FORUM Nebojse.si

Za spremembo, morem tudi jaz spet pristavit piskerček in odpret novo temo. Novo pa zaradi tega, ker se mi pojavljajo neki novi siptomi oz napadi s strani anksioznosti, ponavadi v večernih urah tih pred spanjem.  :seznojim:
Težavice, kot so anksioznost, panični, kakšna fobija pred pajki in žuški ter kakšno depresivno obdobje niti ni nekaj novega in do sedaj sem se s tem borila sama. Bilo je že tako del mojega življenja, da sem več ali manj stvari pometala pod preprogo.
Pred pol leta sem (iz dosti različnih razlogov, ki sem jih na forumu že omenjala), doživela neko hudo anksioznost, derealizacijo, depersonalizacijo in enostavno zgubila ves smisel življenja in obstoja. Nisem nič jedla, spala sem slabo ali nič in še to vedno ob luči ali televiziji. Sanje so se mešale z resničnostjo, tako da me je bilo strah tudi zaspat. Tukaj se je prvič zgodilo, da sem mogla čimprej ukrepat, saj sem se globoko v sebi kljub vsem vsiljivim mislim in neresničnosti zavedla, da to ni vredu stanje in da si neglede, kaj se mi trunutno plete po glavi in okoli mene, želim vrnit v stanje pred tem.
O tem kako sem se trudila, kako sem urejala misli, kako sem  se z vsemi močmi trudila spravit nekako na neko normalo, sem tudi že pisala in lahko rečem, da mi je s trudom in optimizmom uspelo. Seveda taka stvar pusti posledice, ker je bilo huda, zelo huda izkušnja. Posledice so vsiljivke, ki jih pridno preziram in jim probam dati čim manj pomena. Težko ampak gre.  :oki:
Vmes (oz trenutno) res, da nisem dovolj delala na sebi, saj ne tako kot je bilo v planu, sem pa uvedla nekaj sprememb v življenje.  :clap: V tistem obdobju sem tudi prvič obiskala pshiatra, ki mi natančne diagnoze še ni podal niti ni omenil neke psihoterapije,... o tem sem se pozanimala sama, imam željo jo obiskat, vendar če so res vse plačljive je to malenkost problem  :kiselnasmeh:. Sem pa se pridružila skupini za samopomoč, ki je bila tudi zanimiva izkušnja. Zdaj čes poletje jo žal zanemrajam, ker ni časa. Od takrat sem tudi na ADjih, čeprav sem se jih branila kot hudič križa. V krizi kakršni sem bila, sem zdej res vesela, da ta stvar vseeno obstaja..
Toliko za nazaj. (oz bistven del)

Problem se pojavlja zadnje čase in je dokaj nov, vsaj jaz prej še nisem kaj takega doživela. Zelo pogosto se mi dogaja, da me zvečer pred spanjem zagrabi celo telo v nek mišični krč. Najprej blag nato se s strahom stopnjuje do ekstrema. Strah pride sam od sebe  in je zelo inteziven (kot je značilno za napade, vendar v hudi "električni" obliki) :seznojim:. Dobim te "električne" mravljince po telesu in ratam napeta od nog do glave. Bolj ko se probam sprostit, bolj me grabi TA panika, "elektrika" in nenormalno močen strah. Imam občutek, da bolj ko se branim bolj je močen. Prepustit se mu pa tudi ne morem, ker sem v tem mišičnem krču, ki vpliva tudi na predelj pljuč, zato ežko vdihnem, težko se sprostim, živcira me in en druzga (če se tako izrazim) bockava kdo bo koga  ??? Če se hočem sprostit in obvladat situacijo me bo krč držal še naslednji dan. Kako naj se prepustim, da me napade, mine in da mir?? drugače ne znam prašat, res ne,... :ne:
Ja anksioza, panični,... to vse mi je znano,... ampak močni mišični krči, električno oz pekoče mravljinčenje, strah da dol padeš,... :ne: to so že neki hudi ekstremi. In lahko rečem, da se mi take vrste napadi pojavljajo od kar sem na ad-jih, prej take intezivnosti ni bilo  :nehvala: vsaj ne da bi vedela  :unsure:
Naslednji pregled pri psihiatru imam šele septembra. Moj šele drugi obisk.Ta forum mi kar pomaga, marsikaj novega sem odkrila, spoznala, predvsem dobila podboro ko sem jo rabila. Tudi klepetalnica je zanimiva, vendar drugačnejša kot forum sam  :happy:


zdaj mi pa lepo prosim povejte, kako se znebit teh napadov? Zakaj so se sploh pojavli v tako močni izvedbi? AD bi mogel umilit stvari, ne pa jih povečat. Jaz se ne naslanjam na učinek ad-jev, so mi le kot pomagalo (pomagali so mi iz une hude krize, samo zdaj...? Zdaj sploh nevem a  imajo še kakšen efekt ali ne? Kaj bi bilo, če jih preneham jest?) in vem, da sem jaz tista, ki mora veliko narest zase na 101 način. Ampak trenutno se je napredek malo ustavil (veliko razlogov) in tudi ad-je bom jedla še do konec septembra, ker grem na dopust takrat in me je malček strah, da se mi kaj takega tam ne zgodi. Še če bom brez ad-jev... na njih sem prvič in prvič bom šla tudi iz njih. Kako je pa potem pa nevem in zato ne upam reskirat.

Mislim, da če me ne bi včeraj spet zagrabilo, te teme niti ne bi odprla...tako pa me vse peče in imam tega že pouhn kufr!! :boks:

PS: naj sam še omenim, da panika pride pa gre, tukaj pa situacija traja v nedogled. Bolj ko jo nadziram, dlje bo trajala, prepustit pa se tudi ne morem. Traja,...in traja in traja :jok:

Pozdravljena Dharma,

Svetujem ti, da natančno prebereš stranske učinke svojih tablet, če slučajno sovpadajo s tvojimi novimi simptomi. Sicer, pa je malo čudno, da bi se stranski učinki AD-jev pokazali po daljšem času jemanja, ker se načeloma izrazijo v prvih tednih jemanja tablet.

Morebiti imaš premajhno dozo AD-ja ali kaj podobnega in niso dovolj za krotitev novih simptomov?!

Hitra prekinitev terapije (opustitev AD), pa ponavadi prinaša s seboj več nevšečnosti kot izboljšav. Opustitev mora biti v vsakem primeru postopna, vsekakor, pa ne samoiniciativna poteza. Psihiater prepiše, psihiater "odpiše" zdravila. Tako, da ti toplo svetujem, da sama ne prekineš z jemanjem tablet. Lahko, pa si zapišeš v dnevnik, kdaj so se novi simptomi pojavili, tako, da boš ob prihodnjem obisku psihiatra lahko natančno poročala o novonastali situaciji.

Do takrat, pa veliko sreče in poguma s spopadanjem z anksioznostjo in vsemi priteklinami.

 

Sama, ne bi kar naenkrat prekinila z ADji, ker se zavedam posledic in jemanjal teblet na sploh. Seveda bi postopoma in ob prehodnjem posvetu z psihiatrom. Samo glede na to, da jih jemlem že skoraj pol leta in glede na to, da sem načeloma ista kot prej mi je dokaj čudno, da se je pojavila neka ekstremna aksioznost v določenem delu dneva (vedno ko se pojavi je to pred spanjem, če se). Zakaj je torej tako kot je.  ???
Stranske sem imela na začetku zdravljena in sem se jih tudi zavedala in bila na njih opozorjena ter pripravljena. Ad-je jem pridno in redno od takrat vsak dan. Nimam stranskih kot takih, samo močne občasne aksiozne napade, karkšnih do sedaj nisem imela in so grozni  :seznojim:
Moja zdravnica je ta mesec na dopustu, tako da tudi tja ne morem na posvet.
To bom dala skozi, 1x bom  :oki: samo tudi glede na razmere doma (ki se v vseh mojih letih niso spremenile) je težko se sestavit skupaj,  glede na vsakodneven stres, ki ga doma trpim. Je pa res, da so se ti napadi začel pojavlat, ko sem bila še "na svojem"

Ja tudi jaz upam, da se čimprej nekaj premakne na bolje  :bicanje:

Imam občutek, da bi lahko bili, tvoji novi anksiozni napadi, neke vrste podzavesni odgovor na tvoje vračanje domov v stresno okolje, kot sama praviš. Tudi, če bi bila ta hipoteza pravilna, tebi to v vsakem primeru to zavedanje nič ne pomaga. Razen tega, da se mogoče oddaljiš od doma in upaš na olajšanje. V tem primeru bi bil to manever izogibanja neprijetni situaciji, ki na dolgi rok ne pelje nikamor.

Mogoče sem malo preveč zapsihologiziral...

Drži se!

čisto lahko, ker sem že en čas na neki prelomnici, ki ni ne b ne m (če se tako izrazim) in to je neka vmesna postojanka. Bomo vidli. Napade poznam, dihalne vaje in mišično sproščanje delam , migam tudi,... :kiselnasmeh: občutki pa so vseeno grozoviti

hvala petit a in ja, bomo vidli sproti. Da je psiha lahko tak hudič...  :o

zapsihologiziral nisi  :) si pa povedal zame novo in zelo smešno besedo, nisem mogla, da se neb nasmejala  ;D

Ojla,

Veš tudi na ADjih pride lahko do nove epizodice. Meni se je to tudi po pol leta jemanja ADjev enkrat zgodilo. Zagnala sem vik in krik, panika, da moram povečat dozo, da mi nič več ne drži, da tega ne bo nikoli konec, da zdaj sem pa tam, kjer ni poti naprej. In kaj je bilo? Padla sem v vrtinec tega negativnega razmišljanja in paničarila kar nekaj časa. In potem, ko sem se sprijaznila z dejstvi, je panika popustila in sem z isto dozo Cipralex 10 mg furala naprej. Skratka nisem višala. Takrat mi je psihiatrinja rekla, naj nikar ne podležem in ni potrebno večanje doze ob vsakem poslabšanju. In po tistem padcu, sem bila potem kako leto in pol brez simptomov, potem ADje opustila in buuuuum nazaj vsi simptomi in spet jovo na novo. In spet skoraj dve leti skoraj brez simptomov. In kaj sem se naučila? Spet sem začela opuščati ADje in spet buuuuum vsi simptomi - trenutno stanje. Tako, da draga moja, nikar kar opuščat brez posveta. Jaz sem obe opuščanji izvedla na podlagi mnenja psihiatrinje a se mi je ravno tako zalomilo. Mogoče imam res kaj v zvezi z fiziološkimi pomanjaknji , glede na to, da je v mojem sorodstvu A-D stanja malo morje. Zdaj se spet borim s paniko - na podlagi moje pametne odločitve, da sem začela začetek julija opuščati ADje neglede na to, da sem bila v zelo stresni situaciji (otroci non stop virozni, nove odgovornosti v službi...). Hvala bogu me ne trese več, obliva,slabi, itd - čeprav ti povem, da sem skoraj pozabila kako to izgleda. Lahko celo pojem kak obrok z užitkom 8). Me pa vsi pohvalijo, da mi je poletna dieta uspela. :wav: Kot da sem hotela :seznojim:. Vsiljivke pa so prihrumele nazaj, ker se jih najbolj otepam. Skratka jih najtežje prenašam. In spet mi po glavi dogaja: a ne bo primlo nazaj, a bom morala povečat, bla bla... Pridejo tudi kaki občutki, ki jih ne poznam od prej. Kaj vse se najde da te lahko prestraši? ;D

Tako da nič bat. Smo borci in če nam je to že enkrat uspelo, nam bo še enkrat. Simptomi so pa vsakič drugačni. (Enkrat se spomnim, da sem si rekla, da sem lažje prenašala dušenje, ker sem ga že bila vajena, kot vrtoglavice v glavi, z občutkom, da bom dol padla in da bom kar umrla ;) - ma kaj vse si sproduciramo. In kaj sem se sprijaznila? Občutki  bodo prisotni skozi celo življenje. Panike nisi ozdravljen, ko je ni več, ampak ko se je več ne prestrašiš.  In kaj bomo naredili mi? Rekli bomož, klinc vidi. Naj trese elektrika, pa saj nisem na 220.

lp

Dharma, katera zdravila, koliko mg in koliko casa ze jemljes?

Ecytara, 1 tableta na dan, cca pou leta

To je kot cipralex. Kaj 1 tbl. pomeni 10 ali 20 mg?
10 mg je proti depresiji in anksioznosti, 15 mg pa je za hujse oblike anksioznosti in depresije, to je najnizja doza proti panicni motnji. To kar ti opisujes, je kot nek panicni napad. Zdravnik najprej vedno zvisa AD. Ce pa nic ne prime, pa ga zamenja ali m doda kaj novega.

Meni se zdi, da ti ne pase ta AD, ce ti sproza taksno poslabsanje..
Kaj pa sprozilec poznas, dolgotrajnejsi stres, dogodki kaksni? 

Ce bi bila na tvojem mestu, bi zvecer pred napadom zacela jemati kaksno dodatno zdravilo, ali pomirjevalo, ali pa antipsihotik.

Kaj pa navaden Magnesol, dobis ga v lekarni, si probala popit takrat, ko dobis te bolecine in napad groze? Probaj, ker pomaga .   :oki:

panični napad bi prišel in minil, vem kako zgleda in sem ga že doživela in to ni to. To je prav anksioznost, ki traja in traja in se ne razvije do konca in popusti, ampak samo traja. popusti čez čas, vendar sem še dva dni totalno uničena.
Z temi ad-ji do zdaj nisem imela nekih slabih izkušenj, lahko da mi res ne pašejo, lahko je kaj drugega  :kiselnasmeh: in ne morem vedet dokler ne pridem do zdravnika. Ja vzrokov je tudi dovolj. Celo življenje vsega po malo in boom  :o ni samo en vzrok, so stavri katere bi mogla vse, amapk res vse čisto tatalno spremenit. Celega življenja za nazaj pa se ne da. Zato je treb naprej  :kiselnasmeh: Ni bilo tako slaboin ni se za pritoževat, je bilo pa dosti stresa in straha in skrbi. Pa še kaj bi se našlo. Vseeno pa, če potegnem črto se niti ne upam pritoževat, ker mi nikol nič ni manjkalo. Razen mal več razumevanja in podpore,...
Uglavnem, to se mi ne dogaja vsak dan in zaenkrat ne mislim jemat kar vse tablete po vrsti  :ne:. Edino kar mi je malo žal, da sem odklonila pomirjeval od psihiatra. Sicer pa takrat nisem vedla, da bo to tako. Ker ko to nekaj časa traja in ne pomaga nobena vrsta sproščanja bi bilo fino, da je nekaj pri roki. O tem se morem še pozanimat.

Potem pa itak vse sama ves :  da je 'to' tako, da 'to' ni lih prehudo. Tako se cuti iz tvojega zapisa. Odklonila si pomirjevala in svinjsko trpis, govoris o hudi bolecini, o misicni bolecini, o hudem strahu, ki pa se ne razvije v panicni napad. Da pa ne bos vdela, kaj je, dokler ne prides do psihiatra. Tukaj lahko vsi vidite, kako deluje antidepresiv in sicer tako, da ceprav oseba  trpi ko kristus na razpelu, kasneje svoje trpljenje zminimalizira in zavrne vsako mnenje, ki ni v skladu z vnaprejsnjim prepricanjem ali ki bi potrdil kakrsnokoli trpljenje. Ves kaj, vic je v tem, da se ti tega  trpljenja s tem , kemicno povzrocenim zanikanjem, ni reseno in da vzroka misicnih krcev, hudih bolecin, mravljincenja, strahu ki se ne razvije v paniko, nisi resila. 

Sicer pa imas prav, kaj ti cejo drugi ljudje karkoli govoriti, ceprav si jih sama vprasala. Bo ze psihiater govoril, tako je.  :oki:

Kako vidite?? Si s tem mene dala zdej tukajšnim uporabnikom (ali komu??) za primer, kot nekoga, ki.... kaj?! Se premalo obremenjuje s težavam in poje premalo tablet po nasvetu drugih uporabnikov?? Bi mogla sprobat vsak nasvet, ki mi ga kdo da in pojest oz sprobat vse tablete na tem svetu, zato, ker je to nekdo rekel tukaj gor??  ??? Jaz sprejmem vse nasvete uporabnikov in vsa mnenja! In vsakemu posebej sem hvaležna za vse. Ne bom pa počela ali jemala nekaj kar mi nekdo reče tukaj gor, da "dej to pa res probej/vzemi". Ker namreč tukaj ste/smo vsi zato, da svetujemo in se podpiramo, nihče pa ne nadomšča psihiatra, rezen če ni za to usposobljen! To velja tako ZATE, kot ZAME in vse ostale  :kadim:
Tako, kot od vseh tukaj, sem tudi tvoje poste sprejela z zadovoljstvom in odprtimi rokami, da si mi pripravljena svetovat, pomagat,...mogoče me samo razumet zaradi podobnih težav. Vendar, če napišem, da jaz sama ne bom posegala po nečem kar ne poznam in niti če se prej ne posvetujem z osebno zdravnico ali psihiatrom, to tako mislim. In nevem zakaj tak feedbak?  ???
Pomirjevala sem odklonila, ker jih takrat nisem rabila. Nevem zakaj bi jih jemala, če ni bilo nič tako hudo, da ne bi bilo za zdržat?? Rabila pa jih bi sedaj, ker je tako kot je, kako je pa sem napisala že nekajkrat. In tega stanja prej ni bilo! In je ternutno tudi edina težava. Vse ostalo kar sem mela je z omenjenimi ADji izginilo. Razloga točnega ne vem zakaj tako je, ker sem bila premalokrat pri psihiatru oz nekom, ki bi se s tem dejansko obadal skupaj z mano (npr. psihoterapevt). Žal je tako. Čakalne vrste so take kot so!
 Ja so muke! In ja poznam trike in tehnike, ki pa pri tej obliki delujejo samo na pol. Kar pomeni, da malo anksioznosti in napetosti še zmeraj ostane, zgine postopoma (dan, dva). To niso zaporedni panični in sploh ni nek pančen napad! In tudi pri rahli anksioznosti nikoli nisem imela pekočih mravljincev! Zato pa sem pisala sem. Za podporo, nasvet in tako kot pišejo vsi, ki sem na forum pišejo. In zato, da se olajšam in napišem svoj problem, ker mi je to rabilo. Eni pač vedo že od začetka kaj in kako in razumejo. Navseti so vedno dobrodošli in velikokrat pridejo prav. Samo kar se tiče tablet pa je tako kot sem omenila. Zaenkrat. Tako je
Še vedno pa nimaš nobene pravice me sodit, kaj delam, kako in zakaj ter predvsem kakšne odločitve sprejemam! :nehvala: Jaz vem, da imam problem, vem da ni dokončno rešen in počasi delam na tem, da to odpravim. Počasi, ampak delam! In delam zase, izključno zase.

Eh neee  :bljak:  to nisem tako mislila...
Ostalo pa  :029:
Nisva se razumeli, na kratko.
Tak da ti dam eno rozico  :rozicodam: in  da bi ozdravela od stiske  s strahom in misicnim krcem, ki te obcasno napada.

Vrjetno se res nisva
Hvala za rožico

Tam si mi pobegnila, ti bom kar tu napisala.  :sesmejem:

Močno izražene telesne simptome imaš. Poznam ljudi, ki že leta delajo na tem, poznajo vzroke "strahu", stresorje, a pride tako, da morajo iskati pomoč pri dežurnem. Gogine telefonske bodo tu zgleda najbolj prava rešitev al pa tvoj psihiater jutri. In ne pusti se odpravit sestri, zahtevaj njega. Sestra mojega psihiatra je natančno vedela, kaj je zrelo za pogovor osebno z njim, kaj pa ne. Tako močno izraženi telesni simptomi, ko se pojavljajo pri tebi, so gotovo razlog za njegovo pozornost.


Pri branju o vseh mogočih in nemogočih orodjih za pomoč pri napadih boš gotovo naletela..če že nisi..na priporočilo, da je treba s preprečevanjem, sprostitvijo, preusmerjanjem pozornosti...začeti takoj ko začutiš, da se nekaj pripravlja. Mogoče ti bo to kaj pomagalo, mogoče ne, poskusiš lahko, nimaš kaj izgubiti.

Na eni od skupin smo imeli nekoga, ki je razložil "mešanje" sanj, domišljije...z resničnostjo. Gre za motnje zavesti. Ko je nehal z opojnimi substancami (alkohol, mamila, tablete,,,) se mu je dojemanje uredilo. Psihično se je uredil.  Če imaš pa OKM, pa pomaga ignoranca misli, to je pa povedal drugi obiskovalec skupin. Sprejel je te misli, ne pravi, da so mu všeč, a vendarle zmore toliko humorja, da jih jemlje kot sestavino svojega življenja in upa, da bodo kdaj minile. Naučil se je torej živet z njimi.

Bistvo vsakega zdravljenja anksioznosti je torej, da si urediš življenje, spraviš stresorje ven. Traja. In traja..in....

zelo pomaga črni humor in da se človek sprejme tak, kot je. Težko? Zelo! A s tvojo voljo, energijo...ni vrag, da si ne boš izboljšala življenja, če si ga ne boš morda celo čisto uredila. Počasi...korak za korakom..

jooj hvala vista rest!  :rozicodam: točno tako je
bolj ko ugotavljam bolj imam vsega po malo. Tudi vsiljive misli in tisto mešanje sanj z resničnostjo včasih. Seveda dostikrat točno vem kaj je res in kaj sanje, samo zadnje čase so tako realne ali pa podobne vsem kar se čez dan dogaja ali o čemer mislim. Naslednji dan morem tako, prav pomislit  :kiselnasmeh:
Informacije kam poklicat sem že dobila v primeru, da jutri ne dobim mojga psihiatra. Upam, da tole rešim pred dopustom  ???
Orodnja sem si že potegnila dol, tudi kupila zvezek, ki bo namenjen tem težavam.
Upam, da se čimprej reši in bom malo lažje zadihala na tem področju.

Črni humor? Nikoli preveč ;)

tole bo za nekoga, ki nima kančka vere v Boga nekoristen odgovor, pa vendar: meni, ko me je močno strah pomaga molitev. iz teh strahov in težkih misli, ko sem ob večerih pogosto sama, ko moj fant dela, me potegne to, da se pokrižam in se prepustim Bogu. strah in slabe misli, negativne občutke in neprijetno doživljanje in dvome v vse, kar čez dan kdaj počnem, nadomesti zaupanje in popolna predanost Bogu. njemu res zaupam in ga prosim za zaščito.

ob večerih sem pogosto vznemirjena in me je strah, včasih vsega in to, kar sem omenila me pomiri. kot bi se potopila v njegov objem in mojo dušo preplavi počasi mir, ki z molitvijo, zaupanjem in predanostjo postaja večji in močnejši od vseh strahov. v srcu začutim ljubezen in pomislim na vse tiste ljudi, ki mi prinašajo veselje in jih imam neskončno rada in potem samo zaspim.

kar nekaj zanimivih in izredno nenavadnih izkušenj imam tudi sama. pred kar precej leti, ko sem bila popolnoma v snu in mirno spala, se je zgodilo, da me je moj lasten utrip srca predramil, pa nisem sanjala nič grdega. ampak tako močno mi je pričelo razbijati srce, da me je zgrabila panika. zbudila sem se in se skušala pomiritis tem, da sem si prigovarjala, da bo vse v redu, ampak čutila sem, da je nekaj hudo narobe, pa nisem vedela kaj. vsi so spali takrat in šla sem v spodnje nadstropje, kjer imamo sobo z računalnikom. prižgala se ga in šla na nek do konca bedast forum, kjer sem rada brala pisanj natanko in samo enega človeka, ki mi je tam odgovarjal. včasih je sklobasal kako mačistično v principu pa sem ga dokaj hitro začutila, kak v svojem bistvu je in začutim ga dejansko vsakič, ko pridem v stik, četudi virtualen, ker je samo ena oseba na svetu takšna kot on. isti večer sem želela pomiriti svojo res nemirno dušo in srce, ki za vraga ne vem, zakaj je ponorelo, ker se to ni zgodilo nikdar prej in nikdar pozneje na tak način. mislim, da je to moj edini zares močan paničen napad, ki sem ga sama doživela. misleč, da se bom pomirila, ko berem njega in bom lahko labe občutke zamenjala z dobirimi, se lotim branja, nakar osupnem nad vsebino. že nekaj let nisem vmes tipkala po tem forumu, ker sem imela zelo slabe izkušnje z ljudmi tam, nakar sem se logirala, ker je on napisal, da bi žensko prej posilil kot prevaral. to je bilo obupno brati, ker ne vem če moški sploh razumejo, kaj je posilstvo in na kak način zadeva deluje. sama te izkušnje nimam, kar pa ne pomeni, da nimam cel kup travm tudi sama na spolnem področju oz. znakov, ki jih nikdar nisem znala prav razumeti in jih do dobra razumem šele danes. veliko zadev sem mu imela pvedati in prek neke osebne izkušnje in izkušenj prijateljic, ki pa dejansko so doživele posilstvo, sem želela objasniti temu človeku, da ne ve o čem govori in da kaj mu je, da je tako nizko padel ter naj si tega ne dovoli. ni okoliščin, ljudi, itd., ki bi bili vredni, da uničiš samega sebe in to je poanta tega, kar sem želela povedati n ne vem, zakaj mi je bilo tako neskončno pomembno, da tudi on to razume in da neha z neumnostmi, ki ga vodijo v lastem propad. vendar kakor da bi mi zavezal ureje miselni tok, so se po moji glavi podile asociacija za asociacijo in pregrevala sem od dopamina in sestavek, ki sem ga oddala ni imel ne repa ne glave. ne vem če je kdo sploh lahko razumel, kaj sem želela povedati po tem, kar je prebral, ampak jaz sem vedela. z mano pa ni bilo več dobro...manija je eskalirala v psihozo, zblamerala sem se in potem, ko so to končno opazili domači prišla do nekih oblik zdravljenja in nadaljevala dolgo dolgo pot okrevanja. najbolj od vsega je bila pizadeta moja duša in bolj kot kdajkoli sem si v tistem času želela, da bi me nekdo močno objel in stisnil, da bi mu bilo mar, ker sem komaj živela kar nekaj mesecev skupaj. edini način da preživim, je bilo to, da sem ves minuz zamenjala s plusom, da smo jaz in moji začeli izibirati samo še dobre misli, besede, dejanja, da e bilo konec prepirov, siljenja v način, ki mi ni odgovoarjal, da sem ob kriku dobila prostor, da zadiham in začnem razmišljati, kaj želim od življenja in ob tem nimam več sto svetovalcev, svarilcev, itd.  dovolj je bilo strahov, želela sem mir. vse, kar rabim vedeti danes, nosim v srcu. in ko ni bilo nikogar, sem iskala Boga. samo Boga in njegovo usmiljenje. On je moj zdravnik. tableti so pa sredstvo in postranska reč. Kdor misli, da zmore sam proti hudemu, da je dovolj popoln in dovršen, pa misli, da bo to popolnost zdaj zdaj ujel, bo ugotovil kmalu, da temu ni tako. da smo še daleč in da ne zmoremo sami, ampak zmorem vse z Njim. Ne uravnavamo sami življenja in usode, On skrbi z nas. včasih trpimo, ker nočemo dojeti in verjeti temu, kar v sebi že ves čas vemo, ker v srcih globoko v sebi vsak od nas nosi to iskro Božje prisotnosti.

glede elektrike pa tega občutka...spomnim se, kako sem bila v psihozi prepričana, da vem, kaj moram vržti stran v smeti in začela se metati vse svoje dnevnike, knjige, ker ko sem zadevo prijela, me je stresla. če bi tako nadaljevala bi vrgla v smeti tudi sebe. moji ves čas niso znali sprejeti mojo drugačnost, ko sem jo metala v koš sama, so se začeli zanjo boriti. mami je vse, kar sem dala v vrečo, naj odpeljejo smetarji, ki kot da niso vpleteni in domačin zabičala nj tega ne tikajo ker jim bo škodovalo, na koncu posrpavila in ko sem jo vprašala ko sem bila ven iz psihoze, če je spravila moje dnevnike, je rekla da ja. no moj oče ni bil tako pameten. moje najlepše misli in pesmi je na mojo željo vrgel v smeti in so šle v maloro. le še 174 sem uspela popisati po spominu.

ni vse, kar je nenavadno nadnaravno Bog je tudi tisto drugo in če hočeš ločiti eno od drugega moli in prosi Boga, da ti da to milost, da spoznaš, kaj je tisto, kar je dobro. in kaj sploh z vsem skupaj narest.

v glavnem meni molitev pomaga, er Bogu enostavno zaupam in me je spravil z vsake situacije ven. nikakor pa se ne trudim na druge na silo vplivati, niti ne manipuliram, ne mislim, da vem bolje od drugih, kaj je dobro za njihovo življenje in tudi diplomacije nisem vešča. pri meni je vse povedano mišljeno resno in direktno povem. ljudje točno vedo, kaj lahko pričakujejo.


a sem malo zašla.


Dharma pomagaj si, tvoj nick name mi pa ni všeč. sliši se zelo hinduistično in te logike sama ne maram.

maja


     

Majč,

kaj pa ce ti recem, da sem Jaz Bog in, da Jaz odlocam, kdaj bo ' chilispace ' prisel v stik s samim seboj !?

Drugace pa - ne razumi me narobe, vsak clovek potrebuje ' nekoga ' in ce tebi pomaga molitev in to, da se obracas k Bogu, je prav, da jo prakticiras.

MIslim pa, da si zasla samo na koncu, ko si napisala zakaj ti ni vsec nick od Dharme.

lep pozdrav

Hvala majč, da si delila svojo izkušnjo in opisala način, ki tebi pomaga.  :rozicodam:
Žal meni to ne pomaga  :kiselnasmeh: Mi je še leto dni nazaj..., pa sem kdaj prosila ali se "skregala" z unim zgoraj, zakaj je tako kot je ali pa si sama pri sebi rekla "le kaj ima un zgoraj za bregom??" itd... karkoli. Malo za šalo malo za res. Tudi ne verni, kdaj rečejo kakšno unemu tam zgoraj, samo poimenujejo ga kakor že želijo. Jaz tako verna kot ti nisem in če ne bi bila v tem letu na tem, na čemer sem, bi še vedno imela neko normalno verovanje v unega zgoraj (kdokoli že pač je) in vse kar zraven sodi. In občasno še vedno je tako. Žal pa v stanju v kakršnem sem par mesecev niti ne vem v kaj naj verujem, saj mi gre po glavi preveč vsiljivih misli, ki so skregani z zdravim razumom in realnostjo. Največji problem je to občasno nerealno zaznavanje sveta okoli sebe, ki mi ga misli povzročajo. No o tem sem že dosti pisala.
Kljub temo, da funkcioniram večina časa ok in da si upam rečt na vprašanje kako sem "uredu" pa vseeno vem, da občasne misli in občasni napadi anksioznosti, ki jih je zadnje čase vedno več, niso nekaj kar lahko rečem, da je vredu. Torej imam težave. In se jih zavedam. Samo ni mi všeč non stop govorit o njih. Ker je že dovolj tisto, da jih doživljam. Samo kot vidiš, morem tudi jaz dati stvari ven iz sebe, da se ne naberejo in tudi jaz morem spregovorit o težavah in jim priti do dna. Včasih ko sem bila mlajša sem pisala dnevnike, zdaj sem to malo zanemarila. Pa bi bilo fajn spet začet. Nekaj se pripravljam, da si bom zapisala vse kar se mi dogaja glede teh problemov, da bom imela evidenco iz katere bom mogoče lahko kaj razbrala. Kar je dobro ni slabo  :kiselnasmeh: Evidenco o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se mi napadi dogajajo.

Če se vrnem nazaj k veri. Vsak veruje v nekaj. Eni v boga, drugi v Alaha, tretji vase in v svet okoli sebe, nekateri v reinkrnacijo, nekateri v večne duše,... tega je en kup. Vsem pa je bistvu da verujejo.
Jaz sama sem verovala v neko višjo silo tam gor in v sistem nebesa, pekel. In, da če ne bomo dobro opravili naloge na zemlji, bomo kregani in imeli kasneje popravni  :sesmejem: Včasih smo se znali tudi malo pošalit na ta račun. Sedaj pa mi misli enostavno tako begajo, da nevem več kaj in kako. Zgleda je bila moja izkušnja z anksioznostjo in posledično derealizacijo/depersonalizacijo tako huda, da se je porušil ves sistem v meni. Niti nevem kako naj se izrazim. Niti nevem zakaj sem tega bila deležna in zakaj vse to. Ja, odgovore poznam, teoretično. Ampak sprašujem se, kako in zakaj delujejo možgani tako kot delujejo? Zakaj telo reagira z anksioznostjo in zakaj tako močno, da se ti skorej zmeša. Je res med normalnim delovanjem človeka in norostjo/zmešanostjo taka tenka meja? Nora nisem, da ne bo pomote  :sesmejem: samo sprašujem se, kako sem lahko še včeraj bila punca, ki je bila ok z vsakdanjimi problemi in živela kot vsi in se s tem ne obremenjevala in kako sem lahko danes vsa anksiozna, z vsiljivimi mislimi in težkimi vprašanji? Tudi te razloge poznam, zakaj je prišlo do "velikega poka", ampak zakaj ravno meni in kaj se dogaja?? In zakaj vse te misli in to čudno dojemanje sveta, pa sej nism fukn*ena!! Skozi sem dala toliko let življenja, zdaj pa neka nora dojemanja in misli ??? Ne gre skupaj! No nakladala nam več, tudi jaz sem malo zašla, se oproščam, tole bluzenje res bolj paše v dnevnik  :sesmejem:

Sicer pa pustimo moje misli in zaznave, problem imam z napadi anksioznosti, ki mi predstavljajo še največji problem. Tehnike poznam, delam na tem, misli so več ali manj pozitivne, kot sem tudi sama, pa čeprav me včasih zanese na pesimista (ma na kratko),...
Ampak sama ne morem vsega narest. Rabila bi psihoterapijo pa še nisem našla ustrezne tukaj okoli in vse so za plačat  :-\  Bom vidla kaj in kako...

No kot sem že rekla veliko sem že napisala na forum, veliko različnega, ker tudi imam dosti težav manjših težav, ki tvorijo gromozansko celoto...pa vseeno lahko funkcioniram normalno in včasih kar pozabim na težave :pomezik:  vedno vse nasvete, ki jih dam drugim, preizkusim tudi sama in jih dam z enakim optimizmom in dobrim namenom kot sebi. Samo zgleda, da jaz bom rabila veliko več dela na sebi, kot sem sprva mislila. Posledično, tudi sem po dolgem času odprla novo temo in hvala vsem  :poljubona:

Kar se tiče anksioznih napadov je trenutno par dni spet ok, tako da...naj to traja...čimdlje :)
Misli pa so razred zase. :kiselnasmeh:

Lep dan,
do naslednjič  :pomezik:

Vsak ima svoje mnenje in pravico do njega. Vzemi nick samo kot nick in Majč ne se spuščat v pomen, če ti pomen sam ne diši  :pomezik:
Meni je kul in to je glavno  :oki:

oh ja dharma.. ti maš sicer nekoliko težke poste (nič slabega, da ne bo pomote), ampak iz tvojega pisanja se čuti, da bo še vse ok zate.. boš vidla, sam potrpežljiva morš bit.. :pomezik:

kinto, res je in vem da so težki...zelo  :sesmejem: ampak tako pač je, jaz ne morem pomagat. Bi tudi sama rada, da imam samo en ležji problem in posledično enostavn post...pa žal ni tako  :unsure:

sicer pa hvala ;)  :rozicodam:

Draga dharma, razumem, kaj mi govoriš. saj če bi poznala moje dojemanje Boga, ki kot Boga očeta dojemam tisti izvir ljubezni, ki ga čutiti in ima vsak tudi v svojem srcu, potem veš, da je to vsa mogoča pozitiva v tem življenju, ki ne ustvarja hudega in to je pravzarpav tisto, kar vsi verujemo, ki iščemo dobro v drugih in sebi, le da, kot si rekla slednje drugače poimenujemo.

svoj čas sem se spogledovala z hinduismom in me ni osrečil, kot obliak logike in stremenja k lastni popolnosti, ki je daleč od sprejemanja sebe, takšnega kot sem za moje pojme, je pa tole ime dharma nekaj, kar me spomni na to, da sem šla s prijateljico v srednji šoli na nek dvodnevni tečaj k zakoncema, ki imata organizacijo Dharma viveka. zadeva ni bila tako poceni, šlo naj bi pa za neko energetsko masažo, vendar sem želela sama osvojiti samo osnovne gibe, s kakim glajenjem aure in podobno pa se ne mislim ukvarjati. seveda sta imela na steni nekega guruja tudi, pa sta bila izredno prijetna človeka za pogovor. in tudi gibe sta nam pokazala. no zdaj sem zadeve že malo pozabila ostal pa mi je nek občutek za te prijeme.


no sem bila pa obupno razočarana, ko sem domov prejela pismo na katerem je bil nalepljen moder srček in sem že mislila, da je prišlo kako pismo skrivnega oboževalca ali vsaj dobrega prijatelja/prijatelice, pa se je izkazalo, da je prišla pravzaprav promocija za njune tečaje.  :o :sesmejem:


mogoče mi je zato to ime š toliko bolj bljak.  :sesmejem: ;D  ni bilo mišljeno nič osebnega.  :pomezik:


maja   

Hej Dharma!
Kakor si opisala svojo elektriko je to pač drugačen znak začetka paničnega napada, ki ga očitno dobro premagaš-delaš na sebi, dihaš, to je ogromno. Tudi sama sem imela oz. jih občasno še imam,enake simptome, ko mi gre elektrika od stopal navzgor in mravlinčenje po rokah in celem telesu. Ker zdaj vem, kaj to pomeni, večkrat premagam ta znak z dihanjem in sprostitvijo, večkrat pa mi tudi ne uspe in se cela zakrčim, da bi mi uspelo ampak mi večinoma ne, zato sem vsa utrujena od tega še vsaj naslednji dan, če ne še dlje. SYeveda to mravlinčenje spremlja tudi težko dihanje (kot da ne moreš vdihniti s polnimi pljuči) in še povišan utrip, pa krči v mišicah. In normalno je, da se tega ustrašimo.
Na začetku mojih paničnih, sem imela drugačne simptome, od bolečin b prsih, stiskanje pri srcu, do bolečin v levi roku, zategovanje mišic na obrazu in še in še. Sčasoma tega ni bilo več, so bile pa bolečine v mišicah, mehke noge, bolečine v križu (tudi če nisem fizično delala),... v glavnem, skozi obdobja drugačne bolečine za isto stvar.
Zato ti predlagam, da začneš jemati magnezijeve šumeče tablete, ki preprečujejo bolečine v mišicah in krče, pa kak topel kakav ali samo mleko pred spanjem, ki naj bi pomirjal, pa da zamotiš misli pred spranjem. Jaz še vedno ne morem zaspat, če ni tv prižgan ali vsaj muzika. Pa druženje s prijatli-saj veš da samota ubija, pa gibanje.
Si si kdaj želela omisliti kak hobi, pa nisi imela dovolj poguma? Tudi to pomaga, da je pa zdaj tisti čas!
Verjamem, da ti bo uspelo in držim pesti zate, faj punca si  :poljubona:

Mamica hvala  :rozicodam:
ja magnezij naj bi bil dober za te stvari ja  :oki: mlekca in kakava pa žal ne prenašam dobro, tako da za pomiritev raje vzamem čaj (melisa, meta)

mamica1, kdaj se ti je pa to začel delat, mislim se že doug bojuješ s tem in ali je zdej že kaj boljše?

Uf, že celo večnost! Prve napade sem imela okoli 20.tega leta, nazadnje pa se je začelo 3 leta nazaj, vzroki so verjetno drugi kot pri tebi. Tako da sem že skor 2 leti na Paroxatu, pa ne mislim nehat-še, kvečjemu bi morala dozo povečat, ker kao za panične jemljem premalo, ampak se ne morem odločiti, da bi višala, ker mi zadostuje da dva mesca funkcioniram, pol pa kak dan ne, pa pol spet, odvisno od življenjskih dogodkov. Pomaga pa sport in narava!
Drži se!

no samo da ti gre mamica1  :oki:

Priznam, da sem se malo polenila, kar se tiče napredka na sebi v zadnjih dveh mesecih. Kmalu ko se bila po mojem "velikem boomu" ok, se mi zdi, da me je kar vleklo nazaj v stalnico. Klub temu sem uvedla neke spremembe in tudi redno začela tečt, kar mi je dajalo energijo (zdej zadnji mesec štrajkam). Ostalih bistvenih začrtanih obveznosti se nisem dotaknila, umes 2 ali celo 3je napadi, pri zadnjem sem letela še na urgenco, da so mi nekaj dali, to nikoli ni bilo v moji navadi, pol se ve da je bilo hudo :jok: in potem še selitev nazaj domou in kmalu doživela še tretjega... Kljub monotonim dnevom (z kakšno izjemo) in trenutno brez dela ter "domačim stresom", katerega starši zelo radi prispevajo vseeno lahko rečem, da mi nič kaj ne manjka (če gledam, da so ljudje po svetu še na slabšem). Sicer pa pridno že nekaj časa izvajam vajo pozdrav soncu vsako jutro, kupila sem si šumeče magnezijeve tablete, limonado z medom že tako prakticiram že dlje časa (energija za zjutraj), zvečer v zadnjem času večkrat spijem čaj, ponavadi meliso. Zdej pa sem odkrila še celo zakladnico domačih čajev v shrambi, tako da bom malo posegla po domačih zvarkih. Nujno morem sprobat origanov čaj oz dobro misel, baje zelo pomaga pri koncentraciji. Pravijo,da za vsako bolezen rožca raste  :kiselnasmeh:  Tako, da če jih prej nisem toliko prakticirala, bom pa zdej malo bolj, pa še naravni, kar mi je sploh prednost (hvala babicam). Pred spanjem naredim tudi hitro 10 min sprostitveno jogo, ki sem jo našla na netu (globoka sprostitev) in pa občasno mišično sprostitev, ki je baje zelo dobra za anksiozneže. Tako, ene stvari sem prakticirala že prej in jih poznam že dolgo, druge sem začela zdej, začetek je... Te vaje mi naredijo dobro in me sprostijo, tako da s tem bom nadaljevala. Zdej mi morejo samo pridet "v kri", potem pa naprej. Bom poročala, čez čas kaj se dogaja.

ps: glede na to, da je spet prelepo da bi blo res, upam da me ne bo kmalu napadlo :unsure:, težko je odmislit misli kljub vsemu ....

Hej,
Začela sem res pit šumeče magnezijeve tablete, eno vsako jutro in morem rečt, da ne čutim več neke pretirane anksioznosti z električnem mravljinčenjem, nervozo in zategovanjem mišic... ne bom rekla da me parkrat ni hotelo zagrabit, ampak od mojega zadnjega posta lahko rečem, da glede anksioznih napadov ni bilo večjih težav oz jih sploh nisem imela. Tesnobna ja, anksa me tudi kdaj prime v začetni milejši obliki...ampak zmagam JAZ  :boks: napada o kakršnih sem pisala pa do zdej ni bilo :clap: nikoli se ne ve kdaj spet pride, ampak mislim da lahko to, da sem manj "zategnjena in napeta" pripišem magneziju  :kiselnasmeh: Je možno?
in pa občasnih (ne bom rekla vsakodnevnih) sproščujočih seansah...like meditacija, globoke sprostitvene tehnike,... malo stresa pa gre stran, kajne  :pomezik:
Prehitro se ne bom hvalila, tudi drugih težav imam dosti, ampak kar se tega tiče mi je zaenkrat  :oki:

 :poljubona: &  :rozicodam: vsem

Hejla, spet sem tu  :)
Moji anksioznih napadou je vse manj  :clap: še vedno pa so. Po novem imam Helex, ki sem ga v 3 mesecih vzela dvakrat, ker je bila res kriza!  :seznojim: Opažam pa da jih imam 1x na mesce  :unsure: cca. Še vedno bolje, kot na začetku, ki so bili skoraj da ne vsakodnevni.
Zanima me samo, kako mraz vpliva na anksioznost??  ??? Se mi zdi, da ko mi je mraz pa tudi če samo malo, moje telo to "dojema" kot začetek ankse. Ker se pri mrazu tudi mišice skrčijo. Ko je zunaj malo mraz je meni ful mraz in se vsa tresem  ??? A ima to kako povezavo?
Je pa še ta opcija, da je "spet vse samo v moji glavi" in enostavno nisem več navajena mraza  8)

Dejte mi povedat, če ima kdo podobne občutke, izkušnje...

Dharma,

zelo podobno se tudi meni dogaja - samo, da name vpliva svetloba ( mrak ); takrat postanem malce nemiren, ampak mine, ce nekako odmislim vse skupaj..tudi v mrazu imam podoben obcutek kot pravis sama - tudi terapevtka mi je potrdila, da zna biti to stresor !

Glede Helexov pa  :clap:

Jaz jih sicer imam sabo skos, a jih ne jemljem vec ( zadnjega sem vzel pred 1 mesecem, pa se to polovicko od 0'25mg )

 :rozicodam:

Ja jaz imam najmanjšo dozo helexsov, ki sem se jih branla na vse štiri. Potem ko pa je bilo v načrtu daljše potovanje, tujina in neznano sem jih šla iskat za "vsakslučaj"). In jih imam res skoraj da ne tudi sedaj "za vsak slučaj", taka slučaja sta bila do zdej 2  :zardevam:
ja tale mraz pa res, opažam da ob najmanjši hladni temperature me avtomatsko trese do kosti, "skrčena" sem potem  :unsure: