FORUM Nebojse.si

Lepo pozdravljeni vsi skupaj,

Veliko sem brala in prebirala različne prispevke na temo tesnoba... zanima me pa vseeno ali se kdo od vas bori s posebnim strahom.
Mene je namvreč strah da me prime nepremagljiva potreba po tem da moram kar it s kraja kjer se nahajam.  Npr. se pogovarjamo v trgovini mene pa prime čuden občutek da moram stran, nevem kam, ampak stran, ali pa v službi močna potreba da grem kar domov. Potem pa pride TAPRAVI STRAH, ko se bojim kaj pa če mi res zašpila in grem domov da svojih nog ne bom mogla zdržat in me bodo kar same nesle domov. Vem da se sliši rahlo čudno vendar zame prestavlja velik problem. Tudi na morje nisem šla z busom iz razloga moje razmišljanje je bilo. (kaj bom naredila če dobim on nor občutek, da moran takoj stran oz nekam it, npr. nazaj domov peš, potem pa se samo stopnjuje.... Prosim btistega ali tisto s podobnimi iskušnjami naj napiše kar koli.


LP. Polona

To se mi zadnje čase dogaja. Ker imam ves čas strah pred tem da me "zagrabI" in potem rajši nikamor ne grem. Kr neki je to razmišljanje in dogajanje in ni mi jasno zakaj?!  :'(

tudi jaz! ko se porodi ideja,da moram kam iti,me prime tak strah,pa tesnoba,da sploh ne morem iti. če pa že grem,pa grem raje zvečer sama ven,da ni nobenega na vidiku.včasih me res že misel prestraši,da moram kam ven :o in to je strašno zoprno.če pa že grem,grem pa s tako muko,srce mi nabija in mene noge ne bi odnesle pač pa bi obstala na mestu

Take občutke sem imela tudi jaz na začetku mojih paničnih napadov....pa takrat sploh še nisem vedela, kaj se v bistvu dogaja z mano.
Se spomnim dogodka, ko sem neke sobote popoldan ležala na sedežni, vsa tesnobna, z grozljivimi občutki, da se mi bo zmešalo in kar naenkrat me je oblila vročica in hkrati hladen pot, srce nabijalo v grlu in v glavi sem imela samo misel: HITRO STRAN.  :seznojim:
Poklicala sem moža in skupaj sva odšla na sprehod, ker sem imela občutek, da se mi bo popolnoma zmešalo, če ostanem samo še minuto v stanovanju...No in po parih metrih sprehoda me je spet popadel občutek, da moram v stanovanje...kaj, če se mi zunaj kaj hudega zgodi, kaj, če padem v nezavest, kaj, če se pričnem obnašati "nanavadno" ...  ???

V glavnem cel kaos v moji glavi, ki se mi je pojavil kar pogosto, dokler nisem uredila svoje anksioznosti oz. paničnih napadov s pomočjo Asentre in predvsem s pomočjo psihoterapije. Ta potreba po "begu" je namreč naš primaren način soočanja z nevarnostjo: beg ali boj. In ker smo prepričani, da se je boriti težko in nevarneje, se v naših možganih vklopi ukaz BEG.
In tudi strah, da bomo storili nekaj proti svoji volji, nam našo tesnobo zgolj stopnjuje. Jaz lahko iz svojih izkušenj povem, da sem imela kar nekaj takih strahov, da bom storila nekaj nenadzorovanega, a se mi to ni nikdar zgodilo.
Morda je problem v tem, ker želimo sebe in svoja dejanja kontrolirati v nulo, pa se bojimo, da nam bo kaj ušlo iz nadzora in s sabo potegnilo kup negativnih posledic.

Ni enostavne rešitve, je pa potrebno kar nekaj soočanja s takimi situacijami in naše pozitivne izkušnje, ko vidimo, da se lahko signalu za "beg" uspešno upremo oz. ga prezremo,  nam krepijo zaupanje vase in svoja dejanja.  :oki:

Cao !

Tale obcutek, da moras pobegniti stran je v bistvu tipicni panicni napad ( po moje se nam je vsem z omenjenimi napadi dogajalo enako ) - meni se je predvsem na zacetku, ko se nisem vedel za kaj tocno gre in sem seveda odreagiral se bolj  ' panicno ' na vse skupaj. Scasoma, ko se naucis prepoznavati simptome, ki nastopijo pred tem, se naucis tudi kontrolirati oz omejiti samo paniko. In potem se seveda zacnes izogibati situacijam, kjer se ti je to ze ugodilo oz kjer predvidevas, da bi se še lahko.
   Meni se je scasoma stevilo panicnih napadov obcutno zmanjsalo, pa ceprav sem v dolocenih situacijah se vedno tesnoben - zelo pomaga znanje o vsem, kar te   ' napada ' ( tako ugotovis, da si drugace z zdravjem super ). Meni je poleg postopnega ponovnega izpostavljanja na takih mestih in socasnega prepricevanja samega sebe, da je itak vse ok z mano, pomagala tudi psihoterapija.

lp :)

pozdrav vsem in hvala za vaše odgovore. To kar želim opisat ni klasičen panilni napad tega doživljam v trgovinah , bankah....
To je sedaj malo drugače, nek čuden občutek dobim neresničnosti in da moram zapustit tisto mesto  kjer se tisti trenutek nahajam. najhuje je v službi ker ko dobim tisti neresničen občutek,  potrebo ali željo nevem da odidem meni nič tebi nič domov..

Lp

Sama sem imela iste misli. Pobegniti. Iz banke, trgovine, doma, plaže...od povsod. Kar me je zgrabil nek občutek, da se bo nekaj groooooznega zgodilo, če ostanem.
To je panika. Počasi jo spoznavaš v vseh oblikah, v vsej intenzivnosti. Potem se jo naučiš obvladovati in jo obladaš.
In vsi ti grozni simptomi izginejo in postaneš kot si bil prej. Morda še bolj korajžen. Prej nisem hodila nikamor in sem samo čepela doma, sedaj pa klatim (še skoraj preveč) naokoli. In to največkrat sama. V ta hudi fazi sem mislila, da ne bom nikoli več tega zmogla.
Poišči pomoč, da se tega čimprej rešiš.

Hey,

ta občutek pa zelo dobro poznam, saj ga praktično doživim vedno, kadar sem kje zdoma. Preplavi me neznosna sila, občutek, da se moram umakniti nekam na samo, kjer se bi lahko v miru spet "sestavila skupaj". Ja, ti občutki in misli sodijo k paničnim občutjem. Ne glede na to, kako to doživljaš, je to anksioznost, ki je ob občutenju potrebe po begu že kar visoka.  :( Vem, zelo je neprijetno, a jaz sem s pomočjo psihoterapije dojela, da je edina pravilna pot do izboljšanja ta, da se ne umaknem, ne izogibam in ne bežim, četudi bi v tistem trenutku najraje v hipu zbežala. Samo s takšnim načinom (temu se reče soočanje s strahom) lahko napredujemo.

Lp

Ja tudi sama prakticiram soočanje enostavno ne gre drugače, ta občutek me sicer vedno preplavi le takrat kadar ni možen umik. Npr sredi službe, ali sredi vožnje z gondolo... celo življenje se vozim z gondolo panike imam že par let, sedaj še pa zoperna reč ko praktično brez gondole ne gre, jst pa začnem švicat, sranje pred direktorjem ali sodelaci bom začela odpirat vrata da grem dol..... Vse skupaj ena zmešnjava.


lp

Malo za šalo malo zares;to pa niti ni tako čudno,da te v službi tako prime.tudi mene in še marsikoga :pomezik:

Žuna prav imaš vse to vem sam dopovedat si nekako ne morem, žalostno da mislim da samo mene tako heca tale zadeva.

lp

Ampak vseeno je to neke vrste panicni napad, ko kar naenkrat dobis obcutek, da moras zbezat ven iz npr. pošte, banke, trgovine,...ko stojis v vrsti kje ali pa, ko si na stolu pri frizerju se tizacne vrtet, zacnes se potiti, cuden obcutek v glavi, lahko celo pride do pravega v celoti izrazenega panicnega napada,..povsod, kjer nekako presodis, da takojsen odhos od tam prakticno ni mozen - meni se je to dogajalo zelo velikokrat na zacetku. To stanje, ki ga opisujes je tipicno za ljudi, ki imajo ( imamo ) panicne napade, ker ze pricakujes, da se lahko kaj takega zgodi, se pravi si v stanju visoke anksioznosti - jaz sem se pol leta izogibal gneci v trgovinah, cakanju v vrstah, celo frizerju..celo v avtomobilu na rdeci luci sem zelo zelo velikokokrat dobil ta obcute, ki ga opisujes ( grozen filing res ) - ko pa sem speljal, je pa kar minil - zanimivo  :unsure

Tako, da nikakor ne heca tale zadeva samo tebe, kot si napisala - preden sem se prijavil na ta forum, sem enako mislil tudi jaz - da sem edini, ki ima take tezave - welcome to the club  :)

lp  :rozicodam:

Hvala za vaše odgovore.

Ja panični napadi mi niso tuji ko že skoraj umreš pa potem začne popuščat takrat mo srce bije tako da se majca vidi kako skače, fora je lih v tem da paničnega poznam in nekako gre , ampak ta filing ki se mi pa sedaj na novo ponavlja, ko sem nekako ublažila panične dobivam pa te zoprne filinge čeprav ne doseže panični vrhunca tukaj bpri teh zoprnem občutku.


lp

Hey,

paloma-blanka, sedaj si lepo zapisala. Ne pride do paničnega napada, a ostaja pri tej neznosni želji po pobegu. S tem se jaz nenehno srečujem. Čez čas nam uspe razumeti te simptome in zato se ne prestrašimo več tako močno in panični napad nima več moči, da bi se do konca razvil. Še vedno pa ostaja v nas določena stopnja anksioznosti in tesnobe, ki se kaže na način, kot ga opisuješ. Torej, potrebno je razumeti, da gre za povišan nivo tesnobe in nič nevarnega, da bi bilo potrebno uiti situaciji. K tem občutjem želje po begu te napeljujejo lastne anksiozne misli in prepričanja, kot so: "Joj, moram stran, sicer se mi bo zgodilo nekaj hudega..."; "Moram na samo, da se pomirim in se mi ne razvije napad"; "Kaj, če doživim napad pred drugimi ljudmi?"; "Če se ne bom umaknila, bom omedlela ali ne bom več mogla dihat." ... Se najdeš v kateri od teh misli?

Prav je, da se soočaš s strahom in kmalu boš pridobila na moči. Pomisli, kolikokrat in kje vse si že dobila te občutke in se spomni, da nisi vedno pobegnila. Morda sploh nikdar nisi pobegnila in je ostalo samo pri mislih in strahu? Pomisli in kar hrabro naprej po poti soočanja  :rozicodam:

Lp

oj Mayca.

Moje ja nekako tako kot praviš moje misli so pa naslednje. Joj kaj če me piči višja sila in bom odšla domov in se ne bom mogla kontrolirat. Kaj bo ko pridem domov, kako bom razložila nadrejenemu......... Skratka strah me je da bom odšla domov v stanju kaj vem česa norosti, da mi zasuče in enostavno grem. problem je potem kako bi rešla nastalo situacijo. Kaj bi si mislili sodelavci.


lp

ojla,mislim da te razumem...prisilna misel je to...jaz pa ne grem nikamor ravno zaradi tega ker,ko hodim me sili v to da bi zavila cisto drugam...ne vem kako je z tabo ampak jaz imamOKM   ....mogoce bi bilo dobro da si se tam kajj preberes,zdrzi lp

Ojla,

ja Pika nekako tako kot opisuješ. Imaš kdaj oččutek da sred pogovara pozabiš kaj si želela povedati  pozabiš osnovne stvari, ko pomisliš u kaj naj sedaj pa še pozabiš svoje ime. Malo v šali ampak res ko se zavedam sebe in se spomnem na un čuden občutek ga isti trenutek staknem :(

lp

Pozdravljeni vsi predvsem pa SLAVKA.

Pravzaprav sem se odločila, da se prijavim in nekaj napišem, ko sem prebrala prispevek SLAVKE. Nikoli se ne družim na raznih "bookih" in nasplošno se družim vedno manj. Zadnje dneve oz. tedne pa se sploh ne družim razen z družino in res najbližjimi. Zelo težko in z velikimi problemi se počasi odpiram terapevtki za vse ostale pa še nimam dovolj moči. Začelo se je z vrtoglavico in temu povezanimi težavami, kot so pospešeno bitje srca, močan utrip, suha usta, drgetanje in še nekaj kar pa nisem zasledila pri ostalih, vedno ampak res vedno sem takoj morala v stranišče. Enkrat, dvakrat in prve dni celo še po vsaki hrani, ki sem jo pa res težko spravila po grlu ( kar se mi dogaja še vedno ). Vrtoglavice so počasi minile imam pa vse vrste strahov in ko si jih po nasvetu terapevtke pišem in kasneje prebiram se mi zdi, da se pravzaprav bojim vsega in vsakogar. Ne grem skoraj nikamor, vsaj sama ne. Obešam se na moža in starše in strašno trpim, ker si nikamor ne upam. Avto sameva in obisk frizerja mi je čisto brez veze. Tudi namažem se ne in komaj zlezem iz pižame, nekaj skuham tako bolj za silo in malo zmečem skupaj vse ostalo prepustim možu in hčeri. Kakršen koli nasvet, misel ali vspodbuda mi zelo veliko pomeni. Tako težko se pobiram, da vam ne morem opisati.

LP

Lastovka  :rozicodam:, pozdravljena med nami.

Zelo se najdem v tvoji zgodbi, saj sem se tudi jaz spopadala s tesnobo, strahovi in drsela v depresijo...Vsako jutro mi je bilo muka odpreti oči, ker sem se zavedla, da moram preživeti nov dan. Nisem imela apetita, niti volje za življenje, da ne govorim o smislu, ki sem ga v tistih dolgih mesecih popolnoma izgubila.

In moje življenje je postalo en velik strah in boj. Nisem vedela, kaj se dogaja z mano, vedela pa sem, da tako več ne želim živeti. Pomišljala sem tudi na to, da končam svoje življenje, kajti kljub družini in prijateljem, nisem več videla smisla svojega obstoja.
Potem pa sem se odločila, da tako ne gre več naprej, da želim nekaj spremeniti, da to nisem JAZ in da zmorem tudi drugače. Moj prvi korak je bil obisk psihiatra, ki mi je predpisal antidepresiv Asentra in z njeno pomočjo sem čez nekaj mesecev vendarle zopet začela zaupati vase in v svoje sposobnosti.

Spet sem postajala "samostojna", začela voziti avto (prej me je bilo strah, da se bom za volanom zgrudila ali pa bom zapeljala na nasprotni vozni pas pod tovornjak), šla spet v kino (prej me je bilo groza zaprtega in temnega prostora, strah, da ne bom mogla pravi čas pobegniti ven, na zrak), pričela hoditi v trgovino, kjer se mi je še vedno dogajalo, da sem občutila slabost in vrtoglavico, vendar sem vsakič znova ugotovila, da se mi ni nič zgodilo in te izkušnje so krepile mojo samozavest.

Po letu dni jemanja Asentre sem se odločila in pričela tudi s psihoterapijo, kjer sem se soočila s svojimi strahovi, ugotovila iz kje izvirajo in kako jih sprejeti, kajti, ko jih sprejmeš postanejo "neškodljivi", če se jih otepaš in bojiš, pa se razraščajo kot plevel znotraj naše duše.

Torej Lastovka, to je moja zgodba, ki se je pričela podobno, kot tvoja...prisoten je bil strah, negotovost, nesamostojnost in obup...A povem ti, da se DA!  :oki:
Tvoj korak, da prideš na forum, je en izmed korakov v pravo smer... Morda zbereš pogum in obiščeš tudi kakšno skupino za samopomoč, ki deluje v okviru našega društva:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Videla boš, da nisi sama, da nisi edina, slišala različne izkušnje in dobila nasvet iz "prve roke" od ljudi, ki s(m)o se spopadali s tesnobo, strahovi in depresijo.

Tudi s terapijo boš počasi razrešila, vendar gre večinoma res počasi, kajti naši strahovi, ki našo negotovost povzročajo, se znajo potuhniti, prikriti in zato rabimo več časa, da jih ozavestimo in sprejmemo.

Izbrala si si lep nick...Lastovka...svoboda...pomlad...ve selje....ljubezen  :-* Naj postane tudi tvoje življenje tako, da boš vsako jutro vstala z veseljem, da živiš in zaspala z lepimi spomini preteklega dne.  :rozicodam:

Hey, Slavka, lepo si napisala lastovki  :oki:

Hja, to silo sem danes spet občutila. Prekleto težko je, a pomembno je, da se takrat ne umaknemo, ker samo tako pridobimo na moči. Na obisku sem imela dve dobri prijateljici in sedele smo zunaj pri meni in se pogovarjale. Na začetku sem bila še dokaj umirjena, potem pa se je začela tesnoba/panika spet prebujati v meni. Imela sem strah, da ne bom vzdržala in da bom morala iti nekam v hišo, da bi bila vsaj za minuto sama. Bala sem se, da bi pokvarila vzdušje in dobila napad panike pred njima ter bi tako kolegici odšli domov, ker bi hoteli, da grem počivat. Tako bi zaradi mene odšli domov, prej kot bi sicer sami želeli.

Najbolj blesavo in grozno pa se mi zdi, da me tesnoba popada v situacijah, ko bi sicer lahko bila povsem sproščena...kot danes ob prijetnem klepetu v senci s prijateljicama :( Res ne razumem tega. :(

 :ne:

Maycha,

jst tudi tega ne razumem - ceprav si recem, da so to situacije, ki so varne, oz si zelim biti v njih, pa postanem vseeno tesnoben v njih - je pa ze to napredek, da sploh grem v taksne situacije, vcasih se jih se vedno hocem izogniti - ta strah oz nesproscenost v pricakovanju pa nekakor ne mine povsem oz ga imam skos v pozdavesti  >:(

In si potem dozivela napad ali je minila tesnoba  oz si bila tesnobna cel cas ko si imela obisk ?

lp  :)

Hey, chilispace :)

V bistvu potem, ko je začela tesnoba v meni naraščati, nisem mogla več biti čisto pomirjena. Sicer se mi na zunaj ni videlo in pazila sem, da sem bila čim bolj skoncentrirana na pogovor, ampak ta panika v meni se je kazala s tem, da si takrat začnem prijemati lase ali pa večkrat sede premaknem noge, bodisi se sezujem in dam noge na klop (saj sem bila pri sebi doma  :sesmejem: ) bodisi dvignem roke zadaj za glavo ... ampak to pač izgleda vse normalno, kot da ni nič...samo jaz vem takrat za to, kar se v meni dogaja. Res je to hudo, ja. Ne razumem teh svojih norih možganov, ki nonstop mlatijo eno in isto slamo.  :seznojim:

Pa se poskušam takrat avtosugestivno umiriti in si v glavi govorim, da ni razloga za paniko...da se lepo pogovarjam v senci s kolegicama...da sem med dobrimi ljudmi...da ni razloga za umik, ampak enostavno bi se takrat najraje umaknila in bila sama s seboj.  :( No, vsaj vzdržala sem in je bilo vse ok. Ko sta se vstali in odšli, je tesnoba prešla takoj na manjšo intenziteto. Ampak najbolj je pa zoprno, ko sem potem tako utrujena, da bi šla kar spat, po drugi strani pa bi se morala spravit k nadaljevanju diplome.  :o Ahjej ... tolažim se, da sem prehodila že dolgo dolgo pot v tem trpljenju in sem tega že vajena. Upam samo, da ne bo to trajalo večno, ker potem pa res ... nimam besed.  :A)   

Kako si kaj ti, chilispace?   :pomezik:

MAycha ,

kolk casa se pa ze ubadas s tesnobami ?

Ja jaz imam identicne kretnje z rokami, kot ti ( ko sem tesnoben ). Danes sem brata peljal z avtom po opravkih, in sem mu rekel, da sem ze par dni spet bolj tesnoben - in on je rekel, da ce mu ne bi povedal, da ne bi uganil :) ( folk okol nas ne ve, mi pa zelo dobro vemo, kdaj se ' zacne ' tesnoba oz kdaj narasca - tisto pricakovannje in potem nesproscenost je res zoprna - ko pa sem prssel domov, sem bil pa kot nov  >:(

Drugace sem pa zadnje case bolje ( odkar hodim na terapijo ), no od petka pa do vceraj sem bil pa spet slabsi - spet neki ' svoh ', pa nemiren, pa mrtvilo mi je noge in roke, pa omotica,...pa v trgovini vceraj spet cisto tesnoben, napet, cimprej ven,...ne vem no, pa ze cisto ok je bilo - se pa izogibam helexov, oz si recem, da bom ze potrpel, pa tdi ni tako hudo, samo nadlezno je, ker potem razmisljam vse mogoce o zivljenju in sem potem nesrecen glede prihodnosti !

 Maycha, a ti jemljes kaksne tablete, hodis na kako terapijo,...?

lp :)

chilispace, vidim, da imava res zelo podobne simptome in podobne tesnobne misli. Jaz se s paniko in tesnobo najbolj borim zadnji dve leti. Dve leti tudi že hodim na psihoterapijo in sem naredila veliko v tem času, vendar saj veš - dokler ni res nekaj časa občutnejšega miru v telesu, tako dolgo ne moremo biti zadovoljni.   :A)

Jem pa ad Paroxat. Večino časa sem bila na majhni dozi, ker se sama zavedam, da se moram s strahom spopadati sama, drugače ne bom pridobila na moči. Dejansko lahko samo z izkušnjami soočanja razvijemo višjo toleranco do strahu in stresa. Trenutno bi naj po navodilih psihiatrinje jedla eno tableto Paroxata, ampak sama nekako vztrajam na polovici. Polovica mi je namreč ponavadi bila dovolj in sem v redu funkcionirala, a zadnje čase mi je očitno premalo, ker sem pred diplomo in to čutim kot veliko obremenitev.
Pomagam si z Dominorjem, ki mi je na začetku občutno pomagal, ampak zdaj se mi zdi, da vedno manj  >:(
Preizkusiti imam namen še Saframyl, ki je nek nov naravni antidepresiv. Veliko tudi plavam in kolesarim. Ampak, ta tesnoba je pač v meni ... se prebuja in zaspi ... in vedno nova se spet zbudi ... dokler ne bo, upam, za vedno zaspala.  >:( Ali pa morda pričakujem preveč?  :unsure:

chilispace, super, da ti pomaga psihoterapija. To je vsekakor dobra odločitev glede zdravljenja. Tudi meni pomaga, ne vem kako bi se sicer tako držala. Čeprav je težko, mi še zaenkrat vse uspeva, kot si želim.
Ampak kot si rekel - imam tesnobne misli glede prihodnosti, samo zaradi tega, kar se mi dogaja. Sprašujem se, ali bo kdaj bolje ... kako bom zmogla imeti družino ... če bom zmogla diplomirati ... če bom zmogla opravljati službo ... če bom kdaj zmogla biti brez tablet ipd.  :( Ta vprašanja se mi ne pojavljajo, ker bi imela kakšne slabe izkušnje, ampak izključno zaradi tega, kar doživljam - zaradi boja s tesnobo, ki mi jemlje energijo, velikokrat tudi voljo in moč.  :'(  Vseeno še skušam hoditi z "dvignjeno glavo", čeprav velikokrat "nosim masko" pred drugimi ljudmi.

chilispace, kako si pa ti glede ad? Uživaš katere?

Lp

MAycha,

no sej, mene tudi skrbi glede prihodnosti, ali bom sploh lahko se spontano zivel, kot sem vcasih, sedaj imam obcutek, da sploh ne zivim, oz zivim samo iz tehnicnega vidika zivljenja ( diham, jem, spim,...) to pa ni ravno zivljenje, ki bi si ga zelel. Enako tudi jaz razmisljam glede sluzbe, druzine, druzbe nasploh,..imam obcutek, kot, da se ne bom mogel vec vklopiti nazaj, in imam tudi obcutek, kot, da me sploh ne veseli vec nic. RAd bi nekoc spet zazivel spontano, kot sem vcasih. V enem letu se mi je vse obrnilo na glavo s temi tesnobami in napadi panike ter posledicno depresijo. ZAme je ogromen projekt ze odhod v trgovski center, kaj sele, da bi sel na morje za par dni - ni variante ! Se pravi zivim zelo asketsko.
   JAz ne jemljem AD-jev ( psihiatrinja mi jih zaenkrat ni predlagala oz je rekla, da se ne vidi smisla, da bi jih jemal ), sem pa do nedavnega jemal Helex, ko je bilo prehudo in pred terapijami ( sedaj sem bil na terapijah ze 3krat brez ), Dominor sem tudi jaz jedel ( mislim, da mi je malo pomagal ), drugace se pa silim, da grem na kolo malo, hodim, obcasno se prisilim, da grem na tenis, ceprav mi po dolocenem casu postane tesnobno in neham - pred letom sem igral tenis 4krat na teden, po 2 uri  >:(

Tako, da kljub temu, da vem, da ni z mano nic narobe ( telesno ), imam se vedno telesne simptome tesnobe,in se vedno kar nekaj povezujem tesnobe s fizicnim zdravjem ( ko nastopijo simptomi ) - tega se ne morem resit...potemj pa sledijo vse tiste crne misli glede prihodnosti, osamljenost, gledanje ostalih, kao kako zivijo, jaz pa ne in tko dalje...not good :)

lp

Jaaaaaaaaa, to je tudi hudo. Tudi jaz veliko opazujem druge, kako dejansko živijo v pravem pomenu besede. Gredo lahko spontano kamor koli in kadar koli, brez da bi se obadali, da jim bo kaj prišlo ali da bodo dobili panični napad. To je zanje španska vas, tako kot za nas sproščenost. Predvsem ko vidim kakšne mlade nasmejane družinice si mislim - jaz pa nikoli ne bom tako brezskrbno hodila naokrog in mi bo zmanjkalo energije za druženje in pohajkovanje z otrokom ... Ja, zelo malo je trenutkov, ko lahko rečem, da sem v sebi umirjena. Teh napadov me je še zmeraj strah. No, jaz sem na terapijah uspela tako daleč priti, da se ne izogibam več odhodov od doma. Prej sem se izogibala trgovin, gostišč, tudi daljše vožnje z avtom. Ampak dejansko vidim, da tesnoba pride tudi, če sem doma. Sicer v manjši intenziteti, ampak vendarle pride.  ???

Zelo dobro, da ti tako uspeva brez ad. Konec koncev, tako kot sem že zapisala v prejšnjem postu - le tako, da se direktno spopadamo s tesnobo in jo sprejemamo kot del sebe, lahko počasi počasi napredujemo. V bistvu bi se morali odklopiti od teh zaskrbljujočih misli o prihodnosti in naših zmožnostih.
Odgovorov in garancije o tem, kako bo v prihodnje, itak ni mogoče dobiti, vse kar nam ostane je to, da imamo dosti manj energije za stvari, ki bi jih lahko tisti dan opravili in za stvari, v katerih bi lahko uživali v sedanjosti.  :kiselnasmeh:

Tudi jaz se zelo težko odločim za odhod na morje. Ravno zdaj sem v tej fazi, ko imam namen rezervirati nekaj v septembru. Tolažim se pa s tem, da sem lani potovala na Šolto, ki je kar daleč in sem vzdržala in preživela. Letos pa bi šla veliko bližje. Hja, zelo veliko poguma je potrebnega za naš boj s to ankso.
chilispace, tekom terapije ti bo zagotovo šlo na bolje, tako da se boš vedno manj izogibal odhodov v trgovino. Jaz sem šla že neštetokrat v trgovino, odkar se borim s temi težavami, pa se mi še do zdaj ni nič hudega zgodilo oz. vsaj ne v taki obliki, kot sem pričakovala. Obšli so me že neprijetni občutki, ko sem hodila po trgovini, ampak čez čas tudi poidejo. Z vsakim odhodom v trgovino pa pridobivam na moči, vedno je malce lažje, čeprav za pičico in za milimeter. Potem pride spet kakšen padec in sem bolj tesnobna, spet drugič pa bistveno manj. Tudi ni tako, da bi vedno bilo enako. Včasih zmorem sedeti v kakšni kavarni eno uro, včasih pa bi že po petih minutah najraje pobegnila nekam na samo.

chilispace, poglej, glede na to, da smo že veterani v spopadanju z anksioznostjo, ni logike, da nam ne bi uspelo zmagati, kajne?  :pomezik:  Je pa res, da potrebujemo potrpežljivost in voljo. To dvoje je ključ do zmage.  :)

Lp

MAycha,

na katero terapijo pa hodis ?

Psihoanalizo. Je kar fejst poglobljena terapija to. V bistvu celostna - obdeluje od zgodnjega otroštva do sedaj. Predvsem je poudarek na čustvih in občutkih.

No jaz pa sistemsko relacijsko, ki ima podoben pristop - prepoznava negativnih custev iz otrostva.
A pa imas mogoce kaksne izkusnje s kognitivno vedenjsko terapijo ? ker jo tolk hvalijo oz da je za nas najprimernejsa !? Je pa res, da s ukvarja s povrsinskimi problemi, s simptomi in ne z vzroki - to je mene prepricalo, da sem sel rajsi na sistemsko - hmm mogoce bi bilo pa bolje da bi sel  na kvt - tale koja je bolj dolgotrajna, ker se ukvarja s cutenji, globinskimi custvi - upam, da se bo enkrat izplacalo :)

Hm, pred leti sem obiskovala psihoterapijo na koncesijo, imela sem nekje 12 seans in mislim, da je tisto bila kvt terapija. Takrat mi je v tako kratkem času izredno pomagala, vendar sem res pretežno obdelovala simptome oz. takratne napačne vedenjske vzorce, nisem pa posegala v čustva iz otroštva in preteklosti.

Prebrala sem, da je psihoanalitični pristop sicer dolgotrajen, vendar ima dolgoročne učinke. Spreminja kvaliteto življenja na dolgi rok in osebno mi ni žal, da obiskujem psihoterapijo, ker se zavedam, da je to naložba vase, v svoje lastno počutje, življenje, čutenje. Ni mi ravno vseeno, ker mi terapijo plačuje oče, ampak mu bom to skušala vsaj delno povrniti, ko bom sama imela dohodke.  :kiselnasmeh:

chilispace, kam pa hodiš na terapijo? Mogoče v MB?  :unsure:

Maycha,

tudi sistemsko relacijska psihoterapija je neke vrste psihoanaliza, ki se ukvarja s cutenji, negativcnimi custvi iz otrostva, ki se sedaj kazejo v obliki tesnob ( fizicnih ). Tudi ta terapija je na dolgi rok in tudi tukaj scasoma izkoreninis vzroke tesnob, zavedno. Zavedam se, da terapija traja dalj casa, ampak se po moje izplaca vztrajati - glej, nmeni ze zdaj po 6ih obiskih pomaga :)
  Ker KVT se pa ukvarja s povrsinskim resevanjem simptomov, ne pa tudi z vzroki; zato ti pomaga, dokler jo izvajas, ker se ne dotakne vzrokov, ki pa lezijo veliko globje. Dolgorocno je zato bolje to, kar midva obiskujeva - je pa res, da si vecina zeli takojsne prenehanje simptomov tesnob, kar pa s KVT lazje dosezes - pri globinskih terapijah gre pac vse bolj pocasi, kar je tudi logicno :)

Ne, terapijo obiskujem v Ljubljani, na Viču ( 300 m od doma  ;D ) in sicer 1krat na teden ( potem pa se sam delam doma 1-2 uri isti teden ) - placujem si jo sam, ampak mi ni skoda tega denarja, sploh zdaj, ko vidim, da so se zaceli kazati prvi rezultati  :P

Zanimivo je to, da se takoj po vsaki terapiji pocutim par dni kot, da sploh nimam problemov - dbest, res  :oki:

lp

Maycha, se tole - zakaj si pa prenehala hoditi na prvo terapijo ?

lp

Super ti gre, chilispace  :oki:

Ja, tudi jaz se po terapiji počutim nekako lažje. Se pa čez teden nabere kar nekaj tesnobnih izkušenj.
Prvo psihoterapijo sem takrat pred leti zaključila po presoji terapevtke, češ da sem že čisto v redu. Dejansko sem se tudi tako počutila. Takrat sem imela za predelati izključno strah pred smrtjo, ki me je močno begal. Ampak, potem sem se res dobro držala 5 let, vse do leta 2010, ko sem dobila prvi res zelo hudi panični napad. Od takrat dalje - zadnji dve leti se pa torej borim z navali tesnobe in paniko.  :o

Ja, psihoterapija analitičnega tipa je res globinska in dolgotrajna, vendar pusti tudi dolgoročne učinke. Jaz močno verjamem, da se s psihoterapijo da ogromno doseči in predelati. Treba se je pač vedno znova dotikati neprijetnih izkušenj iz preteklosti, da čez čas ta tesnoba izgubi na moči. Problem je, da imamo veliko stvari v nezavednem delu, v podzavesti in se veliko ne spomnimo ... zato pa traja, da boleče stvari ozavestimo. Jaz se včasih kar mimogrede spomnim kakšnega dogodka, trenutka, ko me je kaj zelo prestrašilo in s tem odkrijem kakšen morebitni vzrok več.

Je res težko brskati po sebi in odkrivati povezave s preteklostjo, vendar se splača.  :)

Maysha in Chili ...
prebiram tale vajin pogovor in ugotavljam, da sem vama precej blizu, podobnega mnenja.
Tudi sama verjamem, da imajo zdravila le omejeno moč, zato sem se tudi jaz odločila vztrajati na najmanjši učinkoviti dozi, ki sem jo nato znižala še za polovičko. Psihjater mi je nekoč dejal, zakaj da bi se mučila in da mu je hudo, če trpim, vendar v isti sapi tudi, da sem pogumna in da je tako potem lažje delati na sebi, ker nas simptomi opozarjajo na situacije, ki imajo na nas pomemben vpliv in sanirati ozadje. S slednjim sem se zelo strinjala in to vzela za svoje prepričanje.
S psihoterapijo - tudi jaz verjamem v globinske metode in me KVT ni prepričala - je šlo počasi navzgor, sedaj delam na sebi že dobri dve leti.
Pred mesecem sem po nasvetu psihjatrinje menjala zdravila (cipralex za citalon - učinkovina je zelo podobna, praktično enaka), ker bi z novimi lažje nadalje zmanjševala dozo, pa se mi zdi, da sem postala nekako otopela in to mi ni prav nič všeč  >:(. Pa tudi s seksom so problemi zarad zdravil, tako da morda res čas, da znižam in počasi opustim. Me je pa vseeno mal strah  :-[.

Juliette, pozdravček  :rozicodam:

Lepo, da v sebi nosiš pogum in vztrajnost. S tema vrlinama boš zagotovo prišla daleč.   :oki:
Vsi, ki se bojujemo s tesnobo ju močno potrebujemo. Svetujem ti, da zmanjšuješ zelo počasi, da bodo odtegnitveni simptomi čim blažji. Vsekakor pa o tem povej tudi psihiatru. Z močno voljo ti bo uspelo.
Hm, če ad negativno vplivajo na spolno življenje, potem psihiatri običajno predpišejo druge. Ali pa je to morda začetni stranski učinek ... odvisno kako dolgo že ješ te ad.  :unsure: Predvidevam, da jih ješ že nekaj časa, glede na to, da želiš zmanjševati dozo.

Naj te ne bo strah, ker se vse da, ampak lepo počasi. Dozo nižaj postopoma, bodi čimbolj telesno aktivna, v času zniževanja pa si pomagaj z naravnimi pomagali (poskusi z Dominorjem, melisinim čajem, tudi novi naravni ad Saframyl je prišel na tržišče (ga še sicer ne poznam) ... če pa pride kakšen dan, ko bo zelo hudo pa tudi kakšno pomirjevalo ne more škoditi, ampak le v skrajni sili).

Le pogumno, držim pesti zate  :pomezik:

Juliette,

eden izmed razlogov, zakaj nisem posegel po AD-jih je ravno ta otopelost, pa še pri psihoterapiji je veliko tezje delati z obcutki, ce si v takem stanju. Jaz v skrajni sili vzamem Helex, pa tudi teh se pocasi odvajam oz jih ne vzamem, oz rajsi potrpim - potreba po njih je cedalje manjsa  :)
  Glede AD-jev ti zal ne znam svetovati, ker jih nikoli nisem jemal ( imam jih se zaprte v predalu ), po moje je pa fajn, ce res ostanes na minimalni dozi oz. da jih res postopno ukines.
           Veliko bolj ti v tezkih trenutkih priprorocam obcasno kaksno pomirjevalo, ki ti v manjsih obcasnih kolicinah ne more skodovati, oz se ga ne navadis.

Obvezno pa vztrajaj na psihoterapiji, kajti le ta te bo resnicno pripeljala blizje sebi in svojim pristnim, pozitivnim obcutkom !

lp