FORUM Nebojse.si

pozdravljeni!

sej ne vem,če sem na pravi strani,na pravi temi,če bom sploh znala napisat,kar bi rada povedala,da bi me razumeli...

kje naj začnem?
stara sem 32 let,imam 2 čudovita otroka in moža ki mi dela sive lase.
zdi se mi,da sem padla tako nekam nizko,da ne znam sama več ven. začelo se je malo pred rojstvom 2. otroka,potem se je samo še stopnjevalo.
ko sem enkrat zaupala svoji osebni zdravnici,kako se počutim,je rekla,da so to znaki depresije in naj grem k psihiatru. pa nisem šla...

počutim se,kot kup dr***. dobesedno. še mož se do mene obnaša tako,še tašča in tast,včasih še moj oče,v glavnem se mi zdi,da sem res strelovod za vse.

včasih zaupam mami,samo ona mi reče samo,naj potrpim,da sej bo boljše.

ne vem,sej ne vem... včasih imam občutek,da mi manjka samo še kapljica,pa bo šlo vse čez... kot da mi bo počil film,kot da...

ah.

hej nutella...hihi...pa tako sladek nickname imaš...

poznamo dobr tvoje občutke...prebereš lahko še malo stari forum...veliko je informacij...kakorkoli, mogoče bi pa le bilo dobro, da poslušaš osebno zdravnico...pa najdeš kako strokovno pomoč...pa še nekaj vrjami mami da bo boljše...ker je lahko in bo...trpet to pa ti ni treba, pravico imaš da si zadovoljna in srečna...

napiši nam še kej, mogoče bomo bolje razumeli tvojo zgodbo...poslušalci smo pa res dobri...

Dobrodošla in lep pozdravček

Nutella pozdravljena, dobrodošla....

Verjamem, da ti je težko.
Sem dala tudi sama na svoji koži skoz težave z možem, ob majhnih otrokih.
Res hudo, vem.

Pa vendar je vse skupaj "darilo".....
Darilo, da KONČNO začnemo živet svoje življenje, se naučimo postavit zase,
se naučimo ljubiti prvo sami sebe, naučimo se postati NEodvisni od odnosov...
Naučimo se reči NE, naučimo si vzeti čas samo zase....

Včasih nas stiska le opozori, da je prišel čas za spremembe.
Včasih se razvije v bolezen: depresija, panična motnja...
Kakorkoli že šele ko pristanemo na tleh, smo pripravljeni priznati si, da tako ne gre več naprej.

Njega spremeniti ne moreš, strašev tudi ne, tasta, tašče tudi ne....
Spremeniš (in to učinkovito) lahko le sebe.
Počasi korak za korakom bodo tudi odnosi z drugimi postajali boljši.
Saj se njihov odnos do nas - zrcali preko našega lastnega odnosa do sebe.
Če sami sebe ne cenimo - kako nas bo kdo drug?
Mi postavljamo MEJE...kako kdo z nami lahko ravna.

Morda se bo kak odnos zaključil - ne vem...
Predvsem je pomembno to, da boš zaživela v skladu s svojimi potrebami in željami.

Preberi si kaj o čustveni inteligenci.
Meni so se odprla mnoga nova spoznanja.
Spreminjala sem sebe in svoj odnos do ljudi...
in po nekaj letih lahko rečem, da sem srečna in zadovoljna.

Prijazen pozdrav od Aslan
p.s. tvoj nick Nutella -  :oki: (njami)

ful maš dober nick :wav:

to je že en znak, da nisi dr**, ampak da imaš domišljijo in si nekaj posebnega :wav:

evo me. otroci spijo,imam malo miru končno zase.
aja,nick je pa tak,ker sem zasvojena z nutello,se mi zdi. vsaj glede na enormne količine,ki jo pojem kar z žlico...  :zardevam:

da napišem kaj več?
zakaj nisem poslušala nasveta svoje zdravnice in poiskala psihiatra? ker me je groza,da bi kdo izvedel.že moja mama pravi,da kaj bo,če bi kdo izvedel,...in ker ko sem omenila mojemu možu,da me je zadela poporodna depresija in rabim pomoč,mi je rekel,da je to samo v moji glavi,ker sem nesposobna mama.
zanj sem itak zadnje 3 leta nesposobna mati,žena ,gospodinja,... zanj sem nesposobna za kakršnokoli delo. itd itd.
počasi sem mu že verjela,da je res,kar mi nabija...včasih pridejo dnevi,ko tudi jaz mislim tako. včasih pridejo dnevi,ko se mi ne da zjutraj vstati,pripraviti otrokom zajtrk,ne da se mi nič. tam bi sedela in delala nič. pride večer,ko se niti ne stuširam,umijem zob,se niti ne preoblečem in grem kar tako spat na kavč. daje me nespečnost,ne morem se zbrati,pozabljam stvari,včasih se prav težko prisilim,da grem ven,težko mi je že z otroci na sprehod,kaj šele v trgovino,po opravkih,... moje razpoloženje niha,včasih kar iz minute v minuto. lahko se smejem,potem pa v trenutku pop**** ali se zjočem.

zadnje tri leta sama skrbim za vse. on zjutraj vstane in gre. pride zvečer ali ponoči. doma ne naredi nič. ne pomaga mi nič. z otroci je tako zelo malo,da ga že hudo pogrešajo.
in tako je vse na meni.
in kako naj se človeku potem ne strže??
ne vem,kdaj sem nazadnje prebrala kakšno knjigo,bila v kinu,gledališču,s prijateljicami na čveku,pri kozmetičarki,v fitnesu,pri aerobiki,...
vsi mi svetujejo,naj kaj preberem,naj se začnem ukvarjat s športom,naj se malo sprostim...
ja,kam pa naj z otroci,da lahko kam grem,če pa sem sama z njima ves čas??
in potem je to tak začaran krog...
vem,da bom nekje ta krog morala prekiniti,da bom en list morala obrniti,da lahko začnem pisati novega...
ampak,če povem po pravici in čisto po domače... "nimam jajc".
če bi bil tukaj sedaj nekdo,ki bi me prijel za roko in rekel: naredi to tako in tako ,potem bi mogoče še kaj naredila. ker pa sem s svojo stisko sama,ostaja vse enako.

kakšen dan,ko se bliža luna se mi zdi da so otroci še posebej naspidirani in našpičeni,posledično sem našpišena še jaz. kakšen dan se doma samo deremo. derejo se otroci,derem se jaz na njih,na koncu jokamo vsi trije. res lepo. potem se zavem,da je doma res štala. samo kaj,ko se ponavadi zavem prepozno.

hm,mami pa ne morem verjeti,da bo kaj boljše. ona to pravi samo zato,ker že celo življenje trpi in živi prav tako kot jaz. tudi ona še kar čaka,da bo kaj boljše. no,v bistvu se meni dogaja njena zgodba.
ampak jaz bi rada spremenila vse skupaj,pa ne vem,kje začeti.

in veste,kaj je najhuje? da trpijo otroci z mano v vsem tem. mogoče še bolj kot jaz. da včasih pozabim na njih,ko se utapljam v svojih problemih. in me morajo drugi spomniti,kako zlate otroke imam.

hvaležna vam bom za vse odgovore,za vsak nasvet,karkoli.

lahko noč.

nutella, korak za korakom... najprej k zdravniku, na pogovor s strokovno osebo... mogoče boš dobila AD-je, ki pomagajo uredit misli... prebrskaj tudi stari forum - veliko je takih in drugačnih zgodb, mogoče najdeš kako iskrico, nasvet, predlog, .. ki ga lahko uporabiš zase.

Ko se vsaj toliko pobereš, da bo dnevna rutina postala sprejemljivejša, pa naprej... potem sledijo večji koraki, a najprej bi bilo dobro, urediti sebe, da si potem lahko opora otrokoma... in potem naslednji korak - partner... kaj imata še skupnega, se lahko odnos še reši....

Kar se pa tistega "kaj bojo rekli" tiče, je pa to tako zelo obrabljen, trapast kliše  >:(  >:( >:(, ki meni osebno kocine pokonc spravi... pa če se po trepalnicah mečejo, pa če ne vem, kaj... ja, se pa naj... orka matorka... ljudje ropotajo, so ropotali in bojo ropotali, dokler bo človek na tem planetu.... Vedi: najpomembnejša na tem svetu si ti, nato ti in še enkrat ti, nato tvoji otroci, šele potem pa mogoče še kdo... ni važno, kaj ljudje mislijo - ljudje itaq delajo take in drugačne scenarije  :o da se človek vpraša, od kje jim vse to (madonca, kakšno domišljijo imajo nekateri, se mi zdi, da še filmski scenaristi nimajo take... )

kar se tiče "potrpet je treba"  >:( >:( >:( japajade, če se lahko pomaga, če se lahko stvari uredijo tako, da spet vidiš sonček na nebu - marš s tem "potrpet je treba"   >:(  - za čigavo zdravje trpet? spet za tvoje  :o in sva spet pri tem, da si najpomembnejša na tem svetu si ti, nato ti in še enkrat ti, nato tvoji otroci, šele potem pa še kdo....


Objem
Arwen