FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,
odločila sem se, da se vam tudi jaz predstavim. Torej, sem 20-letna študentka. Študiram v Ljubljani, drugače sem pa z Dolenskega konca. Če gledam za nazaj, bi se lahko strinjala, da sem bila vedno na nek način anksiozna. Ampak nikoli v taki meri, da bi vplivalo na moje počutje, na moje življenje. Pred tremi, štirimi meseci pa se je vse nekako spremenilo. Tesnobnost je kar naenkrat postala večja. Kar se je samo še stopnjevalo. Počasi. Govorila sem si, da bom po izpitih nekaj v tej smeri naredila, če bo še vedno tako hudo; približevalo se je namreč izpitno obdobje - pa tudi takrat še ni bilo tako hudo, da se bi mi zdelo, da potrebujem pomoč. Tako da sem to postavila nekako na stran. V drugem semestru sem uspešno opravila 4 izpite (imela sem jih 6). Sicer je bila takrat moja tesnoba, anksioznost, strah že kar močna, pa sem še vedno odlašala z vsem. Sem tak človek, da mi je trdo delo in izobrazba zelo pomembna. Predvsem v zadnjem letu se mi je vedno zdelo, karkoli sem naredila, da nisem dovolj dobra, da nisem bila dovolj produktivna, da ne izkoriščam vseh svojih zmožnosti. Pa sem jih. Za šolo, in sedaj faks, sem se vedno zelo trudila. Ampak stalno, tisti glas v meni. Kakorkoli - zadnja dva izpita mi ni uspelo opraviti, ker sem zadnji teden, preden bi ju morala opravljati, dosegla neko dno. Padla sem v depresijo, izgubila sem apetit, tiste dni sem ogromno, ogromno prejokala (in sicer redko kdaj jokam). V glavnem, vsega sem se zelo ustrašila. Mogoče sem kar naenkrat padla v tako stanje, ker je tudi moja anksioznost bila že tako visoka. Mogoče zaradi izpitov, ne vem. Vsega je bilo preveč. Mislim, da sem preveč vsega zadrževala v sebi. In, najbrž sem se izmučila. Vem, da ne bi smela prelagati te tesnobe, ko sem prvič občutila, da se povečuje, bi morala v tej smeri kaj narediti. Morala bi sproti reševati. Ampak nisem. Potem sem šla domov, k staršem, iz Ljubljane (to je bilo v bistvu pred dvema dnevoma, sicer se mi zdi kot da sta že vsaj dva tedna, počasi mi minevajo dnevi). In od takrat je malo boljše, se mi zdi. Sicer mi počutje zelo zelo variira. So trenutki, ko se počutim solidno okej, in so trenutki, ko sem spet v takem stanju, da zelo težko vidim kakšen izhod. Čeprav vem, da izhod vedno je. Mislim, da mi je pomagalo, da sem prišla domov k družini, ker sama s sabo nisem več zdržala. Res se trudim ostati pozitivna ob vsem tem. In čeprav stalno čutim tesnobo, strah, se res trudim ostati v veri, da bo nekoč bolje. More biti. Ker bi res rada spet živela. Imam veliko voljo do življenja, ravno zato se zdaj počutim tako grozno na trenutke.
Sicer se mi zdi da forum super, tak pozitiven kraj, ker je vsak pripravljen vsakega poslušati. Nič obsojanja. Zadnjih par dni prebiram vaše zgodbe, in ravno to mi je dalo moč, da sem danes tudi odšla do osebne zdravnice, ki mi je sicer dala napotnico za psihiatra. V torek se grem pa naročit k njemu. Pri čemer mam spet milijon skrbi in analiz v glavi; ah, da sploh ne začnem o tem. Te dni sem si vzela zase, da si opomorem, da se mi telo spočije. Pa imam spet veliko skrb - glede izpitov, spet. Avgusta moram narediti ta dva izpita, da ne ponavljam letnika (pač - vračanje štipendije, in tako naprej), kar ne vem točno kako mi bo uspelo, glede na to, da se v takem stanju nisem mogla več učiti zdaj na koncu. Ne vem, upam na najboljše.
Tako. Želela sem deliti mojo zgodbo z vami  :) Kar se da najlepši večer želim vsem skupaj!

Pozdravljena med nami,
tu boš res našla precej ramen, na katerih se boš lahko zjokala, zaupala vse svoje občutke, ker kdo te bolje razume od nas. Oglasili se ti bodo bolj usposobljeni od mene, a ker vidim, da si še prisotna, bi rada, da ne ostaneš sama v tem trenutku.
Čestitam, da si naredila prvi korak in se oglasila na tem forumu, za marsikoga je bil to prelomni korak k izboljšanju. Ker ti dobro dene, da si se vrnila domov, domnevam, da se s starši in družino dobro razumeš in da jim lahko zaupaš svoje težave? Imaš tudi kakšno dobro  prijateljico, s katero se lahko pogovoriš in te stik z njo navda z zaupanjem?
Žal ima anksioznost najraje pridne perfekcioniste, površnežev in lenuhov pa se precej ogiba. K tvojemu počutju je nedvomno veliko prispeval pritisk preostalih izpitov, ker bi zaradi njih lahko izgubila štipendijo, ti pa si vesten človek, ki nikogar noče razočarati. Morda si zdaj res vzameš nekaj prostih dni in si rečeš, da je še vse pred teboj - in tudi če boš pavzirala, res ne bo konec sveta! Zdaj so dopusti in najbrž pri psihiatru ne boš prav naglo prišla na vrsto, pa tudi če bi ti že jutri predpisal kake antidepresive, traja 4 do 6 tednov, da sploh primejo. To le upoštevaj, ko boš načrtovala študij za preostala dva izpita. Mogoče lahko študiraš s kom skupaj? To dostikrat pomaga, da ohranimo koncentracijo in si lažje zapomnimo vsebine. Pogumno, to je prehodno obdobje, zagotovo bi ti pomagala psihoterapija, pogovor z usposobljenim razumevajočim strokovnjakom, tu prej prideš na vrsto, je pa v glavnem samopačniško in ni ravno poceni. Tu na forumu boš našla posebno poglavje in seznam prijaznih psihoterapevtov, to bi bil morda kratkoročno hiterjši ukrep kot zdravila, da ti pač nekdo stoji ob strani in te podpira pred izpiti.
Želim ti veliko poguma, sama imam takšne težave več kot 20 let, pa sem dobro opravljala zelo zahtevno službo in sem še vedno brez antidepresivov, hodim pa dve leti na psihoterapijo, kjer sem o sebi odkrila pomembne reči. Le trmasta bodi, objemi samo sebi in si reci - fajn punca sem, ki bo vse zmogla! Boš videla, da je lažje, če sprejmemo, da imamo pač te težave, in gremo naprej k svojim ciljem. Delo je naš glavni zaveznik! Toplo te pozdravljam! :rozicodam:

Dobrodošla med nami :rozicodam:
Se kar podpišem pod post gobice :oki:

Pri psihičnih težavah je pomembno, da vztrajamo pri reševanju težav in stisk. In to ti gre odlično od rok: rokah imaš napotnico za psihiatra in z antidepresivi boš v nekaj tednih že obvladovala svoje življenje in tudi tista dva izpita bosta mala malica  :)   Pomembno je , da boš čim prej prišla na vrsto, zato poizkusi v večih ordinacijah in najdi tisto, ki ima najkrajšo čakalno vrsto. 
Dobro se je začeti ukvarjati tudi z vzroki, ki človeka pripeljejo v stisko. Tu pa je lahko v veliko pomoč kakšen psihoterapevt.
lp 

Lep pozdrav,
najlepša vsem trem za podporo in dobrodošlico, pomeni ogromno  :) Danes sem šla z napotnico k sestri od psihiatra, ki mi ga je zdravnica priporočala, da se naročim. In me je zdravnik sicer že takoj sprejel, tako da sem bila danes prvič pri njemu. Kar me je zelo presenetilo, ker vem, da so ponavadi velike čakalne vrste. Super je tudi, da mi je psihiater kul, ker sva se lahko čisto sproščeno pogovarjala, in to je pač super :) Dobila sem pa neke najblažje antidepresive in pomirjevala (ta naj bi koristila zaradi jutranje anksioznosti). Sicer, ne vem. Nisem ravno za tablete, že tako moram jemati zdravila vsak dan zaradi astme. Ampak, ja. Skrbi se malo zaradi stranskih učinkov glede antidepresivov, kakor jih navajate na tem forumu. Sicer pa resnično upam, da bo vse v redu, in da mi potem tudi ta dva izpita uspe narediti uspešno. Omenil je tudi, da vodi neko skupino za samopomoč in me je povabil zraven, kar je super. Naslednjič se vidiva v torek. Super.