FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Sedaj pa imam težavo,če lahko tako rečem z kg.:(vsi mi pravijo kako sem suha,čeprav sem visoka 170 cm in tehtam 60-61 kg.
Res,da sem prej imela imela tam okoli 65 kg.Ali je to posledica anksioznosti saj sem ravno začela dol s kg. v tem času.Je pa tudi res,da jem nekako normalno pač malo več sadja kot prej manj belega kruha in belega sladkorja.No sedaj pa še vreme,ko tudi več vode spijem in prebava moja je sedaj tudi boljša kot je bila včasih.Res me je začelo zopet skrbet,ker mi vsak pravi,da sem zelo shujšala in potem logično zopet pomislim kaj je z mano narobe:(

Draga Lunica,

nič zaskrbljujočega ni. Kar mirno. Poleti smo vsi na lahki hrani, kot si rekla tudi sama, da je normalno!

Če te drugi s tem obremenjujejo pač reci, da je poletje in  ti paše bolj lahka hrana, da pa se fizično super počutiš.

Nič ni narobe s tabo!

Hvala za pomirjujoč odgovor:)pač res je,da nimam več tega špeheca toliko samo res pa si ne želim bit presuha.

Živjo lunica,

nisi edina. Meni so pomanjkanje teka in driske zbile dol kar veliko kg (še dobro, da sem imela nekaj zaloge :sesmejem:). Zdaj sem v obdobju uvajanja zolofta (teče že 4 teden) in še kar zgubljam dkg. No včeraj sem imela nekaj dkg več in sem bila fuuuul vesela... precej čudno za ženske, a ne? Mi gredo pa ljudje s svojimi "joj kolk si shujšala" zelo na živce...

LP

Lunica, ni panike. Jaz sem že tako suha po naravi, lahko požrem vola pa se ne morem zredit. Sem po treh letih komaj prišla na 53kg (višina 168), pa sem sedaj ko sem bila na Ecytari padla na 48kg... katastrofa.. okostnajk od okostnjaka... ampak sem jih nehala jemat in sedaj mi gre počasi navzgor. Je bolje imeti nekaj kg viška, za primere ko zboliš, ker takrat se kg kar topijo.
Ti pa le obdrži sedanje kg, mislim da jih imaš ravno prav. Kar trudi se, da ti še kakšen kg ne uide  ;D

Hvala vama za odgovore :)Res sem še šla malo dol padla sem do 57 kg ampak grem počasi gor:)
Težava je v tem,da sem se pač slabo počutila saj imam raje kako kilo več oz.tiste ženske obline ne pa kot dahavski atlet  :sesmejem:upam,da se bom spravila na malo višjo težo.
No sedaj vsaj vem,da nisem edina s temi"težavami":) moram pa Vam povedati,da se že kar nekaj dni počutim odlično tako kot včasih,saj jemljem AD-je že sedmi teden in je resnično bolje :),ko pa še malo pridobim na teži bo idealno:) :rozicodam:

Lunica...ampak imaš super postavo, veš  :oki:...Jaz bi tut tako mela  :zalostno:

Slavkica hvala:),ampak jaz bi raje imela malo več  :A) no saj tudi izgledaš zelo lepo in dva otroka svaka ti čast! :) saj veš,ko pa grejo kg dol gredo tam, kjer si najmanj želimo tako,da le ostani taka saj imaš vse na svojem mestu baby :oki:

lunica, meni tudi imaš full dobro postavo! Resnično si super.  :oki: Jaz sem že zdaj predebela, kaj bo šele, ko bom imela otroka ...  :seznojim:

Oj Maych!;)
Hvala za vzpodudo tudi tebi ampak jaz bi vseeno imela kaj več:)Nič nisi predebela hallo! :pomezik:,ko boš noseča pa ni nujno,da se zrediš no ja včasih tudi malce geni nagajajo in hormončki ampak je to potrebno sprejet tako kot ankso  :pomezik:.Jaz pa vem le to,da boš super mamica in to šteje Maych :rozicodam:

Hvala Lunica  :rozicodam: . Je pa res, da sem v obdobju moje intenzivne tesnobe in panike izgubila kar nekaj kilogramov, ker sploh nisem imela apetita, poleg tega sem pa še vse, kar sem pojedla, takoj "prebavila"  :pottytrain5:
Takrat sem rekla, da bi raje imela 100 kg in dobro počutje, kot pa to, da sem "končno" suha. :kiselnasmeh:

Res je postava drugotnega pomena, kadar sta v igri zdravje in dobro počutje...in ko se počutimo dobro in smo zadovoljni v življenju, se tudi kakšen odvečen kilogramček skrije za našo energijo in nasmehom.  :pomezik:


Maycha, ti pa res nisi debela  :nehvala: Prav postavna in lepa punca si, ko boš imela otroka boš pa verjetno še bolj žareča...  :-*

Hey Slavči!

No vidiš Slavči imam enake občutke kot ti,ko si se želela zrediti in prav si napisala,da je zdravje prvotnega pomena in takrat šteje le dobro počutje.Ne pomaga lepa postava,če se v svoji koži ne počutiš dobro.No jaz sem se sedaj že začela samo kak kg gor in bom idealno ;D.
Je pa res,da so mogoče tudi malo geni v igri saj sta moja dva starša tudi bolj suhe sorte.Sklenila pa sem,da se bom nehala s tem obremenjevat,ker če se bom mi bo šlo bolj dolj kot gor :kiselnasmeh:

Hjuuuuj, Slavka in lunica  :poljubnjej: :poljubnjej: Res sta zlati :) Hvala za vzpodbudne besede in komplimente ... saj vesta, večina nas na samem sebi vidi pomanjkljivosti, medtem ko druge vidimo veliko lepše in bi si želeli biti kot oni.  :kiselnasmeh: Je pa res bolj pomembno zdravje, tako je.

Hja ... glede materinstva pa vsaka vama čast, obe sta vzgojili zelo lepe otroke. Seveda - kakšna mamica, takšen otrok, ne  :sesmejem:

Jaz pa upam, da bom zmogla biti dobra mama in da bom imela še kaj energije za otroka. Danes sem šla na faks in v mestno knjižnico pa me je že tesnoba/panika pošteno zdelala.  :ne:

lunica, vidim da ti gre enkratno, naj le bo tako še naprej!  :oki: Slavka, tudi tebi še naprej želim veliko te pozitivne energije, ki jo izžarevaš  :oki: 

Jaz pa oklevam, če naj grem v septembru za 5 dni na morje ...  :A)  Morala bi se opogumiti, po drugi strani pa mi je hudo starše "rubiti" pa tudi dela še imam za faks ...  :unsure:



 

Maycha  :rozicodam:


Poznam kar nekaj mamic, ki jim kljub tesnobi uspeva biti dobra mamica...Sicer pa ima otrok ponavadi tudi očija in zakaj bi ga "šparale", če ga pa lahko koristno uporabimo za pomoč pri vzgajanju otroka.  :pomezik:

Morda se tesnoba še najbolj izrazi v času nosečnosti, ko nas, poleg ostalih strahov, popade še strah, če bomo znale skrbeti za tisto malo bitje...strah pred novo odgovornostjo in vlogo, ki je nismo vajene.
Mene je strah popadel tudi takrat, ko smo v naš dom sprejeli našo psičko...čista panika, kako bo zdaj potekalo naše življenje...  :sesmejem: Jaooo, če zdaj pomislim na to, me postane kar sram, ampak takrat sem bila pa čisto panična.  :zardevam:


Nič izgovorov iskat  :nehvala: Ti kar lepo pojdi na morje in uživaj...zagotovo ti bo lepo, saj veš, kako je bilo lani. Prej kup skrbi in strahu, potem pa super občutki.  :oki: Telo in psiha ti bosta hvaležna, če ju boš peljala malo na izlet in jima dovolila, da se imata fajn...  :pomezik:


Hvala Maycha  :poljubnjej:

Hey Majči!

Se pridružujem Slavkinem komentarju :)Na morje pa kar pojdi in nič ne razmišljaj preprosto MORAŠ  :).
Vse bo dobro nič se ne boj veš mi te bomo že počakali   :wav:

Tudi moje bojazni so bile take. Pa so mi isto govorili, kot ti je Slavka napisala. Gre.  :) In meni celo zelo dobro.  :wav:

Na morje pa: ITAK!

Pozdravljeni/e!

Vidim,da je govora o kilogramih! Trenutno sem v času hudeeeeee depresije in tesnobe, ki me enostavno počasi oz. hitro ubija!!!! Že tako sem suha, zdaj pa sploh! Vsak dan se mi zdi,da grem po kg dol! Sicer pijem polovičko Asentre 1 teden! Apetita zaradi same groze, ki jo občutim nimam...Ali se po nekem času pitja Asentre povrne apetit? Mogoče je pa tudi to stranski učinek med drugim....da ne govorim o spanju  :'(

En lep pozdrav!

Sončeko  :rozicodam:

Tudi jaz sem na začetku jemanja Asentre doživela precejšnje stranske učinke in posledično izgubila apetit, ter še dodatno shujšala. Zaradi tega sem se še bolj obremenjevala in se sekirala, če bom sploh še kdaj normalno jedla.
Še največ apetita sem imela zvečer (pa prej nikdar nisem jedla zvečer) in takrat sem si privoščila tisto, kar mi je zapasalo.

No, ko je Asentra "prijela" in sem se jaz počutila bolje, umirjeno in sproščeno,  pa se je povrnil tudi apetit....in počasi sem dobila tudi svoje obline nazaj.

Predlagam, da ješ tako hrano, ki gre "lažje po grlu dol" , juhice,  čokolino, jogurte ipd. Predvsem pa ne pozabi na tekočino...voda je najboljša izbira, ker ti bo osvežila celice v telesu in poskrbela, da bo tvoje telo bolje delovalo.  :oki:

Slavka  :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam:
Hvala, ker si se oglasila in mi polepšala tale težek trenutek... No, vsega skupaj od teh polovičk sem spila 3 cele tablete Asentre, vmes pijem še Helexe za pomiritev..Ponoči se zbujam vsako uro do 2h cela potna, panična, zjutraj skoraj bruham, 1x sem celo....
Apetita od nikoder kot praviš...in isto zvečer dobim eno piko apetita in pojem nekaj takega kot omenjaš....Še piješ Asentro? Po kolikem času je začela delovat? Pred leti sem jo tudi pila,pa se še nekako  spomnem kako je blo, je pa lepo še enkrat slišat kakšno drugo mnenje  :A)

Sončeko  :rozicodam: me veseli, če sem vsaj malo ublažila tvojo stisko.
Vem, da je lažje, ko slišiš še kakšno izkušnjo in dobiš upanje, da bo vendarle enkrat bolje.

Jaz sem jemala 50mg Asentre skoraj 3 leta, sedaj pa sem, že od novega leta, na polovički 25mg in na tem bom ostala še nekaj časa.
Asentra mi je prijela po nekje 7-8 tednih...tako, kot je tudi običajno.

Torej bodi pač vztrajna z jemanjem in pretrpi te stranske učinke, si vmes pomagaj s kakšnim Helexom in slej ko prej bo prišel tisti dan, ko boš začutila, da je sonce pokukalo izza oblakov in boš začela spet živeti.  :oki:

Do takrat pa, jej takrat, ko ti paše in tisto, kar ti paše in počasi se bo tudi apetit povrnil.  :rozicodam:

Slavka, res si zaslužiš en velik objem :)

Ampak res zanimivo..že 2x me je doletelo in še vedno si ne morem dopovedat, da bo mimo :) Čisto me prevzame panika ! Hvala za tako spodbudne in lepe besede...

Se pravi ti je pomagala Asentra...me veseli zelo! Le tako pogumno naprej  :rozicodam:

Sončeko  :rozicodam: tudi tebi želim, da ti Asentra čimprej pomaga...potem bo vse lažje, saj veš.  :)

  Drage moje punce :)!

  Vse kar ste napisale se dogaja tudi meni, ker sem totalno nedosledna z jemanji ad,sem jih jedla nekaj časa se počutila vredu in nehala,je bilo nekaj časa super pa spet tista GROZA,tisti nemogoči občutki tesnobe .vrtoglavice,občutek,da bom omedlela ,znorela....nisem vedela ampak sem bila cela panična in nesrečna kaj mi je zakaj se tak počutim...in  za vsako ,ko sem nehala se mi je ponovilo v še slabši obliki...No in sedaj sem spet na začetku danes sem vzela sedmi dan ,najprej četrtinko, sedaj sem na polovički ,ampak ne vprašajte me kako mi je ...tudi jaz sem bolj suha ,164 velika in 60kg,sedaj sem shujšala in jih imam 56 in vsak ,ki me vidi ja kaj pa ti je ,joj kako si suha...zdaj ,ko sem shujšala teh par kg se mi ful pozna in tudi meni je to grozno!!V glavnem ,ko mi pride tisto hudo počutje si mislim ma vse skupaj bom nehala ,ne bom jedla več tega sranja,ampak bom zdrzala.ker moram,da bom končno zazivela in bila takšna kot sem bila! Da bom v nasmejana ,vesela ,da bom v oporo moji druzini ,mozu in mojima zlatima otrokoma ,ne pa ,da se izogibam trgovin to mislim predvsem stanja v vrsti,da bom sproščeno šla na kavo ,na sprehod ...samo to si zelim in upam,da mi končno uspe!
Nekaj me zanima na podlagi česa se zdravnik odloči kateri ad ti predpiše ,ker npr.Slavka ,Trzinka,Mukica ,Toya ,Mamica ,ki jih poznam in imamo skoraj podobno pa ima vsaka drug ad,jaz imam cipralex-

      Pišem pozno,ker nisem utegnila prej,

      lp natika
 

Natika  :rozicodam:

Ti suhec moj bogi  :poljubnjej:...Upam, da ti bo cipralex čimprej pomagal do dobrega počutja in tudi do apetita, ker vem kakšne muke so to.  :(


Zdravnik se odloči na podlagi naših težav in simptomov. Včasih sicer uspe v prvo, včasih pa je potrebno tudi zamenjati antidepresiv, če že predpisani ne doseže pravega učinka.

Mislim, da vse me (jaz,Toja,Trzinka,Mamica...) jemljemo antidepresive iz iste skupine antidepresivov, to je SSRI ( inhibitorji ponovnega privzema serotonina). Z njimi namreč zdravimo depresijo in razne anskiozne motnje: panično motnjo, generalizirano anksiozno motnjo, socialno fobijo, obsesivno kompulzivno motnjo, posttravmatsko stresno motnjo...
In najbolj znani ADji iz te skupine so npr.: Prozac (Salipax), Zoloft (Asentra), Cipralex, Cipramil, Seroxat (Paroxat, Parogen)...
Vsa zdravila is skupine SSRI imajo namreč podobno učinkovitost, manjše razlike med njimi so v neželenih učinkih.

Če te pa še kaj zanima o antidepresivih, si lahko prebereš tukaj...je lepo razloženo in poudarjeno, da jih je potrebno jemati REDNO in tako, kot imamo predpisano:

http://www.psihiater-leser.com/82901/27585.html


Natika, drži se...vsak dan si bližje zmagi! :rozicodam:

Natika... :rozicodam:

Lepo, da si napisala, kar te muči...res si taka "pipika", samo saj ni čudno, glede na tvoje stanje.

Malo si ga polomila, da nisi redno jemala AD in zdaj si zapadla v malo hujše stanje,
vendar ne izgubi upanja, zdaj se ti bo začelo popravljat in s svojo vztrajnostjo boš
dosegla marsikaj...
Dobro veš kako je bilo z mano...podobno kot s tabo...ko pa sem se odločila,
da je tega konec, začela delat na sebi, se mi je stanje izboljšalo...
Vse bo...tudi trgovina, kavica ... samo počasi gre...zato ne imej trenutno prevelikih ciljev....

Psihiater ali zdravnik se odloči za AD, ko spozna in oceni, da jih potrebuješ in tokrat jih
ti rabiš zelo nujno... :oki:
Cipralex je zelo dober AD, jemlji ga tako kot si začela...rezultati bodo vidni tam nekje po 6-tih tednih,
trenutno se ti pa simptomi še bolj pojavljajo, kar pomeni, da AD prijemlje...se pa mora tudi telo temu prilagodit(navadit), dobila boš tudi apetit in s tem se ti bo tudi tvoja teža malo dvignila.

Zdaj imaš voljo in želim ti, da ne obupaš...pogumno naprej...
Če ti bo težko, pa veš kje me najdeš... :-* :rozicodam:

Hey Natika!

Malce si ga polomila ti ti...!:)
AD je potrebno REDNO jemat pa,če tudi je hudo.Menim,da nas je veliko šlo skozi to neprijetno obdobje tudi jaz med drugim.
Če bi takrat opustila AD-je ne vem kako bi danes funkcionirala verjetno on line tesnobna,depresivna in po vrhu še panična.
Ampak zakaj bi mučila sebe na tak način?Če zato obstajajo zdravila,ki so mi v pomoč oz.podporo,da se lažje soočim z težavami,ki jim več skoraj nisem bila kos.Čeprav niso bile tako velike ampak jaz nisem več zmogla naprej.
Še boš morala malce zobe stisnit Natika saj drugače ne bo počutja kakršnega si želiš in vem kako je hudo,ko smo v takšnem stanju.
Moje težave so bile identične tvojim tudi kg so se topili,ampak danes pa že jem z večjim tekom in tudi moji kg ne gredo več dol ampak malo po malo gor.
 :rozicodam:

lunica, lepo te je bilo prebrati. Tako naprej  :rozicodam:  :oki:

 Drage moje punce hvala vam  :), ja vem in verjamem ,da bo boljše....nič drugega ne bom napisala kot to, da hvala bogu ,da obstaja ta forum ,ker sem spoznala čudovite osebe ,osebe ,ki so mi v pomoč kadarkoli in zato sem vam neizmerno hvaležna !!!

  RADA VAS IMAM  :rozicodam:,
             
                   Objem Natika

Slavka, še enkrat objemček  :rozicodam:

Natika, tudi jaz pijem ad 7 dan, danes sem začela s celo...stanje je neznosno...cel dan neko nerealno stanje, tesnoba, brez apetita, samo pijem, pa eno nektarino sem pojedla v celem dnevu...kupila sem si magnezij in supradyn..ponoči si pomagam s helexi, pa tudi čez dan če je prehudo..Tudi jaz sem mamica 1 otroka, visoka 155 cm, pa shujšana na 47 :( :( 
A si tudi ti  oz. vse ve, ki ste se oglasile prazne, nekako hladne...meni pride najbolj hudo, ko bi se otrok igral, pa sem tam z njim z drugimi mislimi in se potem s tem obremenjujem še dodatno, da zakaj sem taka, odsotna ,kako to,da se moram na silo igrat zdaj, prej sem bila pa vsa srečna itd. Mah, blodim od hudega :)

Jaz pijem Asentro in pila jo bom dokler ne bom pozdravljena......Čeprav meni se očitno tole stanje vsake toliko ponavlja...

Ojojjj, mene pa grabi fulllll... Se kr grozno počutim danes oz. polovico dneva... Možno,da je zaradi tega, ker sem povečala Asentro iz polovičke na celo??  :'(

Ojojoj, ne bi zgubljala besed.8 kil, ko mi je šlo dobro, če ne še manj. Nič kaj lačna, sem bila presita anksioznosti in panike.   :sesmejem:
Sedaj...kile gor...imam 10 kil več, kot takrat, ko sem šla rodit.  :o
 

mina, čestitke :)

imam samo eno vpr. in sicer.na vec forumih sem zasledila da se ljudje ob jemanju antidepresivov mocno zredijo.a je to njuno?ne razumem namrec kako to deluje.se ti poveca apetit ali pac tablete kakorkoli visajo maso?:) hvala ze vnaprej;)

Harmony, jaz lahko povem iz lastne izkušnje, da se nisem zredila zaradi asentre.  :ne:
Sem pa ob zmanjševanju ADja občutila, da se mi iz telesa precej izloča voda...zelo sem se namreč potila,
kasneje pa sem imela občutek, da sem nekako "lažja".  :kiselnasmeh:

Moje mnenje je, da nekateri antidepresivi povečajo naš apetit in zato se posledično zredimo, povečan apetit pa je morda tudi posledica večje umirjenosti in zadovoljstva, ki ga sprožijo ADji.

Slavka, kaj pa ti je blo, če smem vprašat? Depresija? Nisem brala tvojih postov, pa ne vem...

V kolikem času si se zbasala ven?

Bodi lepo  :rozicodam:

Sončeko  :rozicodam:
Jaz sem, ob smrti moje mami pred 5 leti, doživela prvi panični napad, ki se je potem še kar nekajkrat ponovil, imela sem povečano anksioznost, počasi sem že drsela v depresijo in za povrh so se mi pričele pojavljati še prisilne misli, da si bom kaj storila oz., da bom storila kaj svojima otrokoma.

Lahko rečem, da sem se sedaj že "zbasala" ven, trajalo pa je kar nekaj let, da sem zopet začela živeti v takem ritmu, kot sem želela.
Na začetku mi je bila v pomoč asentra, potem pa tudi skoraj 2 leti psihoterapije, obiskovanje samopomočne skupine, delavnic in predavanj, spremenjen način razmišljanja, ples s katerim se ukvarjam, druženje z ljudmi, do katerih čutim simpatijo in energijo....in tako sem počasi, korak za korakom, prihajala ven iz globine, v katero sem zdrsela pred 5 leti.

Ko nam je najtežje namreč razmišljamo, da ne bo nikdar bolje, da se bomo do konca življenja spopadali s temi občutki, vendar se kasneje izkaže, da čeprav je anksioznost, tesnobnost, rahla depresivnost, del nas in našega življenja, še vedno lahko živimo lepo in polno življenje.
Le prisluhniti si moraš in postaviti svoje potrebe na prvo mesto...pa pride tudi notranji mir in zadovoljstvo.

Sončeko...tudi tebi želim, da čimprej prideš do tiste točke, ko boš ugotovila, da je živeti zabavno in lepo.  :oki:

Slavka, še enkrat hvala za lepe besede  :rozicodam:

Ojoj, je pa res hudo obdobje za tabo...no, važno,da je za tabo....
Točno tako, kakor praviš...ko nam je najhuje in, ko se vse to dogaja kot začaran krog, mislimo, da ne bo nikoli bolje....Ko pa traja in traja, pa mnogi zgubimo upanje....

A otroka sta kaj opazila? Tudi tebi ni bilo toliko kot prej do druženja, igranja z njima? Ker meni ni, pa itak verjetno zaradi depresije...Pa taka čudna sem, hladna ......

A psihoterapijo izvaja izbrani psihiater?
Lp******

Sonček :) 

Seveda sem se zaradi mojih težav čisto "spremenila". Ni mi bilo do druženja, do zabavanja, težko sem komunicirala, ker me je mučila zbranost in sem kar sredi stavka umolknila, ker enostavno nisem več vedela, kaj sem želela povedati.  :kiselnasmeh:
Iz zabavne in humorja polne ženske, sem postala nevrotičen kup nesreče. Vse me je motilo, mi šlo na živce, vse mi je bilo (pre)težko in (pre)odgovorno. Začela sem se smiliti sama sebi in želela, da me vsi pustijo pri miru...nazadnje sem si želela samo še umreti in zaključiti to agonijo.

Moja otroka sta bila takrat stara 6 in 11 let, hodila sta v šolo in vsak dan prinesla domov kup obvestil, rabila sta to in ono, hodila na treninge...v glavnem med tednom je bil pravi živ-žav. In mene je to še dodatno izčrpavalo. Moj mož je prevzel večino bremena na svoje rame, vendar sem jaz ob tem dobila slabo vest in si, poleg vsega očitala, da sem slaba mami.  :(

Seveda sta otroka opazila, da se nekaj dogaja z mano. Nisem več tako funkcionirala, kot prej, strah me je bilo iti v trgovino, na igrišče, v šolo z njima...veliko sem jokala, nisem mogla jesti ipd. Morda sta vse to povezala z izgubo babice, kajti tudi ona sta po svoje žalovala.
Vendar sem jima potem, ko sem se izkopala iz najhujšega, povedala, kaj se je dogajalo z mano. Kakšne težave imam, da obiskujem psihiatra in psihoterapevta, da vodim skupino za samopomoč za ljudi, ki se ubadajo s podobnimi težavami, kot sem se jaz.
Želela sem jima predstaviti to motnjo kot nekaj normalnega, kot nekaj, kar se lahko zgodi vsakomur in ob tem sem vedela, da če bosta vedela, kaj se v bistvu dogaja z mano, bosta to lažje sprejela.

Najhuje je namreč, če ne vemo, kaj se nekomu dogaja in potem sami pri sebi razvijemo razne scenarije, ki pa niso nujno pravilni.  :kiselnasmeh:

Sedaj moj sin hodi v 2.letnik gimnazije in že razmišlja, da bo šel po končani srednji šoli študirat psihoterapijo.  :P
Zanima ga namreč, kako deluje človeški um, kako lahko pomaga nekomu, ki se znajde v stiski, zakaj pride do teh motenj...pa tudi zaslužek mu diši.  ;D

Hčerka pa je ravno tako senzibilna in občutljiva dušica, kot jaz. Pri njej opažam vzorce, ki privedejo do anksioznosti...je perfekcionistka, težko sprejema kritiko, občutljiva in dovzetna je za stiske soljudi... Že sedaj jo poizkušam usmeriti na bolj realna tla, ji povedati, da ni ona odgovorna za druge, temveč zase in da ni nihče na svetu popoln, da ljudje delamo napake, da pa ni nobena napaka tako huda, da je ne bi zmogli popraviti oz. se iz nje nekaj naučiti.

No, sedaj sem se pa razpisala na polno...  :kiselnasmeh:

Sončeko, razumljivo je, da sedaj nimaš energije, da se igraš in ukvarjaš z otrokom, ker vso energijo porabiš zase in svojo "borbo" s simptomi, ki te ta trenutek napadajo z vsemi topovi.

Ne vzbujaj si slabe vesti zaradi tega, temveč delaj tako, kot ta trenutek lahko. Otroci razumejo...vedo, da tudi mamica ne more biti 24/7 dobre volje in nasmejana. Morda paziš le na to, da ne daš otroku kakorkoli "napačne" informacije, da bi lahko mislil, da je za tvoje stanje kriv on.

Torej, če čutiš, da ne moreš ukvarjanja in igranja, se toliko bolj crkljaj z njim...objemajta se, povej mu, da ga imaš rada, morda celo skupaj z njim narediš sproščanje, zanj bo to kot igra.

Počasi bo prišla pa tudi energija in volja za postavljanje gradov iz kock...  :pomezik:

Drži se  :rozicodam:

Slavka, se vidi, da si res pogumna ženska  :oki:

Kot vidim je res potreben čas pri vsem...vsi mi bi radi nekaj na hitro, pa ne gre..in potem nas zagrabi panika (vsaj mene)...

Tudi jaz sem bila energična, vesela ženska in evo glej me zdaj...kup nesreče..isto tko, samo jokam, vse mi je čudno, sprašujem se zakaj se spet vse to dogaja..polna sem straha..isto kot ti, ne upam se nikamor, ni mi do pogovora......

Skoraj nisem niti sposobna skrbeti zanj, vse to me še dodatno skrbi...Čeprav je še majhen in ne ve zakaj se gre (hvala bogu)...se pa zvečer, ko se vsaj malo umirim, probam igrat z njim...Moti me le to, ker sem notraj tako prazna, pusta, kot bi bila brez čustev..tako čudno ga gledam, kot ,da ni moj....In to mi je zastrašujoče! To sem si verjetno umislila ali je posledica vsega tega kar se dogaja!

Kje pa vodiš skupino za samopomoč?

Joj sem shujšana, nikjer apetita...spila sem vsega 6 celih tablet Asentre! Upam,da mi bojo ponovno pomagale, če ne ne vem kaj bo...Pomislim na vse..da bom pristala nekje v bolnici, da me bo zmanjkalo (kar bi na momente tudi rada od hudega)......

Zdaj se z muko odpravljam na en hribček z mojim..ne vem kako me bojo noge nosile....
Vse lepo Slavka..piši še, te rada berem....  :rozicodam:

Sonček :) tudi ti si pogumna ženska.  :oki:
Sem bila v podobni koži, kot ti, zato vem, koliko poguma in volje je potrebno, da preživiš vsak dan znova.

Sedaj si še zelo na začetku jemanja asentre, zato ni čudno, da je tudi tvoje počutje slabo. Počasi se bo izboljševalo, boš videla...vsak dan si bližje.
Ne boš pristala v bolnici (to je bil tudi moj največji strah  :seznojim: ), ker je to, kar se ti dogaja zgolj visoka stopnja anksioznosti, ki so jo še malo začinili stranski učinki asentre.

In poznam tudi občutek, ko pogledaš ljubljeno osebo ali lastnega otroka in ne čutiš ničesar...oz. čutiš praznino ter hlad. Kot, da se tebe to ne tiče, kot, da si v napačnem času in kraju...da ne spadaš tja, pa tudi ne veš, kam v bistvu spadaš.  :nevem:

Vse to je niso tvoje realne misli...temveč jih sproža tvoja anksioznost in depresija. Imajo pa korenine v nekem našem pridobljenem vzorcu...morda nismo bili ljubljeni kot otrok, morda smo vse prevečkrat doživeli razočaranje od oseb, ki smo jih imeli radi, morda se nismo počutili varne in sprejete....

Veliko je različnih vzrokov, ki nam lahko povročajo te občutke...in potem nam ti občutki še dodatno povečajo tesnobo....res neke vrste začaran krog.  :kiselnasmeh:

Jaz sem te težave reševala s pomočjo psihoterapije, kjer sem dobila vpogled vase in svoj primanjkljaj ljubezni. Sedaj vem, kam te misli spadajo in da je moja ljubezen do otrok in partnerja prisotna tudi, če se kdaj umakne v ozadje oz. jo preplavijo dvomi in negativne misli.

 

V Novem mestu.  :)


 :clap: super odločitev. Čeprav je muka in se ves čas počutiš, kot, da boš ravnokar zlezla skup, je to pametna poteza. Sprehod, sonček, svež zrak...vse to pozitivno vpliva na naše možgane, ker se bolj prekrvavijo, prične se izločati serotonin, naša pljuča se predihajo in celice napolnijo s kisikom.

Po sprehodu si pa le privošči kaj dobrega za pod zob in malce počitka. Pa bo spet en dan za tabo...in ko boš zvečer pogledala nazaj, boš ugotovila, da je bil pravzaprav kar lep.  :)

Čimveč lepih dni ti želim...  :rozicodam:

Slavka, hej :)

Sem le včeraj nekako prilezla na vrh hriba :) Me pa ta praznina in hladnost ubijata..tako nemočno se počutim...počutim se kot pošast, brez čustev....

To je res tako grozno...Niti jok otroka me ne gane, kot me je ganil prej....Zakaj se to dogaja?? Drugače sem imela lepo otroštvo in bila ljubljena...

Verjetno so se tudi pri tebi čustva vrnila, ko si se sama počutila bolje?

Zame je pa daleč Novo mesto, na žalost....

Kako si ti? Lp

   Sončeko tale naša Slavka je en biserček  :rozicodam:,tudi nama bo boljše samo morava vztrajat pa bo verjamem ,da bo!!!Ja glede čustev sem tudi jaz takšna tak čudna to se popravi oz.stabilizira!!
Še pišem kasneje

   objem n.

Hej, Natika!

Jaz skoraj zgubljam upanje  :'(  :'(  :'(

Groooozno je...kot bi bli vsi domači tujci okrog mene...čista otopelost :(

Koliko časa pa ti piješ tablete?

Sončeko!

Pogumno naprej in ne izgubit upanja.Stanje se popravi,ko to najmanj pričakujemo.Z AD-ji je pa zelo različno enim prej drugim kasneje.Če ne bi bilo nobenga učinka po vsaj 6-ih tednih potem jih je bolje zamenjat.
Kot sem že omenila sem tudi sama postajala malo skeptična in ali se bom sploh še kdaj normalno počutila?Evo pa se je začelo stanje popravljat s tem pa tudi delo na moji osebnosti.In tudi moji kg že gredo počasi gor :wav: :wav:

Lunica, kako lepo je slišat take lepe, tople besede :) Čestitke, da je šlo na bolje!
Jaz sem trenutno v samem začaranem krogu..ni videt, da bom kmalu zunaj...Pijem 2 tedna Asentro..Katere ti piješ in po kolikem času se počutiš dobro?
Ma, ko vsaj ne bi mislila o vsem tem in se prepustila toku, bi bilo bolje..... Lp in  :clap:

Lunica, kako lepo je slišat take lepe, tople besede Smiley Čestitke, da je šlo na bolje!
Jaz sem trenutno v samem začaranem krogu..ni videt, da bom kmalu zunaj...Pijem 2 tedna Asentro..Katere ti piješ in po kolikem času se počutiš dobro?
Ma, ko vsaj ne bi mislila o vsem tem in se prepustila toku, bi bilo bolje..... Lp in  clap


Hejla Sončeko! :)

Dva tedna po navadi ni ravno dovolj,da bi lahko realno ocenili napredek.Čeprav se je pri meni začelo kazat rahlo izboljšanje po dveh tednih za kak dan ali dva,ampak potem pa je zopet šlo malo dol s počutjem tako,da je takrat stanje bolj nihalo.
Jaz jemljem cipralex vsak dan zjutraj tabletko 10mg.Jemljem jih dva meseca in proti prej je res veliko veliko bolje moje  osebno počutje.Idealno ni pri nikomer ampak že to,da brez strahu lahko funkcioniram in,da se odzivam na različne situacije dosti bolj mirno ter se lahko soočim sabo in svojimi vzorci,ki so bili vse prej kot dobri zame.
Svetujem ti,da ne obupaš in ne vržeš puške v koruzo čeprav te razumem kako se počutiš v začetni fazi,ko AD še ne deluje in se stanje po navadi malo poslabša ampak ne izgubi upanja in se ne oziraj preveč na to kdaj bo in kako bo,ker se bo učinek AD-ja pokazal neopazno in takrat boš začutila kako se počutiš sproščeno in imaš pozitvno energijo jaz sem to začutila v celoti v drugi polovici avgusta,začela pa sem z AD-ji v začetku julija.Ampak to je bilo pri meni lahko,da bo pri tebi prej ali pa malo kasneje saj smo ljudje različni.
Tako,da lepo pogumno naprej brez strahu :rozicodam:

Lunica, pozdravljena!

Ja , ni nekega napredka v 2 tednih kot praviš sama...Kvečjemu res pride še kak dan slabši, ker sem nekako naveličana, ker je vsak dan tak...Upam,da bom v petek malo bolj pomirjena,ko grem k psihijatru...
No, jaz sem začela s pitjem ad-jem točno 1.septembra..resnično upam,da je res še prezgodaj za boljše stanje in, da bo kmalu bolje, ker sploh ne funkcioniram...sem pa jezna nase, ker se res ne morem niti malo umirit oz. potolažit...Zato pa imam vas tu,da me spodbujate  ;D  :rozicodam:  :rozicodam:

No še vprašanje...če te že nisem vprašala... Kaj se je pri tebi dogajalo?

Hey Sončeko!

Pri meni so bili stranski učinki zelo različni od omotice,do povečane tesnobe in nekaj napadov panike skratka počutje je bilo klaverno in moje misli tudi takrat:)
Imela sem skozi občutek,da sem resno bolana in,da je moje počutje posledica vseh možnih diagnoz,ki sem jih imela v glavi najbolj pa,da je nekaj hudo narobe z mojim srcem in,da  bom doživela srčni infarkt saj sem imela identične bolečine seveda,ker sem o tem toliko razmišljala in tako intenzivno,da so se pri meni resnično sprožili ti občutki.
Pa vedno sem imela v mislih nekaj mladih ljudi,ki so resnično doživeli infarkt in tudi umrli,ko sem o tem tako premišljevala sem bila že čisto adijo...Tako,da kar koli te zanima samo vprašaj nič bat :pomezik:
Saj bo tudi pri tebi postopoma bolje ampak saj veš treba si je dati čas :rozicodam:

Dobro jutro lunica...in ostali !

Jaa, zanimivo kako smo narejeni....Vsak se "zapiči" v nekaj in ga je strah.... Jaz sem se posledično umaknila vase in se odtujila od domačih in zdaj v glavi skoz premlevam o tem, da kako je to sploh možno in kot praviš, tako intenzivno,da dobim napad  :o

Sploh, če opazuješ sam sebe in kako se telo odziva, začneš res vse analizirat in se še bolj ustrašiš...
Upam, da bom vsaj pol tista stara, kot sem bila  :(

Ej sončeko!

Seveda bo tvoje počutje boljše kot je sedaj  :),ja vsak ima svoje misli,ki potem naredijo cel kaos v našem telesu in na podlagi tega se sprožijo občutki,ki nas želijo prepričat,da je to res in,da se bo zgodilo.
Ko bo AD začel delovat se boš začela lažje in na drug način soočat z svojimi strahovi in vzroki zakaj je prišlo do tega.Držim pesti in ne obupaj :rozicodam:

Rada bi napisala nekaj na to temo, saj se vse življenje borim s kilogrami in anksioznostjo.....
Hrana je bila moja največja prijateljica, psihično zatočišče, nekaj , kar me je vedno potolažilo in sem se počutila sita in zadovoljna ob njej, nikoli me ni razočarala, delala nervozne...
V bistvu pa je vsa zanka v načinu prehranjevanja in miselnih vzorcev iz otroštva, iz zadovoljstva in sreče v življenju..., naša psiha ima ogromno prstov tukaj vmes...in vsega se zavedamo, smo pa nemočni, dokler sami pri sebi ne razčistimo in ne spremenimo določenih zadev.
Ko sem bila najbolj v podnju sem hirala....ko sem bila živčna in nesrečna sem se basala...Ugotovila sem, da je bilo moje prenajedanje povezano z osebno srečo in zadovoljstvom v življenju. Začela sem delati korak po korak korenite spremembe....ob pomoči psihoterapij, ob pomoči ADja, prijateljev, foruma, knjig, delavnic, predavanj, druženja in sproščanja in seveda mojega truda in moči, narediti premik... Začela sem se imeti rada, se spoštovati, umaknila sem se iz kroga ljudi, ki so mi dajali negativno energijo in žal sem morala narediti kar drastične korake v vsem tem mojem življenju in seveda so se obrodili sadovi...
V vsem tem sem doživljala hude vzpone in padce ampak optimizem in volja me niso na srečo nikoli zapustili, vse se da, če se to želi in hoče, pa čeprav z muko...
Kar se tiče kilogramov, sem se skozi leta nesrečnega in nezadovoljnega življenja poredila za eno osebo ,iz prekrasne ženske sem se oblikovala v brezlično maso , in sedaj.....uspelo mi je in mi uspeva, shujšala sem 50kg v dveh letih in na to sem izredno ponosna...Popolnoma druga oseba sem in da ne govorim o psihi...Je pa to počasno delo in samo od vztrajnosti je odvisno. Še vedno pridno papcam ADje in ne vem, če jih bom kdaj nehala...

Želim povedati, da se da..

Trzinka  :oki: ta tvoj zapis pa spada v "tvojo" rubriko o napredku.
Ni od muh, da človek tako napreduje in se prične zavedati ter spreminjati tiste ponavljajoče vzorce, ki ga spravljajo v slabo počutje oz. ga uničujejo.

Res vse pohvale zate  :wav:

hvala, Slavči  :zardevam:, želim samo druge vzpodbuditi , jim dati voljo in dokazati, da se resnično da in se ne sme vreči puške v koruzo, pa naj je še tako težko...
Letos sem sama imela turbulentno leto na vseh področjih, vleklo me je nazaj , na dno....Bolečine so bile spet prisotne, ampak ko se razčistijo zadeve , vse mine...in na življenje se gleda še s svetlejšimi očmi.. :)

Pozdravljene vse skupaj!

Lunica, ja večina dni pri meni je na žalost takih, da obupavam...Res ne vidim izhoda iz svoje situacije...Jutri imam psihijatrinjo končno, pa bomo vidli kaj še ona pravi na moje težave...

Trzinka, tole si dobro opisala, da, ko si v podnju, hiraš in, ko si živčen pa ješ...to je res velika razlika...Ga ni človeka, ki bi bil čisto na tleh in bi lahko jedel zraven...Izgubiš apetit...tako sem ga jaz...
Sicer pa iskrene čestitke ob uspehu!  :clap:  Lepo je slišat take zgodbe...

Hejlou Sončeko!:)

Kako se kaj počutiš?Si že občutila kakšen napredek pri sebi?

Lunica, pozdravljena!

Sem šele zdej vidla, da si pisala....Evo zdaj teče 4.teden odkar sem na Asentri. Danes sem povišala dozo in sem na 75mg. Spim dobro, jem tudi že po malem...je pa največji problem to, ker nekak skoz mislim o tem vsem...Še vedno sem v nekem svojem svetu...Tesnobnost je tudi nekoliko manjša...
Še najbolj se v glavi ukvarjam s tem, kako sem bila tuja do lastne družine in mi to ne da miru in me skoz muči... Tako tudi po cele dneve živim v tem svetu...

Kako si ti?

Heyla! :)

Ja super!!!Vidiš,da so že spremembe  :clap:,je pa potreben čas,da boš res ok.AD-ji pomagajo ampak ne tako hitro kot bi mi želeli.
Boš videla,da boš vedno bolje  :).Jaz sem v redu hvala kot,da sem že malo pozabila kaj je to anksa imam sicer tudi dneve,ko sem sitna in nerazpoložena ampak to jih pa imamo tudi vsi.Sem to kar sem in se ne trudim več ustrezat merilom ostalih,ki to pričakujejo ali želijo od mene.Prilagajam se kolikor se da vse ostalo pa prepuščam počutju. :rozicodam:

Lunica, dobro si to napisala..
Verjetno je res čas potreben...me pa grabi panika, ko vidim, da sem že en mesec takšna...Koliko je pri tebi trajalo?

Ja, pa saj niti še učinek tablet v 4 tednih ni ta prav :) (se tolažim, hihi).

 :rozicodam:

Hejla! :)

Jaz sem začela z cipralexom točno 5.julija.Ko smo šli na dopust to je bilo 8.avgusta in do 16.avgusta sem vmes še vzela polovičko lexaurina kot support,ker me je še prijemalo ampak nekje po 20.avgustu pa sem bila že čisto ok.Ja traja nekaj časa datume,ki sem ti jih pa napisala sem jih z razlogom,da boš lažje imela realno sliko koliko časa traja,da prideš na zeleno vejo :).Ampak lahko bo pri tebi tudi prej pač odvisno od posameznika.Le pogumno in nič bat :rozicodam:

Ojla lunica! Jutri imam spet psihijatrinjo, pa bomo vidli...Še včeraj se mi je zdelo, kot , da sem na istem kot prvi teden...jokala sem, nobene volje, življenja, jezna sama nase zakaj se to dogaja...zakaj se umikam svetu, itd.
Ma ti si bila pa kar hitra...si hitro prišla na zeleno vejo :P Pri meni malo dlje traja....upam samo,da splavam :)

Ojla :)

Začetki terapije znajo bit kar naporni ampak se ne smemo vdat.Ja ta nihanja v razpoloženju znajo bit kar naporna in neprijetna,ko se že malo bolje počutimo pa zopet čez nekaj dni pademo nazaj v podobno stanje,ampak tudi to se bo s časoma uredilo.
Nekaj pa je treba vedet,da so nam AD-ji kot pomoč in niso rešitev pred težavami,ki nas pestijo ampak moramo počasi začet delat na sebi in odkrivat kaj je tisto kar je v nas sprožilo takšne občutke? :rozicodam:

Evo, bla pri psihijatrinji...na hitro me je, ker sem hitela delat, ona je pa bila v zamudi, tako,da sem bila 3 minute not...
Vglavnem, naj še 2 tedna pijem 75mg, potem naj grem na 100mg in, če novembra ne bo bolje, zamenjava tablete :( Mah, se mi zdi,da je malo znana po tem,da rada menja tablete  ???
Aja, pa zdaj mi je še Apaurine predpisala, če bo hudo  :o
Malo se mi zdi to too much in je res kar si ti rekla, da bi morala delat na sebi, to pa je takoooooo težkoooooo :(
V bistvu sama nimam razloga, nekako se je začelo zaradi preutrujenosti..in se je samo še stopnjevalo..zdaj je največji problem, ker se tega vsega bojim in konstantno mislim o vsem tem...in tako od vsega tega ratam odsotna in tavam v tem groznem svetu...skratka ni mi lepo :(  Nekak se res ne vidim ven...se bojim,da me pošljejo nekam  :(

Ojla sončeko!

Kaj pa,če bi poskusila malo misli preusmerit?To terja sicer res veliko volje in energije,da se ne prestrašimo joj kaj pa,če je to in ono...?Ampak verjemi,da s časoma vse mine samo pogum in voljo je potrebno imet.
Z AD-ji je pač tako,da jih je potrebno včasih zamenjat veš,ampak čez to je treba prit saj druge ni.Vem pa tudi,da je to zelo naporno ,ker naše počutje niha v tem uvajalnem obdobju je sploh lahko naporno.
Prej nima smisla menjat AD-jev saj mora pretečt vsaj 6 tednov,ker AD-ji delujejo na dolgi rok ampak verjamem,da ti bo s časoma bolje .
 :rozicodam:

Hej lunica!

Evo 2 dni se nekako res trudim odmislit..res je težko kot praviš in je potrebno enega truda, ampak res moram tako..druge mi ni! Takoj, ko mislim o tem in se poglobim v razmišljanje je konec....takoj odsotna, zaplavam v svoj svet groze, takoj panika, strah in je konec.....
Morala bom nekaj spremeniti, če ne bom res še nekje pristala...
Je pa zdaj dober mesec in en teden odkar sem na Asentri...Pomirjeval ne pijem....
Bom poročala kako napredujem :)

 :rozicodam: