FORUM Nebojse.si

Zivjo,

zadnji teden se mi vsak dan tekom dneva ( veckrat na dan ) pojavlja obcutek, kot, da se bom zadusil oz. kot, da ne morem vdihniti dovolj zraka ( kot napet vrat in ozko grlo ). Omenjeni obcutek se mi prej nikoli ni pojavil kot znak tesnobe - prejsnjo nedeljo sem ponovno dozivel napad panike in od takrat se mi pojavlja dusenje - ko vzamem 1 Helex 0.25, se stanje po priblizno 30 min cisto umiri, vendar je drugi dan enako - to je trenutno edini obcutek, ki me zares nervira, poleg manjse napetosti vratnih misic in obcasne ' zategnjenosti ' zadnjega dela glave, ter obcasnega pritiska v sencih ( vse naenkrat ).
     Obcutka se sicer ne bojim vec, je pa sila neprijeten.

Ima kdo podobne izkusnje ?

Hvala, chili

Mene že leta muči ta občutek dušenja. Mislim, da je bil eden glavnih vzrokov, da sem začela z adji.

In je ob jemanju AD-jev slo na bolje, oz. te je nehalo dusit ? JAz jih namrec ne jemljem ( ampak jih bom kmalu najbrz dobil, ker imam drug teden psihiatra ) - zanimivo je to, da imam ze 1 leto tezave s tesnobami, napadi panike,..pa se mi je prvic pojavil ta obcutek ( razen ob napadu ) - zanimivo je, da traja ze cel teden  :o

Hey, chilispace  :rozicodam:

poznam ta občutek. Meni se to dogaja, kadar sem bolj tesnobna in dobim občutek, kot da ne morem dovolj zraka vdihniti. Pravijo, da pri tesnobi pomaga, če dva do trikrat globoko vdihneš in izdihneš, a meni to takrat ne gre najbolje od rok.  :kiselnasmeh:  Izredno zoprno je in tudi ta grozna vročina naredi dih še težji.

Zagotovo bo minilo, jaz sem sigurna, da je to posledica tesnobe. Ko greš k psihiatru pa ga tudi povprašaj o tem.

Lp in drži se  :pomezik:

je,na adjih sem ok

Živjo, da še jaz povem svojo zgodbo. S prvimi paničnimi napadi sem se srečala približno eno leto nazaj. Se je pa pri meni ta občutek dušenja- oz. sama bi ga opisala, kot da ne morem do konca vdihniti zraka, kot da se mi pljuča ne napolnijo, pojavil en mesec nazaj. To se mi je vleklo nekaj dni in zaradi skrbi sem šla h zdravniku kjer so mi naredili ekg in zmerili kisik v krvi-ki je bil SUPER. Zaključek je bil, da je vse to psihičnega izvora, kar sem tudi sama že prej domnevala. Je pa res da sem se tekom dneva po tem pregledu nekako odmaknila svoje misli od tega da me duši in občutek je počasi izginil, se mi je pa potem še 2x isto zgodiilo ampak je v roku 2 dni izginilo. Mislim, da to ni nič nevarnega in če res ni nujno ni potrebe, da posežeš po ADjih, je pa res izredno neprijeten občutek, ampak ko ga bomo sprejeli za svojega bo zagotovo izginil, do takrat pa ti želim vse dobro :)

Sej vceraj tekom dneva in danes je obcutek dusenja minil ( zaenkrat ), pojavlja pa se mi se nenaden pritisk v senciih, ki niha. Glede AD-jev pa - tudi jaz imam ze 1 leto tezave s tesnobami, napadi panike, ki tudi nihajo ( ceprav tesnobe se pojavljajo kar pogosto, predvsem v druzbi ). In vsak nov simptom oz nov napad panike, me povrne na zacetek oz zelo nazaj na poti v soocanju z omenjenimi tezavami, zato ne vem kaj storiti - sam nisem navdusen nad jemanjem AD-jev, ker sem slisal zelo razdvojena mnenja, ampak simptomi nekako kar ne izginejo oz. se vracajo in to me vedno znova prestraši. Vem, da nujno rabim psihoterapijo, da mi pomaga ozavestit, da se mi ne bo nic zgodilo in , da bom bolj sproscen, da se neham ukvarjat s telesom ves cas,.....ampak glede simptomov pa - ne morem stalno posegati po Helexih, zgleda, da bom moral tudi po AD-jih ?

Kaj menite, ima kdo izkusnjo, ko se je resil tesnob brez pomoci AD-jev oz samo s psihoterapijo ? ( jaz imam namrec obcutek, da me bo vecno strah teh simptomov tesnob, panike,.in , da se bom tezko znebil obcutka stalne napetosti zaradi pricakovnja le-teh ) !  :o

Chilispace pozdravljen.

Vsak človek je zgodba zase.
Nekomu lahko pomaga psihoterapija ... nekdo drug potrebuje le to še kombinirati z antidepresivi.

Odvisno od jakosti neželjene simptomatike, koliko zato trpi kakovost življenja,
koliko časa težave že trajajo in kakšne potencial nosimo v sebi od prej ...
so težave zakoreninjene globoko v nas še iz otroštva ali gre bolj za nove stresne življenjske situacije, ki jim nismo več kos.

Psihoterapija deluje na 2 nivojih .. prvo gre za obvladovanje neželjene simptomatike,
učenje tehnik sproščanja, pridobivanje orodij s katerimi si lahko pomagamo "premagovati" neprijetne občutke, situacije ...
In drugi nivo, kjer raziskujemo sebe, svoje vedenje, razmišljanje in čustvovanje.
Odkrivamo nezavedno v sebi, dotaknemo se potlačenih ali zanikanih čustev,
počasi predelujemo vsebine, ki jih je življenje nakopičilo v nas in nas bremenijo, so teža v nas samih,
ki nam onemogoča iti naprej. Psihoterapija je proces, ki traja nekaj mesecev ali tudi let.
Je samoraziskovanje, lastna želja po upgrade-u samega sebe.

Ko nehamo jemati AD (ki uspešno ublažijo simptomatiko) smo najpogosteje na istem kot prej če ne odstranimo vzrokov ki so nas v anksioznost pripeljali.

 :rozicodam:

@Aslan

Hvala za odgovor, vsaka onfo je dobrodosla  :)

lp

Se nekaj ,

če sem prav razumel  sami AD-ji ne resijo problema brez terapije ( samo ublazijo simptome oz jih odpravijo? ) - in obstaja velika verjetnost, da se simptomi povrnejo, brez ustrezne psihoterapije ?
Potem je psihoterapija obvezna, ce prav razumem - ce se seveda zelimo pozdraviti.

 :rozicodam:

obvezno je delo na sebi!ki pa je lahko raznoliko,ne samo z adji,ali samo s psihoterapijo,obojim,ipd.! Se pravi,obvezno je delo na sebi,imaš pa za to veliko poti.Tudi branje pozitivne literature,meditacija ipd.,do pogovora s prijatelji,partnerjem,psihologom,psihoterapevtom,do kemije!

Chillispace,

kot neki drugi FORUM-ašici, priporočam tudi tebi, kakšne sprostilne tehnike, jemanje vitaminov B KOMPLEKSA ali OMEGA TRI za boljše srce, koncentracijo - osebno imam zelo dobre izkušnje!  :oki: VSEKAKOR PA JE VELIKO ODVISNO OD NAS, tj. delo na sebi ->>poišči, kaj te sprošča in vnaša sonce v tvoje življenje: konjiček, šport, zabava ali kaj drugega...

Morda, poskusi tudi z jemanjem naravnih BALDRIJANOVIH KAPLJIC - za pomirjanje čez dan?

Srečno! :rozicodam:


                                   Dušica

No sej to glede sproscanja in konjickov mi je vceraj svetovala psihiatrinja in namesto Helexov, ki jih jemljem obcasno in v najmanjsih moznih kolicinah ( 0,25 mg / dan ), mi je svetovala Dominor, da baje tudi pomaga - ima kdo pozitivne izkusnje z njim ?

lp

Dominor je prehransko dopolnilo in ne zdravilo. Pri akutnih težavah ne pomaga. Kar nekaj nas ga je tu gor probalo in nismo imeli dobrih izkušenj. Pa še drago je. Tako malo Helexa, kot ga ti jemlješ ni nevarno, da bi se razvila toleranca.  :)

No sej glede Dominorja sem bil takoj malce skepticen ( ze zato, ker ni na recept ) - vseeno ga bom probal, ker sem ga pac kupil - Helexe pa tudi moram spet dobit za  ' hude case ' :)

lp

Zelo pomembno vlogo igra placebo učinek. Preberi si specifikacijo dominorja in morda te bo prepričalo. Morda ne bo pomagalo 100%, ampak tudi 50% izboljšanje ni slabo, a ne?

@joza

se popolnoma strinjam - vsak % izboljsanja je dobrodosel :)

Pozdravljeni :)
Pred nekaj trenutki sem doživela še en napad panike; ne morem spati pa se vam malo javljam ;) Tako težko sem dihala oz. zadrževala sapo za dalj časa, da sem kar čutila kako mi kri buta v obraz, občutek pa je bil kot da mi bo razneslo možgane od silnega napenjanja. Kaj naj storim, ko se mi to zgodi? Misli na pravilno in globoko dihanje odpadejo, saj se borim že za tisti en vdih, ki si ga privoščim na eno minuto. Ima kdo od vas podobne izkušnje, da enkrat vdihne in potem zrak zadržuje dokler že ne verjame, da se bo razpočil? :/

Oj. Kupi si sezonsko kopalno  karto ali pa si sproti placaj 2 x tedensko in se ne nstavljaj prevec soncu, pac pa plavaj 1 uro skupaj po olimpijskem bazenu, da se bos dusila 100 na uro, upehana, plavaj zabico, da se ogrejes, nato plavaj kravl, ta te bo sele zmatral, komaj bos zivela, ko prides po pol ure iz bazena, obvezno spij 1 Magnesol, s sabo si nesi v omarco, da se mirna odpeljes domov in te ne zgrabi krc. Potem pa bos po 1 mesecu zagledala, kaksne mocnejse misice imas na vratu in na rokah in kako si mehka in tezka, dihas tudi globko. Vse to je seveda mozno, ce nisi zakoracila v pravo panicno motnjo : ko si enkrat notri, so fizicni napori z veliko dihanja ne prevec ucinkoviti, ker lahko sprozijo napad panike, ker mocno dihanje podzavestno spominja na beg.Jaz zdaj tako delam in nekaj sporta in vode ni nikomur skodilo, pa lazje diham, ampak so moje tezave bile ortopedske Tako da tole ni lih nek moj strokovni nasvet. Ce pa ze probas, pa raje vztrajaj kak mesec. Jaz plavam s poceni sezonsko karto na varnem ob zidu v topli vodi v notranjem bazenu, nikol nisem zunaj v gneci. Mogoce bi bila tudi ti mocnejsa, jaz se proti pricakovanju redim.  :sesmejem:

Pozdravljeni!
Že nekaj časa obiskujem ta forum in mi je zelo všeč, da si med seboj tako svetujete in pomagate. Sem nova na tem forumu in se na žalost srečujem s podobnimi težavami. Lansko leto avgusta se mi je pojavil prvi panični napad (tresenje po celem telesu, temnjenje pred očmi, vrtoglavica, konstantno slabo počutje. Nisem vedela, da gre za napad in sem bila zelo prestrašena, kaj se dogaja z menoj. Obiskala sem osebnega zdravnika, preverili smo kri, vodo, bila sem pri nevrologu - MRI glave, obisk pri okulistu - zdravnica je napisala sum na multiplo sklerozo (vsi izvidi so bili brez problemov). Nevrolog mi je predpisal Helex 0,25 mg za primer, če bi bile moje težave psihičnega izvora. Svetoval mi je, naj ga vzamem po potrebi. Vzela sem ga samo dvakrat, ker mi je nevrolog rekel, da lahko povzroči hitro odvisnost pa še ne rada posegam po zdravilih. Vse bolj se zavedam, da so moje težave bile res psihičnega izvora. Napadi so se mi po avgustu lansko leto pojavili samo 3x, nazadnje prejšnji teden, ko sem bila na pijači s prijateljico. Začela sem se trest in potem me je postalo grozno strah, pritisk v glavi, strah, da bom izgubila nadzor nad sabo, kaj če kdo opazi itd. To je trajalo samo kakšnih 5 min potem je bilo ok, ostal je samo strah. Najbolj me moti to, da me je strah, da se mi bo napad ponovil. Nisem sproščena, veliko razmišljam o tem, karkoli delam, s komerkoli se pogovarjam se mi zdi, da nisem skoncentrirana na to kar se trenutno dogaja ampak imam v glavi konstantno ta čuden občutek in strah, kaj če se ponovi. Čez dva tedna grem na morje s prijateljico za 15 dni in me je zelo strah, kaj če se mi tam napad ponovi. V glavnem drugih težav nimam, imam zelo v redu starše, prijateljice, nimam problemov v šoli (dokončati moram samo še diplomo), zadovoljna sem sama s seboj, samo ta strah je postal ovira v mojem življenju. Glede na to, da po tabletah zaenkrat še nočem poseči bi mi zelo prav prišli kakšni nasveti od vas, kako si lahko sama pomagam, kako se naj vsaj malo znebim straha pred morjem, kaj pomaga v takšnih trenutkih, ko te je strah (pa še sama ne vem zakaj me je strah, zavedam se da nimam jasnega razloga za strah). Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovore.
Lep pozdrav vsem skupaj! 

Šopraj  :rozicodam: pozdravljena med nami.

Res se soočaš s paničnimi napadi, ki so izredno naporni in neprijetni, vendar pa niso življenjsko nevarni. Proti njim se sami lahko "borimo" s sproščanjem/dihanjem in zavedanjem, da nam nič ne morejo. Za zdravljenje panične motnje, se ponavadi predpisujejo tudi antidepresivi, za katere pa praviš, da jih ne želiš jemati.

Morda si pomagaš tudi s temi spletnimi orodji:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

Želim ti, da uživaš na morju s prijateljico, sprosti se in ne razmišljaj o tem "kaj pa, če zopet dobim napad", saj veš, da tudi, če pride...mine.  :oki:
Ne boš izgubila kontrole nad sabo, ne boš umrla, ne bo se ti zmešalo...nič od tega se ti ne bo zgodilo  :ne:, kajti to so samo občutki, ki jih povzroča panični napad.

Želim ti lepo poletje.

Šopraj, pozdravljena :)

Sej ravno ta pricakovanja ponovnega napada je najhujsa zadeva - vsaj zame ! In lahko si je v teoriji govoriti, da se ti ne more nic zgoditi in da je vse v nasi glavi..sam ko pride pa do napada, smo pa vsi takoj panicni, a ne !? Ceprav se z s casom navadis kontrolirati napade - moji trajajo samo se kaksno minuto :)
 Tudi jaz nisem navdusen nad tabletami, a vseeno imam pri sebi zmeraj kaksen Helex 0'25, ze zaradi boljsega obcutka - ce obcasno kaksnega vzames, ni nobenega strahu, da se jih bos navadila, zato kar brez skrbi.
Jaz sem bil prejsnji teden pri osebni psihiatrinji, ki mi je svetovala psihoterapijo ( danes sem imel prvi obisk ) in se glede na zelo pozitiven pristop obeh ( psihiatrinje in terapevtke ) zelo vselim soocanja s samim seboj in vem, da mi bo uspelo te tesnobe premagati - morda ne bi bilo slabo, ce se pozanimas za kaksno psihoterapijo ( jaz sem se koncno upogumil oz spregledal, da jo enostavno potrebujem ).


lep pozdrav, chili

Najprej hvala za odgovore  ;D
ja, ravno ta občutek pričakovanja novega napada je najbolj neprijeten. Napadov panike sicer nisem imela dosti, samo te misli, kdaj se bo ponovilo so naporne. Začela sem iskati literaturo na to temo, v knjižnici, dokumentarci, sproščanje...in bom najprej poskusila sama delati na sebi, ker moram priznati, da dokaj nezdravo živim (kajenje, premalo gibanja, dosti kave, sama s seboj se niti ne ukvarjam - mislim na to, da bi kdaj šla ležati za kakšne pol ure ali sama na sprehod v naravo in se posvetila samo sebi, sproščanju itd.). Če se bodo kljub temu težave stopnjevale bo potreben tudi obisk pri zdravniku. Po eni strani si želim pogovor s kakšnim strokovnjakom, samo po tabletah pa zaenkrat še ne bi posegla (bom najprej poskusila vse drugo). Pred morjem imam še eno predstavitev in glede na to, da nisem dober govorec (čeprav se pripravljam na ta govor že cel mesec :-[ ), planiram preventivno vzeti polovico Helexa. Je to sploh smiselno vzeti že vnaprej, zaradi boljšega občutka?
Slavka hvala za lepe želje  :rozicodam: Chili, tebi pa želim veliko uspeha pri soočanju s samim seboj in verjamem, da boš v tem uspešen  :pomezik:

LP vsem. Sem med tistimi, ki so med jemanjem ADja v začetku obupali in sem jih opustila v drugem tednu jemanja :/...Je pa pri meni stvar taka, da sem v psihičnem smislu zadnje mesece ODLIČNO! Seveda pride kakšen dan ko prevladuje tesnoba, ampak je takih dni zelo malo. Zdravnica mi je ADje predpisala predvsem zaradi telesnih simptomov. Ti simptomi: občutek da ne morem vdihniti dovolj zraka in trenutki, ko se srce odloči da bo malo skakalo, pa me še kar spremljajo. Najbolj me moti ta občutek težkega dihanja in zanima me, če veste a je lahko zarad tega kaj narobe oz. če je to škodljivo? Ali pač ta občutek izhaja zgolj iz psihe Mogoče telo ne dobiva dovolj kisika ali pa kaj podobnega? Posledično se mi potem pojavi še tiščanje v glavi-pritisk. Kadar sem popolnoma sproščena tega občutka nimam. Hvala za odgovore že vnapreej in lep daan vsem. :rozicodam:

Harmony-

vse to je psihično. Lahko ti kdo izmer saturacijo ( to je nasičenost periferne krvi z 02), pa se  boš pomirila.
Tudi jaz imam ta dušenja, res huda, ampak imam tako delo, da si lahko omenjeno izmerim in me  malo potolaži. Je pa skrajno neprijetno

spet jaz.ze en teden zelo tezko diham,ker me je vceraj zaskrbelo sem sla k zdravnici(ne k moji).kisik 99%,se pravi pljuca so super.poslala me je se na ekg,ki je bil uredu samo utrip povisan na 108,kar zame sploh ni veliko-pri zdravniku.ta zdravnica mi je vsilila apaurin,ceprav ga sama nisem zelela.ponovni ekg je pokazal slabse rezultate-utrip 120. imela sem obcutek da zdravnica ne ve kaj pocne-izredno cudna gospa.potem mi je dala betablokatorjr,ki naj bi mi umirili utrip.se danes je moj utrip pocasnejsi kot ponavadi skrbi me,da bi umrla.se vedno tesko diham. ta zdravnica me je res spravila ob zivce,ker mi sploh ni rekla a je srce vredu ali ne.dala mi je napotnico zs kardiologa. in zdaj ne vem kaj naj naredim,strah me je. upam da bo vse dobro .

Kaj pa apaurin, je kaj sprostil dihanje, kaksno je bilo dihanje po njem tista 2 dni?

ubistvu sem sama po apaurinu postala se bolj napeta in nisem se nic pomirila. malo sem postala zaspana. pri otezenem dihanju imam v mislih, obcutek kot da ne morem vdihniti dovolj zraka-to se mi veckrat dogaja in razen umirjenega srcnega ritma se to ni spremenilo. vsake toliko ta obcutek malo poneha. zdaj ne vem a bi sla se k svoji zdravnici,ki je res super,ker ta studentska me je samo prestrasila.in kar dala mi je recept za lexaurin,kot da bi me prav zelela nafilat z zdravili.

Živjo!
Tudi jaz sem ena izmed "dušečih" se ljudi in lahko povem svojo izkušnjo s paničnimi napadi. Sicer sem tudi po naravi zelo panično bitje, venomer zaskrbljeno, negativno naravnano. Nekaj je prirojenega, nekaj je pa tudi vzgoja. Na nas takšnih je pač, da si pridobimo informacije o tem kako se predrugačimo v bolj pozitivne in brezskrbne ljudi. Za vse to obstajajo zelo dobre tehnike in seveda veliko vaje, da se naučimo obnašati po teh nam novih vzorcih vedenja.
Leta 2006, enkrat januarja, se uležem spat, ko me nenadoma prevzame grozen občutek dušenja. Kakor da ne moreš do zraka, ali pa kot ste rekli zgoraj, ne moreš napolniti pljuč, ne moreš vdihniti do konca in se bojiš, zelooooo se bojiš da se ne zadušiš. Grozen občutek, ne veš od kod to in kaj ti je.. samo hočeš da mine... Nepopisno grozno. Tisto noč sem se nekako pomirila misleč, da se zadeva naslednji dan ne bo ponovila. Ampak se je. Predvsem zaradi panike, da se ne bo spet ponovilo. Tako da sem seveda že naslednji dan končala pri dežurnemu zdravniku, ki me je malo umiril in mi rekel da spijem nekaj za pomirjanje. Jaz sem tudi dosti proti zdravilom, zato me je bilo strah spit tudi Persen.  ;D In tako so dnevi minevali, meni je bilo vse huje. Zglasila sem se parkrat pri svoji zdravnici, ki je venomer omenjala neko virozo, jaz sem pa dobro vedela da je tukaj nekaj drugega posredi. Sama sem si praktično postavila diagnozo (po vsem kar sem prebrala na spletu) in odšla do nje, naj mi nekako pomaga in najde dobrega psihiatra. To je bilo že en mesec po prvem paničnem napadu in sem bila že čisto izčrpana s to borbo same s sabo, počasi sem padala v depresijo in to je bil najhujši možni občutek, ki sem ga kdajkoli doživela. To je grozen občutek brezizhodnosti, grozno. Poklicala sem ambulanto in srečo sem imela, da se je javil psihiater in me po moji zgodbi in grčevitem jokanju nekako umiril in me naročil kmalu.. seveda vse to samoplačniško. Ne morete si predstavljat koliko pomenijo zdravnikove besede. Mene je psihiater po 1 uri in pol pogovora umiril, mi razložil zadeve in mi predpisal Asentro za pol leta. Minimalna količina, tisto tableto z najnižjo dozo (mislim da je 25 mg) sem lomila na pol. Vse mi je razložil, jaz sem prišla ven iz ambulante kot nova. Poleg tega mi je predlagal da se udeležim psihoterapije v Kliničnem centru, kamor sem se seveda prijavila in obiskovala. Seveda sem bila še naslednji mesec prestrašena, ampak moje stanje se je izboljševalo. Hodila sem na te terapije, soočala se s strahom-kar je zelo pomembno če se hočeš straha znebit (to je zunanji svet-kaj če padem skp v troli, nekje na javnem mestu,...), pila Asentro tako kot predpisano in ukvarjala sem se z jogo. Nisem opazila nobenih radikalnih stranskih učinkov jemanja AD. Moje življenje se je vrnilo v normalo po 6 mesecih. Vse je bilo isto kot prej, le spomin, da se ti je to zgodilo.. Seveda sem to hotela pozabit, in tudi skoraj sem...  V teh 6 letih sem mogoče imela kak napad, samo to je bilo na kakem izpitu ali ko sem bila res pod pritiskom. Dokler se mi po 6 letih, lani, aprila spet ni povrnilo. (je to mogoče kaka fora prehoda iz zimskega v spomladansko vreme, ker vidim da to dosti omenjate tukaj?) Dobro sem vedela za kaj se gre, občutek se je ponovil, vendar nisem bila tako panična kot prvič. Rekla sem si, poznaš to zadevo, sooči se z njo. Ene dva tedna je bilo dokaj težko, zopet se soočat s tem. Bilo je spet dosti joka, študiranja na to temo, vendar kot pravim, soočila sem se bolje kot prvič. Nisem poiskala nobene pomoči. Poiskala sem si pa na spletu enega odličnega človeka, ki zelo dobro opisuje panične napade, ker jih je sam preživljal skoraj celo svoje življenje. In njegove metode in pristop k problemu so res super. Edino tisti, ki je prestal panične napade razume kak je to občutek in ti lahko pomaga bolje kot katerikoli psihiater. Seveda so psihiatri tam zato, da ti pomagajo, in seveda pomagajo, samo najbolje vam bo znal pomagati človek, ki je to dejansko prestal in ki dejansko razume. On je Geert Verschaeve, belgijec, ki zelo dobro ve kaj so to panični napadi.. in ima na youtubeu svoj račun, in to je: http://www.youtube.com/user/ilovepanicattacks Zelo veliko vam bo pomagalo pri vaši psihoterapiji, informiranju o tem in tehnikah s katerimi se rešimo paničnih napadov. Največja fora je v tem, da se ne smemo obvladovat in da si zmeraj rečemo (če imamo seveda diagnosticirano panično motnjo): So what? Karkoli se bo zgodilo se bom sekiral takrat ko se bo zgodilo, ne prej! Ker tako si samo ustvarjamo podlago za anksioznost. S takim načinom razmišljanja bo panika sama od sebe izzvenela. Vendar seveda, kot za vse, tudi za to je potrebna vaja, da si to dopovemo. Kar se mene tiče, sama se sprašujem, kaj je povzročilo, da sem jaz 6 let živela brez paničnih napadov in kot da jih nikoli nisem okusila. Ali je bil to skupek vseh zadev, ki se jih zgoraj naštela, ali so AD vseeno pomagali.. Ne vem. Sedaj, po enem letu še zmeraj nisem čisto čista od paničnih napadov. Mogoče mi ob vsej tej moji informiranosti manjka neka manjša doza Asentre. Ne vem.. Si pa pomagam na različne načine. Če začutim da težje diham, da sem nevrotična, da sem tesnobna ali panična.. si spijem en zelo dober čaj, ki me pomiri. Priporočam vsem. To je Ajurvedski čaj za pomiritev- kupite ga lahko v CHA prodajalni (City Park) ali pa spijem Persen. Je pa ena zadeva, ki bi tudi rada povedala.. Ko se mi je zdaj drugič to ponovilo, sem poklicala eno psihiatrinjo in ji razložila zgodbo kot sem vam, je ona rekla.."Mogoče vi tega ne želite slišat, ampak vam se je spet podrla kemija v glavi in bi bilo dobro da spet posežete po ADjih..." Jaz sem še danes po enem letu brez njih, shajam normalno, samo moram reči, da nisem čisto brezbrižna, da se mi tu pa tam spet pojavijo napadi, kot takrat pred 6 leti ko sem to res premagala.. Očitno pa nisem do konca, ko se mi je pa spet ponovilo. Zato razmišljam, da bi mogoče spet odšla malo na pogovor k psih. in da spet ene pol leta poizkusim na minimalni količini piti ADje. Mnenja so različna, Ta Geert in marsikdo bo rekel, da ADji ne pomagajo nič, psih. ti bo pa rekel, da se ti je podrla kemija v glavi. Ne vem, enim je očitno potrebno oboje, enim pomaga samo psihoterapija, mislim pa da zmeraj mora bit prisotna psihoterapija. Verjamem pa tudi v substanco. Predvsem pa volja, da se spoprimeš s tem. Pa še nekaj. Panika se hrani s strahom. Torej, bolj brezskrbni boste, manjša je verjetnost, da vas bo panika zagrabila. Evo, dodajam še eno zelo dobro spletno stran, sicer je v srbščini, samo je zelo poučna in mislim da zelo v pomoč. http://www.anksioznost.net/
Lep pozdrav vsem z upanjem da sem vam vsja malo pomagala!  :) :rozicodam:

Ribica, pozdravljena!

Kemijsko ravnovesje v mozganih se da vzpostaviti tudi brez kemije ( Ad-jev), samo z ustrezno psihoterapijo..jaz sem takoj odklonil Ad-je in se zacel soocati s problemi na vse mozne nacine! Imel sem sreco, da sem naletel na super psihiatrinjo, ki mi je dejala, da po njenem mnenju ne rabim Adjev ( pa sem imel hude napade panike, skoraj vsak dan, hude tesnobe; takrat sem jedel Helexe na dnevni bazi), naj samo poiscem psihoterapijo, da bom ze sam zacutil, kdaj bom nasel tapravo! Prva terapevtka mi ni bila vsec, k drugi sem hodil nekaj mesecev, zacutil napredek, a vseeno cez cas prenehal hoditi, ko sem zacutil, da moram naprej sam.Da, cisto sam ( prebral sem ogromno literature, mnenja, studije,..in se odlocil, da se na to pot podam sam ). Ostal sem na obcasnih srecanjih z omenjeno psihiatrinjo, ki mi je predstavila razlicne tehnike obvladovanja tesnob in tudi iskanja vzrokov! Sedaj, po skoraj dveh letih teh stanj (po dobrih pol leta soocanj), sem prakticno ok, funkcioniram normalno, zivim. Obcasno se mi se pojavijo kaksne tesnobe, ki pa jih veliko hitreje obvladam - priznal sem si, oz.sprejel sem dejstvo, da bom morda imel tesnobe obcasno celo zivljenje, da sem to pac jaz - trening soocanja, izpostavljanja, pa prinese, da jim ne posvecam skoraj nic pozornosti - in potem ne pridejo do vecjega izraza!

V mojem primeru je pac slo brez kemije ( obcasni Helexi 0.25mg ) so mi takrat pomagali npr. oditi od doma k zdravniku, ali kam drugam...sedaj jih ze vec kot pol leta ne jem, niti s seboj jih nimam vec ( saj veste, za svaki slucaj ;)

Obcasno me se dusi, obcasno imam potne roke, obcasno sem zategnjen v vratu,..ampak vseeno odidem 'tja' - in potem je vse ok!

Vse dobro vsem! Izhajajte izkljucno iz sebe, poslusajte mnenja drugih (tudi stroke), a naredite, kot se vam zazdi!

 :rozicodam:

Pozdravljeni,
tudi sama imam občutek dušenja v grlu in me zanima zaradi česa to pride, grozno se počutim  :(, oz. približno en mesec se mi že pojavla in skoraj vsak dan.
Čudna bolečina v grlu, stiskanje in nekakšna napetost v vratu in bolečina..včasih ko zadiham ali pa slino pogoltnem.
Pojavi se mi tudi nekakšen pritisk v glavi in vidim zelo močne barve ali pa se mi pred očmi dela tema (saj me zagrabi panika) zato lovim sapo, strah me je da zgubim zavest, takrat imam vrtoglavico in takrat SPLOH nisem za med ljudi.. zato včasih sploh neupam daleč od doma.
Sem zelo anksiozna,panične napade imam že od 13 leta, vendar to z grlom se mi prej ni nikoli dogajalo, zdaj pa kar naenkrat :/, zato zmeraj pomislim na vse hudo, kaj če imam kakšno bolezen..itd. in kako to da se mi že prej ni, je to res zarati napetosti?! :o