FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

že kakšen mesec vas prebiram, vidim, da je veliko sotrpinov  :o, pomagam si z vašimi nasveti in potem je lažje. Zadnji teden pa...n o r o  ???

Kje naj začnem? Imam 37 let, 2 čudoviti hčerki (ok, ne prav zmerom, priznam  :sesmejem:), poročena z človekom, ki je tak flegmatik, da bolj ne bi mogel bit... blagor njemu  :) Ja, njemu se panični napad ne bi mogel zgodit, ker gre strumno po svoji poti, ne pusti, da mu kdo skače po glavi...kar pa ne velja zame...

S prvim paničnim napadom sem se srečala že pred skoraj 18 leti, ko sem ob delu obiskovala višjo šolo. Vem, da sem se pripravljala za izpit in v tistem obdobju mi je delalo srce 150 na uro, bolelo, špikalo in podobne zadevce :) Vsa prestrašena sem šla k zdravnici, ki me je dala na ekg, rekla, da sem vredu, da sem samo živčna, naj po potrebi vzamem persen in pri tem smo ostali. V teh letih se mi je ponovilo še parkrat, vselej ob stresnih dogodkih, vendar nismo nikoli prišli do diagnoze panični napad.

Lani pa... nenadoma umre mamin brat, infarkt. Dokaj mlad. OK. Se je pač zgodilo...dokler se ni mesec po tem, ko je ta šok 'prišel' za nami, začelo pri očetu. Naša družina je itak mahnjena na srce, dedek je mlad umrl - infarkt, babica je dolga leta bolehala na srcu (angina pektoris, razširjeno srce, in še kej bi našli). Skratka, oče je bil zelo slab, vozili smo ga okoli zdravnikov, kardiologa,....mama me je klicala ob vseh mogočih urah.... in to mi je pustilo tak strah, da še danes, leto in pol po dogodku, vztrepetam ob vsakem njenem klicu, ker imam stalno pred očmi: pa ja ni blo kej očetu...

NOvembra lani sem bla že tako gin, da me je imel mož dovolj in je rekel, naj grem že enkrat k zdravniku. In grem, na začetku vse lepo in prav, povem, da me špika pa boli pa duši pa... seznam je bil dolg (nema da nema, bi rekli  :sesmejem:), nakar mi zdravnica reče: Vidim, da vas je strah. Česa vas je strah? Jaz pa v jok  :seznojim: Še zdaj mi je nerodno, ko se spomnim na to, ampak je*** ga, sej zato so tam, da jim kej povemo, a je tako  :zvizgam: In takrat mi zdravnica reče, da je prepričana, da je z mojim srcem vse vredu, da pa je malo panike na delu... A vam dam napotnico za kardiologa? Ja, jaz vsa v solzah, prosim. A vam dam tudi za psihologa, se boste lepo pomenli in vam bo povedal kej več? Ja, jaz še zmerom v solzah, prav.  Mi da še aspirin 100, preventivno in nasvidenje.  Ko sem prišla domov pa sem začela malo bolj razmišljat. Ok, kardiolog ja, to pošljem takoj, ma priholog, halo,  tako slabo pa mi ne gre še...

Skratka, kardiologa sem že 'odpravila , naredila tudi obremenitveni test in izvedela, da je vse v najlepšem redu, da bi lahko kej shujšala (vsaj enih 8 kg) in tako pripomogla svojemu telesu  :zardevam:, da imam ekstrasistole, ki so, zgleda, psihičnega izvora, glede na 'družinsko izročilo' bom podedovala visok pritisk, ki se kaže s temi bolečinami, špikanji in nihanji pritiska. Ko sem prišla od zdravnika, sem se še nekej časa držala navodil, potem pa.. zakaj bi se, če se vredu počutim... Sem namreč velik ljubitelj sladkega in  velik
neljubitelj športanja :zardevam:

Nekej časa je še šlo, dokler ni bilo večjih pritiskov, potem pa se je kar začelo in sem že skoraj dva meseca (cele počitnice, ko sem mislila, da bom ja izklopila!!!) stalno pod neko tesnobo, napeta, živčna, srce me martra, doživljam panične napade v pisarni, trgovini... prejšnji teden sem si kupila Dominor, se založila s knjigami Življenje brez stresa, Tris Panična motnja... knjiga Življenje brez stresa mi je dala kar misliti, saj priporoča predvsem sadje in zelenjavo, kar pa je meni deveta briga. Ja z sem taki mesojedec  :sesmejem:. NO, par dni sem preživela ob sadju in zelenjavi, glih popoldne kej skuhanega, samo ena kava, brez sladkega, in sem se počutila kar v redu (ja, vem, psiha naredi dosti  :), včeraj pa sem se spet prenažrla piškotov, pa kozarec radlerja, pa... in danes sem ko cunja. Prej sem morala z dekletoma v trgovino po še zadnje stvari za šolo in sem mislila, da zdihnem... in sem se spominila vaših nasvetov in sem štela stekleničke na polici, pa gledala, kakšne barve so embalaže, vmes sem tudi zmolila en očenaš in zdravo marijo (brez heca, tudi knjiga Življenje brez stresa to priporoča, ker ti odvrne misli  :)) in nekako sem preživela. Vendar mislim, da to ni to, da bi morala poiskat tudi pomoč psihologa, je tako? Ker drugače se ne bom izvlekla iz tega, mislit pa moram tudi na otroke... Ja, ampak zdaj bo treba po novo napotnico in povedat zdravnici, da sem bila bolj pametna kot ona  :seznojim:. Ali je bolje, da grem k privat prihologu?

Hvala, ker ste si vzeli čas za to mojo klobaso  :sesmejem:, če je kakšna čudna pisarija vmes, pa oprostite, vendar mi ta ekranček, kjer pišem, skače kot moj utrip :pomezik:

LP.  :rozicodam:

Najprej...dobrodošla. :rozicodam:

Kot prvo. Če si iz Ljubljane greš lahko k psihiatru brez napotnice. Mislim namreč, da bi ti bolje pomagal kot psiholog.

Drugače pa imaš simptome čisto podobne kot jih namreč imamo mi strahci. Z mano vred. Panika...strah...špikanje pri srčku...ni da ni, kot praviš. Vidim, pa da je tvoj "duh" še vedno OK. Znaš se pohecati iz sebe. Super. ;D

Dobrodošla med nami  :rozicodam:

Super, da si se ojunačila in da si želiš pridobiti pomoč.  :clap:

Je pa res, da je spoznanje, da potrebujemo pomoč in da je trpljenje prehudo, da bi ga zmogli rešiti sami, proces, ki zahteva svoj čas. Glede psihiatra in psihologa ti ne morem svetovati, ker (še) nimam izkušenj (sem pa naročena k psihologu), bi te pa potolažila glede tega, da ti je nerodno po novo napotnico. Nikar, gotovo nisi prva, ki je (kot pišeš) "pametnejša od zdravnika", takrat si pač tako presodila. Moj mož je šel dvakrat po novo napotnico za operacijo, ki se je zelo boji  :zardevam:

Želim ti vse dobro in da bo tvoje počutje čim prej dobro  :rozicodam:

Pozdravljena tomcruise,

nisi edina in super, da si se javila.
Pogumno do zdravnika; je zdravnik kot vsak in nimaš se česa bat ali sramovat.

Drži se in javi se še kaj.
LP

Hvala vsem za odgovor  :)

Ja, Alexx, kar se tiče humorja, zlasti črnega  :sesmejem:, sem ta pravi naslov. Na svoj račun se pohecam še in še, tudi v klapi jih včasih stresam, da ne morejo verjet. Mogoče pa me zato nihče ne vzame resno, ko pojamram. Ah, kej češ ti, sej ti gre tako fanj v življenju... Edino s ful dobro prijateljico si poveva vse, ampak kaj, ko je tudi ona v .... hm, da ne rečem kje  :sesmejem:, tako se samo poslušava, potočiva solzo al pa dve, včasih si poveva, da bi blo boljše, da bi ble medve poročeni, ker se tako štekava  :kadim:, dvomim pa, da bi delovalo, ker sva obe oven po horoskopu in ko bi vžgalo in zatrmalo, bi bil joj  :sesmejem:

Ugotovila sem tudi, da zvečer lažje zaspim, če se namažem z materino dušico, napade čez dan pa 'blažim' z metinimi kapljicami, ki si jih nanesem pod nos. Je že kdo to proval?

Lep dan vam želim, tle na Primorskem je sonca za izvoz  :wav:

Pozdravljena!

Mogoče si je težko priznat,da imamo težave psihološkega izvora ampak tudi te se zgodijo tako kot ostale diagnoze.
Anksiozne motnje so pač malo nadležne in včasih oz.velikokrat tudi ne minejo brez podpore medikamentozne terapije in psihoterapije.
Se pač skozi leta zadeva v nas nakopičijo nekaj na kar smo pozabili in nismo ustrezno predelali ampak je še vedno v naši podzavesti prisotno.
Le pogumno naprej brez strahu poišči strokovno pomoč saj bo le zate bolje oz.ti bo lažje.Zase vem,da sem v tej smeri ravnala pravilno in se tudi tega ne sramujem saj to ni nič takšnega sploh v tem tempu življenja.ki ga živimo.Nihče izmed nas ni prosil za anksioznost in tudi nismo krivi,da se nam zgodi.Je pač opozorilo,da smo nekje nekaj pozabili predelat in,da se moramo malo bolj sebi posvetit ne samo ostalim.
Vse bo v redu boš videla ampak vztarjaj in ne obupat. :rozicodam:

Pozdravljena tomcruise!

Dobro poznam vse te občutke in res je najbolje , da greš' k strokovnajku za te stvari. Ne grizejo ;D

Mene že zdavnaj ne bi bilo več, če njih ne bi bilo.
sem dobila res v redu dohtorco.
Praviš, da si s Primorske. Go ali KP?

Če želiš več info, se javi, da Os. Jaz sem iz GO..
nicole

Dobrodošla tomcruise :rozicodam:
Mi je všeč,da premoreš bit duhovita saj duhovitost kljub težavam,ki nas tarejo in obremenjujejo je  veščina,ki nas popelje v sproščeno stanje.
Kot pišejo že predhodnice vsaka strokovna pomoč je dobrodošla in kar brez strahu in predsodkov stopi po pomoč.
Lp