FORUM Nebojse.si

Sem nov tukaj.

Moj največji problem so občutki osamljenosti in odrinjenosti. Takšne občutke dobim vselej, ko:
- sem v družbi, pa se ljudje nimajo časa pogovarjati z menoj ali pa se ne brigajo zame (npr. jaz jim nekaj povem, oni pa gredo naprej)
- v kakšni strokovni reviji / časopisu / knjigi preberem o tem, kako naj bi ljudje bili emocionalno povezani - se mi zdi, kot da sem brez emocionalnih povezav  :jok: - in kako naj bi se pogovarjali  >:( Ena punca mi je rekla enkrat, da jo sprosti branje takšnih knjig, ker da se vidi v njih, da bere o sebi, mene pa branje takšnih knjig iritira, ker se sploh ne vidim v njih - zdi se mi, kot da nisem normalen.  >:(
- v kakšni leposlovni knjigi ali v filmu vidim, koliko se ljudje pogovarjajo in kako čustveno navezani so en na drugega - žajfastih nadaljevank sploh gledati več ne morem, takšne občutke osamljenosti dobim od njih! Vidim, kako en drugega tolažijo v nesreči, jaz pa moram vse sam!

Najhuje pri teh občutkih osamljenosti pa je, da postanem tako  >:(, da pokvarim celotno razpoloženje v družbi, v kateri sem, potem pa se počutim še bolj osamljenega kot prej. Rad bi prekinil ta začaran krog, pa mi nikakor ne uspe.
-

Mislim, da v filmih ni  prikazana realnost, vsaj jaz vedno končam v joku in smiljenju sami sebi, ko pogledam kaj takega. Sicer zato, ker mislim, da nisem vredna, sposobna tega in podobne bedarije, pa vseeno.

Mogoče poskusiš s kakšno dejavnostjo, ki ti je všeč, te zanima, si dober v tem in okoli tega zgradiš krog ljudi. Tako boš tudi lažje prišel do besede, povedal kaj pametnega, ljudje te bodo poslušali, počutil se boš zaželjeno in potrebovano. Lažje je začeti, če imaš nekaj skupnega in na tem gradiš naprej, se morda zmeniš še za kakšno aktivnost izven te.

Kako izgleda ta tvoja družba, na čem temelji?

Hodim v društvo gluhih (sem gluh). Gluhe tam zanimajo predvsem film, gledališče in tekmovalni šport. Jaz se ne vidim v nobeni izmed teh dejavnosti. Za film in gledališče nisem (nisem za to, da bi se kazal drugim), za tekmovalni šport (prvenstva in mednarodne turnirje gluhih) pa tudi ne. Rad pa hodim ven - sproščeno, brez obvez. Žal to gluhih ne zanima. Zanima pa me igranje računalniških iger in vse, kar je v zvezi z računalnikom - mnogi gluhi še računalnika nimajo in sploh ne vedo, kaj je to. Vidim, da sploh ne spadam mednje.

Poleg tega se v društvu s kom srečam po dolgem času, pride v društvo, me pozdravi, poklepeta s sekretarko in gre - nima časa za klepet. Jaz sem zelo žalosten. Prej smo se velikokrat dobivali, zdaj pa nima časa - tudi če jaz povabim. Pa to ne eden - veliko je takih! In spet - različna zanimanja - njega  film, film in še enkrat film, pa gledališče   :nehvala:. Mene to ne zanima. Mogoče bi bilo res dobro zamenjati družbo. 

Pozabil sem še napisati, da me vsepovsod, kamor pridem, sprašujejo, kje imam punco. Ali je res tako nujno imeti punco???  :( Že iz tega se vidi, da nimajo nobenega namena, da bi klepetali z menoj, samo znebiti se me hočejo.  :o :'(

Tudi zato se počutim tako osamljenega. Želim pa povedati, da me punca ne bi osrečila. Ker tudi po dolgih pogovorih se ne počutim dolgoročno srečen - nekaj časa imam res evforijo - super, imel sem doooolg pogovor!  :clap: Potem pa ta evforija mine in spet je tukaj občutek osamljenosti, praznine!   :jok:

Številka, pozdravljen  :rozicodam:

Kot je že Seu napisala, je tisto, kar prikazujejo v filmih daleč od realnosti...tisto je fikcija. V filmih so ponavadi vsi lepi, srečni in zaljubljeni....če že ne na začetku filma, pa na koncu zagotovo.  :kiselnasmeh:


Mar v tem društvu ni nikogar, ki bi imel podobne želje, kot jih imaš ti, da bi šla lahko skupaj ven, na sprehod, na pijačo...? Ni se potrebno podrejati večini, kajti le z izražanjem svojih interesov boš dosegel zadovoljstvo pri sebi. Je pa verjetno težava pri sporazumevanju, saj večina ljudi ne obvlada znakovno sporazumevanje, zato je, domnevam, tvoja komunikacija omejena...
Tudi v sklopu društva DAM namreč delujejo skupine za samopomoč, kjer se družimo ljudje s podobnimi težavami in si pomagamo preko lastnih izkušenj, sčasoma pa se med nekaterimi stekjo tudi prijateljske vezi in se družijo tudi izven skupine.

Jaz ti želim, da bi čimprej našel osebo, s katerimi si boš pregnal osamljenost in občutek odrinjenosti....do takrat pa uživaj v stvareh, ki te zanimajo in bodi sam sebi najboljši prijatelj.  :rozicodam:
 

Sem zgoraj napisal, da zaradi občutkov osamljenosti v družbi postanem tako  :( in  >:(, da pokvarim celotno razpoloženje v družbi in to je največji problem, ki ga želim rešiti, preden pristopim h komu, da bi skupaj začeli s čim, kar mene veseli.

Ni toliko problem znanje znakovnega jezika. V društvu gluhih vsi komunicirajo v znakovnem jeziku, jaz sem se ga pa tudi že kolikortoliko naučil, tako da to ni več problem.  :sesmejem: Problem je mimika, ki jo pokažem, ko izrazim nezadovoljstvo ali pa, ko želim začeti pogovor o nečem, kar me zanima. Nikogar ne pritegnem, nikogar ne zanimam, nazadnje mi pa še v obraz rečejo, da se razburjam.  :( In sem tako še bolj  :(.

Sem pa bil na terapiji in mi je bilo povedano, kako obvladati napetost - z globokim dihanjem - pa tudi potrudila se je, da sem res razumel postopek, pa tudi v praksi sva ga izvedla - krasno!  ;D Prej mi tisto, kar sem bral v knjigah in na spletu, ni bilo čisto nič razumljivo! Potem pa še to, da človek, ki je brez pogovora v družbi, ni osamljen - moram zdaj misli preusmerjati in začeti drugače razmišljati. Imam namreč globoka prepričanja, da je človek, ki se v družbi ne pogovarja, že osamljen - mi je terapevtka rekla, da je to popolnoma napačno razmišljanje, ki res uničuje srečo.  :seznojim: Ko bom ta prepričanja premagal, bo bolje in bom lažje potem, ko bom po pol ure sedenja in poslušanja ostalih prišel do besede, lepo mirno in sproščeno povedal, kaj želim. Prav tako bom lažje ostal sproščen, če me drugi ne bodo razumeli.  ;D Rabim pa vaje in vaje.

Ali kdo od vas pozna transakcijsko analizo?

Zadnji stavek zelo zelo zelo drži, in ne samo za dihanje! A še hodiš na terapijo?

Nekaj malega iz prve roke. Kaj te zanima?

Da, še hodim na terapijo, nimam je pa vsak dan. Vendar pa ves čas vadim. Me pa zanima, ali je ok, če delam dihalne vaje tudi po 10 x na dan? Ker vedno znova začnem čutiti napetost... Že trikrat sem ob delanju dihalnih vaj dobil bronhitis in se jih zato kar malo bojim. Mi je pa terapevtka rekla, da sem narobe delal in zdaj bo verjetno bolje...  ;D

Glede transakcijske analize bi želel le povedati, da imam jaz to in mi full pomaga.  :clap:

Številka, pozdravljen med nami. Tudi sama se precejkrat soočam z osamljenostjo. Včasih kar grem kam in poskušam biti jaz, se ne oziram toliko na druge, kaj pravijo, kaj si mislijo. Sem pa naglušna in sem začela to tudi govorit naokoli tistim, s katerimi se več družim. Povedala sem tudi, kaj potrebujem, pa je bolje. Prej sem se v osamo terala, ker nisem razumela, kaj govorjo ljuddje. Drži se.

Agnes...res si zelo pogumna... :clap:

Številka,
razumem tvoje težave, sem tudi sama gluha in tudi sama hodim v društvo. Mislim, da je tukaj potrebno razumeti, da si po pismenosti sodeč bolj izobražen od tistih v društvu, kot drugo pa, po mojih  opažanjih, so tam po večini upokojenci.
Vsak ima svoje interese, eni filme, eni knjige, eni tek, eni sprehode in eni nevemkaj. Smo si različni in mislim, da je treba so sprejeti. Pač najdi tisto, kar tebe veseli. Če so to računalniške igrice OK, samo vseeno malo pazi, znajo potegniti v odvisnost... Ne vem, probaj mogoče kdaj z skupino za samopomoč tukaj, mislim, izgubiti nimaš kaj.
Glede osamljenosti; drugega, kot da probaj biti čimveč v družbi, ti ne morem reči. Čeprav je pa tako, da sva oba ravno zaradi sluha bistveno bolj osamljena.

No, lp in srečno

Pol se pa spoznajte vsi trije v zivo, somisljeniki. Pa še en fant je tu naglusen.
Skupaj mocnejsi in ne vec osamljeni!

Pozdravljen številka,

Sam nekoliko poznam osnove transakcijske analize. Kaj je morda tvoj terapevt transakcijski analitik?!

številka pozdravljena na forumu  :rozicodam:


jaz se tudi velikokrat pocutim osamljeno. imam cudovitega sina, ki mu posvecam veliko svpjega casa, pa vendar se v srcu velikokrat pocutim prazno in osamljeno. nevem kako se zamotiti, da ne bi mislila samo na to prekleto osamljenost, ki me vcasih prav ubija. preko spleta sem navezala stike z par ljudmi in obcutek osamljenosti je vsaj malo minil. pa vendar se pri meni tu spet rad pojavi problem. prehitro se navezem na nekoga ki mi je vsec kot sogovornik. sama sem precej zgovorna in mi ni prevec tezko navezati stik, pa vendar mi manjka samozavesti. vcasih se bojim vprasati, kaj si kdo zeli, kaj pricakuje od mene... in potem odgovore iscem sama, ti pa seveda niso nujno pravilni.


Vsem en lep pozdrav in naj bo osamljenih trenutkov cim manj.  :rozicodam:

mogoče pa tu gor spoznaš kakšne pravtako osamljene duše kot si sam z istimi interesi in boste pspostavili kakšen kontak in mogoče pridobiš novo prijateljstvo. Never say never  :pomezik:

Je pa osamljenost zelo ne prijetna. še posebej, če maš okoli sebe ogromno ljudi pa se kljub temu počutiš samega in samcatega ahh  :unsure: