FORUM Nebojse.si

Že več let se ubadam s hudo depresijo, malo več kot dve leti hodim na psihoterapije, vmes mi je potekel status študenta, pristala sem na zavodu za zaposlovanje, tu sem že leto in pol, prejemam socialno pomoč. Poskušam dokončati študij, vendar se mi zelo, zelo zatika, čas na zavodu se mi podaljšuje, depresija pa poglablja. Vrtim se v začaranem krogu, službe ne dobim, ker sem nekje vmes med 5.in 7. stopnjo, odgovori so negativni ali pa jih sploh ni. Psihiatrinja mi je pripravljena napisati zdravniško potrdilo glede mojega stanja, ki bi ga odnesla na zavod, kajti socialna pomoč je moj edini dohodek, ki ga nočem izgubiti, ker ne bi rada še bolj obremenila staršev. Imate kakšne podobne izkušnje. Najlepša hvala za kakršnokoli pomoč.  :rozicodam:

poleg psihoterapije delaš - kaj še?

Berem knjige za samopomoč, se jih poskušam držat, veliko časa preživim v naravi, delam vaje, ki mi jih naroča psihoterapevtka, jemljem eglonyl, skratka,...poskušam se izkopat ven iz tega.

priporočam http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,12360.0.html


pa tole tudi:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558

Nefertari,

najprej  :clap: za tvoj trud..prej ali slej se bo izkazal napredek, samo..potrpežljiva bodi povsem, okej?

Morda bi bilo dobro in koristno, da se lotiš še kakšnega dodatnega dela (če ti zdravje dopušča) kot je npr. oskrba starejše osebe ali pomoč v zavetišču, kjer boš pridobila še kakšen euro..poskusi z osebno prošnjo! Drugače, pa se vse odvija postopoma: sama izstopam iz tega brezna po celih devetih letih..si predstvaljaš? Eni prej, eni kasneje..sicer pa v današnjem času je toliko težje ali..zaupaj vase! :pomezik:

Srečno...


                                                 Dušica

Hvala Arwen, hvala dusica. ijeeeej, dusica, držim pesti zate, da se popolnoma skoplješ ven. Z veseljem čakam dan, ko boš rekla, konec je, se oddahnila in začela povsem na novo, pustila preteklost za sabo in vzcvetela.  :rozicodam:
Težko se vključim kamorkoli, ker sem doma v res odročnem kraju, avtomobila nimam, povezave z javnim prevozom so slabe, redke in drage.

Nefertari, držim ti pesti!

Kako te razumem in v tem primeru se zavedam, kako hvaležna sem, ker imam toliko več kot ti..po drugi strani pa bi te vzela s seboj, če bi bila tvoja soseda..na piknik, sladoled, čaj, sprehod ali..le preprost klepet! :rozicodam:

Kaj lahko naredim zate?

Kako gre študij in seveda tvoje počutje? Če nisem preveč direktna..koliko časa se zdraviš in katero zdravilo imaš? No, lahko mi pišeš tudi pod ZS.. :poljubnjej:


                                Dušica

Hvala :rozicodam: Super bi bilo imet takšne sosede.Kavice in pogovori vsak dan...super! :) Na forumu se počutim sprejeto, vidim, da nisem sama s temi težavami.Zdravim se že dve leti, jemljem eglonyl...s študijem upam, da bom v pol leta prišla do konca. Junija imam še en izpit, septembra dva, za diplomo tudi že delam...Preden se mi je vse začelo podirati, sem imela veliko sanj in ciljev, bila sem uspešna, delovna,..upam, da se vrnem kdaj nazaj na to pot in uresničim svoje cilje. Za te se mi zdi, da se mi umikajo...Včasih sem brez težav prenašala večje napore,..ko sem se dokončno zlomila, sedaj težko prenašam tudi najmanjše. Upam, da bo tega kdaj konec...

Uhh, kako te razumem, sicer pa..tudi če ti kakšen cilj ne uspe doseči, se zavedaj, DA SI ŠE VEDNO TI - TISTA MOČNA OSEBNOST in zato nič manj vredna/pomembna ali sposobna..pač, sprejeti je pomembno tok sedanjega življenja in ob močeh, ki jih imaš, ustvariti vse kar lepega z/moreš, okej?

Če ni to, bo tisto... :oki: Važno je, da nekaj dosežeš v svojem življenju in da se naprezaš za svoje sanje..majhne, preproste, skromne in v današnjem svetu...dosegljive!


                                    Dušica

Se trudim, zelo trudim...po majhnih korakih. Kakšen dan je malo bolje, drugi dan spet malo slabše. Danes je spet eden tistih dni, ko je slabše. Vsiljujejo se mi misli o stvareh, ki se še sploh niso zgodile in niti ni nujno, da se mi bojo...vnaprej načrtujem neprijetne situacije, ki se pogojno lahko zgodijo in se ubadam, kako bi potem to lahko rešila...Mislim, da bom vsak čas znorela, ker imam glavo polno teh misli in ne morem popolnoma nič. Čisto sem paralizirana.

Potem prični delat na DRUGAČNIH PREPRIČANJIH IN PREOBLIKUJ MISLI..ni lahko ali se da: vaja dela mojstra!

Na list papirja si napiši vse motivajoče, lepe in vzpodbudne misli in si nalepi na zid, omaro ali hladilnik, pa v kopalnico..tako da si boš več x prebrala..ampak važno je, da v to verjameš in da vztrajaš pri teh "predpostavkah"..pa še kakšna oseba - kot opora, pride prav! :rozicodam:

Lahko mi pišeš pod ZS, če rabiš...


                                                    Dušica