FORUM Nebojse.si

Povsem napačno je prepričanja, da ima tisti ki bruha, bulimijo, tisti ki strada, pa anoreksijo. Poleg tega motnje prehranjevanja ne moremo enačit z motnjami hranjenja, sicer bi jih imeli vsi ljudje ki so pogosto na dietah. Motnje hranjenja so duševne motnje, ki lahko zaznamujejo še ne desetletne otroke, njihove najpogostejše žrtve pa so najstniki.

Motnje hranjenja se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, ko človek vso svojo energijo osredini na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in težavam, ki se mu zdijo nerešljive.

vir: Moje zdravje...dr. Karin Sernec

Veliko o temu je napisano v prilogi Moje zdravje na straneh 10, 11, 12. Čez 14 dni ko na voljo članek na netu bom prilepila gor. Vsak dan je tega vse več...imam sosedo s to motnjo. Zato moramo biti posebno previdni, saj zaznamuje lahko vse življenje.
Zdravljenje je pa dolgotrajno in temelji na psihoterapiji.


P.S. To temo sem odprla, ker sem tudi sam skoraj bila na robu leta nazaj in vem kako hude je lahko.

Super, da se je nekdo spomnil tudi na to temo.
Je kriza, ja. In iz lastnih izkušenj vem, da je v ozadju lahko še marsikaj. Od nizke samopode dalje, kakšnih fobij ali kaj podobnega. Jaz osebno imam težave s kompulzivnim prenajedanjem, ko pojem ogromne količine hrane. No, potem tud hodit ne morem, če se mi to zgodi :(. Po eni strani si obupno želiš hrane, ker misliš, da se boš potem počutil bolje, po drugi pa veš, da hrana redi in da če boš debel, te mogoče nihče ne bo maral ali ne boš dovolj dober, saj poznate. In potem ne zdržiš, poješ (oz. požreš!) vse, kar vidiš in imaš posledično spet slabo vest. Če je le možno, sama probam skompenzirat vse to z obilico športa, kar pa vzame ogromno časa in volje. Počasi se ujameš v tem krogu prenajedanja, slabe vesti in samoobtoževanja, novih sklepov, da zdaj boš pa naredil vse kot je treba. Seveda ne moreš, ker se hmalu spet ujameš v lastne zanke.
Verjetno je nujno, da najprej poskrbiš za lastno srečo. Da se sprejmeš in imaš rad takšen kot si. Potem gre lažje tudi vse drugo, a ne?
No, meni na žalost še ni uspelo...

Zivjo
Tudi meni motnje hranjenja krepko grenijo zivljenje. Z njimi se ukvarjam ze skoraj deset let, vmes sem imela obdobja, ko sem imela mir in sem lahko sporsceno zivela. Obiskovala sem ze psihiatre, ki so mi dali samo antidepresive, pa skupine za samopomoc, kjer sem se naucila ne obtozevati. Zdajle imam pa spet "napade" prenajedanja, po drugi strani pa v glavi nekaksno anoreksicno predstavo. Nimam pojma, kaj je normalen obrok in koliko naj bi jedla, da bom uredu funkcionirala. Potem imam pa cikluse, ko jem sicer redne obroke, vendar so totalno minimalisticni, cez nekaj casa telesu zmanjka, pa se custva me preplavijo, se pa prenajedam do onemoglosti. Sploh vec ne vem, kaj pomeni normalno jesti. Iscem nekaksno pomoc, ki bo obsegala vse ravni - custveno in te moje miselne vzorce, zaradi katerih se vrtim v krogu. Pa tudi povsem konkretno - da bi mi nekdo, ki se na take tezave spozna, povedal, kaj in koliko naj jem.
Ima kdo izkusnje z dr. reljicevo?
Pravzaprav bi prosila vse, ki se ubadate z motnjami hranjenja, za kakrsnekoli izkusnje.
hvala in lp

Nekaj naslovov:

Asis.mag. dr.Karin Sernec, dr med., spec.psih.
KOMZ, Zaloška 29
Enota za zdravljenje motenj hranjenja
1000 Ljubljana
Tel.: 01 587 49 00, int.953

Nike Novak, dr.med.spec.psih
KOMZ, Zaloška 29
Enota za zdravljenje motenj hranjenja
1000 Ljubljana
Tel.: 01 587 49 00

Društvo za ustvarjanje in kvaliteto življenja Muza
Svetovalnica za motnje hranjenja
Modrin Andreja, univ.dipl.psiholog
Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana
Tel.:01 425 03 38

Motnje hranjenja bodo moja bodoča diplomska naloga.

Začela jo bom..Sem.... zdravim se za kumpulzivnim prenajedanjem.
Kaj je bil moj vzrok?...

Motnje hranjenja so psihološka tolažba v fizični obliki. Z njimi "si celimo" besede in stvari,ki so naši ljubezni do samega sebe,porezale krila.

Tisti,ki jih "konzumiramo" nismo " polomljeni"..zato nas ne morete "popraviti". Lahko pa nas sprejemate,nam pomagate in nam dajete občutek,da smo vredni da "smo takšni kot SMO".

Stereotipno se povezuje vse z prenažiranjem,stradanjem in bruhanjem. To so le simptomi,kot so pri gripi visoka temperatura in boleče grlo. Izvor je nekje globoko zakopan v naši duševnosti. In nekdo,ki trpi za tem,tega ne bo pokazal navzven. Kontrola je najpomembnejše,kar ta oseba ima. In kontrola nad hrano je dober začetek...

O, jade*shade, ful bi bla vesela, če boš o tem imela kakšno zanimivo literaturo in kakšne linke. Tud sama sm našla že ogromn o tem, tud pisala sm velik na nekem drugem forumu, kjer najdeš velik izpovedi ljudi o tem, o njihovih občutjih, iskanju vzrokov... Prebrala sem že ogromn, bolje je pa samo malo... in še to od časa do časa, potem me pa spet vrže. Dobro je samo takrat, ko se počutim srečno (ja, in še to kakor kdaj). Najbolj fajn bi blo, da bi si lahko sama pomagala, ne pa samo kompenzirala posledice s preveč športanja in se potem spet "nažrla". Vsak dan ovo na novo.

Včasih zna bit res grozljivo. Nekatera dekleta imajo tako hude težave s samopodobo, da mi postane resnično hudo, ko jih berem.... :'(. Vem, da je v bistvu edina rešitev, da sprejmeš samega sebe takšnega kot si. Na druge na žalost ne moremo čakat. Poskrbet je treba za lastno samopodobo, najprej si moraš bit všeč sam. Sam ni pa to glih najbolj enostavno, ne?

Prav imaš cookie. To je najtežje.

Z moje strani ti lahko povem,kako zoprno je vse to z samopodobo. Jaz imam ene specifične cilje,glede sebe. Vedno sem si želela bit fizično močna,bolj fantovska. Ker sem mislila,da bo s tem pršlo tudi spoštovanje in me bodo ljudje bolj resno jemali. Ob enem pa sem si želela varnosti. Zato je vse težilo in še vedno teži k temu,da se znebim vseh "ženstvenih potez" na sebi. Skrajnosti pridejo,najprej iz obupa(prag revščine in strah pred lakoto)do te točke,ko sem jedla,jedla,jedla brez obstanka. Vse se je vrtelo okoli,kdaj jesti in kaj jesti. Sredstva,kako sem do tega prišla niso bila važna. V najhujših trenutkih,je bilo že tko hudo,da sem hrano kupovala v ogromnih količinah in nato jedla še doma. Skrivala sem jo povsod,domov sem jo nosila v šolskem nahrbtniku. In prvi stik z usti je bilo popolno olajšanje. Ni blo važn..in tako se je nadaljeval...+10+15+20+25...kg preveč . In tako sem že iz kar zajetnega otroka..rasla skorajda le še v širino. In jasno s tem so prišle tudi pripombe družbe o moji podobi..vpijala sem jih kot goba a feedbacka ni blo. In udarl je kot strela z jasnega,drastično sem se postrigla,začela nosit trenirke,široke majice,nato vse bolj temna oblačila. Še tisti kančki..ženskih stvari na meni so bledeli.
Končno..v ogledalu sem se s čepico z šiltom,skoraj počutla kot fant. Ironično..vsi so opozarjali na moje spremembe a nikogar ni zanimal zakaj?
Zakaj se nažiram?
Odvisna sem od občutka,bolečine,ki jo prinaša s sabo. Odvisna od tega,da s prstom kažejo name. Odvisna od tega ,da se odmikam od drugih. Odvisna od tega,da hočem bit nekdo drug. Odvisna od tega ,da si brezupno želim Varnosti in kontrole,ki jo nikoli nisem imela in sem jo našla v hrani.

Sem imela motnjo hranjenja, kompulzivno prenajedanje. Zdravila sem se v dvanajstkoračni samopomočniški skupini: OA - anonimni prekomerni jedci, ki deluje po zgledu AA - anonimni alkoholiki. Ta skupina deluje po vsem svetu in velja za eno najuspešnjih metod zdravljenja motenj hranjenja. Jaz sem se zdravila v tej skupini 7 let in zares deluje.
Tukaj je njihova spletna stran
http://oa-slovenija.com/
OA Slovenija   
Overeaters Anonymous OA - Slovenska skupnost p.p. 4382 1001 Ljubljana 

 
 

Evo, se ena tukaj - imam motnje hranjenja (kompulzivno prenajedanje) in se eno "lustno" depresijo za povrhu.  :pomezik:

Zdravim se ze eno leto... Z zdravili in psihoterapijo.... Ne bom rekla da sem na zacetni tocki, ampak zagotovo gre pocasi. Predvsem ker nimam nobenega samospostovanja in samozavesti; imam pa ogromno negativne samopodobe.  :zardevam:

Saj ne vem kaj drugega naj vam napisem punce, kot to da vas razumem. Doma mi je prav tezko, ker me razen fanta nihce ne razume. Enostavno se tudi ne potrudijo razumeti (no ja, saj glede na to, da je moja druzina eden izmed vzrokov 15letnega kompulzivnega prenajedanja in 7letne depresije, kaj drugega sploh ne bi mogla pricakovati).

Trenutno se ne pocutim ok... Sem si prejle v ogledalu pogledala stegna in videla nekaj izbocenih modrih zil, ki me sedaj grizejo, zgejo in silijo v dejanja, ki jih ne bi rada pocela. Ampak, ko se pa tako mocno sovrazim... Najraje bi se od znotraj navzven raztrgala....  :(

Tudi jaz - kompulzivno prenajedanje.  :zardevam:

Imamo to v družini, ker je bila hrana edino, kar nas je vezalo.
Smo imeli navado, da smo za mizo toliko časa jedli, dokler nismo pojedli vsega. Sliši se hecno, ampak to je bil edini čas, ko smo bili "normalna" družina.. vsaj kolikor toliko :pomezik:
In se je iz tega rodilo resnično nezdravo prenajedanje.
skupaj s pomanjkanjem ljubezni, stresom in bolečino pa kompulzivno prenajedanje.

Najbolj ironično zame pa je to, kako ljudje posplošujejo motnje hranjenja glede na videz -
npr. sama sem extremna suhica in vsak ko me vidi, reče, joj, kok si ti anoreksična.
ti bi pa mogla več pojest in potem mi skoraj bašejo hrano v usta.

in ne razumejo, da za moje telo hrana ni hrana,
ampak kompenzacija za ljubezen, vrednost .
in s tem mi basanje s hrano povzroča nekaj nezdravega.. stres.. zaradi katerega še bolj shujšam..
in potem me hočejo še bolj basat..
mislim.. prav nadležno (in žaljivo), res.

Lažna kontrola, kontrole nimamo nad ničemer. Je samo iluzija.
In ko se sprijaznimo s tem dejstvom, smo že na dobri poti.
Naučiti se moramo, da je življenje konstantna spremenljivka, ni točno začrtanih poti, "navodil", kako naprej... Je kot morje...Vržeš se vanj in pač plavaš. Da ostaneš na površju.
Sama sem imela motnje hranjenja dolgo let. Sedaj sem v redu, čeprrav moji domači čim omenim dieto kar nekam zaskrbljeno reagirajo. Pa dobro vem, da ne bi nikoli več šla v nobeno skrajnost...

se stinjam.
vsakič, ko sem hotela kontrolirat motnje s hrano, sem čez čas začela samo še bolj prenajedat.
mislim, da je treba "zdravit" vzork in ne posledico.. ko sem zadovoljna, mi hrana služi kot prehrana, tudi užitek, ko sem v depresiji je hrana kompenzacija za ljubezen.. zato mi posvečanje pozornosti kontroli nad hrano ne pomaga preveč. 

Se splača pogledati kako do motenj pride v nekaterih primerih.

Deliti skrivnost
Trenutno na POP TV

Igrajo Mare Winningham, Tim Matheson, Diane Ladd, Alison Lohman
Režija Katt Shea
Scenarij Lauren Currier
 
Dr. Nina Moss je uspešna psihologinja in mati odraščajoče hčerke Beth. Najbolj jo veseli, da se z Beth dobro razumeta, vendar ne ve, da ima Beth resne težave. Dekle začuti, da sta si z mamo preblizu, zato se začne pred njo zapirati in razvije tesno prijateljstvo z učiteljico baleta Stacho. Nina se počuti zapuščeno, zato začne svoje razočaranje utapljati v delu, ob tem pa ne sluti, da bo Beth že prav kmalu bolj kot kdajkoli prej potrebovala njeno ljubezen in oporo.

Kolikokrat se vprašam kaj pravzaprav počnem ko jem? Kaj se dogaja z menoj? Podoživljam? Si zidam zid okoli sebe? Kaj vse sem naredil za moment ko jem in sem sama skrita pred svetom.  :'( Samo da sem potešila to globoko samoto. Tudi..na kriminalna pota..pa sem bila še otrok 6 7 let samo vedela sem da potrebujem hrano..hrana pa je prihajala iz trgovine..zdaj mi je hudo vse to je za mano a se še zmeraj ne morem ločiti od moje grde navade-odnosa s hrano..nikoli ni dovolj dobro..

Ja, Jade, hudo je, ko nekaj najbolj naravnega (vnos goriva) lahko postane največja obsesija in muka. Iz izkušenj (k sreči ne svojih) vem samo to, da človek sam tega skoraj ni sposoben rešit, da pa podobno kot pri drugih odvisnostih ni druge kot negovanje, dobesedno bildanje svoje volje. K sreči so dovoljene vse blažje odvisnosti, kjer je mehanizem podoben.
Jaz sem kajenje zdravil z alkoholom, potem pa tega s športom. Zaenkrat kar sfolgam. Četudi se zudi neprimerljivo, je kar. In pri vsem tem je pametno malo pokukati  pod pokrov. Kje so zametki, kaj se je dogajalo pred desetimi, dvajsetimi leti...

Pozdravljene,
tudi jaz sem imela nemalo problemov s tem....ko sem izgubila nadzor nad uživanjem hrane...in nekaj časa jedla...tako skušala zapolniti čustveno praznino...,nisem se hotela poglobiti od kod to izvira, ker bi utegnilo boleti. Potem pa sem začela stradati...dobesedno...hodila kot nora, uživala minimalno količino hrane.V dveh mesecih tako izgubila 25 kg. Vse moje misli so se vrtele okrog hrane, koliko kalorij bom zaužila, ali zadosti športam da vse porabim, večino časa pa sem tako preživela pred ogledalom. Nikoli zadovoljna sama s sabo. Nakar sem videla da to nikamor več ne vodi, vse pa je izviralo iz izredno nizke samopodobe...in občutka nevrednosti. Tako sem začela delati na sebi in svojih občutkih in priučenih miselnih vzorcih, in se sprejeti tako kot sem. Je bilo pa težko, priznam.

Z motnjo hranjenja živim že okrog pol svojega življenja. Začela se je okrog 15.leta v srednji šoli.
Zdraviti sem se konkretno začela pri 26ih na KOMZ, prišlo je do napredkov, ob težkih situacijah pa so se simptomi prerinili v ospredje.
Trenutno sem v svoji najslabši ediciji, ko imam 40 kg in čakam na hospitalizacijo, ker je treba čakat na vrsto. Je zelo hudo, ker zaradi zadnjih dogodkov težko shajam sama s seboj, imam depresijo, jest pa kar ne morem in gre teža kvečjemu dol.

aloha, anakonda! (imaš pa res svetski nik)

trenutno sem tudi jaz v fazi nekega stradanja, čemur pripisujem tudi moj nedavni kolaps na sprehodu. ne vem, če ti lahko kaj pomagam, ampak vendarle vedi, da sem s teboj.

kadar jaz ne jem, razmišljam, zakaj nočem (ne morem jest). kot da bi hotela biti nevidna pred svetom... morda. ne vem. pri meni res ni tako kritično.

upam, da si danes kaj jedla. pa da boš jutri tudi. mmmm sladoled! lubenice?

drži se!  :rozicodam:

Tudi moški so žrtve anoreksije...na žalost. http://www.lepa.si/forum/showthread.php?t=11711

uf, ja.. jst sm tud nagnjena k prenažiranju in sm se v zadnjih parih letih ful zredila, zdej pa sem od poletja fuul shujšala. ampak na žalost ne na zdrav način, ker sem mela najhujšo epizodo paničnih napadov in depresije in okm-ja. drgač sem zmeri rada jedla, uživala v hrani (pa s tem ne mislim na prenažiranje) in je blo moje obnašanja lani še tolk bolj nenavadno, ker sm se BALA jest. ker sm misnla, da ne bom mogla požret, da se bom zadavla s hrano in .. je hrana prišla od "edine zaveznice" skor do vloge "sovražnice". tko da tud zarad tega je blo pol z mano še tolk slabo, ker enostavno sm bla fizično slabš. zdej je po vnovičnem jemanju AD in spremembi le-teh bolje, čeprav se mi to še kdaj zgodi, ampak ne več tolikokrat kukr prej. in sej vem, da se butast sliš, ampak ko me vsi hvalijo, kolk sem shujšala, se ne počutm dobr ob komplimentih, ker se spomn, kako sem zgubila kile.
tko da si fuuuuuuul želim ostat na tej kilaži, še bolj pa v bistvu poštimat svojo psiho, samopodobo, samozavest in vse. ker pol niti ni več važn, kolk kil ma človk, važn da se ma rad. še bolj smešn z hujšanjem mi je pa to, da sm bla v puberteti dost aktivna, prej pa sploh in uživala v športanju. zdej se pa sploh ne spravm. in glih zarad tega sm tud spraševala na forumu, če bi organiziral kšno skupinsko športanje..
uf, sm se pa razpisala. ampak sej je prou tko.. punce (in fantje-njim je na nek način še težji), želim vam velik uspeha in držim pesti za nas vse¨!

Seveda so. Bolj pa prednjači pri obeh spolih bulimija.
Se pa pri moških zdaj pojavlja nova motnja - bigoreksija, ki bo v novi ediciji bolezni dodana, prav tako kot ortoreksija.

Mislim, da se vse težave hranjenja začnejo in končajo v glavi, kot vse v Življenju.Prenažirati se , ko imaš psihične težave je res nek tolažnik, vendar je to pogodba s hudičem.Zavedati se moraš, da to ne koristi na dolgi rok.Priznati in skleniti, da želiš samemu sebi dobro je, da se tega obvaruješ v svojem prepričanju.Imeti sebe rad!Nihče si ne želi postati ali pa ostati debel, navsezadnje to škoduje počutju v vsakem trenutku dneva.
Starejši ko smo, bolj smo nagnjeni k boleznim in debelost pri vsem tem samo še potencira.
Ko razčistiš v glavi je posledica tega spoštovanje tvoje odločitve, vera , da lahko shujšaš, upanje in nagrada, da boš sam sebi bolj všeč, se bolje počutil,lažje živel.Lažje živel vsak trenutek dneva.Čisto vsako sekundo.
Vendar pot do uspeha je težka.Težja ko je, večje je zadovoljstvo ob nagradi.
Ko se po dolgem času začneš ukvarjat s športom, pa naj bo to fitnes, kjer je lahko tudi druženje, pa naj bo to tek, ko si sam s sabo in se lahko ob tem pogovarjaš in sortiraš misli,spoznaš, da je ta napor tudi zadovoljstvo.Kako lepo se potem počutiš, predvsem z mislijo, da si storil nekaj dobrega zase in navsezadnje utrudil svoje možgane, da ne misliš toliko negativno in se zaradi utrujenosti ne ukvarjaš s svojimi mislimi.
Nič odlašat, začeti takoj.
Kar pa se slabe hrane tiče, sem v neki oddaji zasledil, da kar kupiš, kar daš v hladilnik ali kredenco, to boš tudi pojedel.Se pravi, če boš imel doma več sadja in zelenjave, boš tega več pojedel, brez slabe vesti, če pa bo v omari čips, čokolada itd, potem boš jedel to.
Stvar se začne v trgovini, ko mečeš v voziček. 

Še en prispevek na to temo.

http://24ur.com/specialno/nega_in_zdravje/motnje-hranjenja-so-klic-na-pomoc.html

Čas je, da tudi jaz napišem kaj *pametnega*. Mojih *cvetk* ste že vajeni. :sesmejem:

Kupujete hrvaško *Glorijo*? Tednik. Jaz ja. Pa kakšno italjansko revijo...ko mam denar. :sesmejem: Mislim, da si ljudje veliko več upajo priznati...taki "znani". Poznam vsaj 2 osebi z tega foruma za katere vem, da trpijo za motnjo hranjenja. Punce...preberite...morda pomaga.

Ana Rucner...žena Vlade Kalemberja (O Ana...o Ana...tugo mojih dana). Meni je sicer zoprn...a tko voli nek izvoli.

Ta teden je v časopisu...drugi petek bo na NET-u. Ne si delat stroškov...preveč.

http://www.gloria.com.hr/vijesti/showpage.php?id=7883


P.S. Čakalna doba za zdravljenje v Lj. je menda leto in več. Grozljivo je. Kako prepoznati bulimika...pomagati?  Vidi se na prstih rok in zobeh. Pa koži. Zobna sklenina...uničena koža na prstih...starši...prosim pazite.

moja mama je imela najprej preveč kilogramov, potem anoreksijo, potem bulimijo, sedaj pa ortoreksijo.
tale opis osebnosti jo poponoma opiše:
vir: http://www.siol.net/trendi/zdravje/2008/04/ortoreksija.aspx

pri njej to traja že več kot deset let. nikoli se ni zdravila (vsaj ne da bi jaz vedela), je pa samo prehajalo iz ene oblike v drugo. za nas svojce je bilo najbolj grozljivo, ko je bila zelo izstradana, ostale niso tako vidne in psiha deluje bolj uravnovešena. dejansko ima v tem obdobju zdaj vseeno najbolj "zdravo" fizično podobo, čeprav je še vedno zelo suha, samo mišice in kosti.
te težave so se ji pojavile v odrasli dobi (zdaj se bliža 45), kako pa je bilo ko je bila majhna pa ne vem natančno. pravi, da je bila v otroštvu debeluška, od najstništva naprej izjemno suha, nekje v kasnejši odraslosti spet preveč kilogramov... tako da v bistvu ne vem ali ima to že vse svoje življenje ali je to povezano z več kot 20letnim zakonom z alkoholikom in hudim nasilnežem. povezano gotovo je, ampak so pa še drugi razlogi in povezave, gotovo.

zanimivo je tudi, da sem se jaz že od otroštva naprej zelo pogosto povezovala s prijateljicami z anoreksijo. eno obiskovala tudi v bolnici, kar je bila meni izkušnja, ki je še danes nisem pozabila. pretresla me je v dno duše. moji prijateljici je pomagalo že to, da je videla veliko hujše primere in da je takrat dojela kam gre in da tega pa ne želi. šele pred leti je sploh priznala, da je imela anoreksijo. moja mati tudi šele po več letih, ko je že na "strogo zdravi prehrani". da je s tem kaj lahko narobe seveda noče niti slišati, ampak mi ji pa tudi več nič ne rečemo. po pravici, smo vsi veseli, da sploh je in da se drži pri življenju. nekaterim ljubim osebam (vse ženskega spola) je celo uspelo, da smo s skupnimi mopčmi uspele premagati to težavo. Ampak še vedno, ko pride kakšna velika težava in stres, se bodo vedno zatekle v odrekanje hrane. Tako da je treba res met oči na pecljih non stop in nuditi ogromno psihične opore.

zanimivo mi je bilo, da moja mati je bila v tem obdobju (no pa še zdaj, jaz sem vedno mislila da je to pač "njena navada") samo na kavi, ful pospravljanja - prav obsedenega in paničnega pospravljanja in metanja stvari stran. ob tem jih ne smeš motiti, ker postanejo napadalne in vs ekar počnejo počnejo še bolj intenzivno in vztrajno. če jim omeniš, da niso še nič jedle in bi bilo dobro kaj dat vase, so še bolj jezne. Zadnjič sem pa videla čisto enako obnašanje pri moji kolegici (ki načeloma velja za zazdravjeno, ampak se ji občasno pojavi kak tak "flash-back" ob hudem stresu itd.) in sem se prav spomnila na mojo mamo in šele takrat povezala, da to mogoče ni ona, ampak njena bolezen. Namreč naša familja jo je sprejela kot da ona taka je in to je to.

fante s temi težavami sem videla pa samo na televiziji. iz RL imam izkušnje samo s puncami, več starosti. naša šola (bivša gimnazija - ena najzahtevnejših v Slo) je bila pa sploh znana po povprečno eni punci z motnjo hranjenja na razred. Tako da "živi okostnjaki" (pa res oprostite izrazu, če je žaljiv ga bom umaknila) nso bili del šolskega okolja na katerega smo se vsi povsem navadili. Veliko teh punc je po bolezni postalo predebelih. Nekatere pa so ostale zdravo vitke.

Dragi in predrage..
Napisala sem svojo diplomsko nalogo.

Prehrana pri bolnikih z motnjami prehranjevanja..
slednje upam da se razvije v projekt in se realizira.
Velja pa na praktičnem izpeljevanju..oziroma na seminarjih in tečajih.

Upam da rata zadevca.

Namenjena je širši skupini motenj hranjenja, ki se obravnavajo posamezno.
Po možnosti se bi vključilo kot dopolnilo po bolniškem zdravljenju ali po nasvetu zdravnika.

Če koga zanima  bom mela zagovor sredi junija.

Iskreno čestitam, JadeShade! Bravo!
in zdaj? Boš zadevo ponudila v pregled kakim dohtarjem, morda nevladnikom, ki se ukvarjajo s temi težavami?

Moja psihiatrinja je takoj za in me bo verjetno vključla v svojo timsko delo.

Je možno, da bi osebo starejšo od 60 let doletela anoreksija ?

Nenavadno, ampak da. Potrošništvo nas sili, da smo lepi in fit povsem do konca. Sam bi sicer najprej izključil vse možne telesne vzroke, ampak načeloma pa vsekakor.

Ne, njej ne gre za to, da je lepa in fit.... ne da veliko na to.

Se bojim, da če že so začetki anoreksije, da izhajajo iz telesnih vzrokov in deloma psihosomatskih. Ima kroničen gastritis. In se boji jest, da kaj pa če jo bo želodec bolel, pa po tej hrani, pa po drugi hrani...tako, da se hrani kot piščanček.
In ko ji hočeš npr. vsilit (ko že svojo piščančkasto porcijo poje) še 2 koščka pustega govejega mesa ali piščančjega ali še kos skute....začne grozno protestirat, noče pojest in postane kar jezna.
In na vse prigovarjanje naj malo več poje, se še vedno hrani s svojimi piščančkastimi porcijami.

Občasno ima nizek pritisk in ene 3x je že padla skupaj (cca. 1x letno ali 2x).

Pa ko je v stresu, ko jo kakšna stvar znervira...in jo seveda začne bolet želodec...ne je skoraj nič.

Najbolj me moti pri vsem tem to, da se tako grozno upira kakšni dodatni hrani, ki se ji jo ponudi.
Če to še ni anoreksija, pa se bojim, da tako vedenje vodi vanjo.

Da, na nek način verjetno lahko to ej anoreksija, a po mojem ne 'nervozne' oziroma psihične vrste (http://sl.wikipedia.org/wiki/Nervozna_anoreksija ).
Naj gospe zdravnik pomaga najti hrano, po kateri je ne bo bolel želodec - konec koncev gre lahko tudi za pretežno tekočo hrano, kakršno uživajo ljudje po bolnišnicah po operacijah.
Srečno.

Ton, hvala za tvoje odgovore in spletno stran (sem danes že kar nekaj čekirala).

Za gastritis obstajajo tablete....tudi za psihosomatiko (zaradi česar nastane gastritis) obstajajo tablete....sam noče jest nič od tega, edino, ko je že fanj akutno vzame par tabletk, dokler ni bolje.
Drugače pa je tako, bolj dietno hrano, point je, ker jo je premalo in se upira dodatnim količinam.

Mislim, da ne gre za anoreksijo.
Verjetno je res težavno, če jo po določeni hrani (in po večjih količinah hrane) boli želodec.
Mogoče potrebuje zgolj nekaj časa, da najde pravo pot - hrano, ki ji ustreza, količino, ki ji paše, mogoče še kakšne tablete... Važno je, da poje nekaj, če ji ne paše več, ni smiselno, da se ji vsiljuje. Naj je večkrat na dan po malo in čimlažjo hrano...

Sama sem imela podobne psihosomatske težave in so ob mojih dietah (in ob moji teži) vsi govorili, da sem anoreksična, da bi morala več pojest.  :) Ampak se je sčasoma izkazalo, da sem naredila prav, ker je moje počutje boljše kot prej.

Hvala She za tvoj odgovor.

Ja, je težavno, če te boli želodec.
Sem probala...sedaj 1 leto me je bolel vsake 3 tedne....letos februarja je bilo tako hudo, da nisem mogla več nič ne pojesti, ne popiti, da me ne bi bolel....in nobene tablete mi niso več pomagale.
In bi bila danes tudi jaz najbrž že podhranjena  :pomezik:, če ob nekem obisku pri psihinji ne bi tega omenila in mi je predlagala Eglonyl....kao, da zmanjša tudi želodčno kislino...in sem rekla o.k., tako ne morem več živet, se mučit s hrano in sploh z navadno vodo....in sem začela jest te tablete in že po 2 dneh je bilo v redu.

Ta gospa-moja mama  :pomezik: pa noče nobenih tablet, ki bi ji pomagale, da bi lahko normalno jedla.
Ta njena pazljivost s hrano, kaj bo pojedla zaradi želodca traja že 30 let....me pa skrbi, ker je v zadnjem času zelo shujšala. Res zelo. Opazijo tudi drugi.
In ob tem njenem jeznem odklanjanju še dodatnih 2 pustih koščkov mesa sem prišla na misel, da kaj če tone v anoreksijo. Da bo en dan njen želodček postal tako majhen, da se bodo pojavili resni bolezenski znaki.

Kako se pa drugače počuti ?
Se počuti slabše kot prej, preden je shujšala ?

Razmišljam, da mogoče ni vzrok v hrani, ampak v čem drugem...
Se je mogoče obnašanje kaj spremenilo - da je postala bolj zagrenjena, recimo ?
(ko sem jaz fejst depresivna, se hrane sploh ne dotaknem)

Mislim, da počutje niha.
Ne verjamem, da bo povedala po pravici kako se počuti....njej je čudno se pogovarjat o svojih občutkih. Mislim, da bi bila kar začudena, če jo vprašam kako se kaj počuti, če se slabše počuti. No, ma jo bom vprašala ob prvi taki priliki.
Je pa ja, odkar pomnim v skrbeh za nekaj. Paničar.
Komaj sedaj, odkar sem na forumu odkrivam od kje so se meni navlekli raznorazni strahovi.

Njo vedno kaj skrbi....in v današnjih časih, ko je to vsak dan na radiu, po TV, vsepovsod - recesija, mislim, se dodatno boji kako bomo živeli, za sestrino službo, za majhno penzijo, če/ko bo bila primorana it. In tko...vsesorte jo skrbi.

 :zardevam: :zardevam: :zardevam: šele danes to vidla  :zardevam:




 :clap: :clap: :clap: ČESTITAM !!!!!  :ohoho:

hm, Kristy, kaj pa če jo je depra obiskala?

ne, ne, ni depra...je ženska vsa leteča...nima nobenega znaka depre...

jo pa vedno kaj skrbi, pa paničar je že odkar vem, sem stalno poslušala: pazi to, pazi ono, kaj pa če bo to, kaj pa če bo ono ...

Anorexia nervosa je ima po novih raziskavah razpon od 5 pa do 85leta. Ne glede na spola ali raso.

Živjo!

tudi jaz sem se zdravila zaradi anoreksije. dva meseca sem bila v bolnici pa ni nič pomagalo. potem pa sem se sama odločila, da hočem živeti... nekaj časa je šlo... zredila sem se...

mislim pa, da imam zadnje čase spet krizo... čeprav je moj itm še precej pod normalnim se počutim ogromno... zelo rada bi shujšala spet... vem, da ne smem, ampak kaj ko se počutim tako krivo ko kaj pojem... nočem še enkrat čez vse to...

Why, pozdravljena! :rozicodam:

Resnično ne vem, kaj naj ti napišem, zelo rada pa bi ti napisala nekaj v vzpodbudo.

Zakaj imaš krizo? Ali se ti je kaj takega zgodilo, da potem to skušaš uravnavati skozi telesno težo? Upam, da imaš vsaj koga, ki se mu lahko zaupaš in mu poveš, kako se počutiš.

In zato, ker veš, da dejansko nisi debela, ampak so to samo varljivi občutki in tudi zato, ker nočeš iti spet čez vse to, čez kar si že šla, se boš potrudila. Jaz vem, da se boš, ker ti to zmoreš in si tega želiš.

Mislim, da je rešitev samo in edino v tem, da se ponovno ODLOČIŠ živeti, kvalitetno živeti.

Kaj pa kakšna psihoterapija? Ali jo mogoče že imaš? Ne vem namreč po kakšnem principu poteka hospitalizacijsko zdravljenje.

Sem pa že prebrala nekje, da obstaja neka skupina, ki jo vodi ena oseba, ki je tudi sama imela težave s hranjenjem. Meni se namreč zdi, da imajo ljudje, ki so že sami šli čez podobne zadeve, mogoče več posluha za tiste, ki se znajdejo v podobni situaciji. Ne vem, samo razmišljam in to ne pomeni, da to tudi drži.

Oglasi se še kaj!

Why, kako si danes?  :rozicodam: