FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

No pa bom še jaz dodala mojo zgodbo. Stara sem 27 let in se soočam z depresijo že od približno 16. leta. Na žalost sem jo podedovala kar po obeh starših. Najnižji podn sem doživela pri 18ih letih, kakšne 3 ali 4 leta kasneje pa sem se z antidepresivi in fajn psihiatrinjo uspešno izvlekla iz črne luknje. Seveda so bila občasna "črna razpoloženja" še na sporedu, vendar na splošno gledano sem funkcionirala v redu. Izbrala sem si fax, ki me je zanimal, postala sem bolj socialno aktivna, spoznala sem nove ljudi in življenje je bilo lepo. Za nekaj časa... Zadnje 2 leti sprobavam nekako nehati z antidepresivi, ker jih jemljem že približno 8 let in si želim nekoč zaživeti tudi brez tablet. Sedaj pa ne gre več niti z njimi tako kot bi moralo. Fax me ne zanima več (1 izpit in diploma me že 1 leto čakata), s takrat novimi ljudmi sem po večini prekinila stike, socialno življenje pa držim na minimumu kar ni čudno glede na mini krog prijateljev. Počasi sem se zopet izolirala od vseh, pa to sploh ni to kar sem hotela. Spotoma nekje sem izgubila voljo za druženje, potem pa sem naenkrat ugotovila kako zelo sem osamljena. Edina oseba, ki ji lahko rečem prijatelj je samo moj fant, ki je v bistvu razlog (poleg tega, da si tudi jaz tega želim seveda), da se zopet postavim na prave tire. Skupaj sva več kot 1 leto pa je do šele pred kratkim videl mojo "depresivno plat", ko nisem mogla več požirati solz. Kar je grozno in me sedaj še bolj žre, ker kdorkoli je prišel kdaj tako blizu mene, jo je po hitrem postopku popihal. Po drugi strani pa se je vedno težje pretvarjat, da si srečen, ko pa čutiš v sebi eno samo žalost. Res me je strah, da bo razlika med mojim slabim počutjem in njegovo veselo naravo prevelika, in da se bo kmalu vse končalo. Težko je ohranjati zdrav odnos, če te vedno nekaj skrbi: ali sem dovolj zanimiva, ali nisem dolgočasna, kaj si bo zdaj mislil o meni, ko ve, da sem na tleh, ali bo šel raje k drugi, ali se v drugi družbi bolje počuti, ali me sploh pogreša, ko nisva skupaj... Vendar ga imam res rada. Kako se vi spopadate z depresijo, ko to vpliva na razmerje?? Jaz ne vem kaj naj naredim...  In prav z nobenim se ne morem pogovarjat o tem, pa bi res rabila sogovornika, ki se ali se je spopadal s tem.
Vem, da nisem napisala nič kar ni bilo že nekajkrat napisano tu, pa vendar.

Lepo bodite!

jz ti svetujem, da se čimbolj zaposliš, poskus najt nove stvari, ki te zanimajo, vpiš se v kake dejavnosti, krožke, mogoče na kake treninge (npr. tekaške skupine, aerobika itd), ker šport je med drugim tud dobro zdravilo za depro...predvsem pa se čimbolj socializeri, če ne gre drugač, preko nas depresivcou, ki se vlečemo vn:) in že ozdravljenih, ki obiskujejo ta forum in ti bodo z veseljem pomagal ali v klepetalnici ali v živo na kavici...obstajajo tud delavnice kolkr vem, kjer si lahko zmenjaš mnenja z drugimi in se pogovarjate, kar je že ena oblika socializacije oz. druženja...skratka ne se pustit! pa vso srečo:)

Ne vem... zase sicer ne bi rekla, da sem kdaj bila dlje časa depresivna... Niti nisem nikoli jemala ad-je... Ampak zelo opažam, da nekako bolj sem sama in brez ljudi okoli sebe, brez ciljev in v strahu za službo... bolj mi je slabo in postajam brez volje in žalostna, pasivna ali pač depresivna... Vsekakor se je dobro prisiliti it v družbo... Kako se prepričat tudi sama ne vem... Kje začet tudi ne... No... tudi tukaj sem začela :) Ampak forum pač ni isto kot ljudje živo... upam, da mi uspe kako...
Tudi sama se vedno obremenjujem z nepotrebnimi mislimi... če sem dolgočasna... če nisem dovolj glasna... živahna... če ne oddajam pozitivne energije... če kaj neumnega rečem.... Do zdaj mi je bila še najboljša terapija si ponavljat v glavi, da me niti malo ne briga kakšna sem... da ni niti malo pomembno... itd... Kdaj... če sem dovolj vztrajna pomaga...
Jaz sem obiskovala faks, ki mi ni bil lih "prva izbira" (oz. je bil prva, ampak ne uno kar sem si zares želela)... niti ne vem zakaj... med vpisom je bila pač velika zmeda v moji glavi in verjetno neutemeljen občutek nesposobnosti za druge smeri... Na koncu, precej prepozno sem ugotovila, da mi je v bistvu zanimiva...dolgo časa pa sem imela prav kompleks, češ kaj študiram.... Sicer bi bilo še mnogo drugih smeri zanimivih, marsikatera bolj zanimiva... Itak pa večina ljudi obžaluje vsaj eno smer...Če ti je bil študij nekoč všeč, pomeni da še vedno ti ne more biti tako brezvezen... Svetujem, da se potrudiš pa narediš še zadnji izpit... Poznam preveč ljudi, ki so se tako ustavili...in še kar stojijo... Saj diploma gor, diploma dol... (no, spet odvisno od smeri) ti verjetno v tem času ne bo služila prav dosti... ti bo pa služila vsaj kasneje, ko ne boš imela slabe vesti, da nisi diplomirala... Ker je vsekakor res, več časa čakaš, težje je... Ne razmišljat preveč zakaj in kako... če je zanimivo ali ne... Vse se da... Vsi smo imeli kakšen nezanimiv in mogoče težek predmet...  samo knjige v roke... Za diplomo ( no, odvisno od smeri) pa lahko vedno najdeš zanimivo tematiko...
Fant pa bo počasi razumel oz. sprejel, ampak se moraš tudi ti potruditi... saj se moramo vsi... Se mi pa zdi ta forum pravo mesto :)

Hvala vama za odgovor! Ja res je, se bo treba kr nekako prisilit v družbo in sprijaznit, da ni nujno, da je človek le zabaven za med ljudi. Tudi z rekreacijo sem se začela dnevno ukvarjat, zdj morm samo poskrbet, da me ne mine. In morem rečt, da je gibanje res ena sama pozitiva. Problem je, ker  se že zbudim s težkim občutkom v prsih in utrujena in potem me rado premami, da se mi pa kar nikamor ne gre. Tako, da začeti moram pri vztrajanju  :). Kar se navezuje tudi na diplomsko. Temnomodro si mi dala kr mal za pomislt glede tega, da mi je nekje v sebi še vedno všeč faks, le prekrito je ker imam toliko dela sama s sabo, da me stvari na splošno ne zanimajo več. Mogoče, če si uredim življenje bom zopet našla veselje do tega.
Sem pa razmišljala o obisku delavnic za samopomoč, samo kot sem opazila na urniku jih čez poletje v Ljubljani ni? No ali pa jih le še niso uvrstili na koledar. Kakorkoli tudi jaz vama želim srečo in upam, da se na delavnicah ali kofetkih ali kadarkorkoli pozdravimo tudi v živo!  :)
Lep pozdrav

Nera, živjo!

Najprej bravo za odločitev za športanje in za vztrajnost (ta je še najtežja), to je pomembna stvar, ki jo lahko narediš zase, tako da super!
Tudi ideja za pridružitev k skupini za samopomoč se mi zdi zelo fajn - tako boš poskrbela za druženje, ki ga v depresivnih fazah tako radi neopazno izpuščamo iz našega življenja, kar sčasoma pusti še eno negativno sled. Poleg tega pa boš svoje solze in težke misli malo razdelila tudi tam (da ne bodo vse letele samo k tvojemu fantu  :pomezik: - ga boš malo razbremenila in glede tega ti bo po mojem mnenju lažje).
Glede faksa pa menim, da bi utegnil biti tudi to en dejavnik pri ponovnem soočanju z depresivno periodo. Tik pred koncem si, pred teboj je samo še diploma in potem ... Presenetljivo veliko ljudi (ne samo nas nagnjenih k depresiji) ima v tej fazi velike težave (mnogi zavlačujejo, nekateri obupajo tik pred tem pomembnim zaključnim korakom, številni občutijo nelagodje), tako da je to najbrž tudi zate precej stresna situacija, ki se v skladu s tvojimi vzorci delovanja pač uravnava skozi depresijo.
Nazadnje bi ti svetovala tudi psihoterapijo. S tem bi svojo težavo lahko bolj dolgoročno uredila. Zagotovo pa bi opustila težke dvome v sebi, če si dovolj dobra, dovolj zanimiva, dovolj posebna ... Meni je uspelo. In povem ti, da je življenje potem veliko lažje in prijetnejše. S tem pa tudi manj možnosti za povratek depresije.

Živjo Juliette! Ja o prihoterapiji sem tudi že razmišljala, vendar se kar nekako ne morm spravit k novemu psihiatru. Takrat, pri 20tih, ko sem ga prvič iskala, sem najprej naletela na eno grozno žensko, ki se z mano sploh ni pogovarjala, ampak sem prihajala samo za 5 min k njej, da mi je napisala recept za novo dozo potem pa adijo. Je pa res, da sem za njo našla super psihiatrinjo, ki mi je zelo pomagala, vendar k njej ne morem več, ker sprejema le mladostnike. Dobila pa sem sicer priporočila za eno, ki naj bi bila zelo v redu, sam kr neki oklevam, pa ne vem točno zakaj.. Glede fanta je pa ravno nasprotno, v bistvu mu kaj dosti o depresiji ne razlagam. Ve samo, da sem jo že prebolela in, da sem se ubadala s tem, nism pa mu nič razlagala o tem, ker se bojim, da bi bila v njegovih očeh ena uboga žalostna deklina. Res je, da sem se nekaj dni nazaj pred njim zlomila in sem mu povedala, da se mi depresija spet pojavlja, samo nočem pa, da bo to zdej vsakodnena debata in, da bi me imel »na grbi«. Lepo je sicer vedeti, da imam njegovo podporo, samo to lahko premagam samo jaz. Hmm, mogoče bi pa res rabila neko strokovno pomoč...
Drugače pa čestitam za zmago nad depresijo. Je dobra spodbuda za nas, ki še ne vidimo njenega konca  :)

Nera,
samo to bi rada poudarila, da psihjater ni psihoterapevt. Psihoterapijo stranke obiskujejo vsaj v začetku običajno 1x tedensko in skozi posebno metodo predelujejo svoje miselne, čustvene in vedenjske vzorce, metdem ko dobri psihoterapevti res poleg predpisovanja zdravil opravijo tudi poglobljeni razgovor in dajo kak nasvet več, vendar to ni to.
Tudi nisem mislila, da fanta preobremenjuješ s svojo težavo (se iz zapisanega to jasno vidi), vendar je prav, da vsega bremena temnih misli ne nosiš sama (ker tako pa preobremenjuješ sebe, pa nisi za to prav nič odgovorna  :pomezik:), zato so skupine za samopomoč dobra izbira. Mislim pa, da ni nič narobe, če nekaj svoje žalosti deliš s svojim partnerjem. Vem, da je težko, tudi sama sem imela s tem velike težave in sem se počutila kot najslabša punca na svetu, češ, zdaj mu bom pa težila, pa bo videl, kakšna v resnici sem in valjda me bo pustil  ???. Pretiran, črn scenarij.

Depresija je bolezen, včasih kronična, spet drugič pa hitro ozdravljiva. Predvsem je pomembno, da se z njo ne sprijazniš, temveč ji napoveš boj. Ena od oblik bitke so tudi antidepresivi, vendar to nikakor ni edina in dokončna rešitev. Bodi pogumna, in odpri še kakšno fronto. Priporočam knjigo Depresija za telebane, tam je o tem veliko napisanega. S tem boš naredila veliko za sebe in posledično tudi za odnos. In če je tvoj fant zrel, če premore empatijo, ti bo stal ob strani, če le ne boš vrgla puške v koruzo. Morda lahko skupaj obiščeta kakšno predavanje ali tečaj na temo partnerstva.
In še en izpit in diploma. Pa kar ne gre in ne gre … ja, nisi edina, to je danes kar pogost pojav. Tudi pri tistih, ki nimajo težav z depresijo. Vzroki za to nemoč so lahko zelo različni. Pogosto tičijo v primarni družini in nerazrešenih odnosih v njej - in tega pogosto niti nimamo ozaveščeno.  Družinska terapija je lahko tu v veliko pomoč.

Ojla! Evo sem zbrala končno voljo in se naročila pri psihiatrinji :). Nekje morm začet. Res je, nočem mu težit, js že na splošno težko govorim o tem, ker se potem počutim kot kakšna ranjena žival. Sj vem, da nisem sama kriva za tako stanje, sam ne morem si pomagat. Pri nas je mama dostikrat jokala brez razloga, kr iz jasnega neba in pol smo bli vsi za vse krivi in ona je bila najbolj boga ipd, in tako sem res zasovražila jok in vse kar je s tem povezan. In nikakor nočem biti kot ona. Sva se pa s mojim ravno danes pogovarjala o tem. Je sam začel s temo, ker me je zadnjič ujel v slabem trenutku in se je blo kr fajn pogovorit. Je tudi rekel, da njega ne moti, če pred njim pokažem, da sem žalostna in podobno. Sam kot že rečeno, bom mogla it še nekako čez to svoje prepričanje, da šibkost ni nujno tako zelo slabo pokazat. 
Joza:  knjige sem pa pred leti res veliko prebrala o pozitivnosti, depresiji, smislu življenja, in podobno, samo moram reči, da si s knjigo v praksi lahko bolj malo pomagaš. Moje mnenje pač. Za fax sem si pa dala cilj, da ga čim prej naredim, da se, če bo vse po sreči, čim prej zaposlim in sem potem lahko popolnoma neodvisna od staršev, želela bi si tudi na svoje v prihodnosti, ampak ne smem si zadat prevelikih ciljev  :pomezik:. Z mamo se namreč ne razumeve najbolje in je nedokončan fax  in to, da še nimam neke redne službe vedno prva stvar na jedilniku, ko se sporečeve (kar je kar pogosto). In mene to že tako živcira, da se sploh ne morem zbrat in pol niti učit, ne nič. Sta pa starša stara šola in kakršnakoli terapija ne bi bila zanju. Mami pravi temu filozofiranje, fotr pa nima nikol cajta. Pa tudi meni ni do tega, da bi skupaj z njimi hodila na terapije, če po pravici povem..