FORUM Nebojse.si

Ok, sem mislila, da sem to temo objavila včeraj.. Če je že kje, se opravičujem  :zardevam:
Če ne.. Je moj računalnik očitno malo čuden..  :)

V glavnem..
Zanima me, če ima kdo strah pred vožnjo z avtom ?
Jaz sem včasih blazno rada vozila, vedno sem bila tista, ki sem hotela peljal na bled, na morje.. kamorkoli..
Potem eno leto nisem vozila..
Ko sem potem prvič spet peljala, se mi je na avtocesti zavrtelo, kot en tak panični napad - nisem mogla dihat, mravljinci, menjavanje mraza in vročine v telesu, potenje.. in sem komaj ustavila na pomožnem pasu. Po tem dogodku se mi je začelo tudi nasploh vrteti, bila sem tako omotična, da sem komaj hodila po cesti. Takrat nisem imela nobenih drugih stresnih dogodkov, ki bi bili lahko razlog za to.. Sem pa še na preiskavah, če bi bil lahko to fizičen vzrok.. Gotovo je velik del k temu pripomogel strah, ker sem že videla sebe, kako močno lahko strah vpliva na moje telo, sposobnosti itd.

No, od takrat naprej ne morem vozit,
že ko se usedem v avto, se cela tresem, omotična sem, nujno moram imeti odprto okno,
sicer sem vsa klavstrofobična. Peljem lahko največ tam okoli 10min. Sem poskušala vsake toliko vozit, da bi se znebila strahu.. Sem mislila, da bo minilo, ampak zaenkrat brez uspeha..

Od tega je zdaj že vsaj tričetrt leta in mi je tako žal, ker sem včasih rada vozila.. Pa še praktično ne morem nikamor z avtom.

Je imel kdo podobne težave?

Madame, tako hudih težav ne, ampak sem tudi preprosto prenehala uživati v vožnji in mi je prej muka kot užitek. Sem se pa ene trikrat zdele že sama usedla za volan in šla dol na obalo ali gor na sever. Če sem vozila sama se mi je tud kar "mešalo" ampak jaz nevem a sem tok trmasta ali kaj, sem speljala do konca. In sem šla še enkrat. Pa še enkrat.Je bilo vedno težko ampak je šlo. Če sem pa v pravi družbi mi pa vožnja ne predstavlja takih blaznih težav.

Moj nasvet : klin se s klinom zbija.
Probaj po malo...meter po meter. Da se navadiš na vozilo in cesto in da se zaveš, da imaš vse pod kontrolo.

pred časom me je bilo zelo strah vozit. po sili razmer sem sicer peljala, ampak težko. ker sem se tudi drugače zelo slabo počutila me je bilo med drugimi tudi strah, da bom med vožnjo omedlela in povzročila nesrečo
problem pa je, ker hodim v službo izven domačega kraja in če grem z javnim prevozom porabim pol ure več za vožnjo.
Sama sem potem načrtno začela preganjati ta strah tako, da sem v začetku vozila, če je šel z menoj mož. potem na kratke realacije sama.. , po nekaj mesecih tudi na daljše. sedaj mi ni problem vozit se v službo in dnevno naredit 120 km, in to celo po avtocesti in čez dva tunela :sesmejem:
počasi in z vztrajnostjo se da.. je pa težko premagati ta strah, tako kot tudi druge

Tako se dela pupika. :oki:  (http://www.cosgan.de/images/smilie/verschiedene/h010.gif)

hecno, meni je pa še slabše, če je nekdo zraven.
verjetno zaradi koncentracije same, plus odgovornosti.

hvala za moralno podporo, pupika!

Tudi jaz v bistvu ne vozim že 8 let (v bistvu kmalu ko em naredil izpit za avto, sem nehal vozit). Imam recimo strah pred tem da bom med voznjo panično reagiral, stopil na gas recimo ko bi moral ustavljat in podobno.

Mogoče bi zavoljo dobre kondicije moral malo zavijat po praznem parkirišču...

Brez skrbi ,da bos pravilno odreagiral,ko bos v situaciji...
Imamo samo en kup negativnih misli v glavi....Jaz ravno tako nisem vozila ne vem kam,ker sem imela nonstop stahove kaj bo...ce bo...kako bo...
Zdej pa.....elika siba.....kamor hoce...in to je tko lusno....

eli

...eden mojih najhujsih strahov je bil, strah pred voznjo.......

....samo vsedla sem se na voznikov sedez.....huda tesnoba na meji panicnega napada......
...15 let nisem vozila.....vzela 5 ur pri insruktorju voznje, jokala od vsega hudega..... pocasi premagovala strah .... in DANES VOZIM kot profesor :ohoho:in kar je najvec vredno, SEM SAMOSTOJNA......

ve kdo od kje je pridobil strah pred vožnjo?
meni je to ful čudno, ker sem prej tako rada vozila,
nisem pa opazila kakšnega konkretnega vzroka.. ne morem razumet.

Sama sem imela grozen strah pred vožnjo, ko sem delala izpit. Razlog je bil v nezaupanju vase in prepričanju, da nikoli ne bom znala vozit. Ko sem izpit naredila, se je strah sicer zmanjšal, lahko sem vozila, a le sama. Izogibala sem se kakršnekoli situacije, v kateri bi koga vozila. Najbolj me je bilo strah parkiranja, ker sem vedno bila pod pritiskom, da me kdo gleda in ker sem hotela zadevo hitro opraviti, je bilo še huje.

Potem sem uporabila enega izmed instrumentov iz kognitivne terapije in si zapisovala misli, ki so mi prišle v situaciji, ko sem morala kam z avtom. Te misli sem potem racionalizirala in zdaj je veliko bolje. Zdaj celo pogrešam vožnjo in vsak dan vsaj kam grem z avtom.

Primer "dilanja" z avtomatskimi mislimi imam na blogu, pa če ti kaj pomaga...
http://morska.blog.siol.net/2008/05/02/tudi-svoje-misli-lahko-modificiramo-ali-kako-najti-realne-zakljucke/

jaz se že eno leto tudi ubadam s premagovanjem strahu pred vožnjo. na kratke relacije še gre, kakor hitro je več kot pet, deset minut, pa ne. odločila sem se, da s seboj vzamem dobro prijateljico, ki ima izpit, in ki zelo rada govori, da se bova me potjo pogovarjali o raznih stvareh, razen o vožnji. tako sem že probala in sem potem prevozila kar dobro kilometrino in je šlo. polno uro sem vozila brez problema. probaj tako tudi ti. večkrat. če ti ob pravem času nekdo usmerja misli na vse drugo kot vožnjo, je lažje in panika je manjša ali pa je celo ni. :oki:

vem, kako se počutiš, ko ne moreš nikamor it. tudi jaz sem bila nekoč svobodna, življenje se mi je dogajalo ves čas samo v avtu, glasna glasba, dolge ture, vse. to so bila moja krila, moje vse. sedaj sem odvisna od drugih. peljem se zraven in imam vedno slabo vest.

odločila sem se, da poskusim še s hipnozo. nekje v ljubljani to izvajajo. nekaterim pomaga. upam, da bo meni tudi, da izbije ta strah iz mene. prijatelj je bil na tak način pod hipnozo za kajenje in tri mesece ne kadi več. en drugi prijatelj prav tako. poskusiti ni greh. res, da je treba veliko plačati, ampak za zdravje ni meja. dam vse.

poskušaj, poskušaj, poskušaj. pred tem se malo z mislimi pripravi in premisli vse možne rešitve. okleni se le najboljših in si jih ves čas ponavljaj. bo šlo.
držim pesti. :oki:

Hm, zanimiva debata zame.

Avta sem se bala, odkar sem naredila izpit zanj. Starši so me silili, da grem delat izpit, meni pa se je sanjalo, kako povzročam nesrečo, ker zamenjujem premzo in gas. :'( Res mi je bla muka, ko sem začela vozit, prvo uro sem imela moker hrbet, roke, čelo...Potem sem z izpitom premagala strah pred vožnjo. Ostal pa mi je še en velik problem. Avtoceste. :o Mami me je vedno strašla, kako so ceste nevarne, še posebej avtoceste. Ni čudno, da si nisem upala iti delat izpita. Ko sem predlani končno povedala fantu za moj problem z anksioznostjo, je rekel, da bova skupaj trenirala vožnjo. Ojej. Potem se je zgodilo, da sem mogla it sama na avtocesto, srce mi je tako razbijalo, da sem misla, da mi ga bo razgnalo. Na glas sem si dala radio in nekako prispela do cilja. :clap: Po tistem sem še nekajkrat šla s fantom, seveda jaz za volanom in straha ni več.
Vse se da, hvala bogu, da me je fant preganjal, prej sem vedno uživala kot sopotnica, zakaj bi se obadala s strahom. Zdaj lepo počasi odganjam še druge strahove, teh je še kar nekaj, posebej kino in vlak.
lp, Ancika

Marsičesa pri anksioznosti ne moreš razumeti. Pa to ne pomeni, da se ne da spremeniti!

Skratka, meni je po mučnem času vožnje a VZTRAJANJA uspelo zmajšati to muko na tedne, dneve, ure, minute! Ta vikend sem bila spet primorana prevoziti (zame) veliko kilometrino (1,30 km v eno smer) a je šlo in to še bolje kot zadnjič.  :wav: , sama s sabo in svojim radiem mi je uspelo. Pa čez tunelčke in predorčke pa viadukte (ti zadnji so še mal bav bav) a hitro pogoltnem in se zapeljem čez in greeee.
Vse se da samo vztrajnost je potrebna.
Tista, ki si ne upa niti za skeundo na cesto. Pejdi na zapuščeno parkirišče, vzami koga s seboj in gasa. Pa magari če vozite po prazen parkirišču celo leto, enkrat se bo premaknilo!

Pa je pomembno. Ker se lažje soočaš s strahovi, če veš, zakaj pridejo.
Lahko te daje klavstro, lahko se bojiš nesreče..
Vrtoglavica, omotičnost in potenje med vožnjo lahko pride tudi npr. zaradi motenj ravnotežja (težave z očmi, ušesi..), poznam dva poklicna šoferja, ki sta se soočala s tem. Anksa pa je potem naredila stvar samo še hujšo..
Zato sem vprašala. Najprej sem naročena za preiskave, da vidim, če je vse ok. Ker se prej vožnje nisem bala, potem pa kar naenkrat.. Ko se mi je prvič zavrtelo na avtocesti, se mi je potem vrtelo cel mesec, prve dva tedna sem morala imeti spremstvo, ker me je zanašalo pri hoji..

V glavnem, ni to "samo en strah", ampak se je v celoti marsikaj spremenilo.

Seveda je pomembno! Kje sem zapisala, da je totalno irelevantno kaj se dogaja z nami??

In nikakor ni bilo mišljeno kot, da se ne smeš ozirati na to. Samo vem, da je meni anksa odtegnila mnogo stvari, ki sem jih prej z veseljem počela in jih potem nisem mogla več oz. jih še ne morem.
Anksioznost mi je prinesla en kup nesmislov, ki so se samo poglabljali. Ja zame je nesmiselno, da nisem bila sposobna voziti avta, ker vem da sem fizično povsem sposobna in psihično tudi bila...vsaj, vse do pred kratkim!

In ja v resnici je le en brezvezen strah (če odmislim vso kemijo v možganih), ki ga je potrebno odpravljati. In dokler ga ne bomo dojemali kot iracionalen, brezvezen strah, bomo tudi trpeli. In jaz vem zase, da nimam problemov z notranjim ušesom oz. očmi al kaj jaz vem čem vse in vem, da mi določene stvari omejuje le anksioznost. In nekaj časa sem bila hipohonder in sem se tolažila, da imam fizične težave in da me fizične težave omejujejo pri vsakodnevnem funkcioniranju, a me to res nikamor ni pripeljalo.

Auuuuuuuuuuuu jaz imam ogromen strah pred vožnjo ampak mi ga je uspelo premagati in sem se spravil nazaj v avtošolo in delam zdaj naprej izpit!  :) Enkrat ga bom naredil.  ;D

Ja, jaz imam tudi strah pred vožnjo... Sem sicer pred cca 4-imi leti hodila v avtošolo in se trudila narest vozniško, samo sem obupala, nekaj tudi po zaslugi republiških testov... Samo sem se ves čas v avtu počutila slabo-hočem reči, jaz sem šla v avtošolo na željo staršev in ne na lastno željo, druga stvar je pa ta, da je mene blazno strah ostalih "norcev" na cesti-enega takega imam po mojem mnenju v lastni hiši:mojega fotra... Sej ni vedno hudo z njim v avtu, samo, ko njemu prekipi (po njegovem mnenju zaradi drugih voznikov), je meni kar slabo...

Pri meni je bil tudi zelo močan strah pri vožnji z avtom. Pa sem ga z vztrajnostjo premagala.
Saj bo šlo, tako kot so že tudi drugi napisali. Sicer pa vaja dela mojstra. Torej kar pogumno za volan.

Pri meni se je strah pred vožnjo pojavil po prvem porodu. Vedno, kadar smo šli kam dlje, sem jaz imela napade panike, jokala kot zmešana, v avtu pa bila vsa trda od strahu. Tudi izpita za avto nisem upala delati, ko pa sem se le odločila, sem tam zganjala paniko - sploh se nisem hotela vsesti za volan in voziti. Vsaka čast mojemu inštruktorju, ki je imel toliko potrpljenja z menoj.
Še danes imam težave, če se moram peljati kam dlje, večje težave pa imam kadar se vozim kot sopotnik. Takrat sem trda od strahu. Nasploh se pa bojim ozkih cest, ali pa takšnih, kjer so prepadi, globine. Ubija me recimo vožnja od Tržiča do Begunj (stara cesta). Katastrofa!!! Ali pa cesta do Nerezin...

Meni pa delajo probleme vse (kolikor toliko) ravne ceste.. Lj.obvoznica, avtocesta.. "Zmaga" pa cesta od Kranja do Bleda.. Samo, da so ovinki pa je vse ok.. Kakšna ironija  :)

Tudi sama imam strah pred vožnjo. Sem leto nazaj opustila izpit, do katerega mi je manjkala samo še izpitna/glavna vožnja. Zase vem, odkod izvira strah. Podedovano oz bolje rečeno preneseno z mamine strani. Potem je tu še strah pred izpitno komisijo in pa nezaupanje v svojo sposobnost vožnje.Pa sem tam kjer sem!! Glede na to, da imam še fobijo pred avtobusi, sem dokaj odvisna od drugih >:( :'(. Drugače se mi zdi zabavno vozit, dokler sem sama na cesti, čim sem pa udeležena v prometu, sploh tukaj v mestu, kjer so ceste vedno zabasane, situacije nepredvidljive in vozniki nestrpni :seznojim: :seznojim:.
Še vedno pa nisem izgubila upanja, da bom nekoč (upam, da prej kot slej) uspešna udeleženka prometa.

Nimam izrazitega strahu pred vožnjo. Od zadnjega padca pa se mi je pojavil nek strah, da bom kar spregledal avto, pešca, kolesarja...enostavno da bom povzročil nesrečo. Šlo je tudi že tako daleč, da pri spremembi voznega pasu ali zavijanju v strahu čakam...aha sedaj bo pa zahreščalo, počilo, čeprav sem večkrat preveril, da imam prost vozni pas ??? ??? ??? Svojo vožnjo sem prilagodil temu, tako da sem jo upočasnil, večkrat preverjam če je prosta cesta... Ne mislim pa nehat vozit, ker v tem primeru res postanem odrezan od sveta, zaprt med 4 stene.

:oki: Bravo 987. to je pravo razmišljanje

Sem že predhodno nekaj pisala o svojem strahu pred vožnjo. In danes v tem norem času je kar nujno potrebno, da imaš avto, ki ga seveda uporabljaš.
Meni je sicer strah pred vožnjo zelo razumljiv, saj v prometu lahko z nepazljivostjo povzročiš hudo nesrečo. Se ga pa da premagat..čeprav dolgo traja in zahteva veliko moči

987 mislim, da je to posledica nezaupanja vase, v svoje sposobnosti.
Zdaj ko si v bad fazi, se pol ta slaba mislenost prenese še na prej sicer neproblematična področja.

Tega se zavej. Samo MISLI so slabe..ti si DOBER voznik.
In imaš izkušnje in kilometrino za sabo, ne pusti se zmesti nagajivim (uf in črnim) mislim.

Srečno vožjo! Gasssss..gremo....

987 jaz v tvoje vozniške sposobnosti ne dvomim, pa sem se že vozil s tabo. Stvar obvladaš prav dobro.

Okej moja situacija se malo izboljsuje. Razmišljam o nakupu lastnega avtomobila (zdaj ko imam malo bolje plačano službo). In bom tudi malo povadil tako na izi. Mislim po 8ih letih obnovitev znanja pride se kako prav. O avtu in detaljih pa bom povedal več na kateri od nasih srečanj (bovling, skupini 1 ali 2 ;)