FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav.
Že kar nekaj časa spremljam vaš forum, prebiram vaše poste in pravzaprav zbiram pogum da se tudi sama izpovem.
Sem 20-letna punca, z končano srednjo šolo in prvim letnikom fakultete.
Če se vrnemo nekaj let nazaj, lahko z gotovostjo rečem, da so se moje težave pričele že v osnovni šoli, ampak tam niso bile tako izrazite.
Tisto pravo se je pa pričelo nekje v sredini srednje šole.
Zmeraj sem bila odlična učenka, z odličnim spominom in dobro koncentracijo.
Brez težav sem pri neki zadevi preživela tudi po nekaj ur.
Navzven sem zmeraj nasmejana, ljudje me poznajo kot pozitivnega in srečnega človeka…
A to nisem. Globoko v notranjosti me že 3 leta nekaj grize, lahko bi rekla, da se mi je pojavil nek notranji saboter. Nek glasek, ki mi zmeraj govori da nisem dovolj dobra, da sem slabič, da me nihče nima rada.
Iz muhe naredim slona in iz slone muho.
Če povem po domače, zaradi malenkosti se lahko obremenjujem po cele dneve, medtem ko kako pomembno stvar kar hitro pozabim in se zaradi nje sploh ne sekiram.
Najhujše od vsega je pa to, da vse svoje težave tlačim vase. Ne predelam jih, temveč jih potlačim v globine svoje duše. Nato pa pridejo dnevi ko vse to pride na plan in takrat se resnično bojim zase.
Rekli mi boste naj se z nekom pogovorim o svojih težavah… ne morem. Že od majhnega sem navajena take stvari zadržati v sebi, zmeraj si mislim da se me bojo drugi zaradi tega začeli izogibati ali se me celo bati. Ja, veliko ljudi bi kriče pobegnilo če bi vedelo, kaj se plete v moji glavi.
Tako sem skozi leta okrog sebe zgradila močan zid, ki ga do sedaj še nihče ni uspel prebiti.
Staršem ničesar ne zaupam že okrog 8 let.
Pa saj nista slaba, res ne, vse sta naredila zame, imata me rada, a ni tiste topline, ni tiste bližine.
Nikoli se nismo pogovarjali o svojih čustvih in svojih težavah. 
Spet sem se oddaljila od tega, kar sem hotela povedati.
Kaki dve leti nazaj so se pojavili različni telesni simptomi.
Vrtoglavica, zelo nizek krvni pritisk, tremor rok, palpitacije srca, nespečnost in posledično tudi utrujenost, občutek tujka v grlu in hujšanje. Koncentracije že dolgo več nimam nobene, spomin mi je začel pešati.
Odpravila sem se do zdravnika, katerega prva diagnoza je bila hipertiroza (povečano delovanje ščitnice), ampak po 3 kratnem pregledu krvi se je ta diagnoza ovrgla.
Poslal me je v bolnišnico na dodatne preiskave, vse so bile brez problema.
V bolnišnici sem bila dodeljena zdravnici, ki je očitno videla da nekaj držim v sebi.
Po nekaj dneh vrtanja vame sem se zlomila in jokala kot dež, vendar še zmeraj nisem mogla povedati kaj me tako močno teži. Diagnoza: adolescenta kriza in napotnica za psihologa.
Torej, psiholog. Lagala sem mu, ker enostavno nisem mogla povedati resnice. Govorila sem mu, da je vse vredu, da se dobro počutim in da nimam težav.
Seveda, človek je ugotovil da mu lažem in tup, diagnoza: anksioznost.
Po tej oceni se nikoli več nisem vrnila k njemu na pogovor, nima smisla da tam eno uro strmim v steno in momljam da sem okej. Sedaj se zavedam da sem takrat verjetno naredila napako.
Ampak v glavi imam prepričanje, da me bo obsojal, čeprav vem, da je njegova služba da se ukvarja z takimi zavoženimi ljudmi kot sem jaz.
Vse skupaj se je močno poslabšalo okrog 3 mesece nazaj.
Moje misli so postale še temačnejše, malenkost me je sram priznati da resno razmišljam o samomoru. Spisana imam celo poslovilna pisma, izbran način z katerim bi zapustila ta svet.
pri življenju sta me do sedaj držali samo dve osebi in ena od njiju je pred kratkim odšla stran in to me je spravilo še v večje brezno.
Včasih jočem brez kakršnega koli povoda, včasih pa sploh ničesar ne čutim. Kot da bi bila prazna lupina. Utrujena od življenja, utrujena od vsega tega truda da bi nekaj naredila drugače.
Odrivam ljudi, ni mi do njihove družbe, hočem biti sama, a hkrati se te samote bojim.
Vem da bi se morala nekomu zaupati, ampak kot sem rekla, to je vse tako močno potlačeno vame, okrog sebe sem zgradila tako močan zid, da enostavno odpovem.
Iz sebe ne spravim niti ene besedice, nato pa začnem lagati. Da sem vredu.
Se prisiljeno nasmehnem in zatrdim da sem samo utrujena.
Strah me je prihodnosti. Strah me je zase…

Draga Ines! Jaz se prepričana,da si ti zelo pametna punca in predvsem da si na mestu. Kot si pa že sama ugotovila potrebuješ pomoč in to ni nič sramotnega,kvečemu ti je za čestitat da si to priznaš.Poskusi pomoč poiskati čimprej...v življenju še je toliko lepega,kar ti sedaj verjetno ne vidiš,ampak je. Poglej,če ti je teško govoriti pred psihologom in podobnimi strokovnjaki pa si probaj prepisati na list kar si nam napisala in mu odnesi. Vem,da je teško in začetki so vedno teški,vendar bo z vsakim obiskom lažje,lažje bo tvoje breme in počasi,počasi boš tudi ti zagledala sonce. Držim pesti zate.

Draga Ines

Zgradila si si res močan obrambni zid. Poznam to. Tudi jaz to delam, čeprav ne v taki meri, da ne bi nič moglo priti skoz.

Ampak vendarle si zdajle sama uspela narediti majhno luknjico v svoj obrambni zid. S tem, ko si napisala tole pismo. Bravo, to je vsekakor že nekaj.

Poskusi opisati še kaj, če se bo le posrečilo. Poskusi opisati kaka svoja čustva tule v tej temi.

Če pa nikakor ne bo šlo, imam pa še en predlog. Poskusi svoje težave spraviti na papir. Jih opisati. Ne zato, da bi kdo bral, ampak samo zase. Čez čas pa preberi, kaj si napisala. Poskusi na ta način opisati svoja čustva in to pozneje sama prebrati.

Saj nevem, če bo to kaj pomagalo, amapk, kdo ve, morda boš potem zbrala pogum in kaj objavila tule v tej temi.

Morda sem tule napisal same neumnosti. Morda pa je tu vendarle kaj takega, kar bi lahko pomagalo. Če ne jaz, je pa tu še veliko drugih, ki bodo morda vedeli svetovati.

Sicer pa, dobrodošla med nami


Poni

Staršem bi bilo dobro zaupati, da imaš problem. Sem opazil, da jim čustva in doživljanje pomenijo isto kot španska vas, vendar moraš poskusiti. Kljub temu, da bodo gotovo belo gledali in razočarano pričakovali "od svoje punce" več. Nisi jim dolžna prav nič več kot si dolžna sama sebi.
Po tem pa nazaj k psihologu. S podporo staršev ali pa brez.
Aja. Pa zaupaj čimveč tisti edini osebi, ki ti je še ob strani!

Draga Ines, zelo se prepoznam v načinu delovanja, da o svojih težavah, zapletih, nezgodah, tudi tistih čisto banalnih, nisem spregovorila nikoli. Ne, jaz sem bila vedno tista fajn, nezapletena, z večnim smehljajem na obrazu, ki drugim te teži s svojimi problemi in jih dodatno obrememnjuje - saj kako jo bodo pa sicer sprejeli, jo sploh zaznali.
V družini je bilo podobno: saj starša sta se trudila za osnovno blaginjo, na površju bila vedno pripravljena stati ob strani in poskrbeti za vse, a kot praviš, prave globine in topline, s tem pa zaupanja ni bilo...
To pusti svoje sledi, kot jih je pustilo tudi pri tebi. A dobra novica je, da se da tudi te zadeve premaknit in spremenit.
In preden se človek odloči za usodni korak, je dolžan poskusiti vse druge možnosti, saj potem ni več priložnosti za obžalovanje. In tako tudi ti, draga Ines. Vem, da je zelo težko, strašljivo, a vendarle je izvedljivo. Vrni se do psihologa in kot ti je predhodnica svetovala, odnesi s seboj, kar si napisla nam - ne bo ti treba ničesar reči, za začetek nič dodajati, ker strokovnjak mora tvojo situacijo razumeti in sprejeti tvoj način delovanja. Nato te bo usmeril naprej. Res, Ines, dolguješ si to.  :rozicodam:

Tudi jaz mislim tako. Prepričan sem, da ti pri psihologu ni treba kar takoj spregovoriti o stvareh, o katerih ne moreš govoriti. Prepričan sem, da se lahko pogovarjata o čem drugem. O čemerkoli že. Če je dober psiholog, bo že znal sčasoma ustvariti ugodne pogoje, da si boš upala načeti tudi bolj nevarne teme, pa na prijazen način.

No ja, jaz vsekakor verujem, da je tako.

Poni

Najprej vam vsem hvala lepa, da ste se potrudili in mi napisali odgovor  :rozicodam:

evak4373
Vem da potrebujem pomoč, tega se še predobro zavedam, ampak enostavno se ne morem pripraviti do tega da bi jo poiskala. Hvala ti za vse spodbudne besede  :poljubona:

Poni
Res je, skozi leta sem okrog sebe postavila močan zid, ki mu nič ne pride do živega.
Bom poskusila kaj več napisati o svojem stanju, ampak dejstvo je, da včasih niti sama nevem kako čutim. In zakaj se je neko čustvo pri meni sploh pojavilo. Enostavno preplavi me tista žalost.
Največja težava je verjetno ta, da ne maram govoriti o svojih čustvih. Enostavno nočem, postane mi neprijetno in nato se umaknem. Se zavlečem za svoj zid.
Nisi napisal nobene neumnosti in trenutno sem v takem stanju, da mi čisto vsak nasvet pomaga :)
Hvala ti :) 

Iq_nima_nič_s_tem
Ravno staršem se ne morem odpreti. Mogoče je krivo to, da sem prvorojenka in ravno name polagata največ upanja glede prihodnosti. Saj mi zmeraj stojita ob strani, me podpirata, a ne vesta za vse moje težave. Od mene nikoli nista pričakovala več kot sem pa zmogla, ampak zmeraj sem se trudila, ker ju nisem hotela razočarati. Ne prenesem tistega pogleda v katerem takrat zaznam kanček razočaranosti in žalosti.
Kot sem rekla, nisem se sposobna odpreti nobenemu. Vsi me poznajo kot srečnega človeka, takega ki se sploh ne obremenjuje z težavami. Tako dolgo sem nosila to masko, da je sedaj nisem sposobna odvreči.

Juliette
No še ena taka kot jaz :)
Upam da se res da to prekiniti, ker sem trenutno kot v enem začaranem krogu. Samo vrtim se okrog, se poskušam pobrati, nato pa spet padem.
Verjetno se bom resnično morala prisiliti da se vrnem k psihologu, da mi pomaga, ker sama sem naredila že resnično skoraj vse.

Ines, pozdravljena!

Če že nekaj časa spremljaš forum, potem veš, da nas je tukaj kar precej s podobnimi težavami; z večnim zamrznjenim nasmeškom na obrazu in bolečino za njim, ki bi lahko izžgala luknjo do Kitajske...

Zelo se najdem v tvoji zgodbi - prvorojenka, nič zaupala staršem že iz otroštva ven, na zunaj vse popolno, nobenih svojih problemov, specialistka za reševanje kriz drugih..

Tudi jaz sem poiskala pomoč šele, ko sem bila tik na tem, da se dokončno razsujem...pa me je bilo tega, hvala bogu, še bolj strah kot dejstva, da si bom morala pustit pomagat.

Morda se motim, a jaz slišim v tvojem pisanju poleg celotnega vtisa otroštva še tisti "nekaj"...dogodek, ki je zapečatil zadeve...katerega se ne pove, ker je enostavno preveč grozen in neizgovorljiv...
Kot pravim - mogoče se motim...

Ne obupaj - pot ven OBSTAJA - dovoli si jo najti in si pustiti pomagati.
Je vredno in splača se...in tega, da je težko, si že navajena, tako da te ne more presenetiti.

Vse dobro ti želim!  :rozicodam:

Draga Ines,
že stopaš po poti, da narediš nekaj dobrega za sabe. Že to, da si zaupala svoje težave na tem forumu, je veliko. Le pogumno nadaljuj v tej smeri. Naj ne mine dan, da ne bi naredila nekaj za sebe. Zelo pomembno je druženje s prijatelji, stik z živalmi (lahko obiskuješ kakšno zavetišče z živalmi in odpelješ kakšnega psa na sprehod; tudi z njim se lahko pogovarjaš). Privošči si kakšno dobro, lahkotno knjigo (npr. Coelho, Bach ...).
Le pogumno.

Joza, tole z živalmi si dobor pogruntala. Tudi jaz verjamem v to. Pa saj zadnje čase toliko govorijo o terapevtsikih psih na primer. Hm, morda ima pa kdo kake izkušnje z živalmi. ampak to bi bilo najbrž za v kako drugo temo.

Pa oprostite, če pišem malo zmedeno. Zdajle imam prav težave, kako bi izrazil to, kar želim povedati. To o živalih. Kar ne najdem pravih besed.

Poni

Potrudi se.

Kakor ukažete, gospod.

Živali so pač take. Občutek ob njih je vedno prijeten. Vsaj meni. Občutek imam, da se s psom napreimer dosti laže sporazumem kot s človekom. Mogoče je nekaj na tem. Saj najbrž ni treba, da bi Ines psu razlagala svoja čustva in težave. Že sam občutek prijateljtva in razumevanja je dovolj. No ja, občutkov pa jaz itak ne znam opisati z besedami. Ampak to je to. Ne daj se Ines.

Draga Ines,
se me je dotaknilo tvoje pisanje. V tvojih letih oz. še malce prej sem se počutila zelo zelo podobno in se prebijala skozi življenje - nekako - z masko nekoga, ki vse zmore in vse zna, v resnci pa sem bila tako prestrašena in nebogljena....
Vsekakor moraš zbrati moč, da poiščeš pomoč. Je pa tudi pisanje, kot so ti že predlagali, zelo koristno. Pred tistimi davnimi 30 in več leti sem se s tem reševala tudi jaz. Nekako samoiniciativno sem našla ta način. Takrat še namreč ni bilo knjig, terapevtov.... Pisala sem o tem, kako se počutim, kaj razmišljam.... ko sem bila kdaj malo boljše, sem brala tiste zapiske za nazaj in se mi je zdelo, da sem se vendarle premaknila malo naprej.
Ni treba, da se tako zelo mučiš, ker ti je pomoč na dosegu roke. Ideja, da si natisneš, kar si napisala na forum, je tudi o.k. Verjemi, da psihologi ali terapevti vedo in razumejo. Če ne boš mogla ti govoriti, ti bo pomagal...
Morda prebereš kakšno knjigo do takrat, ko boš na vrsti. Zelo bi ti priporočala Skrita moč družine. Avtorice se ne spomnim na pamet. Meni je pripomogla do uvida v razloge, zakaj sem takšna kot sem, zakaj se mi dogajajo nekatere stvari....
Potrudi se zase, dekle drago. Vredno je.
Ribica

aspazija
Tudi jaz sem nekako tako. Vsem drugim znam svetovati in jim pomagati, le sama sebi ne.
Na nek način se ne motiš, moje otroštvo ni bilo enostavno zaradi babice, težkega alkoholika. V začetku osnovne šole sem se soočila z psihičnim ustrahovanjem z strani sošolke.
Ampak mislim da me to ni toliko zaznamovalo, seveda se mogoče tudi motim, ker sem sama sebi velikokrat največji neznanec.
Prepričana sem da obstaja, le jaz je še nisem našla.
Hvala ti  :rozicodam:

joza
Saj druženje z prijatelji je tako še edina stvar ki me nekako drži pokonci.
Se strinjam da je stik z živalmi zelo pomemben, saj te z svojo igrivostjo hitro lahko spravijo v boljše razpoloženje.

Poni
Ne bom se dala. Sem trdno odločena da se bom izkopala iz tega. Le še pogum moram najti da nekomu zaupam.

Ribica
Točno tako. Seveda se sedaj že od mene pričakuje odgovornost to, da imam zastavljene neke cilje za v prihodnost. Mene to tako močno straši, groza me je, da jih nimam. Ciljev namreč. Enostavno tako zmedena sem in prestrašena pred prihodnostjo.
Hvala za vsak nasvet posebej.  :rozicodam:

Pred dobrim mesecem dni sem pričela pisati neke vrste dnevnik. Ko mi je res hudo, vse skupaj izlijem na računalnik. Sedaj moram samo še zbrati dovolj poguma da določene odlomke prilepim na forum.  :)