FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni sotrpini!

Zanima me kakšna je razlika med napadom panike in napadom tesnobe. Namreč meni se zadnje čase dogaja, da doživim kot nekakšen napad močne vrtoglavice, oblije me vročina, strah me je, zgodi se mi tudi da sebe začnem čudno dojemat (npr. občutek, da postajam čez pas vse tanjša, ali pa da so moje roke ful majhne) Kar me še bolj prestraši. Anksiozna sem drugače že 2 leti. Zdravnika imam šele naslednji teden. ker sem se šele zdaj opogumila, da grem in povem in končno dobim kakšna zdravila.. Niti nevem kako naj povem kaj doživljam. Enostavno, ko hočem nekomu opisat mi zmanjka besed, sploh neznam povedat..

Vglavnem, mislim da to niso napadi panike, ker kot sem brala je to nekaj najhujšega (misliš, da boš umrl itd..)

Hvala in lp!

Ljudje s panično motnjo imajo občutke terorja, ki udari nenadno in se ponavlja brez opozorila. Ne morejo napovedati, kdaj se bo zgodil napad in mnogi razvijejo intenzivno anksioznost med eno in drugo epizodo, skrbi jih, kdaj ga bodo naslednjič doživeli. V tem času nad njimi visi neprestana skrb, da se lahko vsak trenutek pojavi nov napad.

Med napadom panike vam srce močno razbija, potite se, čutite šibkost, omedlevico ali vrtoglavico. V dlaneh imate mravljince ali otopelost, oblije vas lahko hladno ali vroče. Lahko imate bolečine v prsih, zadušljivo vam je, dobite občutek nerealnosti, strah pred prihajajočo pogubo ali izgubo kontrole. Čisto zares lahko mislite, da doživljate srčni napad ali kap, da se vam meša in da ste na robu smrti. Napad se lahko pojavi kadarkoli, celo med popoldanskim dremanjem.

Simptomi napada panike:

    Razbijanje srca
    Bolečine v prsih
    Omotičnost in vrtoglavica
    Slabost ter želodčne težave
    Rdečica ali mrzel pot
    Težko dihanje, sopenje, občutek zadušljivosti ali davljenja
    Mravljinci ali otopelost v dlaneh, stopalih, rokah, nogah
    Tresenje ali trepetanje, trzajoče mišice
    Občutki neresničnosti
    Teror
    Občutek, da nimate kontrole nad dogajanjem ali da se vam meša
    Strah pred smrtjo
    Potenje
    Strah pred tem, da bi znoreli
(http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=31&Itemid=38)

kikiriki,
ne obremenjuj se s tem kako boš razložila kaj čutiš ... psihiatru ali psihologu te zadeve niso tuje, bo že vedel o čem govoriš, pa kaj te bo vprašal in bo pogovor stekel, boš videla

Hey,

kikiriki,  :rozicodam:

Napadi panike se kažejo v različnih oblikah in vsak jih dojema in doživlja drugače. Ni povsem nujno, da misliš, da boš zaradi napada umrla. Tudi jaz pri zadnjem napadu nisem verjela v to, da bi lahko umrla zaradi tega, ker sem ozavestila, da se to ne more zgoditi. Ampak bi rekla takole: kadar tesnoba preraste do višjih intenzitet - se treseš, imaš občutek, da boš padel skupaj, čutiš občutek zamaknjenosti/nerealnosti, srce ti razbija, želiš pobegniti iz dane situacije - potem je to panični napad. Če pa je ta tesnoba nižje intenzitete in ne doseže nekih tebi strašljivih simptomov pa bi rekla, da je to bolj tesnobni napad. Na primer, pri navalu tesnobe ti srce malo hitreje bije in čutiš nervozo po celem telesu. To imam jaz pogosto in večinoma se mi do paničnega napada ne razvije.

To je zgolj moje gledanje na razliko, ki te zanima ... in moja razlaga, glede na lastna občutja, ki si jih tako razlagam.

Drži se in vse dobro  :rozicodam:

Živjo! Hvala za odgovore  :rozicodam:

Hm.. od teh simptomov za panični imam samo vrtoglavico in omotičnost in pa mravljince po glavi.. To se mi ponavadi (skoraj vedno) zgodi, ko se odpravim spat. In seveda posledično bedim do 4h ponoči.. Mine šele ko sem res zaspana in pozabim na to.

Ko ležim in imam zaprte oči imam občutek kot da se vrtim ali kot da sem na vrtiljaku. Sploh ne zdržim in moram odpret oči, da vidim da se ne premikam. Potem je uredu za nekaj časa in spet me zadane ta občutek (napad).

Lp!  :rozicodam:

to je anksioznost verjetno, tesnoba, nemir ... ni pa panični napad, ti ne trajajo tako dolgo, takrat med napadom je prisoten izredno intenziven strah ... zna pa bit tesnoba, kot sem že včeri napisala, ful izčrpljujoča, lahko si cele dneve v krču, skoz 'neki dogaja'-od mravljincev do vrtoglavice, tiščanja v prsih... lahko pa si neki časa ok, pol pa spet ves tesnoben itd.

Kikiriki  :rozicodam:

Podobne simptome (omotica, vrtoglavica, občutek, da se premikam, čeprav sem na miru) imam tudi jaz in zagotovo je to od povečane tesnobe.

Zdravniku povej o svojih težavah tako, kot si opisala tu, na forumu in verjemi, da te bo razumel. Verjetno boš dobila antidepresive, s katerimi se tovrstne težave tudi zdravijo.

Je pa to stanje izredno neprijetno, saj nas spravlja v negotovost in strah...a ob zavedanju, da se lahko to premaga in da ni nevarno, se nam povrne optimizem in upanje, da se bomo nekoč zopet počutili OK.  :oki:

Punce  :rozicodam:

Se ta bolezen sploh kdaj pozdravi dokončno.. Si sploh kdaj čisto brez vseh simptomov, strahu ali so še vedno v neki meri prisotni? Vem, da me čaka še veliko dela da pridem k sebi vsaj toliko, da dobim normalno življenje nazaj, toda bo sploh kdaj tako kot je bilo pred to nadležno boleznijo?  :'(

Kikiriki  :rozicodam:

Ponavadi si to vprašanje zastavljamo vsi, ki se mučimo s tesnobo. Iz svojih izkušenj ti lahko povem, da se seveda DA. Sicer je potreben čas in ustrezen pristop k zdravljenju, vendar se počutje postopoma izboljša in če pride do ponovnih občutkov tesnobe, trajajo krajši čas in mi se znamo drugače spopasti z njimi.

Vsak človek se namreč skozi svoje življenje sooča z raznimi občutki in tudi občutek tesnobe ni nobena izjema...razlika je le v tem, kako dolgo in intenzivno ta občutek traja. Če se vleče predolgo in sami ne zmoremo naprej, je prav, da poiščemo pomoč in pričnemo s spremembami pri sebi.

Življenje lahko tako tudi zaradi tega postane celo boljše...kvalitetnejše, ker začnemo ceniti lepe trenutke in uživati v tistem, kar nam je bilo pred tem samoumevno.  :oki:

Kikiriki, še boš uživala, brez skrbi.  :rozicodam:

Svaka čast vsem, ki ste premagali to tesnobo  :clap:

Upam, da bom enkrat tudi jaz tista  :oki:
Najtežje mi je to, ker v nobeni stvari ki mi je bila prej pri srcu, nemorem uživati in se sprostiti.. Zame je zdaj vse en napor in najraje bi ves čas poležavala v "varnem" stanovanju.

Če pa se premaknem ven (npr. da grem s kolegico na kavo) pa samo razmišljam kako slabo se počutim in komaj čakam da pridem domov. Kaj šele, da bi šla kam kjer je veliko ljudi (trgovine...) ali sama.. Pa tako si želim, da bi šla.

ohja saj bo bolje :)

Hey,

kikiriki, poznam ta občutek, ko je vse napor in ne moreš več biti sproščen kamor koli greš. Nikakor ne gre odmisliti strahu pred tem, da te bo kje zagrabil napad, vem.  >:( To je grozno in neprijetno, a vse skupaj nič nevarno. Vsaj to. Tudi jaz se najbolj jezim, ko grem s kolegico na kavo pa me hoče raztrgati od znotraj. V meni narašča neka nerazložljiva panika, tesnoba, ki sicer ne preraste do napada, ker imam toliko ozaveščeno to, da tudi, če bi napad dobila, bi minil in bi se pomirila in šla naprej ... Ampak je hudo, ko v tistem trenutku iščem samo varovalne mehanizme, kako bi prikrila svoje občutke ... kako bom rekla, da moram na wc, če bo prehudo ...kako bo, če me prime napad pred drugimi, ki tega ne razumejo ... 1001 vprašanje, na koncu pa vendarle vse zmorem in domov pridem precej jezna, da sem trošila energijo v nič ...

Pa vendar se z vsako izkušnjo, ko zmorem, premaknem vsaj za milimeter na bolje ... in nekoč bom na cilju, kot tudi vsi ostali :)