracije nimam, idej, ki jih rabim v poklicu tudi ne, veliko pozabljam, povrhu vsega pa zadnje čase še težko kaj povem, večkrat se mi kar zatakne in pomešam vrstni red besed. Okolica me sprejema kot tiho, zadržano osebo, vendar vem, da to nism jst. v Mlajših letih sm bila vedno zelo komunikativna, priljubljena, odlična učenka, nasploh mi je vse šlo dobro. Zdej pa ob vsem, kar ne zmorem čutim velik poraz. Zelo sem nesrečna, ker zarad vrtoglavic ne morm v hribe, vendar sem včasih z očetom velik hodila brez težav. Na telefon se redko oglasim, klica skoraj nikoli ne vrnem ali pokličem prva. Zabav zame ni, službeni pikniki mi predstavljajo največje gorje.
Letos se je začelo pred poletjem. Ne vem ali je bil kriv stres v službi ali kaj. Drugače mi v življenju ni hudega, dnarja je dost, streho nad glavo imam. Počutila sem se vedno bolj utrujeno. Spala sem nenormalno veliko. Veselja do šivanja ali fortografiranja ali urejanja svojga bloga, kjer sem prej našla velik utehe ni blo. Niti gospodinjskih del nism več zmogla. Potem pred mojim dopustom me je doletu še en šok. Fotr je po treh letih brez alohola spet bil več dni čist na glavo. Ker so me zaposlovale priprave na dopust, sem še kar nekak zmogla preko tesnobnih filingov. V grčiji pa me je "zasukal".Tokrat zelo hudo. Tesnoba je bla prisotna ves čas, tresla sem se, pri plus 35 stopinjah me je skoraj skoz zeblo, nisem bla zmožna komunicirat, se skoncentrirat pri branju knjige, ves čas sem bla zaskrbljena zarad sploh ne vem česa, plavat nism upala, ker sm se bala da me bo ne vem kaj v morju doletel, pogledi drugih ljudi so me spravljal v nelagodje, le kaj slabega se pogovarjajo o nen, panični napadi so me spremlja predvsem ponoč, ko nism mogla spat, misli so mi begale kot stroboskop, misla sem da se mi bo zmešal, oziroma se mi že meša, povrh vsega pa mi fant v situacijah ni prav nič pomagal, češ da naj se pomirim, kaj mi pa je?, kar je vodil še v prepire. Stiska je bla tako huda, trepljenje dan za dnem, noč za nočjo, da sem samo čakala odhod domov in obisk zdravnice. Predpisala mi je paluxon (s stranskimi učinki se še borim), uspavala, da sem se vsaj mal naspala in psihoterapijo. Hud udarec je bil, ko sm mogla v psihiatrično bolnico na prvi pregled. Vpisala sem se tudi v tečaj sproščanja, pred katerim imam veliko tremo. Zaenkrat mi gre dobro, tesnoba je minila, včasih zvečer me še zagrabi brez razloga. Sem še na bolniški in upam, da bom dobr prestala ponovn spopad s službo in sodelavci. Težko mi je povedat kako je z mano, tudi starši ne vedo. Hvala vsem za vzpodbudo in pogum, ki sem ga našla na teh straneh, da sem spregovorila. Počasi uvidevam, da so mnogi ljudje prijazni in mi nočejo nč slabga, tudi fant ne in da se nima česa bati, življenje vendar ponuja velik lepega.

Glej, točno ta stavek si ponavljaj  :oki: .. išči si družbo ljudi, kjer se boš lahko sprostila, brez zadrege spregovorila . Sploh pa si reci, to sem jaz, nikomur nočem nič žalega, delam tisto kar hočem .. Ti povem, ko boš dobila malo samozavesti, ko se boš imela (sama sebe) dovolj rada,  :-* takrat boš tudi pripravljena spregovoriti o svojih težavah - seveda ne komurkoli in vsevprek  :nehvala:. Prej pa - koga pa sploh to briga  :pomezik:

Saj bo... vsi smo preživeli začetne strahove, stranske učinke  ... "joj, a res rabim tablete ??  :o.." Saj pravim, koga pa brigajo te zadeve. >:(. samo tiste, ki so ti pripravljeni pomagati.   

Res, življenje je res lahko lepo, sploh če si z "malim" zadovoljen  :oki: ...

p.s.: pojdi ven v naravo, ti povem - pomaga  :wav:

Ne izogibaj se srečanj z ljudmi. Če se boš preveč zaprla vase te bo v duši bolelo. Niso vsi ljudje slabi .
Če vidiš da se s kom ne štekaš se pač odmakneš in greš drugam. Pa tako je po slabih izkušnjah ne bi smeli odnehati iskati boljše priložnosti. Kar korajžno ! OLJA

Tesnoba je bla prisotna ves čas, tresla sem se, pri plus 35 stopinjah me je skoraj skoz zeblo, nisem bla zmožna komunicirat, se skoncentrirat pri branju knjige, ves čas sem bla zaskrbljena zarad sploh ne vem česa, plavat nism upala, ker sm se bala da me bo ne vem kaj v morju doletel, pogledi drugih ljudi so me spravljal v nelagodje, le kaj slabega se pogovarjajo o nen, panični napadi so me spremlja predvsem ponoč, ko nism mogla spat, misli so mi begale kot stroboskop, misla sem da se mi bo zmešal, oziroma se mi že meša,

Ojla Tinka, tud jaz se tko počutim. Več dni sem super ok, potem pa me zagrabi. Evo v nedeljo me je in sem še danes k en zombi, upam, da čimprej mine.

Vse dobro ti želim.

Draga Tinka....tvoja zgodba o doživljanju tesnobe, panike je tako zelo podobna vsem našim zgodbam.
Ohromi življenje, postanemo zaprti v svojem domu, vse manj je druženja...vse več strahov...

Ja seveda, si na pravi poti....

Panične napade se uspešno zdravi z antidepresivi in psihoterapijo.
Predvsem kognitivna-vedenjska je v začetni fazi zelo učinkovita.
Da se naučimo, da so ti občutki, "samo občutki"....in da na njih vplivajo naše misli, nezavedne misli...

Naprej pa potem vidimo sami, kako in kaj. Iščemo vzroke težav, nekdo jih ima od otroštva, nekdo od
zlorabe, nekdo od smrti bližnjega, drug od ločitve, vse sorte dogajanj.
V nas so se vtisnili vzorci, kako stvari dojemat in kako na njih odreagirat.
Skozi psihoterapevtski proces se učimo spoznavat sebe, svoja izkrivljena dojemanja realosti,
popravljamo vzorce odzivanja...

Mnogi med nami pravimo, da nas je bolezen spremenila.
Spremenila na bolje.
Saj nas je prisilila soočenja s samim seboj, kdo smo, zakaj smo?

Ta zadni del zna biti včasih malo srhljiv.
Sploh, ker v tem momentu niti nevem točno kdo sem. Se mi zdi, da mi je šlo pri 16ih bolje v spoznavanju same sebe.  :ne:

Tako zelo se strinjam s tem....
...nesproščenost me ovira pri vsem kar se lotim, pa naj gre za obisk trgovine al pa spoznavanje novih ljudi....počutm se tko drgačna in nerazumljena, kot da ne spadam nikamor.

Jap jaz se počutim, kot da se mi cela osebnost razpada in kot, da sem zgubila svoj "jaz".
Nevem več a bo kdaj boljše al ne bo al čemu nej sploh še verjamem??
Pet dni je vse ok, potem gre pa spet na dol. Pa gor pa dol...a bo šlo kdaj sploh samo gor???  :'( :'(

hm Putka sorci se ne spomnim,ali hodiš na psihoterapijo? - vem pa, da nimaš zdravil oz. jih odklanjaš, zato ti toplo priporočam obisk pri psihiatru, kajti nihanja žal ne bodo ponehala sama od sebe in lahko se pridruži še depresivna motnja, vendar takrat je pot zdravljenja zelo zelo težka.

Nimam nihanj v razpoloženju (slaba volja - dobra volja - pri meni je volje za odvoz) ampak bolj ta anksiozna nihanja. Skrb in nasploh to čudno počutje, pa brez strahu in pač ne-čudno počutje pa brez paničnih napadov tri tedne pa spet panični napad (grrr) pa ta umsko telesna odsotnost (sovražm ta filing). Hitro se navadim na življenje brez strahu in neprijetnih simptomov, skoraj že pozabim na njih, čeprav od zadnjega mine le nekaj tednov in me vsakič zdela, ko se ponovno pojavijo.

Terapijo imam ja, precej redno.
Bom vprašala za tablete še enkrat oz. se bova pogovorila.

Hvala za skrb, masi.

Ta problem imam jz že kar lep čas!! Največja uganka na svetu mi je: KDO SEM?!?! Kaj bi rada v življenju????
Nekoč mi je rekla neka prijateljica, ki je 10 let starejša od mene, da je tudi njo v najstniških letih dajalo to vprašanje, vendar jo je kasneje enostavno "povozilo" življenje in se ni imela več časa ubadat s tem. Nehala je razmišljat o tem in "samo" živela, kar uspešno počne še danes. Ne vem, mogoče je to odgovor. Ampak pomoje ni, ker sem sama od samega začetka, pred osmimi leti probavala s to metodo. Samo vrzi se v življenje, ne pusti se temu....  Ignoriraj to, tega ni, ne bo te oviralo v življenju, ne pustim se temu!!! Naša telesa pa so narejena samoohranitveno, npr. : če sediš na žeblju te boli ali pa če srečaš tigra, ti bo naravna reakcija telesa (strah) preprečila, da ga greš božat in si tako ogroziš življenje!! Tako se mi zdi, da tudi te naše bolezni izhajajo iz tega. In če te opozorilne znake prezremo oz se "borimo" z njimi na način, da jih iz dneva v dan premagujemo, namesto da bi se ustavili in razmislili zakaj in odkod izhajajo. Sama sem hodila na vse žive psihoterapije, vendar, ko se je stanje izboljševalo, sem pozabila na delo na sebi in začela spet živeti "po starem". Sedaj pa sem si končno dopovedala, da ni bolezen tista, ki me ovira v življenju!! Nasprotno!! Je samo opozorilni znak za tisto kar me resnično ovira na poti do srečnega življenja, je reakcija na le to. To je tako, kot da bi vsak dan hodili čez trnovo grmovje in iskali način, kako zdraviti rane, namesto, da bi nehali hoditi čezenj.
Na začetku svoje "anksiozne kariere" sem brala knjigo nekega psihiatra (žal se ne spomnim ne psihiatra, ne naslova knjige), kjer je opisoval spopad neke svoje pacientke z anksioznostjo in paničnimi napadi. Rekel je, da je tako kot skoraj vsi prišla k njemu samo z enim namenom: Da se nehajo napadi in tesnoba. Torej, da bi dobila čudežno zdravilo za rane, ki jih ima od trnovega grmovja. In priznam sama sem bila ista. Še vedno mislim, če bi mi kdo ponudil čudežno tabletko, ki bi ustavila ankso in depro ter paniko, bi jo takoj vzela!! Vendar to ni rešitev. Gledala sem neko oddajo, kjer je bila punčka, ki ni čutila bolečin (fizično), prva reakcija je bila: blagor njej; nato so pa skozi oddajo pokazali, da naše bolečine nikakor niso naš sovražnik, ampak prijatelj!! Punčka je bila cela porezana, imela veliko notranjih krvavitev in bi skoraj umrla, ampak ona tega pač ni čutila. Ko se je recimo usedla na nož je na njem obsedela, saj ji nič ni sporočilo, da si škoduje.
Torej moj nasvet za "pravo pot" je, da se borimo z "demoni", ki so vzrok našega stanja (porežimo vse trnovo grmovje na naši poti, namesto da gazimo čezenj) in ne s posledicami (ranami). Pot je sicer težka, ampak je edina prava.

Uf sem se razpisala :kiselnasmeh:

Lp Mačica :rozicodam:

Ja sej to. Če vsaj nebi tolko razmišljala kot razmišljam, a kaj ko me misli včasih prehitijo pa preden jaz njim rečem STOP je bila škoda že narjena. Ahhhh.

Hm Putka pri meni je bila prisotna anksiozna motnja in ker ni bila zdravljena je na obisk prišla še tetka depra, ki se rada druži-hm malo cinično, ampak tako je in začelo se je zdravljenje dveh motenj, ki je bilo seveda dolgotrajno, z mnogimi padci , ampak se je izšlo  :), no upam vsaj, bemti zdajle je tako vreme ko novembra, sivina, mraz, brez svetlobe, da sem spet malo dol  >:(

Putka, meni se zdi precej čudno, da ti ne predpiše AD-jev....ker tako pogosti panični napadi, anskioznost...ufff, a ni to precej izčrpljujoče  ???  ?
Lahko se zgodi, da se stvar še poslabša....in kot je napisala Masi, se ti pritakne še depra.

Ja full je izčrpljujoče. Pa moram rečt, da nimam prav pogostih napadov pa niti ne tko zlo intenzivnih (razen mogoče 2x do zdej) ampak so men tko grozni, da potem rata cela štala. Pa ne ustrašim se nobenga bitja srca pa nobenga pomanjkanja zraka al pa stiskanja grla, ustrašm se, ker v tistem začnem razmišljat, da se mi bo zdej - zdej zmešal in se počutm kot, da me je neki obsedl. Pol mi pa misli začnejo drvet sto na uro pa zdi se mi k da sem tri centi nad tlemi (verjetno ta depresonalizacija al kaj jaz vem kaj se dogaja), uglavnem, da se ne ponavljam, mam skoz občutek ko da sem na robu shizofrenije. Govorim o zadnjih parih dnevih, odkar sem dobila spet panični napad. Pred tem sem bila super ene dva tedna, minimalni znaki ankse in panike a evo, čim pride napad, mene zdela u nulo.
Te misli so pa neki najbl strašnega pa ta en "čudn" svet v katerem sem. Drvijo k nore, vse analiziram in vnaprej razmislm, obsedena sem z vsakim korakom, ker sem tko obsedena s tem, da bom znorela se skos poslušam k govorim, da ja ne bom začela neki nepovezanega blebetat. Ajjjej. Pa itak se nikol nič takega ne zgodi, vse je smiselno in razumljivo ampak pač ta filing...

Dejte mi povedat, a je to normalno za to stanje? Tele misli nadležne, ki me kar prehitevajo. Al se mi meša? A je možn, da se mi meša? Od domačih nima noben psihičnih težav, tko da se nekak mal s tem tolažim pa tud jaz nisem kazala nobenih psihičnih težav, vse do evo...pol leta nazaj. Je pa res, da se folku včasih mal frč frč kr tko.

Če bi jaz vedla, da se mi ne bo zmešal, bi pol simptomov izginlo. Ker največja težava pri meni je, da se bojim smrti in da se bojim tega, da se mi ne zmeša. :o

Sej zdele k bom šla mu bom rekla, da nardim dva koraka naprej pa enga tazga velikega nazaj, da je joj in da tkole več ne gre. Me je pa tok strah antidepresivov pa teh vaših pisanj o tem kok je grozno na začetku.

Mi je pa neki čudn, da mam tok volje pa energije pa še kar se družim pa hodim laufat pa danes grem na aerobiko pa vedno se mi da zrihtat pa ni mi težko it v šoping  :laughing:, v službi čist funkcioniram, ok mam mal slabše dneve, ampak funkcioniram.
Nevem no, glede na to vse, bi človk res že obupal. :(

A z antidepresivi te simptmi izginejo? In kaj bo, k jih enkrat neham jemat? Tega me je tud strah. Zdej vsaj vem kašno je stanje, kaj bo pa ko se enkrat takega stanja odvadim in pozabim in se slučajno vrne? Se mi zdi, da bi me to še bolj zdelalo.

Putka, sej mene jih je tudi full strah (AD-jev)  :zardevam:....

Sam veš kaj, vseeno se mi zdi, da se preveč matraš, da te bo preveč izčrpalo tako počutje.
Se mi zdi, da si enkrat napisala, da hodiš k Rebolju.... no, prvič ko boš šla k njemu, dejta se pogovort, pa magari samo 1 uro o AD-jih, o tvojih strahovih glede njih....naj ti vse pove kako in kaj je z jemanjem.
Vseeno, če jih tako ogromno ljudi jemlje, potem že ne morejo biti taka groza  :pomezik: ... se pravi, se da z njimi. In glede stranskih učinkov - Cipralex (za tega sem slišala, lahko še kateri drugi) naj bi imel manj stranskih učinkov in poleg tega dobiš zdraven recept za pomirila, da če je prehudo, vzameš 1 tabletko.
Veš kaj Putka, vseeno bolje, da 14 dni potrpiš s stranskimi učinki, kot, da te panika, napadi še naprej tako zelo izčrpujejo....veš, se zna zgoditi, da en dan ne boš mogla več sama obvladati tega in se bo panika samo še stopnjevala in ti počasi sploh ne bo več popustila, niti za kakšen dan ali dva.

Oprosti, te nočem strašit, sam po vseh tvojih postih se mi zdi, da se zelo mučiš in da ne bi bilo slabo naredit korak naprej.... res, pogovori se z dohtarjem.

Men ni jasno kako AD delujejo. A samo vzpostavljajo kemijo pa si zato potem ok al kako? Kaj pa po prenehanju ADjev? Berem, da vas je imela večina po prenehanju spet iste težave. Še vmes med jemanjem dobite kak panični napad al pač meglo v glavo. Ni res? A ste z ADji začeli zato, da ste lahko sploh fukncionirali normalno čez dan? Ker jaz ubistvu funkcioniram. Full aktivna. Sam pač z meglo.  :)
Če bi se dalo kemijo vzpostavljat s čim drugim (razmišljanjem ? ) bi jaz rajši s tem začela. Midva se še nisva soočila z mojimi strahovi, ker je bilo zdej najprej potrebno narediti vse drugo (razlaga simptomov, tehnike dihanja,...).

Kaj pa če bi poskusila še s psihoterapijo. Moj predlog, ker ne vem ali hodiš na kakšno terapijo ali ne.
Nihče ti ne more garantirati, da ti bodo simptomi izginili po jemanju AD-jev. S tem samo blažimo simptome. Spopasti se je potrebno z samim vzrokom problema. Ta pa je v nas.

Srečno.

Orhideja

 :) :) že hodim.

Bravo. Pametno razmišljaš. Ravno za to gre pri psihoterapiji, da svoja razmišljanja in svoje negativne vzorce (ki ponavadi izvirajo iz otroštva) prepoznamo in jih spremenimo. Začnemo drugače razmišljati, gledati na ljudi in svet okoli nas. Tudi drugače gledamo na probleme, ki jih lahko tudi uspešno premagujemo.

Orhideja

Putka, ne znam ti odgovorit na tvoja vprašanja...jih tut (še) ne jem.

Ampak glede na to, da ti to aksiozno stanje traja že dalj časa (ne vem sicer zakaj in kako je do tega prišlo, ne poznam razloga), te pa sigurno lahko vsaj nekako umirijo (moja laična razlaga), seveda se pa moraš medtem ukvarjati z razlogi, ki so do anksioznega stanja privedli....drugače ja, se zna ponovit včasih ali pa tudi ne....zavisi zakaj doživljaš ankso.
Za moje pojme se sedaj preveč mučiš. Preveč pogosto te napada ta anksa.

Bom se še enkrat pogovorila z Reboljem o tem. V prvi vrsti bom res upoštevala njegov nasvet in če zatrdi, da se vse to da brez tablet, bom absolutno vztrajala. Če reče, da si lahko simptome omilim s tabletami, zato da potem lažje delam na sebi, jih bom tudi začela jesti. Nisem prepametna, niti pretrmasta, da ne bi upoštevala vaših in njegovih nasvetov. Želim si le, da se vse to konča in da se ne vrne več.  :unsure:

A če si govorim, nič mi ni, ni megle v glavi, nič ni čudno, vse je super, bo res boljše? A se tega kar si govorimo tudi navzamemo?
Mogoče mam meglo v glavi, ker si skos govorim. Joj čudno je, nisem vredu, kaj se dogaja, spet se dogaja.
Sam kaj, ko me včasih prehitijo misli in predn si jaz rečem stop, je škoda že narejena.


Jaz res rabim tablete.  :)

Ljudje se zelo malo zavedajo, kako naše misli vplivajo na nas in naše počutje.
Naše misli si izbiramo sami. Naše trenutne misli in besede ustvarjajo našo prihodnost. Morda se nam iz navade neka misel vrača znova in znova, tako da ni videti, da jo izbiramo sami. A prvotno misel smo izbrali sami. Lahko se odločimo, da določenih misli ne bo v naši glavi. Lahko izbiramo med pozitivnimi ali negativnimi mislimi.

Seveda to ni tako zelo lahko in enostavno, kot prvotno izgleda. Če smo dolgo časa razmišljali negativno, je preobrat čez noč nemogoč. Pa vendar se da. Če verjamemo, da je težko spremeniti navado ali misel, bo to naše prepričanje povzročilo, da bo to za nas tudi držalo. In ravno obratno, če smo prepričani, da misel lahko spremenimo, bo takšno prepričanje povzročilo, da se bo to uresničilo.

Tu je potrebno veliko vztrajnosti. Ko se stari način mišljenja skuša vrniti (saj je bil dolgo časa navajen razmišljati na enak negativen način) in reče: Težko se je spremeniti, si moramo reči ravno nasprotno: Zdaj sem se odločila verjeti, da postaja spreminjanje zame vedno lažje. In to nam potem mora preiti nekako v navado, ko nas stare misli spet hočejo potegniti navzdol.

Mi smo gospodarji svojih misli in sami odločamo, kaj bomo mislili. Ali ni boljše in lepše za nas in seveda za druge, da razmišljamo pozitivno. S tem ko prevzamemo, takšen način razmišljanja tudi svet okoli nas postane lepši, bolj barvit.

Pa veliko pozitivnih misli in lep dan želim. Sami si ga z našimi mislimi, lahko vedno naredimo lepega. To je naša izbira, kako se odločimo.

Orhideja

....če potrebuješ tablete ali ne, bo najbolje vedel dr. Rebolj in ne mi tu gor, res pa je, da v mnogo primerih-pri meni tudi, sama psihoterapija in pozitivno gledanje na svet ter sprememba mišljenja ter vzorcev ni bila dovolj, kajti kemija je pač kemija in sem potrebovala zdravila, da mi uravnajo kemične snovi v mojih možganih.

Se ti 100% ne bo. Od napada panike, se ni še nikomur. Če bi se ti kdaj "zmešalo" tega sploh ne bi vedela. Med napadom panike ne izgubljaš stika z realnostjo, ampak obratno - na vsak mali dražljaj/občutek si do konca pozorna, koncentracija na tvoje telo/misli je na višku - to je reakcija, ki naj bi nam  naravi pomagala, da se spravimo stran od nevarnosti. Nam pa ta reakcija "tolče", ko okrog nas ni nobene realne nevarnosti in imamo ravno zato en kup občutkov in misli, ki niso za nikamor. Če bi te lovila zver bi ti vsi ti občutki prišli prav, tako pa te samo zmedejo in prestrašijo.
Shizofrenija pa je nekaj popolnoma drugega, ki s panično motnjo nima nič. Kolikor vem, ni bil še nikoli v zgodovini medicine bil zabeležen en samcat primer, ko bi nekdo zaradi paničnega napada postal shizofren.
Torej, ko te bo naslednjič med napadom strah, da se ti bo "zmešalo", si ta strah vzemi kot neizpodbiten dokaz, da se ti v naslednjih 15 minutah zagotovo ne bo. In isto je s smrtjo. Odziv "boj ali beg" nam je skozi vso človeško (in živalsko) zgodovino življenja reševal, ne jemal. Tvoje telo ga lahko prenese brez problemov. Še celo več lahko prenese med napadom kot sicer.
Lp.

masi :

Ja sej mi je že predlagal ( skupaj z mojim strinjanjem oz. po skupnem dogovoru), da bi bilo fajn, če bi midva poskusila brez in počasi nadaljevala pot navzgor.

Samo eno je reči in govoriti, drugo je pa biti v mojem stanju, kateremu trenutno ne vidim konca. Ok, ja, če bo to trajalo še pol leta, leto in bom ob dem delala na sebi in bo šla pot navzgo, lahko potrpim to moje "stanje". Samo jaz tega trenutno ne vem.

Ni mi čis jasn tole s tabletami in kemijo in brez  taglet in kemijo. Bom ga vprašala.

Anchi :
hvala ti za te besede. Full je malo potrebno, da mi odleže. Sej nekako sem se navadla, da mi med napadom panike ne bo nič strašnega, ampak potem ta proces, ki traja (verjetno od napada), ko sem vsa zblojena, verjetno prestrašena in mi misli švigajo kar tako na vse strani, preveč jih je, preglasne in pre-intenzivne so hudič. Pa napeta sem pa vse vidim, vse slišim pa če se kaj premakne se zdrznem (ok ni tko hudo, ampak je prisotno) pa vnaprej si delam scenarije, vse možne, najhujše, najhuje je pa ko grem spat in sem že v tistem pol-spanju...ohoho, takrat se pa res vse slike in zvoki izkrivijo in si ne upam zatisniti očesa, ker čim zatisnem, spet pridejo. Jao jao  :) .
Sej tkole, ko se umirim, sem v družbi, hodim naokoli, delam karkoli, jih ni. Čim imam sekundo pa tud če grem samo na wc se že pojavijo.

Pa me samo zanima, če so še komu misli tako begale na vse strani s tako silo kot meni. Ubistvu me je tega strah, da bom ostala ujeta nekje vmes. Čeprav še nisem v pol leta, oz. odkar se to dogaja.

Meni niso nikol tako begale misli.
Sama imam probleme s paniko samo in izključno v določenih okoliščinah - poleti, na morju, v visoki vročini, tujina, tuja namestitev (moja panika je nastala zaradi več ponavljajočih stresnih dogodkih, ki so nastali na dopustu, čisti slučaji)....in do danes še nikoli v kakšnih drugih okoliščinah, se pravi, še nikoli v vsakdanjem življenju.

No, in dohtar (tvoj) mi je hotel dati AD-je ???.
Zdej pa jaz res ne razumem teh šrinkov  :o ....

Putka, da bi se jaz morala tako pogosto bojevati z ankso in paniko(sploh te se bojim kot hudič križa :bljak:) kot ti, bi ga sama prosila naj mi jih da.....tako pa, ker se človek dopustu v točno določenih okoliščinah lahko izogne, si mislim, da se AD-jev lahko nekako ognem. Še tiste okoliščine, ki so mi ostale v podzavesti glede dopustov, če bi lahko predelala pa bi bilo.

A res? Dr. Rebolj?
Čudno, da jih meni ni.

Mogoče se mu ne zdim kritičen primer, ker skos nekaj blebetam pa se ne zdim preplašena. Nevem no. Sam je vseen dohtar, kej tazga ga nebi smel zmedt.  :)

Kristy jest mislim, da ti jih je napisal zato, ker je videl, da se počutiš nemočna in ne znaš ven iz te situacije. Da si že tolko časa na isti točki in da se zadeva poslabšuje. Škoda je časa...Veliko strahov imaš.
Ne želiš si več na dopust in nisi pripravljena tvegati - se namerno izpostaviti okolju, kjer si doživela paniko. Počasi se ti bo zožil življenjski prostor. Kajti če paniko doživiš naslednjič v službi, ti bo neprijetno v službo. Tako gre to.
Panika ima različne simptome. Enim je slabo, drugi imajo pa tresenje rok...vse sorte oblik je...
Ampak vse to je ANKSIOZNOST, ki ovira naša življenja, nas omejuje. Ko je dovolj omejujoče za nas, moramo posežt po zdravilih. In če hkrati s tem sami ne spreminjamo življenja ne bo nič boljše.

Putka tebe jest vidim kot optimistko in z veliko željo narest nekaj...
s tega naslova je vredno probat prvo brez tablet.
Anxa te ni čist ohromila in povozila...torej spreminjat način življenja in razmišljanja...ne se bat panike...in čist lahko da zmagaš ta boj brez tablet.

Nista dva človeka enaka, in dve boleznenske težave ne...

Ja sej imaš prav. Tudi jaz sebe tko vidim. Hvala.

Grem zdele na aerobiko.  :sesmejem:

Bravo putka. Isto te vidim kot Aslan. :oki:

Če se včasih počutim nemočna mi pa res še ni treba jest AD-jev.
Zakaj pa mi jih ga. Darja in ga. Blinc nista napisali  ??? ??? ???  ?

Napisal mi jih je zato, ker sem mu 1 uro težila o tistih panikah na morju, vso ostalo situacijo pa sem mu omenila v 1 minuti, torej o tem v bistvu sploh ni bil seznanjen.

Aslan, to pa ni res, da se nisem izpostavljala situacijam :D...izpostavila sem se še 4x !!!! ....in ker je vedno bilo spet nekaj narobe....no, prav zaradi izpostavljanja me je doletela panika !!!
A je čudno, da nočem več na vroče sonce in morje ? Sej, zakaj pa bi mogla it, če mi ne paše nič od tega.
Ne bo se mi zožil....ni strahu....v službi, da bi jo doživela  ??? ??? ??? ??? ..... to je drugi edini prostor, kjer se počutim najbolj varna.

Razumeš...saj sem podčrtala....da se panično počutim izključno in izrecno in samo v tistih dopustniških okoliščinah. Fobija na točno določeno situacijo - sej ni tako težko razumet, ker sem tukaj gor vsaj že 5x o tem pisala.
Še nikoli in nikdar nisem panike občutila v vsakdanjem življenju !!!!!!!

Nihče nima te sposobnosti, da bi vedel in videl v moje možgane, kako se jaz počutim v določenih situacijah, zato je brezpredmetno pisati kaj jaz mislim in kako čutim, ker to vem samo jaz.

Hmmm? Z mano je precej predebatiral o možnostih jemanja AD in ne-jemanja AD pa sem mu kar slikovito opisala svoje težave, ki so očitno večje in hujše od tvojih. Verjetno ti je predlagal in sta se skupaj strinjala, da boš začela jemati AD?

Kristy...zdej pa že približno vem zakaj se gre pri tebi....

In po vsem prebranem in glede na to, da si nam že vsaj petkrat napisala in podčrtala, da imaš fobijo samo pred dopusti...ja potem pa res ne hodi več na dopust, brez veze tut strokovno pomoč iskat, ker očitno sama veš kako premagat ali pa ne to fobijo...naš nasvet tako noben ne zaleže...občutek imam, da si niti ne želiš pomoči, raje vidiš, da te skoz nekdo tolaži...pa ne jemlji kot napad...gre samo za moje laično mnenje in svobodno razmišljanje... In potem takem pridem nakako do zaključka...če imaš samo fobijo pred dopustom inp...da je res najbolje, da na dopust ne hodiš...in fobij potem ni več in boš srečno živela...

držim pesti zate Kristy...veš pa, da sem ti že vsaj petkrat predlagala Zavod sana-vita, kjer se s tabo zares veliko pogovarjajo in to brez tablet...

pozdravček

Kristy nič slabega nisem mislila.  :(
Oprosti, morda se je res tako razbralo.

Ti sama se odločaš a boš jemala Ad ali ne.
Zdravnik predpiše na podlagi povedanega.
Kaj komu poveš pa je seveda na tebi.

Če se težava vleče leta in leta in leta...je pač treba narest kak korak v smer napredka.
Sicer leta bežijo, mi pa na isti točki stojimo in imamo občutek,
da gre življenje mimo nas. Depresivno počutje in strahovi pa trajajo in trajajo...

Panični napadi pa lahko izbruhnejo kadarkoli in kjerkoli.
Vedno so presenečenje..in vedno so odraz nekih notranjih čustvenih prenapetosti.
Niso povezani z krajem konkretno - mi sami s svojimi mislimi in občutki jih nezavedno prikličemo.
In ko ga na nekem kraju dožimo - to povežemo in naslednjič je velika možnost, da se tam spet ponovi.
Saj smo v tisti situaciji že v naprej napeti, nesproščeni in prestrašeni.

Želim ti vse dobro in da se čimprej rešiš te tegobe. :rozicodam:

Meni je pa zanimivo, da me ni strah iti nekam v javnost. Si mislim, ma če dobim panični napad, me prav malo briga kaj bodo drugi rekli, samo da se meni kaj res ne zgodi.  :) (za kar smo vsi že ugotovili, da se ne bo nič zgodilo)


Mene je ubistvu neizmerno strah, da ne bom skozi cel ta proces straha in misli in vsega skupaj zmiksanega pooočasi znorela. Da bom vsak dan malo bolj nora, dokler se mi dokončno ne sfrčka :)

Putka nič ne bo z norostjo. Definitivno!


 :sesmejem: :sesmejem:
Odslej ponavljam za tabo...

Aslan probaj, pomaga odganjati strah. :)

Meni je ob tem uspelo zmanjšati mojo splošno skrb kaj si drugi mislijo in kako se počutijo ob meni.  Kaj me briga. Slaba vest izginja, papa in jaz se ob tem počutim fenomenalno. Vem, da sem fajn in če se kdo ne počuti dobro ob meni, gre lahko družbo iskat drugam. Pa ne me narobe razumeti, še vedno sem sočutna, kompromise sklepajoče oseba, razumna oseba, a enostavno postajam sama sebi prva. In če si bom pustila, da se dokončno zgubim v tem že tako zgubljenem počutju, zgolj zato, ker me skrbi kaj si drugi mislijo, me pokoplje.

Waw, a to prihaja iz mojih ust.  :sesmejem:

Ne, Putka, z mano ni nič debatiral, je kar ukazal...še poslušati me ni hotel do konca...se mu je preveč mudilo....je škoda mojega časa in denarja za takega dohtarja, ki me noče poslušati do konca.
Pač, se nisva ujela...no big deal...

Aslan, sej vem, da nisi nič slabega mislila, nikar se ne opravičuj  :)

Je pa tako, da forum bere veliko ljudi in mi ni prav, če se piše stvari, ki ne držijo (da se nisem izpostavljala, da nisem nič naredila do danes, kje in kako in zakaj sem mela paniko samo jaz vem). Izpostavljala sem se večkrat na morju, pa je bilo vsakič slabše, hodila sem pol leta 2x na teden k Meškovi, hodila sem pol leta na hipnoterapije k Tomažu Krmelju, bila sem pri njegovi ženi, obiskala sem Rebolja, sedaj hodim k Blinčevi (zato mi finančno ne znese hoditi še na Sana-Vita  :zvizgam:).....prosim, ne potem pisati, da nisem nič naredila  :( .

In kar se mojih panik tiče tudi ni čisto res kar pišeš. Moje panike so tip fobije. Isto kot npr. če se nekdo boji pajka ali kače, paniko doživi samo v primeru, če vidi te živali. No, jaz pa jo doživim samo, če se znajdem v vroči dopustniški situaciji).

In kam bi prišli, če bi AD-je jedli vsi, ki se včasih počutijo totalno bedno (kot se včasih jaz) in jim življenje ne gre po tisti poti, ki so si jo želeli ? No, potem bi jih jedlo 80 % ljudi na svetu. Potem bi jih jedla moja mama, potem bi jih jedla moja sestra, potem bi jih jedel moj oče, pa moja sestrična, pa teta, pa moj partner, pa vse moje prijateljice,....naj še naštevam ?
Btw, jaz nimam depresije.

Če bi mene panika napadala dnevno, pogosto (kot npr. Putko) bi psihota sama prosila naj mi AD-je predpiše, ker s tisto paniko, ki sem jo jaz doživela na morju, si ne bi želela več živeti, to je nekaj najbolj grozljivega na svetu. Je pa res, da je vprašanje kaj nekdo pojmuje pod paniko. Malo tesnobe v prsih ob stresnih dogodkih zame ni panika. Zame je panika, slabost, tresavica, mrzel pot, boleč želodec, misli, da se ti bo zmešalo, vrtoglavica,... in če bi to morala prenašati vsake par dni, tednov....bi že zdavnaj tekla po AD-je. Zaradi možnih 7 dni v letu, pa je to že vprašanje. Najbrž se to da rešiti po kakšni drugi poti.

Totalno slab dan ali teden pa včasih tudi mine....in ali novincem ne vedno napišete, da če jim je hudo naj kar na forum pojamrajo  ??? ?
No, jaz nimam nikogar, nobene podporne osebe, zato včasih tukaj pojamram :zardevam:.
In sem hvaležna vsakemu, ki se mi oglasi. Nisem vedela, da vas to tako moti, se opravičujem.

No, to sem želela še pojasniti.

Drugače pa nazaj prepustim tole temo Putki  :) .

Ne kristy....nič me ne moti da pojambraš...problem je ker vsak nasvet, ki je malo bolj tak, da ni po tvoji meri vzameš kot napad in ne kot dobronameren....in potem vzbujaš slabo vest, ker smo te kao prizadeli, eni pač nekoliko bolj direktno povemo svoje mnenje...tudi to je čar foruma...

Ne vem no....pač ne želiš slišat določenih stvari in to je to...sprejmeš samo stvari, ki jih hočeš slišat...če so resnične ali ne...pa sej tudi to je prav, če ti to pomaga....

brez zamere zaradi ponovne moje direktnosti...in ne sekiraj se...zaradi teh mojih postov...

Jaz bi le dodal Kristy...Popolnoma prav si naredila, da nisi sprejela Ad jev....Če ti je vsak dan znosen potem ni potrebe....

Kristy je sama rekla kaj potrebuje tukaj..Potrebuje poslušalca, nekoga, ki jo razume in ji ne soli pameti...ONA SAMA ČUTI KAJ POTREBUJE....in v to je treba zaupati..ne pa šrinkom za vsako ceno...


Po mojem je njena jeza rezultat njenega občutka, da je nekdo ne razume in ji pametuje in daje nasvete..to pa ona ne doživlja kot podporo..

Bo pa sama povedala kako se počuti..

Jaz še zdaj ne morem verjeti (to ne pomeni, da ti zares ne verjamem), da ti je ukazal, ker meni vsakič poudari ob vsakem svojem nasvetu, da želi, da jaz delam še naprej tako kot čutim in se počutim, da lahko ČE ŽELIM, sprobam tudi kakšno njegovo tehniko (konkretno, dihalne vaje), samo toliko, da vidim, če mi ustreza in nikakor ne želi, da bi se počutila, kot da kaj moram in še vsakič poudari, da ne želi biti preveč pameten ali prepotenten  :sesmejem:. Skrajno poslušen in nežen je do mene pa mi ni videt, da bi bila prestrašena ali da bi dajala kakšen občutek, da se mora do mene vesti zelo previdno.  ??? Vsakič si vzame čas in me posluša, uro vedno zavlečeva še za kakih 5, 10 minut. Vse je res zelo sproščeno, ob enem strokovno in meni prav zanimivo. Jap, zanimive so mi tele ure in vem, ker sva govorila kaj naju še vse čaka in da bova do vsega bistva, ki me muči prišla in obdelala.

Za ADje sem pa res dobila občutek, kot da navija za to, da jih ne začnem jesti. Me je vprašal kakšno je moje mnenje in sem rekla, da sicer si jih res ne želim, da pa če bi morala, da bi jih. In potem je rekel, če mi je vseeno, če mi on zdajle reče, da naj jih jem in sem rekla, da seveda, da mi ni vseeno, da pa je on zdravnik in da se bom prepustila njegovemu načinu zdravljenja pa če to vključuje AD, pač jih. In je samo pomigal z glavo, a mi še do zdaj ni napisal recepta.
S tem, da sem ga vsakič, ko sem šla od njega vprašala, če bom do naslednjič ko se srečava že nora?  :)


No, mogoče imam pa jaz res srečo?

Putka jest imam z dr. Reboljem enako odlično izkušnjo.
Strokovnost, sproščenost, svobodno prepušča kako in kaj naprej.
Vedno je bila moja izbira kaj delam s seboj.
Tudi kot človek je izredno simpatičen in fajn sogovornik.

Ko je predlagal, da opustim AD-je, sem jih za svoj dober feeling podaljšala še malo
pa je razumel....stvar pogovora, dvogovora, zaupanja...

Smo pa že povedal, da smo ljudje različni in da ne sede vsak zdravnik vsakemu pacientu.

Hihi sploh si ne predstavljam, da se s kom nebi ujel.  :-* :kiselnasmeh:

Draga depresivna raja,

koliko pa v povprečju stane ura obiska pri psihiatru?

Me seveda zanima če se izplača investirat  :happy:

depresivna raja :D
najprej sem pomislila da ima kdo tak nick,potem pa ugotovim da je to poimenovanje za nas...

že vprašanje se mi zdi dokaj neumno če se splača investirat, kajti za dobro oziroma za boljše počutje boš naredil vse, če imaš le malo rad sebe.
cene terapevtov se gibljejo med 50 in 60 evrov na uro,nekateri tudi več...
čisto razumem da imajo nekateri finančne težave in da si res ne morejo privoščit 60 evrov za uro terapije, ampak SPLAČA SE ker se gre za tvoje dobro.

Ja mene je tud mal zmotil, da ciničen pristop.  :)
Jaz plačujem 70 € in mi ni žal niti evra.

mal heca ne škodi  :closedeyes:


drugače pa ja, vse ima svojo ceno, tudi zdravje. Trenutno imam 3 eure v žepu pa par tisoč minusa na računu, tko da hmm  8)

Sicer pa čisto razumem, da neka postavka le mora bit. Saj vendar utrujaš človeku s svojimi težavami in to jih počne veliko. Delno to sigurno vpliva tudi na psiho terapevta.

Zanima me še pogostost obiskovanja psihiatra. Tedensko, mesečno, odvisno od primera?

LP

Če boš našu kakšno čistilko (prijatelja itd), ki te bo pripravljena pozorno in z odprtim srcem poslušat..potem si srečen človek in boš prihranil za psihiatra..

Ne verjamem, da boš imel to srečo, ker je malo ljudi, ki zna resnično spolušati... :onaposlusa:..ne da bi začeli moralizirati...in dajati nasvete

Ali se splača investirat toliko denarja?? tedensko od 40 do 80 eurov?
Ne vem, meni se splača. Ti se moraš pa sam odločit, saj si odrasel
To je ravno tako, kot če bi spraševal ali se splača investirat v avto višjega cenovnega razreda. Če nimaš potrebe za avtomobilom, če mesečno prevoziš samo nekaj kilometrov, potem se absolutno ne splača.
pri investicijah je osnovno pravilo, da preveriš ali ti bo začetni vložek in nadaljni vložki prinesel tisto kar pričakuješ. Lahko bi ti še malo naložila, ker sem ravno iz ekonomske stroke, kako se računajo investicije. Ampak mislim, da je bilo tvoje sporočilo bolj namenjenu zajeb****, kot pa čemu drugemu

Ne...po moje se ne splaca....bolje trpeti in padati se nizje.  :o :A)
Sam hodim k psihologu ze vec kot 2 leti, hodil sem tudi tedensko (samoplacnisko)
Ce skupaj sestejem..... ??? hja veliko evrov je slo samo sem tudi nekaj naredil iz sebe.
Iz dna ko si nisem upal niti iz postelje sem prisel tak dalec da v sluzbi opravim ze
nekje 90% tistega kot sem pred depro.Ucinek je manjsi, samo kvaliteta opravljenega dela je vecja.
In predsem ne pricakuj da bos pri psihiatru zadeve resil v nekaj tednih. Strokovnjaki nas samo
usmerjajo, sami pa resujemo in se soocamo z nasimi tezavami.

Hvala za vaše odgovore o cenah.

Psihiater torej nas samo usmerja. Verjetno je to tisto kar manjka vsem tukaj. Nekdo, ki nam da malo vzpodbude za spremembe, malo pozitivnega vetra v jadra našega življenja  :)

Teoretično se mi zdi 280 eur na mesec za 4 obiske, kar zadostna količina denarja, sploh če pomislim, koliko znaša na primer minimalna plača v Sloveniji, ampak je vseeno razumna.

Pri meni je nekako tako, da si moram najprej uredit svoje življenje, da si lahko privoščim strokovno pomoč in morda mi ne bo uspelo uredit življenja do te mere brez strokovne pomoči  :A)

Upaj!

Samo, nimaš ravno vsak teden določenega obiska. Midva se vidiva enkrat do dvakrat na mesec. In je čisto zadosti.

LP

Mislim, da mi vse skupaj (zdravila, terapija, sproščanje) dobro dene in se skušam spremenit, se vključevat v družbo in nasploh v življenje. Hvala Aslan, Kolesarka in Olja za prve vzpodbudne besebe. Spoznavam, da je veliko treba delat na sebi, garat, ampak se splača, tudi če se sprva le za nekaj trenutkov počutiš boljše so potem ti trenutki vedno daljši in padci vedno manj intenzivni.  :)

Na začetku je res garanje in včasih prisila, da se spraviš ven,
kmalu pa postane navada, prijetna potreba.....
Telo pol kar samo kliče h dejavnostim ob katerih se počutiš fajn,
sploh si več ne dovolš travmiranja, tuhtanja, tugovanja...

Res je. Ne vem al je to zarad tablet al česa, ampak enostavno drugače gledam na svet, bolj objektivno bi lohk rekla, realno. Ne vidim več povsod groženj, strahov in ni več misli, da mi nekdo hoče slabo, ne skrivam se več za množico obrazov in tiho čepim nekje ob strani. Ne sekiram se več zarad izrečenih besed, sem veliko bolj sproščena, rada sem z ljudmi, v službi več sodelujem, veliko več govorim, čeprav se mi sem in tja še mal zatakne. Tudi slabi trenutki še pridejo, vendar jih lažje obvladam, pa si rečem sj bo minilo, nč ni narobe z mano in odženem vse slabe misli ali pa jih obrnem sebi v prid. Vesela in ponosna sem kadar se zalotim, da se sproščeno smejem. Tako dober občutek je to.