FORUM Nebojse.si

Že več let me muči OKM. Včasih me je bilo strah, da nikoli ne bom naredila faksa, ker me bo en profesor zafrknil. Nekaj časa se sploh nisem mogla učit, ker se mi ni zdelo smiselno, potem pa sem začela s počasnimi koraki in uspela diplomirat. Sedaj sem noseča 4 mesece in 1 teden, pa so se mi pojavile misli nasilne vsebine, npr. da bi kaj naredila otroku in podobno. Te misli so res grozljive in se zelo bojim poroda. Ker sem v prvem trimesečju zelo bruhala, so me iz ginekološkega oddelka prestavili v mariborsko psihiatrično bolnico, ker je bilo to bruhanje v tako obilni meri lahko tudi psihičnega izvora. Tam so me dali na zaprt oddelek, ampak sem ravno takrat tudi prenehala z bruhanjem, in ker se res nisem videla tam, sem vprašala, zakaj sploh so me dali tja. Pa so mi rekli, da imajo pač tako proceduro. Želela sem iti domov, ker nisem več bruhala, pa mi je dr. Pogorevčeva ponudila 2 varianti. Ali ostanem tam na drugem oddelku ali pa doma predelam eno knjigo v angleščini o OKM in si poiščem psihoterapevta. Odločila sem se za drugo varianto, tudi doma nisem več bruhala, so se pa pojavile misli z nasilno vsebino. Ugotovila sem, da se te vsiljivke pojavijo vedno glede na neko aktualnost (faks, služba, sedaj otrok). Poiskala sem si psihoterapevtko. In danes sem bila tretjič pri njej. Tu pa sledi razočaranje. V literaturi in na forumih sem prebrala, da so te misli neizvršljive in to me je vedno tolažilo pri teh mislih. Danes pa mi je psihoterapevtka, ki je po poklicu psihologinja (spec. klinične psihologije) povedala, da včasih te misli grejo čez rob. Lahko si predstavljate, da me je to šokiralo, kajti ne vem, kako živeti v strahu, kaj pa če ... Ko sem ji pokazala to knjigo, jo je pregledovala, ker je ni poznala. Rekla sem ji, da me je še bolj prestrašila, pa je rekla, da lahko v določenih primerih gre čez rob, sploh če bi bil zraven prisoten alkohol ali droga. Ker ne uživam ničesar od tega, tudi tablet ne jem zaradi nosečnosti (včasih sem jedla Asentro, ki mi jo je na ambulantnih pregledih v času študija predpisal dr. Rejec), ne vem, kako da lahko kaj takega reče. Jaz sem do sedaj vedno nekako uspela kolikor toliko srečno živet kljub tem mislim, ker sem vedela, da so neizvršljive, sedaj pa mi je ta psihoterapevtka pognala strah v kosti. Ali ne pozna dovolj narave bolezni? Prosim vas za vaše izkušnje s psihoterapevti in vaše mnenje o tem. Psihoterapevtka me naročuje 1-krat na mesec ali še malo redkeje in mi nekih zelo konkretnih rešitev ne da, kako naj te misli preženem, kak nasvet že, ne pa tako, kot sem si jaz predstavljala za psihoterapevta. Dr. Pogorelčeva v MB mi je predlagala intenzivno psihoterapijo, ta psihoterapevtka pa pravi, da v tem primeru (nosečnost) to ne pride v poštev. Res mi je pognala strah v kosti, kajti sedaj pa res še bolj s strahom pričakujem porod. Prosim za vaše mnenje. 

ja se strinjam s teboj, lahko bi znala kako je z nami OKMjevci, ampak tezko je z nami, ker clovek mora paziti na vsako besedo, ker nas vsaka stvar spravi nazaj v tisto stanje KAJ PA CE??!?!?!? zaradi katere se to vse dogaja, in ce nekdo samo nakaze nekaj v tej smeri smo ze cisto panicni in se nam mesa od skrbi.
tako da... razume te, popolnoma, meni so se najbolj pomagala zdravila, kako si se ti pocutila, ko si jih jemala, so ti sploh kaj pomagala?

se sam to bi ti hotela povedat, da j everjetno mislila, ko je rekla, da gred OKM vcasih cez rob, da so vcasih misli in strahovi res ze banalni, kar seveda noben od nas ki ima ta OKM, ne more zanikati, res so banalni, ampak zaradi teh misli ne bos nikur nicesar nardila.

lepo se imej in se drzi

Živjo :)

Tudi jaz imam te misli in vrjemi mi ne boš jih izvršila saj je to popolnoma nasproti tvoji naravi in se tega zelo bojiš. Še niti enega primera ni, da je kdo izvršil te misli. Probaj jim pustiti da ti hodijo in se ne ukvarjaj z njimi. Zamoti se s kakšno drugo stvarjo. Aja pa še to nekateri psihologi/psihiatri niso dovolj podučeni o tej bolezni in potem rečejo kaj takega, ki je popolnoma nasprotno od resnice poznam tudi take primere. Eden je imel misli o samomoru(vsiljive ne da je to želel) in je moral psihiatrinji obljubiti da tega ne bo storil, kar ga je pahnilo samo še v večji strah. Da nekaj narediš moraš prej želeti narediti ne pa da se ti zdi to totalno grozno in nesprejemljivo. Sam imam kar veliko teh misli in tesnobe pa še nikoli nisem nobenemu nič naredil imam pa jih že leto in pol. Seveda pa imaš občutek da boš mogoče kaj naredil to pa je zaradi tesnobe in adrenalina ampak ta občutek je lažen in mu ne vrjemi. Počasi se navadiš na te misli in potem začnejo bledeti. Če kdaj rabiš kkšn pogovor mi lahko napišeš osebno sporočilo, pa bom probal pomagati, saj vem da je trplenje pri teh mislih res veliko.

Ko sem jedla Asentro, so me še vedno oblivali strahovi, enkrat za eno stvar, drugič za drugo stvar, pač odvisno od aktualnosti oz. če sem se na kaj spomnila. Dr. Rejec je rekel, da je treba najti prava zdravila: pred tem mi je pripisoval druge tablete, ki pa niso učinkovale: Zoloft, Cipralex (po tem sem bruhala), Avoxin ... Zdi se mi, da je bila Asentra še najboljša, ni pa popolnoma odpravila težav.
      Saj težave niso bile tako strašne, kak dan bolj, kak dan manj, tako da sem uspešno končala faks, hodila v službo ... Zdi se mi, da se tistih različnih misli nisem tako bala oz. se nisem toliko sekirala, če npr. ne bi naredila faksa ali če bi me npr. vrgli iz službe. Sem pač upala na najboljše in mi je to zadostovalo. Ko pa so me začele mučiti nasilne misli o otroku (pa včasih o najbližjih), sem se pa res ustrašila, kako bo, ko bom rodila, kajti tu pa mi ne zadostuje zgolj upanje, da bo vse v redu in da se misli ne bodo izvršile, ampak MORAM ZAGOTOVO VEDETI, DA SO TO ZGOLJ MISLI IN NISO IZVRŠLJIVE. In to mi je s pomočjo foruma in knjige o tem uspevalo, dokler me ni psihoterapevtka prestrašila.
Kje pa ste vi dobivali informacije o tej bolezni? Jaz vam lahko posredujem naslov knjige v angleščini, ki jo zdaj predelujem. Strah me je tudi, da bi se po porodu razvila poporodna psihoza nasilne vsebine zaradi OKM. Potolažite me, da temu ni tako (potolažil me je tudi partner, ki mi stoji ob strani, in mu verjamem, rada bi pa še vaše mnenje). Pa še nekaj me zanima: zakaj nekateri pristanejo v bolnišnici zaradi OKM-ja, če misli niso izvršljive? Verjetno zato, ker so preveč zaskrbljeni oz. žalostni.

Jes sm pristal v bolnišnici in sm bil na odprtem oddelku, verjemi mi, če bi mislili da so misli izvršljive potem bi bil na zaprtem. Pa za vikende sm šel domov, kljub temu da sm zdravnikom povedal vse misli, oni seveda vejo da jih ne bom nikoli izvršil. Poglej dober dokaz je že to da ljudem, ki se bojijo da bodo koga zabodli, dajo nož v roke, da pacienti vidijo, da so to samo neizvršljive misli. Če bi bile izvršljive potem se zdravniki nebi posluževali takih terapij ampak bi te obravnavali kot nevarnega človeka. Evo tole si preber.

Well, everyone needs to realize that if you really have OCD, you will never actually do the thing that you think about. Never, never, never, never, never.

In fact, the type of person who gets OCD is among the group of people who are the least likely to commit any violent act ever for any reason. And surely they will never commit any violent act based on the disorder.

And yet vast numbers of people fear us, avoid us and regard us as dangerous, weird and strange. Well, perhaps some of us are a bit weird and strange, but no one needs ever to be afraid of spending time with any person with OCD based on the thought that the OCD will make the person violent.

If the person has another diagnosis as well, that diagnosis may cause violent tendencies. But the classic OCD case is a fearful, shy, retiring, and dare I say, meek, person. They are probably the least violent people you will ever meet! We're harmless! We're ultra-harmless! Have no fear of us.

hmm tema ki mi je zelo dobro znana, no s tem mislm OKM :-\
torej kakor sem napisala že pod eno temo ki sem jo odprla sem odsla do psihioterapevta sicer šele 1x vendar je predlagal da bi vsak tedn hodila vendar zaradi tega ker je ena ura dokaj draga sem rekla da bom raje na 14 dni vendar bom vrjetn vsak tedn(če bo kaj boljše bom vedela da se je splačalo). sicer pa tudi on mi je reku, ko sem rekla, da imam v mislih da bi kakšnega ubila- ponavadi najbližje, da mu moram obljubiti da 1 letu nesmem nič narediti nobenemu pa seveda sebi(misli na samomor :'(ne tako močne pa vendar se pojavijo in so neprijetna), vendar pa ti lhako zagotovim da po 5 letih odkar se je to začelo dogajati nisem naredila še ničesar nikomur saj globoko v sebi vem da tega nisi zmozna, tako da koki kar pogumno naprej, in brezskrbi nič ne boš naredila!

lep pozdrav

smejte se:)

Koki. ker ti je terapevtka povedala pač nekaj kar te je prestrašilo si sedaj razočarana nad njo? kaj si pa pričakovala od terapevtke? Da te prepričuje v nekaj v kar sama sebe ne zmoreš prepričati?

pomoje si lahk nad terapevtom razočaran tut če se pač ne ujameš...js sm tut s svojo prenehala...ker enostavno je ne začutim...niti v smislu da bi mi lahko pomagala...kljub temu pa ne dvomim v njeno sposobnost...

Scorpion pa ne zej še ne začet strašit za brezveze. Dejstvo je da so te misli neizvršljive, ker jih pač nočemo izvršiti in se jih bojimo. Sej če se bojiš recimo kač, jih tud ne boš šel po svoji volji božat in šlatat.

Men se zdi sam zanimivo, da je terapevtka sploh rekla to kar je rekla. Gotovo je imela kakšen namen. Jaz bi jo vprašal zakaj me je to vprašala.

Razočarana nad njo je lahko zato, ker terapevtka očitno ne ve dovolj o vsiljivih mislih in zato, ker bi terapevtka morala vedeti kaj lahko človeku, ki trpi za njimi sploh reče. Jaz bi bila tudi zelo razočarana nad terapevtko, ki bi pokazala tak odnos in nestrokovnost do pacienta.
Mogoče pa je s tem, ko je rekla "čez rob" mislila, da ljudi prime panika in jok, in ne da izvršijo vsiljive misli.

Ja verjetno prej to. Vprašat jo moraš kaj je s tem sploh mislila.

Jaz ji bi tudi povedal kako se pri tem POČUTIM. Povedal bi ji kakšne občutke je pri meni vzbudila.

Terapija ni le enosmerna zadeva, je komunikacija, kjer moramo sproti obveščati terapevta o tem kako terapijo doživljamo..je komunikacija..


Jaz nebi terapevta menjal le zato, ker je pri meni vzbudil negativna čustva, kot npr. strah. Naivno je pričakovati,d a se bomo med terapijo vedno fajn počutili. Terapevt včasih namerno sprovucira klienta,da vzbudi tisto česar ga je strah..

Razlog, da bi menjal terapevta pa bi bil, če nebi sprejel mojih občutkov, če nebi sprejel moje povratne informacoije in če se z njim nebi dalo pogovoriti o svareh. To bi bil dober razlog za menjavo...

sicer so pa terapevti le ljudje, niso bogovi...

Anchi, menim enako.

In dodajam: če ti terapevt ne odgovarja, ga ISTI HIP zamenjaj. On je tam, da pomaga, sicer koliko lahko, NIKAKOR pa ni tam, da straši. To ne pomaga pri nobeni stvari, sploh pa ne pri spopadanju s STRAHOM.

Scorpion, kako ti delaš, je tvoja stvar. Terapevtka, ki pa tako dela, pa dela narobe. Je nestrokovna, neprimerna, škodljiva in upam, da ji zmanjka pacientov.

V.

jaz sem samo povedal, da je pomembna komunikacija....terapija pa ni vedno prijetna, kot tudi težave ne, ki jih imamo ne...

Zdravila so pač grenka...

Jaz sem hodila na psihoterapijo pet let in to vsak teden po eno uro. Osebno menim, da je psihoterapija smiselna, če je enkrat na teden po eno uro. Pa tudi menim, da je naloga psihoterapevta, da te potolaži, da ti drži podporo in menim, da je bila pripomba psihoterapevte neumestna, da se te misli lahko zgodijo. Po mojem bi te morala potolažiti in pomiriti, da se to ne zgodi. Vendar to ni katastrofa, lahko si najdeš drugega psihoterapevta, da si najdeš nekoga, s katerim se boš ujela in pri katerem se boš počutila varno. Saj je logično: če nisi zadovoljen s frizerjem, ga zamenjaš, tako je s psihoterapevti.

Smrekica, kako pa je potekala tvoja psihopterapija? kaj ti je pomagalo? Zgolj tolažba?

ne verjamem ,da lahko pomaga psihoterapija, ki poteka na naslednji način:

-pisihiter:-"Kako vam gre?"

pacient:-"Mučijo me prisilne misli"

psihiater:-"A prisiline misli? Ne bojte se, nič hudega se vam ne bo zgodilo!"

pacient:-"hvala zelo ste mi pomagali"

psihiater: "Ni za kaj. Prosim 80 eurov!"

Kako pa naj bi?
Psihiater: "Kako vam gre?"

Pacient: "Mučijo me prisilne misli"

Psihiater: "A prisilne misli? Ja, te se pa lahko uresničijo!"

Pacient: "Hvala zelo ste mi pomagali."

Psihiater: "Ni za kaj. Prosim 80 eurov!"

?

Ha, ha, ha..

Scorpion, resnično pomaga tudi samo to, da ti nekdo vztrajno govori, da tega pač ne boš naredil. Preverjeno!
In to pač traja, kolikor je potrebno. Pri komu par dni pri drugem več mesecev.. Pri meni, ža, par let.
Seveda je dobrodošlo, če zraven dobimo še kakšno razlago, zakaj se to pa ne bo zgodilo itd.

Lp,

Vesna

Scorpion potem pa nam povej kaksna pa pomaga ?

Ni tle fora da ti psihoterapevt govori nekaj kar hočeš slišati. Pomembno je da ve kaj govori in da je to resnica. Scorpion dejstvo je, da še nihče z okm ni nikoli uresničil svojih strahov, tako da bi to morala terapevtka vedeti. Ne pa da po nepotrebnem straši svojo pacientko. Meni je moj zdravnik povedal, da nikoli ne bom izgubil kontrole in mislim da res ni nebone bojazni, da bi kdo res odreagiral na svoje vsiljivke. No moraš jih imeti, da jih lahko zastopiš. Eni pa to napačno razumejo in mislijo, da je to naša obsedenost ki bi jo mogoče hoteli udejaniti ampak v resnici je to naš največji strah in logika pravi, da se potemtakem te misli nikoli ne uresničijo, saj nikoli ne zgubimo razsodnosti in vedno vemo kaj delamo.

Dragi Scorpion.
Jaz sem izbrala psihoanalitični psihoterapevtski pristop, torej psihoanalizo. Slednja je že malce iz mode, trenutno so moderne bolj kratkotrajne terapije. Tudi v psihoterapiji so trendi: čim krajše, čim hitrejše, s tem manj stroškov in porabljenega denarja. Vsaj zato zavarovalnice v tujini zato propagirajo krajše psihoterapije, da se porabi čim manj denarja. Psihoanalitične terapije so običajno dolgotrajne, moja je trajala pet let. Meni je ustrezala in mi pomagala, nekomu drugemu ne bi. Ljudje smo različni. Vsakemu  svoje.
Težko je povedati v enem stavku oz. v enem prispevku, kaj mi je točno pomagalo. Vprašati oz. trditi, da je to bila samo tolažba, je preveč poenostavljeno. Ker potem ne bi potrebovala psihoterapijo, lahko bi si poiskala tolažbo pri prijateljci ali pa pri partnerju, in bi to bilo to. Če sem čisto iskrena, ne znam točno povedati, kaj mi je pomagalo.

Hvala Smrekica. Pri psihoanalizi me moti preveč čustveno distancirana in nevtralna pozicija terapevta.

Imaš pa prav , da so danes v modi hitri načini, instant terapije....

jaz ne verjamem v terapijo, ki  se osredotoča le na to kako bo potisnila simptome. seveda potrebujemo včasih zdravila ali pa malo tolažbe kadar je najhujše....jaz vem kaj je to trpeti, trpeti do norosti, zato razumem, da je treba včasih kaj malo zatlačiti, da preživiš.

vendar dolgoročno to ne gre....Simptomi , tako telesni, kot tudi drugi, so kažipoti, do izvora travme, ki je povezana z našo ptreteklostjo...

jaz bi poskušal  s pacientom iskati izvor njegovih čustev, izvor njegove jeze, bolečine...prepričan sem, da bi slej ko prej prišla do izvora in pacient bi ugotovil, da so njegova čustva bila v otroštvu opravičena, da pa nimajo z osebo na katero so trenutno usmerjene njegove nasilne misli, nobene veze....razen tega, da nam veliko pomeni...

nasilne misli so zanimivo velikokrat usmerjene na tiste, ki jih imamo zelo radi, ki nam ogromno pomenijo....

Podzavesti ni mogoče resnično zatreti, ker se nam bo pojavila v zelo agresivni obliki...

Podpora našim čustvom pomaga, da lahko izrazimo vse kar smo kdaj čutili.....tolažba pa ni podpora, je pravzaprav odmik od čustev.......

Imam pač tako stališče glede terapije....simptom ima svoj pomen, smisel....je kažipot h zdravju....

Ja po tvojem bi se morala oba razjokati :jok: :jok: . Ravno v tem je bistvo, da je terapevt NEVTRALEN.
Ceprav jaz mojo poznam ze vec kot 2 leti se se vedno vikava.Nam csutva naredijo zmedo,
in ce bi se se terapevt custveno odzval na nasa custva.....Terapevt ni robec za jokanje,
ampak CLOVEK ki z stokovnega stalisca in izkusenj z drugimi pacienti skusa najti najbolsjo
pot do resevanja nasih custvenih vozljev. Razvezati pa jih moramo sami....

To stališče je že zastarelo, da mora biti terapevt freudovsko, čustveno distanciran. Pri razvojno - analitični terapiji je zelo angažiran in omogoča izražanje čustev. Psihoanaliza pa je znana po tem da so ljudje hodili tja leta in leta in imeli morje razumskih uvidov, počutili pa se niso bolje.V ZDA so ljudje plačevali tisoče dolarjev , leta in leta in ostali na istem.Brez sočutja, empatije, je po mojem mnenju, vse jalovo delo.....


Lost res obžalujem, da se ti ni uspelo pri terapiji nikoli razjokati..jaz bi se zamislil..

Jaz pa čisto nič...

Eni pač non stop cmizdrijo, drugi pač ne. Ali pa ko začutijo. In, ja, psihoterapevt, ki bi se vživel..Halo, kam bi pa prišli. Terapevt se ne more vživljat v človeka, mora imeti distanco. Enako kirurg, enako zobozdravnik, kam bi pa prišli, da bi na Onkološkem delali zdravniki, ki bi se vživljali?

Kakor koli, sočutje ja, empatija - niti pod razno.

V.

Sočutje je enako empatija , mimogrede....


Jaz sem prišel do takega stališča po tridesetih letih brezplodnih, skupinskih in individualnih pogovorov..z nevtralnimi, racionalnimi, brezčutnimi terapevti..


Se vidimi čez deset let ....pa mi bosta povedal Vesna in Lost...če vama je kaj pomagalo

Sočutje je sočutje.
Solodarnost je solidarnost.
Empatija je empatija, je tujka za vživljanje, podoživljanje, skorajda boleče čutenje sogovornika.

Sočustvujem z nekom, če mu umre babica, sama pa te bolečine ne čutim v tolikšni meri.

Glede Losta ne vem, kaj bo čez 10 let tudi ne, psihoterapevta pa jaz nimam. Če bi ga pa izbirala, bi bežala pred nagnjenci k empatiji (ker se potem vloge lahko tudi obrnejo), prav tako bi bežala pred uradniki, naučenimi brezčutneži, ki mi prodajajo zgolj teorijo. Uravnovešenega psihoterapevta bi torej izbrala, s pravo mero sočutja in veliko izkušenj in znanja.

V.

Sočutje je pa slovenska beseda za vživljanje.....tako jaz mislim...

Žal se motiš.

Sočutje je beseda, ki govori sama po sebi. So-čutiti. V srbščini se celo, ko kdo umre, reče: Moje saučešče. Torej so-učestvovati, so-čutiti, so-delovati, so-čustvovati....

Koren je enak. Delimo sočutje, sobolečino, je pa ne čutimo. Smo človek človek, seveda pa ne čutimo z njim v enaki meri kot pri vživljanju. To pa je empatija.

Če pa si imel v mislih, da je empatija enako sočutje, potem se strinjava, da mora psihoterapevt so- čutiti so - govornika.

V.

Vživljanje ne potrebuje slovenskega prevoda, ker vživljanje je že slovenska beseda. Empatija pač ne.

Piero Ferrucci: psihoterapevt - psihosinteza
(citat)

Empatija je orodje, ki nam je na voljo, da z njim prinesemo olajšanje
in zadovoljstvo drugi osebi. Ni naključje, da številni psihoterapevti v
empatiji vidijo bistveno sestavino uspešnega terapevtskega odnosa.
Trpeči ne potrebuje diagnoze, nasveta, interpretacij in manipulacij.
Potrebujejo pristno in popolno empatijo. V trenutku ko končno začutijo,
da se nekdo identificira z njegovo izkušnjo, lahko spustijo svoje trpljenje in so ozdravljeni.
...
Tisto kar razkriva empatijo, resnični test, je radost ob uspehu drugih ljudi.
...
Sočutje je končni in najbolj plmenit rezultat empatije.
Sočutje napolni naše srce.

Še tole dodam:
Meni empatija terapevta ne bi nič pomagala pri tem, da se neham bati panike.
Zato sem zbrala kvt terapijo.

Ne razumem zakaj bom jaz ozdravela danes, če bo nekdo drug (torej dohtar) razumel moje žalosti, tegobe iz preteklosti...razumeti jih moram JAZ. Lahko me do tega pripelje terapevt ...to je pa res.

Kakorkoli obrneš vse terapije in kje vse brskajo dejstvo je na koncu isto:
- spreminjal boš sebe in svoje (napačne) miselne vzorce
- tukaj in zdaj boš spreminjal svoje življenje
- zgodovina je nespremenljivo dejstvo - za nazaj NE BOŠ NIČ spremenil

Aslan

Vesna , verjetno imava malo različne pojme, zdi se mi pa, da podobno misliva...jaz vidim veliko razliko recimo med usmiljenjem in sočutjem...pa saj ni pomembno..

tale definicija, Aslan, ki si jo citirala je pa odlična...ja, točno tako jaz doživljam sočutje..
točno tako deluje name...zdravilno, te olajša, razbremeni napetosti potlačenih vsebin...
jaz vidim sočutje v človeku ali terapevtu, predvsem v njegovi neverbalni govorici, v očeh, v tonu glasu, pa tudi v izbiri besed...in to mi omogoča, da izrazim boleče vsebine, ker se čutim sprejet....in to se mi zdi zdravilno....

vsiljivke so le simptomi in jaz se nebi ukvarjal le s tem, temveč z izvorom, z globino,......tja pa te lahko pripelje le pristna empatija.....če ima otrok rdečke ne bomo brisali vsake pikice (simptoma) z njega, temveč bomo zdravili vzrok bolezni....

 :o zaradi mene so reke precej narasle, pri terapiji pa pač nisem (še) potočila solze in kljub temu sta me tako zdravnik kot psihologinja pohalila za dosedanje delo, trud... ja, seveda še kakšnega ogromnega kozla ustrelim, a čedalje redkeje oz. se hitreje poberem kot pred časom ...

O sem se , velikokrat me spravi na rob solz.....in vcasih se tudi razjokam.
Samo ne dobim tolazbe ampak izkusjo kaj drzim v sebi. Presneto dobro zna
"predreti" jezero solz....ki se nabira....in vedno ob pravem trenutku.

Točno to  hočem povedati..kar je napisano v citatu, ki ga je objavila Aslan."Trpeči ne potrebuje nasveta, manipulacij, inaterpretacij. Tisto kar potrebuje je pristno sočutje.."

gvorim le o svoji izkušnji....jaz jo tako doživljam....taki citati pa mi to le potrjujejo...Vedno znova se noben terapevt ali skupina ni dotaknil mojih resničnih čustev, mojega bistva...in vedno znova sem odhajal iz skupin nezadovljen, z obutkom, da nisem dobil prave stavri....

vse interprtacije, nasveti, feedbacki, mi opreprsoto niso pomagali..naveličal sem se tega, da sem že vse vedel pa mi to ni njič pomagalo..Naveličal sem se tega, da sem imel občutek da se že terapevti učijo od mene....(resno mislim)......vsa pamet , vsi uvidi tega sveta mi niso pomagali nič...

problem je v srcu, v čustvih....ki ga lahko zdravi le odprto srce...

Ponavljam!!!Le izražam svoje mnenje na osnovi alstnih izkušenj in spoznanj..ne želim ničesar vsiljevati...

No, tukaj te razumem. Zato jaz ne maram psiho-terapevtov, ker niso v harmoniji ne sami s seboj ne z bolnikom pred sabo.
Sočutje, ja, (ne usmiljenje, to je nekaj drugega), vendar bi moral psihoterapevt z znanjem in izkušnjami voditi proces tako, da bi človeku pred sabo samo pokazal smer, pot, ki bi jo pa moral sam prehodit k izboljšanju celotnega stanja.

Sicer pa.. glede besed. Jaz ne rabim definicij pomena slovenskih besed, saj mi ni tuj jezik, ampak je moj. Če bereš vse življenje, imaš posluh za glasbo in jezik, razmišljaš o besedah .. so pač stvari jasne. V slovenščini sploh.

Empatija je pač vživljanje, kot se igralec vživi v vlogo, pomeni, da postane na nek način on. Verjetno pa ima patos kaj zveze s tem. Bom šla preverit.

V.

Pri nas so dobri psihoterapevti redkost, ker že v osnovi do sedaj ni bilo celostnega izobraževanja
v to smer. Ne obstaja samostojen poklic psihoterapevt. Tujina ima to že leta in leta.
Upam in želim si, da bo šolanje, ki je sedaj omogočeno tudi pri nas spremenilo kaj na bolje.

Pri nas so to večinoma ali psihiatri z specializacijo ali psihologi ali pa celo bivši pacienti z tečaji ""bog si ga vedi česa" vse..."zdravilci"...pa bio energije, pa reiki..pa sanjajo vsi o tem, da so psihoterapevti...
Ko mi kdo govori o tem kako poteka terapija se včasih kar zamislim...kaj vse so ljudje pripravljeni plačevat.

Nekaj jih slovenija ima, takih z veliko strokovnega znanja, z kvalitetnim psihoterapevtskim znanjem..
Jih pa manjka še in še...manjka konkurenca, da bi lahko rasla kvaliteta...

jaz verjamem, v naslednjo spoznanje do katerga je Alice Miller prišla v desetletjih dela kot psihoanalitičarka...gre za racionalno vero, bi rekel Fromm, ker je rezulat mojih lastnih izkušenj.

"Terapevt mora biti PRISTRANSKI ( ne nevtralen), ki lahko deli z nami zgorženost in ogorčenost, če naša čustva njemu in nam samim korak za korakom razkrivajo, kako je otročiček trpel in kaj vse je moral prenesti, čisto sam, ko sta se mu telo in duša bojevala za življenje"...

Hvala bogu, da obstajo taki citati, meni dajejo neverjetno moč ...rešitev je! vendar ne na površini...

Moje laično mnenje kako jaz dojemam terapevta.

Terapevt pogleda na dogajanje realno in te nauči tudi tebe tko pogledat.
Nauči te odvreči čustveno vpletenost in videti stvar z realnimi očmi.
In potem nehaš bit v vlogi žrtve...v kateri si se utapljal prej.
Nauči te, da sam krmariš barko življenja naprej, kljub preteklim travmam.

Razume terapevt tebe, razume tvojo bolečino...razočaranja, strahove.
Naučiti te pa mora, da jih razumeš tudi ti, jih prerasteš.
Ker zate so travme neobvladljivi dogodki, ki še vedno bdijo nad teboj...v tebi...

Terapevt posluša in sprašuje in tebi pomaga najti POT ven iz tega...
sprašuje zato, da ti v sebi iščeš odgovore, razmišljaš na še kak drugačen način kot ponavadi...
Uči te kako pravilno gledat na dogajanja..

upam ,da ne boš zamerila Aslan, vendar sem jih mel takih celo četo, pa mi niso resnično pomagali....

no, škodu mi pa tudi noben ni..to pa moram povedati...

Ful simpatično... :clap:

Jaz mislim, Aslan, da ni čisto tako. V eni točki, in sicer.., zakaj bi moral gledati z drugimi očmi. Ljudje smo si različni in imamo različno postavljeno lestvico vrednot. Zatorej ne želim, da mi nekdo pere možgane, temveč kvečjemu pomaga naučiti (če bi seveda znal), kako ohraniti svoje dostojanstvo, svoj prav (če vzamemo, da delamo prav) in obenem krmariti v vodah, v sistemu, v družbi, v službi s pošastmi, s harpijami pa tudi z boljšimi od nas.. (od teh se pač tudi učimo). In, seveda, to pomeni - ostati zvest samemu sebi. Vse ostalo je v nasprotju z našo naravo, stopnjo, na kateri pač že smo....

V.

...hm škorpijo ena misel, a si mogoče pomislil, da je v tebi problem in ne v četi terapevtov.... :jok:

Sem tudi pomislil, ja, Masi...vendar zdaj ne mislim več tako...

Vesna tkole sem mislila:
"Pogled z drugimi očmi""....pogled z drugega zornega kota ni pranje možganov.
Ni niti vsiljevanje tega vidika, je le to, da si sposoben pogledat tudi z drugačnimi očmi na dogajanje.
Lahko z očmi sogovornika, še bolje pa z nevtralnim pogledom tretje osebe.

Za primer bom vzela kar del tvojega citata: kako imeti svoje dostojanstvo, svoj prav....

Nekaj se zgodi, nekdo ti nekaj trdi in je do tebe žaljiv ker nisi istega mnenja.
Lahko se postaviš na trepalnice, si jezna, ker ti nasprotuje, dokazuješ svoje...
verjameš v svoj absolutni prav...skregaš se...od tega nimaš nič dosti:
- tvoj prav, je še vedno tvoj (itak ti ga nihče ne more vzeti)
- prepir in slaba volja
- zmera
In to lahko leta in leta gojiš v sebi, kaj je on rekel, naredil, kako je nesramen, idiot...

Ta druga plat, pa je tista, da TI VEŠ, DA IMAŠ SVOJ PRAV (zase) in deluješ po njem...
Hkrati pa razumeš, stališče sogovornika.
On misli drugače, ker ima v sebi take in take vzorce...
Zanj je njegovo mišljenje tako kot zate tvoje "sveto".
Lahko si izmenjata izkušnje in se zavesta, da ne mislita enako.
Lahko se o teh različnih stališčih pogovarjata...drug drugemu širita obzorje...
Nič ne izgubiš...lahko pa pridobiš...novo izkušnjo, nov vidik (ki ni vedno napačen).
Medsebojni odnos ni porušen, ni zamer, je pa iskrenost, dinamična komunikacija...
In tvoj prav še vedno ostaja TVOJ PRAV, nihče ti ga ni vzel, čeprav misli drugače od tebe.
--------------------

Vesna sej ni tole, da ti kej pamet solim...le želela sem povedat nasplošno, da so ti "drugi vidiki" zelo uporabni v našem življenju...predvsem in prvo za "naš notranji mir".

Lahko pa se tem ljudem, če se le da, preprosto izogneš. Vse ostalo zna biti škoda dragocenega časa.

Aslan, saj ni tole, da ti kaj pamet solim... le hočem povedat, da sem izgubila (torej izgubiš) krepko čez dve desetletji življenja za poskus razumevanja stališč in reakcij drugače mislečih...

In zdaj, ko razumem, ugotavljam, da eni ljudje pač nismo za skupaj.

Lp,

Vesna

Seveda...eni pač nismo za skupaj...jasno.
Jest ljudi ob katerih se ne počutim dobro, nimam v svoji bližini.
Še če mi je stranka odbijajočega vedenja, ne delam z njo.
Nimajo pa vsi te možnosti izbire...in včasih nas tudi nam ljubi ljudje spravijo
v položaje ko odreagiramo pre-burno.

Je pa bistveno, da se med seboj ljudje ne žalijo, obtožujejo, kažejo s prstom na drugega,
le zato ker se o določeni zadevi razmišlja drugače.

Od nekdaj mi je všeč misel: Živi in pusti živeti.

Lepo je, kadar so nam kakšni verzi všeč. Še lepše pa, če se jih v resnici držimo.

Večinoma imamo ljudje možnost izbire. Izberemo lahko osebnega zdravnika, zobozdravnika, psihiatra, terapevta, guruja in moža. Opozorilni znak je le, kadar non stop izbiramo. V nasprotnem primeru pa se mi zdi čista zguba časa za prilagajanje ali celo poniževanje samega sebe, da bi nekomu ugajali. To zelo dobro poznam.
Človek je srečen le takrat, ko sebe ne ponižuje. Seveda, če ob tem gradi tiste odnose, za katere je vredno "rasti", kot je verjetno tebi všeč, je toliko bolje. Brez poslušanja drugega, drugih, sobližnjih ne pridemo daleč.

Govorim o srednji poti. Kdaj pa je pri kom meja, ki je noče, ne želi, ni sposoben ali pač ne bo prekoračil, pa je stvar vsakega posameznika. In tukaj ne bi govorila o kakšnih nivojih, temveč čisto preprosto - značaju. Radoveden človek marsikaj preizkuša, na koncu se najde pogosto na začetku. Z vedenjem, da je bilo dovolj, z izgrajenimi načeli in stališči.

Žal se moramo včasih tudi s kakšnimi neljubimi situacijami soočiti. Sem se je pravkar. Nezadovoljna seveda. Nezadovoljstva s strokovnjakinjo pač ne morem spremeniti v zadovoljstvo. Tudi če se še tako trudim. Ker v osnovi izhajam iz drugačne perspektive. Morala pa jo bom srečati še enkrat. In to bo zadnjič. Ker mi ne ustreza. In niti približno mi ne pade na pamet, da bi razumela njen pogled. Ker, se ponavljam, mi je v osnovi napačen. In te osnove ne ona ne jaz ne bova spremenili. Za mene je tak strokovnjak neprofesionalen. Tudi če sedi v različnih komisijah ali odborih. Tako pač je to... Zato grem drugam, tja, kjer je v osnovi optimizem, kajti le optimizem in ljubezen sta osnova za KAKRŠEN KOLI uspeh.
Zame.

V.

Mnogi "strokovnjaki" so neprofesionali...žal...
In diploma in titula jim nič ne pomagajo...kaj šele položaj in "stolček"...

Sama sem, sploh kar se zdravja tiče, izredno občutljiva "s kom" imam opravka.
Brez dlake na jeziku izrazim nezadovoljstvo in grem drugam.

Prvo iščem v osebi, ki dela z mano ali z moji otrokom: Človeka, prijaznost, iskrenost.
Strokovnost ne postavljam na prvo mesto, ker mi ostalo pomeni več, ker če jaz začutim "medsebojni odnos"...je to že pol zdravja...

Kdor išče - ta najde.
------------


Zagotovo je v takem primeru nekaj z nami narobe...oz. bi bilo fajn kaj spremenit pri sebi.
Vedno znova namreč naletimo na isto oviro - dokler se je ne naučimo priskočit.

Moj brat je imel zelo hude nasilne misli, da bo ubil očeta. začelo se mu je pri sedemnajstih. spominjam se, da je grozno trpel. Jaz sem imel v svoji nevrotični karieri tudi  hude vsiljivke (ki so trajale leta), vendar nikoli z nasilno vsebino.....zaradi tega nisem nič manj trpel le bati se mi bilo treba, dabom komu kaj naredil..

Zanimivo je, da sem jaz svoj bes in jezo do očeta veliko bolj odkrito izražal. Bil sem uporniški.., medtem ko brat ni bil nikoli odkrito besen na očeta, ni se upiral.....


glede na to, da sva zbolela oba, čeprav sva psihološko zelo različna, se mi zdi jasno, da te motnje niso prirojene....

In zakaj ne bi bila možno, da imata oba prirojen višji prag osnovne tesnobe?
Oba sta imela enako družinsko okolje, le odzvala sta se nanj na različen način.

Poznam še eno podobno družino z dvema sinovoma.
Oče bivši oficir (jaz takim rečem diktator) in mama, ki samo prikimava (levinja po horoskopu kot tvoja):
Dva sina:
en z rakom na želodcu, uspešen v poslu, ima družino
drug z dolgoletnimi psihičnimi motnjami, neuspešen poklic, brez družine

Prirojene motnje?
Scorpion v istem gnezdu so različni mladički.
Nekateri so bolj občutljivi, bolj dovzetni za krivice, bolj gojijo v sebi zamere....
In nekateri ljudje imamo dokazano višji prag osnovne ravni tesnobe.
Nekaj od tega je prirojeno in potem glede na naše življenje tudi nadgrajevano....
in pod določenimi pogoji se pri nekaterih razvije anksiozna motnja, pri drugih v istih pogojih pa ne.

Nekdo se rodi s posluhom...drug z občutkom za barve...nekdo je strahopeten, drugi ne...
Nekdo ljubi adrenalinske športe, drugemu so od malega strah in trepet.

Govorim iz lastne izkušnje:
Pri 4 otrocih imam 2, ki sta total neustrašni...
In 2, ki sta bolj prestrašeni, panični, strahopetni...
Pa če pogledam na njih z drugega zornega kota:
Sta dve (naustrašna in prestrašena) čustveno bolj nestabilni kot drugi dve.

Vsaka izmed njih je drugačna, ima drugačne odzive na dogodke...
Vse pa rastejo v istem okolju.
Kar prizadane eno, se druga požvižga...
In to prinesemo s seboj na svet...okolje pa nam te predispozicije lahko razvija naprej ali pa ne...

mislim ,da to družino poznam,Aslan...njihov priimek je na L., a ne?

Vendar ta primer ni najboljši za tisto kar si dokazovala...eden ima raka, drug pa psihične motnje,,sej ni bistvene razlike..

Pri nas sva psihično zbolela oba....in prepričan sem, da bi vsak, ki bi živel v takih odnosih...razlika je pa v tem kakšna sva kot osebnosti...iz kakšbega testa sva..brat je brez družine, našel je žensko, ki je zamenjava za mamo, v simbiotičnem odnosu...nima otrok, ni se poklicno razvil, glavni hobi casinoji, nedružaben...Jaz: Poskusil več različnih odnosov, imam dva otroka,. višji predavatelj na faksu...

Brat:nikoli nobene terapije razen ene hosipitalizacije, zanima ga le teorija, predavanja...nič takega kjer bi se moral izpostaviti..Jaz: Zgolj teorijo že davno opustil, če želiš delati nas ebi moraš skočiti v vodo...praksa, ....

Gre za različne osebnosti--poleg dednosti, okolja je pomembna še samoaktivnost..in to je odvisno od tega kašen si kot osebnost...

Ja, sej to jest govorim... ;D

S tvojim zadnim vpisom se popolnoma strinjam, Aslan.

Lp,

V.

vesnav, poslala sem ti osebno sporočilo.

a te prisilne misli nasilne vsebine se "štejejo" pod OKM ?

jaz sem vedno mislila, da mi je malo "ven usekalo" v mislih pač zato,
ker sem bila depresivna in ker sem pač jezo zadrževala v sebi..
(in pa, ne morem verjet, da končno berem o nečem, kar si v življenju ne bi upala sama priznat )

Ja kaj vse si ljudje ne upamo sami priznat...vedno bolj me preseneča kako se ljudje slepimo...

ja in ne..

dokler ne razumeš, kaj se točno dogaja, si je težko priti na jasno.. ne morem si priznat, da je to OKM, če sploh ne vem za to  :tko:

zame je bilo to nezavedno "slepljenje" plus, ker sem na koncu vse vrgla čez ramo in pomislila - ah, to so pa samo ene črne misli, ki me begajo.. in (vsaj zame) deluje.

sej te razumem Madambovary..tudi jaz sem imel zmotna prepričanja...potem ko se počasi prebujaš pa vidiš in rečeš:"Kako to, da tega že prej nisem vedel?!"

Ena izmed takih iluzij je bila , da sem živel v kar v redu družini.....dolgo sem rabil, da sem uvidel, da je bila hudo bolna...

jooooj, sploh ne omenjat..sem jaz živela v isti iluziji..
in tudi potrebovala veliko časa, preden sem dojela (pa je bilo tako očitno ?!)

men se je zdej tko nardil d sm dost stvari ugotovila kok zaslepljena sm bla..sam morm rect d nwem kdaj je blo slabs zdej al prei..zdej se ne znam s tem sooct... :'( in k ste omenjal d mas izbiro pr soocanju pa srecevanju s ljudmi..nwm noo..jz sm prisiljena zivet doma pa hodt u solo...in oboje je samo sranje..doma katastrofa razred pa use podn :'( :'( in kamorkol grem me ljudje psihicno unicujejo :'( da bi se pa s kom tko druzla pa sploh ne vec..ni nobenga :jok:

tudi jaz imam težave s soočanjem, sprejemanjem situacije in odnosov z najbližjimi takšnih kot so, rada bi se pomirila s tem in dosegla, da ne bi to več imelo tako velikega vpliva name ... mislim pa, da je to dolgotrajen proces, ki zahteva kar nekaj truda ...

 ;D Koki da ti jaz neki povem! Te tvoje misli so prisotne zaradi tega ker imaš pretirano rada svojega nerojenega otroka in nikoli ;D svojemu otroku nebi storila žalega,ZATO SE JIH BOJIŠ!!!Terapevtka je verjetno mislila ko je govorila o mislih ki gredo čez rob popolnoma drugo kot si ti predstavljaš.Misli kigredo čez rob pomeni da takrat ni več strahu pred njimi,to pomeni da takrat šele lahko razmišljaš o podlih dejanjih,ampak takratZAŽIVIŠ KER TE NI STRAH!!!Misli pusti naj bluzijo po glavi,včasih se jim kar malo nasmej :sesmejem: