FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni sotrpini!

Naj vam zaupam svojo zgodbo. Pred parimi leti na začetku srednje šole sem trpel za depresijo in bil precej asocialna oseba. Nisem imel prijateljev, nisem se znašel v družbi, bil sramežljiv in prestrašen. Takrat sem se odločil za pot odkrivanja sebe in učenja o vsem možnem (predvsem psihologija,..). Obiskoval sem tudi psihiatra in bil na antidepresivih. S pomočjo knjig in trdega dela sem si zgradil socialno življenje in si uresničeval cilj za ciljem. Na vsake toliko časa, približno na pol leta pa so me prišle pozdravit obsesivne misli. Homoseksualne misli ki pa so ponavadi hitro minile ker jim nisem posvečal pozornosti in v meni niso prebujale nekega velikega strahu. Pred dobrim mesecom se je spet ena od teh epizod ponovila in takrat sem šel raziskovat na internet kaj bi naj sploh to pomenilo. Ugotovil sem da gre za OKM in takrat se je ves cirkus še komaj začel. Začel sem doživljati anksioznost in misli mi kar švigajo. Razmišljam o različnih katastrofalnih scenarijih in rojevajo se mi različna "Kaj če..?" vprašanja. Kaj če se mi utrga? Kaj če nebom moral živeti s to motnjo? Ali je to sploh ta motnja? Ali bom začel izvajati kakšne rituale? Ali še bom lahko sploh užival živlenje in se pogovarjal z ljudmi? Ali bom kos različnim nalogam v živlenju? Ko vidim kaj nevsakdanjega se sprašujem ali je to sploh resnično ali plod moje motnje itd itd. Ob vsem tem doživljam tudi fizične simptome (slabo spim in se hitro prebujam, glavoboli, izčrpanost, poltenje, bolečine v trebuhu in še kaj.)

Ko sem z ljudmi ali se ukvarjam s športom na vse skupaj pozabim in uživam isto kot prej, problem je le ko sem sam doma.
Naročen sem tudi k psihijatru a sem se želel najprej obrniti na vas ker o teh strahovih glede halucinacij in prisluhov mu ne upam povedati, saj ne želim da me čudno gleda in še kam zapre (spet en od strahovov :P).

A je možno da trpim za obema motnjama? Ali pa imam le eno z pridihom druge? :)


Drugače pa pozitiva do konca, jaz sem trdno prepričan da bom premagal in se naučil obvladovati to motnjo ter imel kvalitetno življenje :) Lep pozdrav!

Zdravo,

mislim, da v tvojem primeru ne gre za OKM. Vsiljive misli so posledica tesnobe in s tem povezanih vzorcev razmišljanja "kaj bo, če bo", "ali bom to in to" in podobno. Ruminacija (neskončno premlevanje) teh misli in strahov privede tudi do telesnih znakov, ki jih opisuješ. Ti so le odziv telesa na predolgo trajajočo napetost.
Praviš, da se v družbi sprostiš in pozabiš na težave. To pomeni, da se moraš tudi ko si sam zaposliti z nečim, kar ti bo odvračalo misli. Že osredotočenost na pravilno izvajanje dihalnih vaj, ki poleg vsega pomirjajo, je pri meni včasih koristno. Če to ne deluje, poskusi s kako od metod mindfulness meditiation, pri kateri se zavestno koncentriraš na povsem banalna opravila (npr. pomivanje krožnika) in poskušaš intenzivirati občutke (npr. koncentracija na oblike, način kako se topi in okus koščka čokolade).
Druga stvar pa je seveda soočenje s strahovi in vsiljivimi mislimi, kritična ocenitev njihove objektivnosti in iskanje bolj verjetnih in realnih alternativnih misli. Kognitivno-vedenjska terapija je učinkovita pri tovrstnih težavah in ti priporočam, da si o njej kaj prebereš (obstaja celo knjiga KVT za telebane v slovenščini). Že branje knjige s pravilno naravnanim umom je lahko sproščujoče in pomirjujoče, ker veš, da se izobražuješ z namenom reševanja svojih težav.

Aha. Saj moje razmišlanje poteka trenutno v tej smeri "kaj bo, če bo". Veliko sem prebral o OKM in me je čist vrglo iz tira. Bral sem po angleških forumih in tam ljudje veliko bolj paničarijo kot pa pri nas moram reči.

Sem pa mnenja, da enkrat ko bom lahko z zagotovostjo trdil ali imam OKM ali ne, da bo vsa ta tesnoba izginila. Morijo me vprašanja kot "Kaj če bom imel to in ono obsesijo in kako bom živel takrat?" in podobno. Temu vsemu pa sledijo neskončne ruminacije, ki še vse skupaj samo poslabšajo.

Sem si naročil knjigo KVT za telebane in jo odprtih rok pričakujem. :)

Če prav razumem se pri OKM dogaja da se ti neka misel vsiljuje, v obliki slike ali stavka in te je strah da boš to storil?

Muči me res zadnje dni ta dvom z OKM ves čas sem izčrpan in zaspan glava me boli v prsnem košu čutim napetost nikoli nisem prav sproščen in nič me ne sprosti kot me je to še kakšni mesec dni nazaj. Ob tem vsem pa me spremlja strah da nebo nikoli bolje, da se mi bo zmešalo, da ni izhoda,...itd

Nimam pa drugače nobene misli ali slike ali kar koli katera bi mi delala težavo in dala misliti da bom kaj napačnega storil.

Grozno je, tudi ko sem v družbi ni več isto. Nisem čist skoncentriran na pogovor in hitro odtavam. Če se dogaja kaj zanimivega in napetega mi to zaposli misli in dejansko pozabim na vse skupaj, ampak to je le par ur na dan.

S čim imam opravka? Prosim za pomoč

Še moj zadnji zapis v upanju da mi bo kaj pomagalo ali bo bolje.

Spet nemorem spati, prebudil sem se ves prepoten iz nočnih mor o psihičnih (čustvenih) motnjah. Grozno se počutim, lažem sebi in vsem okrog da je vse okej ko v resnici to ni. Leži mi to z OKM na duši in mi ne da miru...imam željo da bi se nekomu zaupal in povedal a me je strah s komer koli o tem govoriti razen s strokovnjakom in ekranom. Res me je na smrt strah OKM in ne predstavljam si kako bom živel naprej če izvem da jo imam...vse te misli, ta napetost nevem kaj naj s tem. Tuje mi je to, čeprav sem nekoč že čutil podobno napetost a takrat so bili razlogi drugi in sem lahko vplival nanje. Ta občutek nemoči pa me ubija, ko berem zgodbe ljudi ki trpijo za čemer koli še me je samo bolj strah in padam bolj v ta krog strahu. Poskušam z temi tehnikami za obvladovanje GAM in OKM (opazovanje misli, ...) a nič ne pomaga. Mene vseeno muči ta negotovost ali je sploh to to ali pa je to samo napetost ki nastaja zaradi straha pred tem. Tolažim se da me je strah te motnje in da so vsi ostali strahovi ki zdaj na novo nastajajo so produkt te tesnobe in negotovosti, ampak nevem če je to res. Na dnu sem, nevem kako bom zdržal do ponedeljka ko imam termin pri zdravniku. Rabim nekoga ki bi mi pomagal zdržati do takrat. Moram bi se čez vikend udeležiti dveh zabav a ne želim iti, ni mi do zabave ne želim konzumirati alkohola. Trezen definitivno nebom zdržal. Najraje bi si izklopil telefon se zaprl v sobo in gledal v komedije, se poskusil zamotiti in čakal na ponedeljek. Loteva se me občutek da če bi se lahko zjokal bi bilo bolje. Upam da bo čim prej minilo :/


Je to normalno da se mi to dogaja? Se mi meša? Kaj je narobe z mano? Še bom sploh prišel iz tega? Kaj če začnem halucinirat? Kaj če že haluciniram? Kaj če imam prisluhe? Bom še kdaj občutil radost do živlenja ki sem jo? Kaj če nebom moral več uživati v spolnem odnosu z žensko? Kaj če so to obsesivne misli ker o tem razmišljam? Kaj če bom mel obsesivne misli da bom želel komu kaj storiti? Kaj če bom imel obsesivne misli o psihozi? Mimogrede kaj če jo dobim? Kako bom živel s tem? itd itd itd itd

Saj razumete kaj želim povedati...tak je nek vzorec mojih vprašanj in strahov ena asociacija privede na drugo.


Prosim naj mi nekdo odpiše vsaj toliko v tolažbo ali pač za pogovor kar koli. Rabim nekoga da mi stoji ob strani v tem :/  Nočem se več delati kot da nič ni in biti močan želim pomoč in razumevanje...:/


Malo mi je boljše ker sem se razpisal

Pozdravljen Shizo,

kar nekaj časa nisem pisel na forumu pa sem videl da rabiš pomoč. Ko berem tvoje simptome se spomnim sebe izpred 3 mesecev  nazaj ko se mi je po domače trgalo in sem lezel iz ene v drugo obsesijo (da bom nekomu kaj storil, si predstavljal da imam prisluhe da ne bom mogel funkcionirat več med ljudmi, vozit avto itd.) Najhujša od vseh obsesij je bojazen da ne bi nekoga poškodoval ampak se to ne zgodi ker se zavedaš svojega strahu in naj ti povem da nihče z okm- ne stori svojega dejanja ker mi nimamo blodenj. Sam ti predlagam da čim prej začneš jemati ad ( baje je najboljši za okm zoloft) in pomoje tudi antipsihotike ki ti probajo umiriti te dražljaje in reakcije na njih. Antipsihotik sam jemljem torendo pa odlično pomaga za spanje, ke te čisto umiri in ga jemlji pol ure pred spanjem. Nikar ne raziskuj kaj bi lahko po internetu, imaš čisto klasični okm ali obsesivne misli, ki bojo  z zdravljenjem prišle na nivo da boš normalno funkcioniral in spal torej čim prej po zdravila in čim več delaj ali v službi bodi med ljudmi šrižgi radio, ker ko si sam v tišini so misli najbolj strašne. Ta intezivnost bo trajala nekaj tednov in nato se bo počasi zniževala.


Lep pozdrav

Ojla, Shizo,

poznam te občutke in strahove, ki pa jih zdaj v mojem življenju že dolgo ni več... S tem ti želim povedati, da se da to motnjo prav lepo poštimat. Tudi jaz bi (sicer čisto laično) rekla, da tvoja težava ni OKM, ampak anksioznost. Pojavljajo se ti obsesivne misli (ne boj se, ob ustrezni terapiji bodo izzvenele tudi te), ki te poglabljajo v občutenje tesnobe. Strah, ki mora tesnobo vzdrževati. Ti tvoji strahovi so usmerjeni na psihične bolezni (tudi pri meni je bilo tako) in kako bo živeti z njimi ( vsemi tistimi za katere se bojiš, da jih boš šele dobil - poznam tudi to), kako boš deloval, kako te bo obravnavala okolica, skratka, strah pred tem, da je z lepim življenjem konec. Nič od tega ne drži!!! Vem iz lastne izkušnje. Tvoja motnja je anksioznost in čistno nič drugega več se ne bo prilepilo nate. Če bi bil nagnjen h kompulzijam, bi te do tvoje starosti tudi že razvil. Tudi psihotične motnje bi se že prej nakazale, če bi trpel za njimi, tako da vse kar je, je le hud, hud strah pred tem. In ponavljam: z ustrezno terapijo se ga da prav lepo odstranit (jaz imam kombinacijo AD in psihoterapije).
Glede na to, da si zdaj v res težki situaciji, ti svetujem, da se nikamor ne siliš. Če ti ne paše na žurke, res ne pojdi - bo v prihodnjosti še mnogo priložnosti za to, tako da ne boš zdaj nič zamudil, za tvojo psiho je v tem krču to lahko prehudo naprezanje, ki ga res ne potrebuješ. Če imaš kakega dobrega prijatelja, greš lahko na pijačo, na klepet, na šetnjo. Ni se ti treba zapret med štiri stene, a vse tvoje dejavnosti naj bodo bolj na izi. Ponedeljek pa bo kmalu tu. Če ti je težko, se ti tukaj kar razpiši. Vedno se bo našel kdo, ki bo s tabo. Drži se!

Pozdravljen, Shizo -

kot prvo: spremeni si vzdevek, ker tvoji problemi nimajo absolutno nikakršne zveze s shizofrenijo.  :)

Odgovorila ti bom s pomočjo KVT za telebane (citati v poševnem tisku):
Je. Ni nenormalno in sploh ni neobičajno.
Vsiljive misli, podobe, dvomi in vzgibi so popolnoma normalni. Problem je vaša predpostavka, da misli, ki jih imate, niso normalne. Rešitev je, da pustite te misli mimo, ne da bi se zapletli vanje in ne da bi jih poskusili spremeniti, potlačiti ali priganjati.
Vaš problem ni vsebina vaših misli. Problem je vaše prepričanje, da so te misli nenormalne.

Ne, sploh ne.

Očitno te muči OKM - ampak diagnozo ti lahko postavi samo psihiater ali klinični psiholog!

Seveda boš.

Kar opisuješ, nima čisto nobene zveze s halucinacijami. Halucinirat boš začel kvečjemu, če zaužiješ kako halucinogeno substanco - od svojih misli pa gotovo ne.

Ne haluciniraš. Halucinacije so nekaj čisto drugega kot to, kar opisuješ.

Nimaš prisluhov; prisluhi so nekaj čisto drugega kot to, kar opisuješ.

Nobenega vzroka ni, da je ne bi.

Če si v preteklosti užival v spolnih odnosih z ženskami, boš spet, ko se malo pomiriš.

Očitno so res, ja. In z razmišljanjem o njih jih samo krepiš.

NIč, ignoriral jih boš.
Imejte svoje misli za nič več kot le misli
Ena poglavitnih miselnih napak pri obsesivnih problemih je precenjevanje pomembnosti vsiljivih dvomov, misli in podob, ki se čisto naravno pojavljajo v vašem umu. Strokovnjaki za OKM ugotavljajo, da k obsesivnim problemom prispeva troje napačnih razumevanj.
   *   Napačno razumevanje verjetnosti: ideja, da to, da mislite na nek dogodek, poveča verjetnost tega dogodka – na primer: “Če si dovolim predstavljati, kako koga poškodujem, je bolj verjetno, da se bo to res zgodilo.”
   *   Napačno moralno razumevanje: ideja, da to, da vam v um vdira neprijetna misel, razkriva nekaj neprijetnega o vas – na primer: “Če imam misli o tem, kako bom koga poškodovala, pomeni, da sem slab in nevaren človek.”
   *   Napačno razumevanje odgovornosti: ideja, da imeti misli o kakem dogodku pomeni biti odgovoren za to, da se bo zgodil oziroma da preprečite, da bi se zgodil – na primer: “Če imam v glavi podobo, kako bolna ležim v bolnišnici, pomeni, da moram biti bolj na preži za znaki bolezni.”
Vsiljive misli, podobe, dvomi in vzgibi so popolnoma normalni. Problem je vaša predpostavka, da misli, ki jih imate, niso normalne. Rešitev je, da pustite te misli mimo, ne da bi se zapletli vanje in ne da bi jih poskusili spremeniti, potlačiti ali priganjati. Kot pojejo Beatli: naj bo (Let it be)! Več predlogov, kako upravljati svoj um, ne da bi se zapletli z njim, poiščite v 5. poglavju.

Kar opisuješ, nima nobene zveze s psihozo. Opisal si tipične vsiljivke oziroma vsiljive misli.

Opredelite in razumite obsesivne probleme
Obsesivni problemi so v sklopu običajnih čustveno-vedenjskih težav med najbolj onesposabljajočimi. Ljudje z obsesivnimi problemi lahko dnevno ure in ure prebijejo v mučnih mislih in imajo občutek, kot da jih nekaj žene k izvajanju ritualov ali izogibanju določenim situacijam..

Določena stopnja obsesivnosti je popolnoma normalna – približno polovica splošne populacije ima na primer kako reč, ki jo preverja bolj, kot se jim to zdi nujno – recimo, ali so res ugasnili štedilnik ali zaklenili vrata. Obsesivni problemi imajo korenine v normalnih doživetjih, vendar z rituali in izogibalnim vedenjem poslabšajo pogostnost, resnost in trajanje obsesij. Bolj kot se trudite znebiti se dvomov, bolj vam silijo v misli.
V spodnjem seznamu so opredeljeni izrazi pri obsesijah:
   *   Obsesija je vztrajna, nezaželjena misel, podoba, dvom ali vzgib, ki vam vdira v misli in sproža neugodje. Za obsesije rečemo, da so dosegle stopnjo “psihiatričnega problema”, ko povzročajo znatno mero neugodja, vas ovirajo v življenju in so prisotne več kot uro na dan.
   *   Preokupacija pomeni, da ste povsem prevzeti z nečim, kar vas teži in vam ne gre iz glave. V tej knjigi se osredotočava na preokupacije z videzom in zdravjem. Preokupacije so navadno rezultat tega, da redno osredotočate svojo pozornost na idejo (kot je “resno sem bolan” ali “odvraten sem na pogled”) ali dvom, ki vas spravlja v neugodje. Preokupacije so podobne obsesijam v tem, da se jih jemlje kot problematične, ko vam povzročajo znatno neugodje, vas zelo ovirajo v življenju in trajajo dlje kot uro na dan.
   *   Kompulzije, pravimo jim tudi rituali, so dejanja, ki jih lahko izvajate v odziv na svoje obsesije ali preokupacije, a vam v življenju kaj prida ne pomagajo. Kompulzije se lahko kažejo v vedenju in jih je moč opaziti (kot je preverjanje ali umivanje rok) ali pa jih izvajate v mislih (si na primer v glavi ponavljate kako frazo). Navadno so kompulzije poskusi, da bi se znebili misli, podobe ali dvoma, lahko so poskus zmanjšati nevarnost ali poskus zmanjšati nelagodje.
   *   Izogibalno vedenje so reči, ki jih počnete, da bi se izognili sprožanju svojih obsesij ali preokupacij. Pri vas je to morda izogibanje vožnji, izogibanje obiskom v bolnišnici ali izogibanje temu, da bi vas videli v močni svetlobi.
Rituali in izogibalno vedenje so tisto, kar drži obsesivne probleme pri življenju. K temu dodajte še katastrofiziranje (glejte 2. in 9. poglavje), negativna čustva (poglejte v 6. poglavje) in izkrivljeno pozornost (5. poglavje), pa imate anatomijo obsesivnih težav.

Še nekaj:
Katerimi tehnikami konkretno? Namreč: vsiljive misli, podobe in dvomi lahko postanejo še hujše, če se ukvarjaš z njimi. Zato nekatere klasične KVT-tehnike pri OKM ne pridejo v poštev oziroma lahko z njimi stanje še poslabšaš! To je eden od vzrokov, zakaj ti mora diagnozo postavit strokovnjak, ne kar sam ali drugi tukaj na forumu.
Pri OKM se ne osredotočaš na vsiljivke, ampak se naučiš, da tem svojim mislim ne posvečaš pozornosti. Pozornost namenoma obračaš stran od svojim misli in mentalnih podob - temu se reče namerna nepozornost in ni isto kot potlačevanje misli in občutkov. Pri potlačevanju svoje misli zanikaš in bežiš pred njimi, pri namerni nepozornosti, pa - nasprotno - ne bežiš pred njimi in ne zanikaš njihovega obstoja, ampak jih namerno pustiš, da majo svoj žur, medtem ko ti počneš karkoli drugega. Sliši se nemogoče, ampak da se naučit in ni tako težko. Najbolj se pri tem obnese mindfulness oziroma po slovensko zavestno osredotočanje (pri nas se izraz napačno prevaja tudi kot čuječnost).
Tu imaš še en odlomek o tem:

Zavedajte se sveta okrog sebe
Meditacija z zavestnim osredotočanjem, ki se običajno povezuje z zen budizmom, je v zadnjih nekaj letih postala priljubljena kot tehnika spoprijemanja z depresijo in obvladovanja stresa ter kronične bolečine. Podatki kažejo, da lahko meditacija z zavestnim osredotočanjem pomaga zmanjšati možnost povrnitve težav, kot je depresija, kar vam dodaja še eno orožje v orožarno za spopad s čustvenimi problemi.

Bodite prisotni v sedanjem trenutku
Zavestno osredotočanje je umetnost navzočnosti v sedanjem trenutku, brez presojanja svojega doživljanja. Proces je tako preprost – in vendar tako zahteven. Ohranjajte svojo pozornost osredotočeno na trenutek, ki ga prav zdaj doživljate. Vzdržite se presojanja svojih občutij, mišljenja in čutnih zaznav. Preprosto opazujte, kaj se dogaja okrog vas, v vašem umu in v vašem telesu, ne da bi karkoli počeli. Samo spustite v zavest vse, kar se dogaja.

Literatura o zavestnem osredotočanju govori o tem, kako vaš um skoraj mehanično tvori sodbe o vsaki od vaših izkušenj in jih pri tem označi kot dobre, slabe ali nevtralne – odvisno od tega, kakšno vrednost jim daste. Največ vaše pozornosti dobijo reči, ki v vas porajajo dobre ali slabe občutke, za nevtralne pa se lahko ne zmenite ali pa jih odpravite kot dolgočasne. Meditacija z zavestnim osredotočanjem spodbuja zavedanje o sedanjem trenutku z nekultiviranim umom, opazujoč celo na pogled vsakdanje stvari brez presojanja. Celotna izkušnja je malce podobna občutku, kot da prvič zrete v svet.

Ko srečate koga, ki ga poznate, ga poskusite pogledati z novimi očmi. Odložite svojo predhodno vednost, izkušnje in mnenja. To lahko poskusite tako z znanci kot z ljudmi, ki jih zelo dobro poznate, kot so svojci in bližnji prijatelji.

Poskusite vaje v zavestnem osredotočanju, ko ste na deželi ali ko hodite po ulici. Naj vam bo okolica domača ali ne, poskusite videti nadrobnosti sveta okrog sebe z novimi očmi.

Pustite misli mimo
Veščin zavestnega osredotočanja se lahko naučite in jih uporabite za spoprijemanje z neprijetnimi mislimi ali telesnimi simptomi. Če imate, na primer, socialno anksioznost, lahko razvijete sposobnost usmerjanja pozornosti stran od svojih tesnobnih misli.

Opazujte vlak, ki pelje mimo
Predstavljajte si vlak, ki pelje mimo postaje. Vlak predstavlja vaše misli in občutke (vaš tok misli). Vsak vagon naj bo ena ali več specifičnih misli ali občutij. Predstavljajte si sebe, kako opazujete mimovozeči vlak, ne da bi skočili na katerikoli vagon. Sprejmite svoje bojazni o tem, kaj drugi ljudje nemara mislijo o vas, ne da bi jih poskusili potlačiti ali se zaplesti vanje. Preprosto jih opazujte, kako potujejo mimo vas kot vlak mimo postaje.

Stojte ob robu ceste
Še ena različica te vaje je, da si predstavljate, kako stojite ob robu zmerno prometne ceste. Vsako vozilo, ki se pelje mimo, predstavlja vaše misli in občutke. Samo glejte, kako avtomobili vozijo mimo vas. Opazujte in sprejmite jih v mimohodu. Ne poskušajte štopati, preusmerjati prometa ali kakorkoli vplivati na avtomobile.

Razločujte, kdaj naj se ne poslušate
Da veste, kdaj vaše misli najbrž niso prav koristne ali zelo realistične, je ena od resničnih koristi, ki jo imate od razumevanja vpliva čustev na mišljenje. Zavestno osredotočanje pomeni tudi, da se naučite doživljati svoje misli, ne da bi presojali o njihovi resničnosti.
Kadar ste čustveno vznemirjeni, so mnoge od vaših negativnih misli popačene in nekoristne. Zato je veliko bolje za vas, če nekatere svoje misli prepoznate kot simptome oziroma rezultat danega čustvenega stanja ali psihološkega problema in jih pustite mimo. V 6. poglavju piševa o kognitivnih posledicah čustev, tam sva opisala tipe čustev, ki lahko nastopijo kot posledica vašega počutja.

Če postanete bolj domači z mislimi, ki vam rade padejo v glavo, ko vas dajejo slabo razpoloženje, tesnoba ali občutki krivde, jih boste lažje prepoznali kot misli ter jim pustili priti in oditi, namesto da bi jih vzeli kot dejstva. To vam da še eno veščino: da obvladujete svoje negativne misli.

Osredotočite se na dnevna opravila
Če postanete pozornejši pri majhnih vsakodnevnih opravilih, boste utrdili svoje veščine zavestnega osredotočanja. Pravzaprav lahko vse, kar v teku dneva počnete, opravite s povečanim zavedanjem. Premislite, na primer, o tem:
   *   če se osredotočite na umivanje, boste proces polneje doživeli; bodite pozorni na vonj mila, temperaturo vode in premike svojih rok;
   *   z osredotočanjem na hranjenje vam bo jed bolj v užitek; upočasnite hitrost, s katero jeste, in posvečajte pozornost teksturi hrane, prefinjenosti okusov in videzu obroka.

Tolerirajte vznemirjajoče podobe in neprijetne ideje
Določene psihološke probleme – na primer depresijo in anksioznostne motnje, kakršna je OKM – redno spremljajo nedobrodošle, begajoče podobe ali misli. Depresivni ljudje lahko imajo ideje o tem, da bi se poškodovali, ali pa jih celo obhajajo močne vizualne podobe, kako to naredijo – tudi ko nikakor nimajo resnih samomorilnih namenov. Te misli so, razumljivo, zelo mučne in ljudi lahko skrbi, da so znak realnega tveganja. K sreči ni pogosto tako: večina teh misli je zgolj neprijeten stranski proizvod depresivnega razpoloženja. Ni težko napačno razumeti te podobe in misli kot nevarne ali zlovešče. Če pa se jih naučite videti take, kot dejansko so – samo neprijetni simptomi depresije ali tesnobnosti – bodo manj strašljive.

Ljudje z OKM (več o tej motnji je v 13. poglavju) pogosto doživljajo vsiljive misli ali podobe. Vsebina teh misli in miselnih slik je lahko močno različna, a kot po pravilu vsebujejo poškodovanje ljudi, ki jih imate radi, ali ravnanje na način, ki dramatično krši vaš moralni kodeks. Tudi drugi čustveni ali anksioznostni problemi lahko porajajo vrsto strašljivih idej in podob. Nekatere klasične so:
   *   da v javnosti izgubite nadzor nad svojim mehurjem in črevesjem,
   *   da bleknete kaj resnično žaljivega,
   *   da se spolno neprimerno vedete,
   *   da se vržete pred vlak,
   *   da lahkomiselno drvite z avtom,   
   *   da poškodujete kako žival,
   *   da poškodujete sami sebe ali koga drugega,
   *   da v javnosti doživite panični napad,
   *   da sprejmete slabo odločitev, ki ima nepopravljive posledice,
   *   da ste grobo zavrnjeni ali ponižani,
   *   da doživljate misli in podobe o smrti ali nasilju (do sebe in drugih).

Če doživljate take nepoklicane pošastne miselne vsebine, je zelo razumljivo, da se jih hočete znebiti. A bolj kot se jih skušate znebiti, bolj vas grabijo – to je tipično zanje. Tako je zato, ker vas v poskusih, da bi te nedobrodošle misli odstranili, se jim izognili ali jih normalizirali, žene eno osnovno pravilo:
“Ne smem imeti takih misli; nesprejemljive so in pomenijo nekaj groznega.”
Ko se trudite preprečiti ali odstraniti določeno misel, nanjo v bistvu nevedoma usmerjate še več pozornosti. Če na določene vrste miselnih vsebin gledate kot na tabu, vas je še bolj strah, da se bodo pojavile. Paradoksalno s tem povečate pogostnost teh vsiljivih podob in misli – in poleg tega iz njih naredite še večjo motnjo, na katero se odzivate s še več vznemirjenja. Vsakdo ima kdaj pa kdaj vsiljive misli in slike. Tudi če niste v psihološki ali čustveni stiski kakršnekoli vrste, niste imuni na občasne priskutne mentalne podobe. Vendar so ljudje brez anksioznosti ali depresije sposobni bolj zlahkoma odpraviti misel ali sliko kot sicer neprijetno (ali celo šokantno), a v končni fazi povsem nepomembno. Neprijetne misli lahko začnete tolerirati tako, da privzamete tole stališče:
“Ne maram teh misli, vendar niso nenormalne ali pomembne. Ničesar ne povedo o meni.”

Vedite, da je misel samo misel
Ker vam je vsebina teh vrst misli tako odvratna, se vam lahko zdijo grozno pomembne. Morda predpostavljate, da pomenijo, da ste bolj zmožni storiti kako nagnusno dejanje ali da se bo zato, ker ste jih imeli, zdaj bližnjemu zgodilo nekaj strašnega. Točneje: te vrste misli zgolj odsevajo, kar vam je pri srcu in dragoceno. Mučijo vas misli, ki so ravno nasprotne vašemu resničnemu značaju in vrednotam – kar je precej kruto.

Poskusite gledati na vsiljive misli in podobe kot na “budne more”. Kadar imate priskutne sanje, se jih najbrž precej hitro otresete, ker pomislite samo: “Fej! No ja, samo grde sanje so bile”. Vsebine teh sanj verjetno ne jemljete kot resnične. Napravite enako z neprijetnimi podobami, ki vas obidejo, ko ste budni. Samo zato, ker ste budni, niso prav nič bolj veljavne ali pomembne.

Čeprav so nekatere misli in podobe neprijetne – jih lahko prenesete. Ko dvigate svojo toleranco do nezaželjenih mentalnih podob, hkrati manjšate svoj strah pred njimi. Nič ni narobe, če vam določene vrste misli niso všeč, le ne pozabite, da niso nič več kot misli.

Pustite, da nedobrodošle misli ugasnejo same od sebe
Zaskrbljujoče in vznemirjajoče misli in podobe ne trajajo večno. Če ne boste ničesar storili, bodo sčasoma zbledele. Kot sva že omenila, poskusi, da bi kontrolirali nezaželjene misli, le redkoma dolgo zdržijo. Ključ je v tem, da obravnavate te misli, kot da so popolnoma nepomembne. Kadar vam je kaj le malo ali sploh nič pomembno, se za to ne zmenite ali mu namenite le malo pozornosti. Namesto da se borite proti tem trivialnim (čeprav mučnim) mislim, ne storite ničesar. Snemite boksarske rokavice in preprosto pustite, da vam um naravno zdrsne k drugim, nevtralnejšim podobam in mislim. To se sliši precej preprosto in enostavno, vendar zna biti kar težko. Vaši občutki tesnobe, gnusa ali groze vas lahko silijo k ukrepanju. Uprite se tej nuji.

Poskusite takole:
   *   Naj se nezaželjene misli odvijajo v ozadju, kot da so samo hrup. Glejte nanje kot na statični šum na radiu ali ulični hrup na drugi strani okna. Lahko jih sfilitrirate in se osredotočite spet na svoje opravilo.
   *   Zaposlite svoj um s čim drugim, bolj zanimivim ali privlačnim. Dvignite telefonsko slušalko in opravite nekaj pomembnih klicev, rešite križanko ali pojdite na sprehod.
*   Pospešite svoj srčni utrip. Tek, šport ali energično sesanje vam lahko pomagajo olajšati tesnobo in razjasniti misli.

Ko boste nezaželjenim mislim namenjali manj pozornosti, boste najbrž ugotovili, da vaša sovražna čustva do njih postajajo manj intenzivna. Sčasoma vam bo mnogo lažje preprosto pustiti mislim, da ugasnejo, saj boste že zmanjšali njihov čustveni učinek.

Lahko da vas bo mikalo prositi prijatelje (ali celo svojega KVT-terapevta) za zagotovilo, da vaše misli niso nevarne. To znajo biti spolzka tla, saj s tem nezavedoma jačate strah in netoleranco do nezaželjenih miselnih vsebin. Namesto da sprašujete po zagotovilu, se spomnite, da je treba misli te sorte obravnavati kot nepomembne. O nepomembnih rečeh pa najbrž ne tuhtate in ne govorite brez prestanka – torej tega tudi zdaj ne počnite.


Upam, da bo tole pomagalo preživet do ponedeljka.  :)

Trina :oki:
Tale odgovor sem še sama z zanimanjem prebrala.

Trina  :oki: res si super napisala. In ob tem sem ugotovila, da tudi mene muči OKM, ker sem svoje misli prepoznala v kar nekaj primerih.  :D
Shit...

Tudi jaz sem se prepoznala kar v nekaj primerih Slavka :kiselnasmeh:

Iz srca hvala vsem za pomoč!

Redondo popolnoma se najdem v tvojem postu...čist isto se meni dogaja razen da so moje glavne obsesije glede psihičnih bolezni :/.

Ne morem verjeti da je človek lahko tako nemočen. Na zadnje ko sem se zdravil pri psihijatru sem dobival Zoloft in neke antipsihotike samo mi ni nikoli podal diagnoze za kaj dobivam te stvari. Bil sem pred dobrim mescem pri njem in mu povedal za te homoseksualne vsiljivke nisem mu pa povedal da me to najmanj od vsega muči in da me je bolj strah OKM. Vprašal me je če čutim anksioznost in sem mu odgovoril da ne. Rekel je da sem nagnjeni k obsesivnemu razmišljanju in ruminiranju samo da ŠE kao nimam te motnje in če bom pustil vse skupaj na miru je tudi nebom dobil. Ta stavek pa me je "ubil" - prestrašil do konca in dober mesec dni kasneje sem tu kjer sem. Zdaj je dokaj dobro ker sem koliko toliko spočit samo vem da me čez dan čaka spet ta mora.


Trina hvala za trud! Cenim to. :)
Poskusil sem z tehnikami za GAM ko se mi je pojavila kakšna katastrofalna misel da sem si rekel zavestno tako hudo pa že nebo in podobno. Bom poskusil s temi tehnikami za OKM preživeti dan.

Bral sem po forumu da vas je veliko prebolelo OKM. Kako dolgo pa traja to prebolevanje in si spet enak ko preboliš in ali se še pojavi kdaj OKM? Je možno da se poslabša kljub zdravljenju in ti onemogoči normalno življenje? Kakšno zdravljenje je najboljše?

Shizo pozdravljen!  :)

Tudi jaz imam OKM, pa še anksioznost za povrh. :o
In, ja je zelo zoprna zadevica, ko se zdi da se nam bo zmešalo.
Da se ne bomo mogli obvladat, pa še razne vsiljivke do ljudi, ki jih imamo radi.
Predvsem te so bile zame najhujše, nikakor nisem mogla tega razumet.
Ampak se da premagat, močno omilit.
Jaz sem jemala Zoloft in mi je zelo pomagal. Pa sama sem se zelo angažirala.
Vpisala sem se na jogo, izvajala dihalne vaje, psihoterapija, brala knjige,
pozitivne afirmacije. Pa nikar se ne izolirat od sveta, ljudi. Še vedno zahajaj v družbo in
se potrudi, da boš delal stvari, ke so te prej veselile.

Je pa tudi res (iz lastnih izkušenj), da ni rečeno, da bodo te misli popolnoma
izzvenele. Bodo pa prav gotovo zgubile na moči, intenziteta bo padla, in te
ne bodo več tako zelo okupirale.
Kar naenkrat se boš zalotil, da pa na neko obsesijo nisi pomislil kar nekaj časa. :jok:

Želim ti vse dobro in pogumno v napad nad OKM. :oki:

P

Nekako nimam težav s temi mislimi, zaradi mene naj so. Bolj me muči ta strah ki zaradi le teh misli nastane in ta občutek da se ti bo zmešalo :S. Grozno. Zato verjetno prej nisem nikoli imel nobenega izbruha ko so se mi pojavile homoseksualne misli, ker jih nisem resno jemal in so čez čas izginile. Bili so takrat dvomi glede spolne usmerjenosti in ali me sploh ženske privlačijo itd a nisem resno jemal. Mislil sem da je to pač obdobje ali pa da imam zmanjšani libido ali kaj koli in se nisem preveč s tem ubadal in tako je vedno izginilo čez nekaj časa. Pomoje če zdaj nebi šel raziskovat na internet in nebi ugotovil da je to OKM bi isto bilo.

Zdaj poskušam že ves dan počasi ignorirati te misli, ko se pojavijo jih pustim naj so tam in ne odgovarjam na njih. Do sedaj se kar dobro počutim razen da sem izčrpan zaradi slabega spanca. Bomo videli kako bo koncem dneva, odločil sem se da se bom udeležil zabave danes samo nebom konzumiral alkohola :). Gremo v boj!

Novice z moje strani.

Ne morem verjeti kakšno spremembo je naredila ta tehnika KVT. Čist drugače se počutim. Napetost je izginila, glava me več ne boli, vsi fizični simptomi so izginili razen za spanje še nisem prepričan, saj je za mano neprespana noč zaradi zabave in sem spal le 3 ure. Počasi se odpravljam na tek, zvečer pa na kakšno pijačo malo za sproščanje in potem v posteljo gledat kakšen dober film :) Razmišljam da bi spil kakšen čaj ali kaj koli da bi laže zaspal, ker se mi je bioritem zdaj čist uničil v tem mesecu.

Dvomi se še mi pojavljajo vendar ker se na njih ne odzivam nimajo takšne muči, le manjši strah začutim ki pa izgine. Zanima me kako bo ta tehnika vplivala na moje življenje ko prebolim to obdobje, ker tudi ko sem bil v tistem kao svojem duševnem miru se je pojavil vsak dan kakšen dvom v samega sebe.

Nekaj današnjih strahcev oz dvomov : Kaj če se mi zaradi tega ker nisem spal celo noč utrga in začnem halucinirat ali dobim psihozo? Kaj če zato ker tako optimistično pišem o težavah me udarijo le te nazaj in še močneje? Kaj če nebom sposoben več trezno razmišljati? Kaj če bom kdaj v prihodnje slaba oseba in se bom nesrmano obnašal? Kaj če ne uporabljam pravilno KVT in se napačno lotevam zdravljenja in bo zato izbruh še močnejši?

To jih je nekaj iz zbirke ki pa jih veselo odbijam oz sprejmem in ne ruminiram naprej :) Upam da bo vedno bolje in da se ne zgodi kaj groznega :)

Zanima me pa kaj so kompulzije pri tej obliki OKM ker jaz jih pri sebi nezaznam :)

Super :oki:

Vse odgovore na današnja vprašanja boš dobil v knjigi, ko jo dobiš, tudi glede pravilne uporabe KVT tehnik. :)

Glede kompulzij pa: ni nujno, da jih imaš, te mučijo pač samo vsiljive misli. Kompulzije oziroma rituali sicer niso samo dejanja, h katerim se človek čuti prisiljenega, ampak tudi misli, ki si jih mora nujno ponavljat.

Uživaj  8)

Glih sem prebral na svojem emailu da bo jutri knjiga dostavljena. Se je že veselim :).

Malo update stanja : Včeraj preživel super dan, večer si skuhal čaj in gledal Možje v črnem na Pro7  ;D. Ob pol 10 sem že zaspal in spal vse do 11 dopoldne. Obsesije glede psihičnega zdravja počasi izgubljajo svojo moč oz jih skoraj da ni več. Ostajajo pa druge ki pa jih pridno odbijam in upam da izginejo :). Neke anksioznosti glih ne čutim več. Le tu pa tam ob kakšni obsesiji ki pa zaradi ignoriranja hitro izgine :). Zjutraj je bilo sicer malo težje ampak je pa zdaj že veliko bolje :)

Imam pa eno vprašanje za vse vas. Kako to da mi že s pomočjo tako preproste tehnike gre na bolje, nekateri pa to dosežejo komaj po uporabi velike doze zdravil? So mogoče različne oblike te motnje in so nekatere hujše kot druge ali v čem je trik? Bi bil zelo hvaležen če dobim odgovor :)

Vrnil se od psihijatra in počutim se grozno :/ prestrašil me je po zadnjem vprašanju ki sem mu ga postavil.

Vprašal sem ga po diagnozi kaj mi sploh je? Če imam OKM ali ne?

Pa mi je rekel da tako že preveč vem in da mi nebo nič drugo povedal ker se bom potem še bolj obremenjeval. Rekel mi je da mi reče samo to da sem preveč s sabo obseden in mi dal nasvet da se naj poskusim osredotoči na dogajanje okrog sebe in druge ljudi in jih naj opazujem in vprašam kaj je njih strah in se poskušam zamotiti s čim več dejavnostmi.

Ko sem mu razlagal da berem KVT za telebane mi je branje stvari o psihologiji odsvetoval, češ da tudi študentje medicine ko berejo o kateri bolezni si najdejo vse mogoče simptome in zbolijo za le to boleznijo. Mogoče je s tem mislil da naj ne berem ker bom dobil kakšne nove obsesije?

Strah me je :S nevem kaj je s tem vsem mislil :S
Naslednje srečanje imam komaj čez mesec :S

Aja pa še to. Rekel mi je da ko bom prenehal biti tako tekmovalen in nebom več želel vsega premagati bodo moje težave izginile.

Shizo,


to je res več kot bereš več simptomov si boš našel saj si boš začel namišljati stvari. Stvar je preprosta imaš obsesivne misli, ki spadajo v okm-motnjo in ne vem zakaj se tako bojiš saj je večina ljudi šla skozi to in danes normalno živi in dela, sam sem bolje kot nazačetku vendar se mi je v nekaj zadnjih dnevih ko sem zbolel stvar zopet poslablšala. Kakšno tehniko praviš da si ti uporabil da ti je bilo hitro bolje.

Ignoriral sem te svoje misli oz vprašanja ki se mi vsiljujejo. Pustil sem jih da so tam in se nisem naprej obadal z njimi. Poskusi upam da ti bo pomagalo :)


Zakaj se bojim? Po tem pogovoru sem dobil občutek kot da vse kar že vsa ta leta počnem je narobe in da mi samo KVT nebo pomagal ampak sem nekaj porinil v svojo podzavest in to mi povzroča težave.

Sicer pa zdaj po prespani noči je bolje, bomo videli kako bo čez dan :).

Kako pa tebi gre? Kaj te muči? Kako živiš? :)

Update stanje:

Čist sem v k***** po domače povedano. Čustva in misli mi švigajo. Nevem če še sploh imam kakšne obsesije, trenutno sem bolj v neki depresiji ali kaj bi temu rekel. Strah me je svojih čustev, misli in notranjosti, strah me je biti sam. Mislim da počasi razumem ta nasvet glede tekmovalnosti in da naj postanem manj tekmovalen. Ko se prepustim vsemu temu dogajanjo v sebi in ga ne poskušam nadzirati ter grem s tokom kot se reče mi je lažje in imam nek občutek miru in tišine v sebi, seveda ob tem vsem nesmem biti sam in v hiši. Nevem mogoče se mi vse to dogaja zaradi tega ker sem dejansko trenutno brez cilja v življenju. Pavziral sem študij z namenom, da bi šel na en Euro trip ali kaj podobnega pa mi to ni uspelo. Nisem našel službe in tako preživljam dneve v samoti ker prijatelji in prijateljice vsi študirajo in so po šolah. Jaz pa si nimam kaj za začeti, skačem od računalnika do televizije in sem jezen sam nase in sit vsega, nič mi več neda zadovoljstva in tako se porodijo ta vprašanja zakaj me nekaj sploh osreči in spravi v dobro voljo in kaj če bom se tudi tega enkrat naveličal? Kaj mi preostane potem?
Skušam slediti nasvetu da naj se pogovarjam z ljudmi in se pozanimam o njihovih željah,strahovih itd. Fak spet začutim to tekmovanje. Katero vprašanje bo pravo? Kaj naj rečem da si bova s to osebo bliže? Kaj je prav in kaj ni? itd itd.
Zakaj nebi moral enostavno uživati v komunikaciji brez neke tekmovalnosti in želje nekaj iz tega pridobiti?
Na trenutke se mi zdi vse tako težko, celo razmišljati ampak le na trenutke potem ta občutek spet izgine. Všeč mi je pri alkoholu da se vse enostavno izklopi in si na nekem avtopilotu oz deluješ brez nekih misli in dvomov, delaš enostavno kar želiš in kar ti paše. Zakaj se to neda doseči ko si trezen?  Ko sem bil še "pošlihtan" sem se z lahkoto z vsem tem spoprijel, zdaj pa malo težje ampak zahvalujoč temu zdaj vidim svoje napake, ki bom jih poskusil v prihodnje odpraviti. Drugače pa mi v življenju nič ne manjka, imam vse kar si človek pri teh letih lahko želi (vsaj človek mojega karakterja, verjetno si drugi želijo druge reči) le nekako brez cilja sem, zabušant in (pre)velik žurer.


Malo sem se na široko razpisal, upam da si bo kdo vzel čas in prebral. Res si želim s kakšno starejšo in zrelejšo osebo pokomentirati o čem takšnem. Zanima me vaš pogled iz vašega stališča :)

men se zdi, da je vse tole (čeprav je zdej muka, verjemi, vem!) prav pozitivno zate, za tvojo osebnostno rast (če lahko tako rečem) ... tako se mi zdi že ko berem tvoje zapise ... to stanje v katerem si, te je potisnilo v razmišljanje ... večinoma so težave (tako fiz. kot psih.) opozorilo, da je cajt, da nekej spremenimo v našem načinu življenja ... zdej si nekak bolj sam s sabo, s svojimi mislimi, kar zna bit mučno, če tega človek ni vajen, ampak poskusi si to razložit kot nekaj dobrega zate, iz tega lahko potegneš nekej izredno pozitivnega - osebni napredek ... vzem si cajt zase, ne se obremenjevat, če samo posedaš in se prestavljaš iz računalnika do TVja, mogoče v tem cajtu prav to rabiš ... tud cajt za fax in delo bi pršu, ko boš pripravljen na to odločitev ... trenutno se mi pa zdi pametno (meni osebno, to so pač laični nasveti, sej veš), da malo zmanjšaš žuranje in s tem tudi pitje alkohola ... s cajtom boš videl, da se da v treznem stanju tud doseč marsikater občutek, ki ti je poznan iz opitega stanja

o psihoterapijah si kaj razmišljal? ker psihiatri nimajo velik cajta na enga pacienta in zato se z njim ne da nič konkretno obdelat ... pri terapevtu imaš pa okvirno 1h in se lahko določenim problemom, mislim, čemerkoli pač, globje posvetiš ... na dolgi rok je to itak najbolj učinkovito!

Razmišljam o psihoterapiji in si jo želim. Moj doktor ima naziv pedopsihiater psihiater in psihoterapevt. Rekel mi je da za 1x ker nisem študent in je samoplačniško ter tudi on trenutno nima časa da naj ostane tak da se dobivava 1x mesečno. Kasneje z oktobrom ko pa bom začel študirat pa naj bi začela bolj pogosto se dobivati in izvajati psihoterapijo. Po eni strani mu zaupam ker imava zdaj res že neko zgodovino za sabo spet po drugi pa imam nek dvom ob njem, nevem zakaj ampak nekako pač 6 čuti ali kaj bi rekel.

Mogoče imaš prav, ampak mene je strah življenja. Ne življenja kot življenja ampak pač tega odraslega normalnega življenja, kjer je vse rutinsko (postelja,služba,delo doma,postelja ali nekaj podobnega). Vem da ni to vse in da se marsikaj dogaja vmes samo vseeno. Nevem najboljše bo res da se prepustim pa kar bo pač bo :)

spremenil nick, vidim :)

razumem kaj misliš, ampak dejansko res ni vse sama rutina, razen, če se človek pusti temu toku delo-dom-delo-dom...

letos nimaš statusa študenta, ok, si pa verjetno brezposelna oseba, a ne? tud s tem statusom imaš določene ugodnosti, samo pozanimat se je treba

Malo spremembe ja ;D

Mislim da si imela prav glede tega da je to del neke rasti. Soočiti se moram s problemi pred katerimi ves ta čas bežim (odgovornost za svoja dejanja, izbira študija,...) in počasi odrasti. Predolgo se že borim da bi ostal Peter Pan ;D. Težko se je odločiti za nek študij če te vsak mesec druge stvari zanimajo. Kako se odločiti in kako bom vedel kaj bo pravo zame? Reševal sem že razne osebnostne teste na podlagi katerih bi si izbral študij pa se nekak ne najdem v opisu osebnosti in niti v karierah ki so bile podane. Mogoče se zdaj po tej krizi do konca razvijem :P in bo potem drugače :). Mislim pa da bom preživel kar koli že pač bo :)

Odpravljam se spat v svojo posteljo v teh čudnih mrzlih že skoraj poletnih dnevih ;D in po dobrem mesecu neprespanih noči spet uživam v vsej radosti spanja ;D

Malo sem si vzel čas za oddih od mestnega življenja in odšel na vas k starim staršem. Pomagam malo pri kmečkih opravilih in podobno. Stanje se je izboljšalo in se ne počutim več tako slabo kot se sem, edino nek strah se me loteva po par krat na dan včasih brez razloga včasih pa ga kakšna misel ustvari. Včeraj sem recimo imel nočne more o šizofreniji in me je zjutraj bilo malo strah. Čez dan pa pa spet kaj drugega. Pomoje ni tako hudo da bi moral na kakšna zdravila ali kaj koli. Rad pa bi poskusil s kakšno psihoterapijo.

A mi lahko malo več poveste o teh terapijah? Kaj tam počneš in kaj te učijo? Ter mi kakšnega dobrega strokovnjaka predlagate :)

Lep pozdrav!

Pa kaj je pravzaprav to GAM? Kratica vsekakor, ampak nikjer ne najdem nobene razlage. Sem vsepovsod iskal. Striček gugelj pravi, da so to ženske noge. Ampak to najbrž ne bo.

Poni

GAM je kratica za "generalizirano anksiozno motnjo" poni.

http://www.pfizer.si/index.asp?id=02.02.06

Ja, seveda, pa še čisto na začetku seznama podforumov je, jaz pa nisem opazil. Ja, s kraticami imam itak težave.
Hvala, Slavka.

Danes bil pri svojem zdravniku. Počasi se stanje izbolšuje, nekako sva ugotovila da je vzrok za izbruh teh misli ta moj način življenja - užitek prvo potem pa delo. Dogovorila sva se da se morem naučiti biti vztrajen in se začeti odrekati užitkom.

Doma sem povedal za svojo bolezen tudi staršem, ki pa je nikakor ne razumejo in si celo mislijo da imam res halucinacije itd. Obažlujem to dejanje in sem žalosten zaradi tega.

Obsesivne misli me napdajo še vsak drugi dan recimo in še to le za kratek čas. Se pa spreminjajo, včasih so o šizofreniji spet drugič o tem ali sem slab človek pa spet tretjič ali bom zadovoljen v življenju in podobno.

Včeraj večer me je začela loviti OKM o šizofreniji in danes sem naredil nekaj neumnega. Šel sem brat ali obstaja povezava med OKM in šizofrenijo in prebral da ja. Zdaj sem ves iz sebe in se bojim da bom dobil kdaj šizofrenijo in bo mojega življenja konec :(

take misli so pri OKM pogoste in niso nič nenavadnega. razmišljaj v smeri: če razmišljaš o tem, to v ničemer ne vpliva na to, ali boš shizofrenijo dobil ali ne (veliko bolj verjetno je, da ne) in ti zgolj povzroča nepotrebne skrbi. s shizofrenijo se boš ukvarjal ko ali če jo boš dobil, sedaj lahko narediš kaj v smeri preventive, to pa je seveda psihoterapija, zdrav življenjski slog (predvsem prehrana: omega-3, cink in vitamin D - slednjega si lahko izmeriš).
meni so prvo (napačno) diagnosticirali shizofrenijo in me je potem naslednji zdravnik, ko sem šel po drugo mnenje, pomiril, da se da tudi s tem živeti. marsikaj se da tudi s prehranskimi dodatki rešit oz. močno omilit težave, morda bom kdaj napisal kaj tudi o tem, sedaj sem pisal bolj o depresiji in anksioznosti. zdravila so pa tudi vsako leto boljša. sploh pa se da shizofrenijo zaznat že kako leto ali več mesecev prej pred pojavom akutne psihoze (sicer to zaznavanje ni najbolj zanesljivo, vendar bolj v smeri, da odkrijejo koga preveč kot pa koga premalo), tako da se da pol preprečit najhujše.
če pa ti gre itak na boljše, potem ne skrbi, to je dober znak. eden od dejavnikov tveganja pri razvoju shizofrenije je tudi stres - s terapijo pa se ga boš naučil obvladovati.

Zgodilo se mi je nekaj groznega!!

Danes sem ves dan že iz sebe zaradi strahu. Boli me v pljučih, pečejo me oči, omotičen sem in spi se mi.

Prej sem bil zunaj s prijateljem ter sva se dogovarjala da bi šla večer enkrat po 9 uri tečt. Nato sem jaz rekel da so zdaj dnevi vedno krajši in da bo takrat že tema. To pa sem rekel zato ker sem dobil misel da sem se z nekom o tem pogovarjal, čeprav se nisem oziroma se mi zdi da se mi je to sanjalo in zdaj me muči spet vprašanje ali dobivam šizofrenijo, da imam že blodnje itd. Strah me je, zelo me je strah. Ne želim v tem strahu in negotovosti živeti :S :S. Kako je to možno da je tak preskok iz enega dneva v drugega? Včeraj sem še bil v popolnoma dobrem stanju zdaj pa spet to :S.


Pomagajte! Svetujte mi! :'( Prosiiim :(

Zdaj ko sem pisal ta komentar, mi je ves čas po glavi hodilo vprašanje ali imam že nepovezan govor (simptom šizofrenije). Katastrofa kako grozno se počutim :(

Zdi se mi kot da imam meglo v glavi...vse je tako omotično. Je to znak šizofrenije? Je mojega življenja konec? Bom invalid od zdaj naprej ? :( :(


Na jok mi gre, po dolgem času. Nisem kos temu, nisem na zdravilih in še mesec dni me loči od ponovnega srečanja z zdravnikom. Bom kos tem 31 dnem?  :'(

Hey Fun, glavo pokonci! :)

Use je OK, nimaš nobene shizofrenije, imaš pa OKM in ti v glavo daje te strahove. Brez skrbi vse bo OK, probaj se malo pomirit.

Fun, pomiri se. Ne razmišljaj, da imaš shizofrenijo, ker je nimaš  :nehvala:...imaš pa visoko stopnjo tesnobe zaradi obsesivnih misli.

Mene je bilo npr. strah, da se mi bo zmešalo oz., da se mi že meša...ko sem to omenila svojemu psihiatru, je dejal, da tisti, ki ga je strah, da se mu bo zmešalo gotovo ne bo tega doživel...tisti, ki so "zmešani" tega strahu namreč nimajo in njim je njihovo stanje normalno.  :kiselnasmeh:

Torej, če boš shizofrenijo diagnosticiral sam sebi, je zagotovo nimaš, kajti v primeru, da bi zbolel za shizofrenijo, bi bilo to tebi "normalno" stanje in ti ne bi povzročala misel na to take hude stiske in panike.

To so tvoje obsesivne misli, ki ti povzročajo, da si skoz na preži za novimi simptomi, ter te "prepričujejo", da si v nevarnosti. Ampak misli so zgolj misli...zaradi njih se ti ne bo zgodilo nič hudega.

Morda ne bi bilo slabo, da se vseeno odpraviš na tek s prijateljem, ter pustiš slabim mislim, da odidejo...

Vem kako hudo je lahko, ko te takole zagrabi strah pred tvojo največjo katastrofo... Res, daj probaj se zavedati, da je vse samo OKM in da je strah tisti, ki ti te misli daje v glavo. Vem lažje reči kot storiti, ampak zavedaj se, da je OKM zelo dober oponaševalec psihičnih bolezni in da nas lahko sili v dvome čisto o vsemu...

Fun,
nehaj googlati za simptomi. Blazno škoduje, blazno.

Prebrala sem le nakaj tvojih zadnjih postov, pa vseeno: nimaš shizofrenije, te je pa grozno strah življenja in odraslosti, kar si ugotovil že sam.  
O OKM je na forumu veliko napisano, KVT je dostopna na poratalu, poskušaj se zamotit s kakšnimi vajami za preusmeritev....
To so samo misli...

Hvala upam da imate prav. Najbolj od vsega bi mi zdaj pasal pogovor z nekomer ki bi me razumel.

Verjetno sem res naredil napako to da sem šel brskat po simptomih. Zdravnik še me je opozoril da naj tega ne počnem ampak jaz pač se nisem mogel zadržati da nebi poskusil. Bilo je mikavno še bahavo sem si mislil sam pri sebi, kao zdaj bom izzival OKM in šel brat o šizofreniji potem pa mi nič nebo OKM morala storiti. Zdaj pa sem ves ubogi na kolenih pred OKM :(

OKM pri vsakemu udari drugače in skozi čas se teme obsesij lahko spreminjajo. Ampak verjemi mi, OKM nikakor ne vodi v psihotična stanja. Sam mam zdej, ko sm v labi fazi večkrat na dan to v glavi, da se mi meša in občutek je zelo realen. Ampak kot je že rekla Slavka, če se ti meša, potem tega ne opaziš in misliš, da je s teboj vse OK...

Zadnjič 1 teden preden sem obiskal zdravnika sem imel eno čudno noč. Sanjalo se mi je celo noč o OKM , kako vsem govorim da jo imam in kako so nekatere osebe proti moji volji ugotovile za mojo bolezen. Med vsakimi sanjami pa sem se zbudil s strahom kao kaj če nebom več ločil med sanjami in resnico ali nekaj v tem smislu. Je to tudi OKM? To me je tudi zelo zelo prestrašilo :S

Okej Onix ti zaupam. Hvala ti!

 Mogoče si res bogi in na kolenih. Pa ni junak kdor nikoli ne pade, junak je kdor se pobere in gre naprej. Čeprav so včasih krvava kolena. Moje mnenje je, da ti terapija lahko veliko da. Nisi naredil napake, to je izkušnja, za katero si pogruntal, da se je ne splača ponavljati.
Postanejo pa težave veliko bolj obvladljive, ko jih sprejmeš.
 
Mogoče si vzameš še počitnic pri starih starših, malo zamnenjaš okolje, malo fizikališ....

To v tvoji glavi so le misli in kot sta ti povedala Slavka in Onix, niso resnične, zavedaš se jih.

Hvala Jagodka!

Le še to bi rad delil danes z vami.

Pri 15 ali 16 letih sem že obiskoval 1x zdravnika, takrat sem se zdravil prvo z zolofotm kasneje pa še mi je predpisal antipsihotike in sicer Ripolux ki vsebuje risperidon. Na zdravilu piše da zdravi šizofrenijo. Zdravnik mi takrat ni nikoli podal diagnoze le rekel je da sem tesnoben. Tudi zdaj mi ne poda diagnoze. Prvič ko sem prišel po vseh teh letih k njemu in mu rekel da menim da imam OKM mi je rekel da nisem odkril tople vode in da on že dolgo ve da sem nagnjen k obsesivnim mislim ampak da to ni motnja dokler ne čutim anksioznosti. Pri naslednjem obisku je že bilo jasno da je OKM in sem ga spet vprašal po diagnozi takrat pa je rekel da že itak preveč vem in da mi nebo nič več povedal ker si bom dodatno delal skrbi.

Zdaj pa sem spet padel v ta krog kaj če sem že pri 15 imel simptome šizofrenije, kaj če mi zdravnik noče izdati to da imam šizofrenijo ker imam OKM in bi to dvoje v kombinaciji me spravilo do konca in bi se mi čist zmešalo itd itd :S :S

Ampak verjetno res vse to kuha OKM in nimam šizofrenije,ker se mi zdaj ko sem vse skupaj napisal zdi smešno in malo sem si tudi oddahnil.


Onix hvala ti za pogovor, verjetno bom res rabil zdravila bom si jih naslednič prisrkbel.

Dragi člani foruma vas pa prosim da mi v hudih časih stojite ob strani ker se bojim da sam nebom preživel :S

Antipsihotike, med njimi tudi risperidon, se zadnje čase predpisuje kot uspavala oz. za lažje spanje, in to tudi ljudjem, ki niso niti pod razno psihotični. Kratko googlanje to potrdi. BTW, tebi ni treba googlati - ne piše nič groznega, ampak te bodo linki odvlekli v čudne, a nepovezane vode ...

Sicer pa, Fun, tvoje pisanje je nadpovprečno povezano in nima nobene lastnosti, ki bi nakazovala shizofrenijo. Se pa iz njega vidi OKM in povezana anksioznost, in to takorekoč iz Lune.

Hvala tiranozaver si me pomiril :)


Peklenska je ta OKM. Pri 15 sem imel drugačne strahove in sprašujem se kako je že iz tistega doktor vedel da gre za OKM. Takrat me je bilo praktično strah vsega. Najbolj pa kontakta z ljudmi kao kaj če nebom dovolj dober, če nebom imel nič za povedati, če se bom osramotil, če me nebodo marali, če me bodo pretepli itd.  Jaz pa nisem vedel kako odreagirat in sem mislil da je rešitev če si agresiven in se oni tebe bojijo. Na koncu sem ugotovil da je rešitev da se vseeno pogovarjam z njimi in da ni tako težko kot sem mislil in je vse skupaj minilo.

Zdaj ko berem še 1x ta post in strahove iz preteklosti me je presenetilo da je vzorec podoben temu sedaj le drug strah je bil v ospredju. Zanimivo na kaj vse se spravi OKM.

res ne skrbi, jaz sem mel zelo podobne težave pa je zdaj tisočkrat boljše :) samo vztrajen moraš bit pa preizkušat vse, kar ti lahko pomaga (in ima nek smisel, ne mislim nekih brezveznih alternativnih medicin). poglej za mojimi starimi temami oz. posti, saj skos isto pišem o tem, oz. boš itak na forumu dost našel.

Hej  :)
po 3/4 prebranih tvojih postih, sem se prepoznala v vseh. Sicer mogoče ne razmišlam tako intenzivno kot ti, ampak ja. kot bi brala sebe. poleg vseh drugih stvari, ki jih imam, so vseeno glavna stvar te misli. Tudi jaz sem bila neko dolgo obdobje preveč domaoz brez obveznosti (šola na pavzi, bolj malo dela, samo zabava in počivanje) in to je to. Človek zgleda ni narejen za "poležavanj" in ne pravijo zastonj da delo osvobaja :) Ljudje smo narejeni, da moremo biti stalno v nekem elementu, pa naj bo to delo, šola, hobiji, gospodinjstco, skrb za koga,...karkoli pač. Kaj vse so naši možgani oz misli sposobne. Čuda. Bolj ko razmišljamo, bolj nas meče iz ene enega vala na drugega in naprej,... če se ne ostavimo in prisluhnemo okolici in kaj se dogaja zunaj nas, lahko zaplavamo v širna morja. Zdej ali je to dobro ali ne, bi odkrili kaj novega ali ne, bi bili novi Eistaini ali ne,... bbbb :kiselnasmeh: Je že tako, da to za nas ni dobro in ni fletno. Še posebej, če so to misli, ki so skregane z vso logiko in vsem lepim. Zato se ustavi. Ko začneš razmišlajt, se zavedno ustavi. prekini razmišljanje. Včasih se te tišine kar malo vstrašiš, ampak je balzam za dušo.
O čemer razmišljamo, to smo, je nekje 1x pisalo. In je res. In če je,...raje misli o tem, da si mlad, pogumem in vesel fant, ki ima za postorit, za doživet in videt še veliko lepega in zanimivega.
Bodi močen in ne se pustit tistim mislim, ki ti krojijo in mešajo štrene! Zmoreš! :rozicodam:
...pozdrav do naslednjič :pomezik:

To noč sem kar fajn prespal :)

Hvala vsem ki ste mi pomagali, res ste me pomirili, da je bilo bolj znosno vse skupaj :)

Danes je nov dan, upam da bo bolje. Trudil se bom da bo :). Trenutno me muči strah in vsiljivke vendar jih poskušam ignorirat. Nočem spet zabresti kot včeraj :S

Nekako ugotavljam da ko se prepustim tem vsiljivkam in se jim posvečam s tem da brskam po internetu o njih ali pa sam pri sebi razmišljam o njih postaja ta strah vedno močnejši in vse to se zgodi v dobrih nekaj urah. Če pa jih ignoriram pa se zamotim s čim pa te misli izgubljajo moč. Tako je bilo vsaj zadnjič ko sem zapadel v krizo, upam da bo ta recept tudi zdaj pomagal :/

Držte mi pesti da uspešno pridem čez ta dan :)

Še 1x hvala vsem res ste v veliko pomoč, brez vas bi se mi od strahu zmešalo!

Fun  :oki:


Torej zdaj veš česa NE SMEŠ početi.  :nehvala:


... in tudi veš, kaj TI POMAGA  :oki:

Zdaj pa uporabi ta recept za vnaprej.


 :ne: ne bi se ti...samo je pa vsekakor lažje, ko vidiš, da se tudi drugi ubadajo s podobnimi težavami in predvsem to, da se jih lahko premaga.  :)

Imej lep dan  :rozicodam:

Veliko govora o posledicah in malo o vzrokih.
Kaj misliš, da povzroča obsesije?

Jaz poznam odgovor, ki velja za mene. Tudi jaz sem imel obsesije oz. obsesivne misli (med drugim). Bolj kot sem bil blizu svojim problematičnim vsebinam v nezavednem, hujše so bile. Kaj so torej bile te obsesije pri meni? Ja, uganili ste. Tudi obsesivne misli so pravzaprav lahko obrambni mehanizem pred nečim še hujšim. Ko tisto nekaj pritisne in hoče ven v zavest  postane vroče. Zavest nekako "pobegne" v manično ukvarjanje z določeno mislijo oz. mislimi. Vse to se seveda dogaja avtomatsko in zavestni človek (torej ti) ima kaj malo vpliva, včasih pa celo nič (boženedaj!).
Če je Nekaj tam spodaj torej moraš odkriti kaj tisto je. Če ne drugače, s psihoterapijo.

Kako je to izgledalo pri meni v praksi?
Na psihoterapiji sem spoznal določene zakonitosti delovanja psihe. Ko sem imel še dosti večje probleme kot jih imam sedaj, sem občasno neumorno "ruminiral" svojo psiho na tisoč in en način po prej omenjenih zakonitostih in iz tega nisem mogel ven do popolne izčrpanosti. Ščasoma sem ugotovil, da je nekaj odzadaj za temi prisilnimi mislimi. Potem sem delal dolgo na tej logiki vzroka in posledice in počasi odstiral prave zakonitosti in na koncu uvidel od česa sem bežal v obsesivnost in nasploh v slabe vedenjske vzorce in kar je bilo najhuje od vsega v...depresijo.

Poskusi tako: Kognitivno vedenjska psihoterapija v Živo! Torej s terapevtom enkrat tedensko.

Howk! Govoril sem! Zdaj pa sem pripravljen, da dobim po glavi!  :)

Ja nevem z zdravnikom sva ugotovila da je vzrok za obsesivne misli strah pred odraščanjem in odgovrnjostjo.

Sicer pa imam OKM že od otroštva, spomnim se da sem imel kot otrok klasično obliko OKM zdaj pa le obsesivne misli. Letos je tudi prvič da so v tako močni obliki udarile ven.

Trenutno se spet slabo počutim. Omotičen sem nek ves in v pljučih me boli ali tišči. To je verjetno zaradi anksioznosti mar ne? Drugače pa se še kar upiram mislim :)

mogoče mi prav ta strah pred šizofrenijo v bistvu predstavlja ta strah pred nekoristnostjo in nesposobnostjo se spoprijeti z odraslim življenjem.

Zdaj če bolj racionalno razmišljam o tem. Kdaj bi bil najbolj ne koristen za družbo in družino? Če bi postal invalid in bi morali starši skrbeti za mene in prav tega me je strah najbolj pri teh mojih obsesijah da bi na koncu končal nekje zaprt in odvisen od ostalih.

Verjetno sem na pravi poti da razrešim ta notranji nemir, samo trenutno res nemorem normalno funkcijonirat čist sem out :S joooj upam da bo čimprej bolje. Obsesijam se trenutno uspešno upiram so pa ti fizični simptomi prisotni :/ (vrtoglavica, izčrpanost, strah,bolečina v prsih). Upam da minejo čimprej in da bo bolje :( kar na jok mi gre....eh....s čim si to zaslužimo? :'(

Aha! No vidiš! Zdaj je treba še ugotoviti zakaj pa strah pred odraščanjem? Zakaj sosed Jurček ne, ti pa ja? Ali ni to zanimivo vprašanje? Pa da ne boš padel v kakšne fatalne vode genomov. To kar se s tabo dogaja nima nič z dednimi usodami, ki so najlažji odgovor na vse tegobe, ki ga znajo sproducirati samo tisti, ki niso v življenju imeli resnih duševnih tegob.
S tvojimi geni je vse v najlepšem redu. Nobene dedne bolezni nimaš. Sem 100% prepričan. Seveda me bo zdaj kup forumovcev po kiblači udarilo češ: KAKO PA MOREŠ TAKO GOTOVO GOVORITI?? TO NI STATISTIČNO, ZNANSTVENO DOKAZANO...!!. Pusti jih na miru. Jaz ti povem, da je vse v redu z geni. Psihoterapija pa zna pomagati.

Nimaš šizofrenije in OKM je samo drug pojem za težave v nezavednem. Brožati boš moral. S pomočjo psihoterapevta pa bo šlo lažje.

Enako je Rebolj rekel meni... Da mam strah pred odraslostjo in da sem se zataknil nekje umes...

Moje mnenje je malo drugačno od tvojega, Iq. Mislim, da mu ni potrebno poznati razloga, zakaj in kje je škripnilo, da se je pojavil strah, ki sproža simptome, ki so na nek način obrambni mehanizem, ki mu ne dovoli odrasti. Potrebno je do teh simptomov, ki se pojavljajo kot OKM, strah, tiščanje v prsih, omotica...razumsko zavzeti neko drugačno stališče. Tukaj nastopi tisto delo s psihoterapevtom in / ali samostojno. Simptom, če sodim po sebi, izgubi svojo moč, kadar se mu nasmejim, ga ignoriram, če ga ne jemljem kot del sebe, ampak mu zmanjšam moč s tem, ko ga postavim ven iz sebe, ko se odmaknem od njega... po izkušnjah takrat moje anksiozne misli in tudi kompulzije izginejo, ali vsaj izgubijo moč nad mano. Nekako tako, kot moraš psu pokazat, kdo je gospodar, se obnašam do kompulzivnega obnašanja.

Fun pozdravljen! :)

Lej, tudi jaz sem še ena srečkica z dg. OKM, pa še anksioznost za posladek.
In ravno ta obsesija, da se mi bo zmešalo, da imam shizofrenijo je bila najhujša.
Ker sem vse možno prebrala o tem, pa psihiater, pa terapevtka in še kdo so
menili da to ni res. Ampak moja obsesija je dobila še večje razsežnosti.
Te misli so bile tako prekleto resnične, da so me dobesedno hromile.
In ker poznam tudi ljudi z dg shizofrenija sem se jaz našla v vseh njihovih lastnostnih.
Čeprav nisem imela blodenj, prisluhov. Pa ravno te so značilne za akutno fazo(psihozo).

Ampak sem začela jemat zoloft, pa krepko sem se vzela v roke. Počela vse živo.
Joga, knjige, pozitivno mišljenje, afirmacije, dihanje, sprehodi, delo,....ma ni da ni.
Pa je intenziteta začela upadat. Pa tudi jaz sem začela verjet, da ne gre za shizofrenijo,
ampak da je to "samo" OKM. :ok:

Torej duševne  motnje ne preidejo v duševne bolezni. OKM in shizofrenija nimata skupnega
imenovalca.
Pogumno se spopadaj s težavo in si zaupaj.

Vse dobro ti želim in držim pesti zate, za vse nas. :clap:

Hvala vsem!

Ja ta obsesija s šizofrenijo je res grozljiva. Tudi strah je precej visok, kaj takega še nisem doživljal. Celotno telo je nemirno pa kar zvija me od strahu :S. Ves čas sem kar v enem stanju kot če bi bil na pol buden. Misli mi švigajo neprestano na nič nisem skoncentriran tako da nevem točno kaj se dogaja okrog mene...misli me kar odnesejo. Zdaj me zaradi te koncentracije še bolj muči strah ker mi OKM govori da gubim razum in spomin(Ker se ne spomnim kdo je kaj rekel ali ker se nespomnim čist natančno kaj se je zgodilo pred 2 dnevoma kot sem se to ko sem bil čist priseben). V tem stanju sem verjetno zaradi spanca, ker je bolj slab in se več krat ponoči zbudim pa tudi če spim celo noč se zbudim nespočit.

Saj bi rad delal na tem da bi odrastel, bi se bil pripravljen soočiti s to nalogo, samo v tem stanju je res nemogoče. Če nebo šlo po naravni poti da se pomirim in začnem delati na sebi bo potrebno zdravilo.

Petračka, ko sem pri rosnih 15ih imel težave z OKM sem naredil prav tako kot ti - vzel sem se v roke. Bral sem knjige za samopomoč, začel sem delati na svoji samozavesti itd. Joga pa meditacija sta me vedno mikali samo nevem kje bi prišel do kakšne pametne knjige ali celo kluba kjer se skupinsko le to izvaja. Kupil sem si eno knjigo o meditaciji pa mi ni všeč ker je preveč duhovna (nisem veren).


Strahovi pa so neverjetni kaj vse ne doživljam. Ne morem verjeti da je to sploh možno iz normalnega stanja pasti v kaj tako grozljivega. Danes sem se naprimer peljal z motorjem in je ves čas za menoj vozil Jeep. V enem trenutku nisem bil pozoren na ogledalo ker sem moral zavirati zaradi pešča in ko sem pogledal spet v ogledalo je za menoj bil Clio. Bil sem ves iz sebe FAK HALUCINACIJE imam potem pa pogledam na desno in vidim Jeep na črpalki :D smešno mi je zdaj to ampak takrat GROZA.


Malo na dolgo sem napisal vse skupaj...upam da si kdo vzeme čas pa prebere. Nemorem se vam dovolj zahvaliti ker mi res ta vaša pomoč veliko pomeni. Pomirja me dejstvo da obstajajo ljudje z podobnimi izkušnjami in kar še je bolj pomembno da obstajajo LJUDJE, KI SO DOBRI PO SRCU :)

Ja Fun je grozljiva, ampak tudi minljiva.
Boš videl najprej se boš počutil dobro morda samo dve uri dnevno, potem
pa se bo ta čas podaljševal.
In verjemi, iz tega se da iskopat, misli zgubijo na moči.
Jaz sem potrebovala AD-je, pa vso svojo voljo, da sem splezala ven.
Ampak pomembno je da si dopoveš, da je to možno. Ta obsesija je samo izkrivljena misel, ki
s tvojim ukvarjanjem pridobiva na moči. In NE, ne boš znorel. Tudi jaz nisem, čeprav
se je zdelo da ne manjka veliko.

Veš pa potem ko se mi je začelo obračat na bolje, sem še vedno preverjala jakost misli.
Pa se spraševala koliko časa bo trajalo zatišje.
Jaz sem si kupila knjigo Joga v vsakdanjem življenju.
Zdaj pa mi je najbližje EFT tehnika.

Pa ljudje smo različni, nismo vsi za vse enako dobri.

Ko pa imamo krizo, je res zelo pomembno da najdemo uteho pa slušatelje.
In tu smo tudi zate, da ti olajšamo to bitko.
In seveda jo boš kmalu dobil.
P

Glede "neverske" meditacije imaš tukaj nekaj gradiva: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4979.0.html Nekaj "filozofiranj" o čuječnosti pa je tudi tukaj: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5539.0.html

o meditaciji: http://www.youtube.com/watch?v=3nwwKbM_vJc (priporočam tudi njegove knjige, so zelo neversko napisane, ena je bla pred kratkim celo prevedna v slovenščino).

@Iq: geni seveda vplivajo na bolezni, ampak to je zelo zapleteno področje, ki ti ga sedaj ne mislim razlagat v obširnosti, ker bi lahko pisal do pojutrišnjem. Na kratko pa samo: dedljivost (tj. delež razlik med posamezniki, ki jih lahko razložimo na podlagi genetskih dejavnikov) ne pove ničesar o učinkovitosti katerekoli terapije. Npr. shizofrenija ima visoko dedljivost, ampak to ne pomeni, da je brez genetskega inženiringa ne moremo zdravit. Inteligentnost ima prav tako visoko dedljivost, ampak to ne pomeni, da okolje nima močnega vpliva na njo, pravzaprav ima zelo visokega. Visoka dedljivost lahko pomeni zgolj, da je okolje med posamezniki zelo podobno, zato z okoljskimi dejavniki ne moremo razložiti veliko razlik med posamezniki v neki lastnosti.
Še en primer: fenilketonurija je 100% dedna bolezen (določa jo en sam gen, torej če nimaš tega gena je ne moreš met, četudi ne vem kaj delaš z okoljem) in povzroča hude motnje v razvoju. Ampak: ob primerni dieti z zelo malo fenilalanina se posamezniki s to boleznijo lahko razvijajo enako kot vsi drugi.
Antisocialna motnja osebnosti (psihopatija po domače) pa ima zelo nizko dedljivost pa je ne znamo oz. ne moremo dobro zdraviti (zakaj točno ni važno, predvsem zato, ker se ljudje s tem sploh nočejo zdravit oz. ne vidijo smisla v tem). To tudi ne pomeni, da geni niso odgovorni za to bolezen - seveda so, ampak je od okolja odvisno, kako se izrazijo. Gre za interakcijo: če je okolje vzpodbudno in ustrezno (in večinoma je), potem se ta motnja ne bo pojavila, če je neustrezno se bo pri posameznikih z ustreznimi geni zelo hitro.
Za bolnika ni pomembno, ali je neka bolezen takšnega ali drugačnega vzroka, pomembno je, ali je dokazano, da se jo da z določenimi intervencami zdravit. OKM se seveda da na mnogo različnih načinov.

Upam, da sem bil razumljiv in kratek. :) Lahko pa priporočim kaj literature, če koga zanima.
Btw, Iq... ko toliko govoriš v psihoanalitičnem jeziku in si verjetno tudi kaj prebral na to temo: psihoanaliza je večinoma psevdoznanost. To pomeni, da njenih ugotovitev ni mogoče znanstveno preverjati in je kot teorija neuporabna. Seveda se da z njo lepo opisovati in razlagati duševne pojave, ne da pa se jih napovedati, kar pa je ključni element znanosti. Empirija oz. izkustvo pa je tisto, kar nas je pripeljalo na današnjo raven napredka (v zvezi s spoznanji o naravi itd.), ne pa filozofija (psihoanaliza danes spada po filozofijo in ne pod psihologijo kot marsikdo zmotno misli). Zato priporočam, da si prebereš predvsem kaj, kar je osnovano na znanosti. Meditacija recimo je dokazano učinkovita (nekatere vrste psihoanalitičnih terapij tudi, psihoanaliza pa kot teorija ni učinkovita za napovedovanje).

Fun...

veš, tudi mene je bilo zelo strah, da lezem v shizofrenijo in da je s tem mojega življenja, kot sem si ga želela konec in tudi sama sem si v glavi vednomer ponavljala besede invalid in breme vsem. Nič od tega se ni uresničilo  :), je bilo pa to zelo močno gorivo, ki je odlično poganjalo moj motor strahu in tesnobe, občasno panike. Tako da te zelo dobro razumem in poznam tvoje občutke. Naj ti povem, da bo bolje, da bo življenje spet lepo, brez simptomov, brez nesmiselnih strahov, da boš spet aktiven in sposoben uresničevat svoje želje in namere, svetujem pa ti, da čimprej poiščeš strokovno pomoč. V tem stanju sam res ne moreš ne vem kaj spremeniti. In bog ne daj, da bi brskal po globinah o vzrokih za vse to (čeprav je po mojem mnenju to prej ali slej nujno potrebno, če želimo tegobo celovito odpraviti). Najprej se za silo stabiliziraj, nato lahko začneš s poglobljenim delom na sebi. Svetujem ti, da se čimprej (še danes) odpraviš po zdravila, sicer agonijo samo podaljšuješ in je čisto brezveze, samo še nove strahove si dodajaš.
 :rozicodam:

Ventilator,

na spletu je psihjater dr. Miloš Židanik objavil kar nekaj prispevkov, v katerih jasno in s konkretnimi primeri spregovori o in na znanstven način dokazuje učinkovitost psihoanalize. Prav tako velja o tem prebrati tudi kaj izpod peresa dr. Lunačka, vodje Enote za psihoterapijo nevroz na ljubljanskem Centru za mentalno zdravje, če se želimo prepričati o učinkovitosti psihoanalize s strokovnega stališča. Tako da tovrstna terapija ni le v področju psihologije, temveč sega tudi v polje psihiatrije in se na tem nivoju njena učinkovitost tudi dokazuje.

Disease or condition: effectiveness of psychoanalitic treatment in adults (Y - proven, Y - presumed, X - no effect)

Schizophrenia (acute phase)     X
Schizophrenia (stabilised, followed upon outpatient basis)     X
Depression (hospitalised on antidepressants)     X
Moderate depression     X
Bipolar disorder     X
Panic disorder (with anti-depressants)    Y
Post-traumatic stress    Y
Anxiety disorders (GAD, OCD, phobias)    X
Bulimia    X
Anorexia    X
Personality disorders    Y
Alcohol dependency    X

Več: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21348158

Jaz uporabljam besedo psihoterapija. O psihoanalizi vem praktično nič.
Zagovarjam individualno pot skozi duševnost, pacientove lastne koncepte, izkoriščanje raziskovalnega potenciala, ki ga ima vsak človek in manj teoretične zakonitosti. V smislu: vsaka psihoterapija (temelječa na psihoanalizi, kvt, gestalt, whatever...) naj spodbuja pacientovo domišljijo, njegovo preteklost in upošteva osebnostne poteze.
Ni pomembno v kateri znanstveni predal spada pacient. Pomembno je, da terapevt opazi napredek pacienta in da ugotovi kateri prijemi peljejo pacienta v odrešitev.
Dober psihoterapevt se nikoli ne neha izobraževati in nobena tehnika mu ne sme biti tuja, tudi psihoanaliza ne, če smo že pri tem spornem anahronem demonskem pojmu.

Fun, ti pa kar pogumno na psihoterapijo. Pa četudi končaš pri Romanu Vodebu se ne oziraj na mnenja drugih. Morda je prav Vodeb pravi zate. Tega nihče ne more vedeti, pa naj ima še tako izdelano mnenje o Vodebu.

Če ne veš točno kaj se dogaja okoli tebe in če izgubljaš informacije, ker kratkoročni spomin ne dela, ti odsvetujem vožnjo z motorjem.
Da ne boš še škripnil brezveze pod kakšnim jeepom!

Evo spet mene :)

Hvala vsem za linke o meditaciji...bom pregledal in poskusil, kupil tudi kako knjigo itd :)

Ja danes je boljše, vsaj za enkrat. Dobro sem spal, res dobro in za 1x se ne počutim zmantran niti ne prestrašen. Misli mi ne švigajo tako kot mi so in tudi zbran sem bolj. To s spominom me je res vrglo iz tira včeraj, sicer sem kaj podobnega že doživel ampak le ko sem bil pijan ali pa nisem celo noč spal  ;D. Zdaj se mi zdi da je tudi ta sposobnost povrnjena ko sem spočit in poln energije. Včeraj zvečer sva šla s prijateljem na trening v fitnes kar mi je očitno zelo pomagalo. Izmučilo me je da sem lahko zaspal in pa drastično zmanjšalo moj strah.

Ta moj OKM se mi zdi da tiči nekje vmes med tem da močno izbruhne ali pa da je čist pomirjen. Če nič takega ne berem in se izogibam razmišljanju o stvareh katerih se bojim se počasi izbolšuje in je lahko čist vredu po več dni, če pa naredim kako bedarijo pa me lahko močno močno kaznuje in me naredi skoraj nesposobnega za življenje :S :S . Trenutno se ne počutim kot da bi rabil zdravila, samo sem pa prepričan če se želim čist izkopat da bodo le ta potrebna, ker drugače je to neka ujetost v tej bolezni :(

Danes bom poskusil kaj postoriti doma. Imam neke "naloge" ki so mi jih zadali starši da naredim, pa malo pospravim po hiši, grem po nakupih,...takšne drobnarije ;D. Bom se javil tekom dneva kakšno bo počutje :)


Trenutni strahci v moji glavi: Kaj če to da si en dan v katastrofalnem stanju, spet drugi pa normalno funkcijoniraš kaj drugo in ne OKM, kakšni resnejši problem?

Takšno in podobna vprašanja mi gredo po glavi in ob vsakem začutim neko merico strahu. To je to...to je OKM in to moram ignorirati a ne? :)

Je že slabše :(  :'(

Fun ne smeš pričakovat, da bo kar čez noč vse OK. To je proces in ne eksplozija dobrega počutja :). Počasi in po korakih.

Kar se pa genetike tiče. Znanstveno je dokazano, da so določeni geni krivi za nagnjenost k anksioznim motnjam. Zakaj pa potem nekateri preživljajo pravi pekel od otroštva in odrastejo v čisto normalne zdrave ljudi? Iskati neke vzroke pri OKMju je po mojem mnenju dosti nesmiselno ampak se je bolj treba osredotočiti na tukaj in zdaj in spreminjati svoje reakcije na misli in tesnobo. Podzavest je preveč kompleksna stvar, da bi lahko nekdo trdil tako ali drugače ampak ni vse tako preprosto, kao odpravi vzrok in OKM bo odšel. OKM je samo to, da so se možgani naučili sprejemati nepomembne misli za nekaj groznega in to je treba možgane odučiti.

Fun :poljubdobil:
Glavo pokonci. Veseli se teh kratkih trenutkov dobrega počutja.
In verjemi, da se bodo podaljševali.

RES SE BODO.

VZTRAJAJ, pa delaj na sebi. Intenzivno.
Pogumno naprej. :oki:
P

Če kdo zares preživlja pekel ne more ostati zdrav človek. Verjemi mi. Vsaj nekaj dobrega je ponavadi v okolju človeka, ki odrašča v "peklu." Vsaj ena svetla, kolikortoliko ljubeča oseba, ki reši dušo.

Veš kaj je pekel? Da otrok odrašča v ožji IN širši družini (babice, dedki, strici, tete,...), v kateri so vsi duševno bolni in/ali patološko narcisoidni in/ali še psihopatski po možnosti in zanemarjajo vse razen sebe. Da ta ožja in širša družina nima znancev (prijateljev itak nima, ker nihče ni zmožen imeti prijatelja), ki bi bili normalne osebe. Tako, da otrok nima absolutno nobenega stika z relativno zdravo osebo.
In take družine obstajajo. In iz teh pravih peklov ponavadi ne pridejo odrasli ljudje. Težko, da sploh preživijo do fizične zrelosti.

Preberi kaj sem napisal. Ločimo: psihoanalizo kot terapijo (pri čemer ni ene psihoanalitične terapije, ampak jih je cela vrsta) in psihoanalizo kot "znanstveno" teorijo.
Psihoanaliza z vidika teorije je neznanstvena in neuporabna in zato nima mesta v znanosti (govorim predvsem za klasično psihoanalizo, nekatere teorije, ki izhajajo iz psihoanalize so dokazane, ampak to niso tiste, na katere človek najprej pomisli, ko sliši besedo psihoanaliza). Nekatere psihoanalitične terapije pa so dokazano uspešne, ni pa točno jasno zakaj (ampak to itak velja za skoraj vse terapije - lahko gre zgolj za uporabo nekih pristopov, ki so skupni vsem terapijam).

Strah me je priznati da mi je boljše, ker takoj ko pomislim na besedo boljše dobim misel kaj če pa je to šizofrenija in je to normalno da ti daje take občutke?
Ampak res mi je boljše če primerjam s prejšni dvema dnevoma, je pa tudi razlika kako prežvljam ta dan proti prejšni dvema. Z zdravnikom sva se strinjala da je moj strah najhujši ko nimam nič za delati razen za tuhtati. Danes pa sem že ves dan na nogah in med ljudmi ves čas z nečim zaposlen in to mi najbolj od vsega pomaga.

Zdaj ko je skoraj že ves dan potekel lahko rečem da sem ga preživel skoraj povdarek na SKORAJ brez obsesij in anksioznosti. Definitivno nisem to tisti pravi jaz iz pred 3 mescev ali kdaj se je to začelo sem pa na tisti liniji, ki se je držim večino časa ko imam nek kvazi mir. Ni več te over the top anksioznosti ki me res ubija ko me napada. Saj verjetno poteka tako OKM da so eni dnevi hujši kot pa drugi a ne? Ker če bi skoz bilo tisto 100% napad nevem če bi lahko preživel mesec dni.

Najhujše je s tem občutkom v glavi to vrtoglavico, bolečino in utrujenostjo ter spominom. Na momente me ta kratkoročni spomin resno muči, prijatelj me je danes opozoril da sem mu neko stvar že tretjič razlagal in pa tu pa tam kar med stavkom pozabim kaj sem želel povedati in podobno.

Upam da bom tudi to poglavje v življenju v kratkem končal in se naučil kaj koristnega iz njega  :'(


 

Tole zveni kot zelo pogost paket simptomov anksioznosti. Zgleda, da si dobil eno bitko, ampak vojne še ni konec. Sem pa prepričan, da boš na koncu ti zmagovalec.

Ja sej verjamem da gre za anksioznost ampak vedno obstaja v ozadju tisto vprašanje kaj pa če...blah blah blah, ki povzroča strah :/. Današnje jutro se je začelo z malo močnejšim strahom bomo videli kako bom to obvladoval tekom dneva :(


Kako glup je ta strah o šizofreniji, na svetu je X drugih boleznih, za katerimi lahko prav tako zbolim ampak ne jaz sem se zapičil prav v to.  >:(

Kako glup je ta strah o šizofreniji, na svetu je X drugih boleznih, za katerimi lahko prav tako zbolim ampak ne jaz sem se zapičil prav v to.  >:(
[/quote]

Hja, sej v tem je čar OKM-ja. :smehko:
Tudi jaz sem se spraševala, pa zakaj ravno ta obsesija.
Lej, nobena ne bi bila prijetna.

Ti si zaupaj. Pa bo še vse dobro. Dovoli kateri od misli, da gre mimo.
Ne zadržuj je, ne ukvarjaj se z njo.
Ko sem razmišljala za nazaj sem ugotovila, da mi je res ogromno pomagalo
večkratno ponavljanje sami sebi, da so to samo misli, ki pridejo in grejo.
Da ne povejo nič o meni. Da me ne označujejo.

Pa prijetnejše nadaljevanje dneva od njegovega začetka ti želim.

P

Hvala tiranozaver in Petračka  :)

Danes je z mojim spominom bolje kot je bilo tako da sem si lahko oddahnil in pustil skrbi glede tega na strani :) tudi moje počutje nasploh je boljše, imam svoje trenutke anksioznosti ampak so vzdržljivi.

Angažiram se počasi s spremembami v življenju, kot prvo sem začel počasi spreminjat način prehrane. K prehrani kot dodatke uživam vitamine in omega 3 kapsule (baje da pomaga pri OKM). Bomo videli kakšni bodo kaj rezultati :) Naslednjo pa je na vrsti meditacija in/ali joga ;D



Nimam več kaj dodati razen da vam želim prijeten preostanek dneva, predvsem brez tegob in strahov :)

 :oki: :oki:

Danes je spet poslabšanje. Ves dan sem že tesnoben, sicer skoraj brez obsesij ampak le ta občutek v prsih (strah) ter glavobol in izčrpanost :/

Danes nisem tesnoben sem pa napet in jezen. Prav čutim pritisk v glavi hjaooo kaj je spet to?? :S :S

Vsega mam že poln kufer...nekaj moram pogruntat da sprostim to napetost iz sebe :S :S

Našel sem si zaposlitev. Med delovnim časom nimam nobenih problemov z vsiljivkami, jih praktično ni. Me pa še vedno dajejo zjutraj in pa po delu.

Zdravnik je rekel da za 1x ne rabim zdravil in da poskušam brez.

Sem pa imel pred dobrim tednom en kolaps z obsesijami do katerega je prišlo verjetno zaradi nenaspanosti in žuranja pa zdaj opažam da mi malo spomin spet peša. Sicer niti približno ne tako hudo kot zadnjo krat ampak vseeno. Nevem kako bi to napisal da bi razumeli. Spomnim se celotnega dneva kaj se je dogajalo itd samo nevem pa ga uvrstiti kateri dan je to bil, ali je bilo to predvčeraj ali pred 3 dnevi itd. Po dalšem premisleku in s pomočjo kolendarja potem ugotovim. Je to od anksioznosti in pa kako si pomagam da bo spet spomin vredu deloval?

Spet poslabšanje :S včeraj sem na delu bral časopis in naključno naletel na en članek o šizofreniji in zdaj sem spet ves v krizi. Kao kaj če jo dobim bla bla bla in me spet muči da bi raziskoval po internetu o tej bolezni pa se bojim da bom kaj neprijetnega odkril itd. :S Še vedno me muči tisto ko sem prebral da sta OKM in šizofrenija povezani da ima 15% ljudi z OKM šizofrenijo :S :S.

Rabil bi malo podpore :(

Tvoj zadnji post je lepo spisan, z repom in glavo in jasno razumljiv. Od čustev izstopa samo zaskrbljenost. Zato si zdaj kar lepo na anksiozno-depresivnem bregu in daleč stran od shizofrenije.

:rozicodam:

Fun, predvsem ne na net in nič brskat o tem, ker boš v stanju strahu, v katerem si, veliko informacij napačno interpretiral (si ustvaril sliko, ki te bo plašila).
Si prepričan, da ni bil podatek, da ima 15% tistih, ki imajo shizofrenijo tudi OKM? In OKM imajo lahko pogosto tudi tisti, ki imajo GAM, tisti, ki imajo depresijo in potem so tu tudi oni, ki imajo samo OKM..., tako da ti ta podatek, ki si ga prebral čisto nič ne pove o tebi in pika.
Kako pa si se sicer kaj lotil zdravljenja tvoje anksioznosti?

Nevem in neželim brskati o tem ker sem takrat v tem kaotičnem stanju :S.
Kar se pa zdravljenja tiče pa nimam zdravil. Le 1x mesečno grem na kontrolo in pogovor k zdravniku kao psihoterapija. Saj res ni tak hud moj OKM ker je večino časa dokaj pod nadozorom. Le ko si dovolim pride do poslabšanja :/. Rad bi edino poskusil z KVT, kar bi mi pomojem najbolj pomagalo. Ne verjamem preveč v zdravila ker le blažijo simptome ni pa neka trajna rešitev :(


Ko si nedovolim brskati po spletu itd mam par x dnevno te tako imenovane "spike" in izginejo ker se ne ukvarjam z njimi. Ko pa brskam pa se mi ves čas pojavljajo in nedajo miru :/. Zdaj me spet boli glava in pečejo oči...eh brezveze ://

15 % ni veliko. Tudi, če to drži, je še vedno 85 % takih, ki nimajo shizofrenije.

Na internetu je zapisano nekaj v tem smislu: Da se na začetku pubertete pojavi OKM in potem proti koncu adolescence šizofrenija. Jaz imam OKM že vso življenje vendar mi je zdaj proti koncu adolescence bolj močno ven udarila (Konec adolescence je nekje pri 21 letih ali se motim?) tako da se na nek način poskušam s tem umirjati :(

Verjamem, da ne želiš brskati in tako je prav. Želela sem samo pokazati, kako lahko nek podatek pod vplivom tesnobnosti hitro interpretiramo tako, da koristi strahu in se potem dneve - samo zaradi napačne interpretacije - bodemo z njim.
OK, pol pa na KVT; vsekakor svetujem pomoč, ker te zadeve z anksioznostjo ne izginejo same od sebe. Žal ne. V najboljšem primeru se za nekaj časa potuhnejo.

Bom si poiskal pomoč pri KVT specialistu ker sam od sebe bom bolj težko to premagal :/
Razumem pa to svojo motnjo kako funkcijonira pri meni. Prvo se pojavijo "spike" in moja kompulzija je potem preverjanje. Tako da če se izogibam temu preverjanju je stanje bolše.

živjo spet jaz!

Obsesije so se mi kar pomirile ampak zdaj sem pa postal zelo nesrečen s svojim življenjem in sabo. Ves čas sem žalosten in nezadovoljen na momente me lovi strah na jok mi gre ni mi do življenja :/ nevem sploh kaj naj storim in kako se naj izkopam iz tega sranja :(( zakaj mora biti tako težko? Kljub družini, prijateljem in punci se počutim osamljeno. Želim se potegniti nekam na stran in jih pustiti na miru saj dvomim da bi me takšnega želel kdo prenašati :( izgubljam se...:(

Ponavlja se mi zgodba iz pred let, bil sem čist v enakem stanju in ne morem verjeti da se mi je spet to ponovilo :(

Pa so kakšne konkretne misli vezane na žalost, nesrečo? Ali je vse skupaj eno samo razpoloženje, ne da bi te karkoli napeljalo na vzrok razpoloženja? Obstaja kakšen dogodek, ki bi lahko sprožil depresivnost?

hm...mislim da ni nič konkretnega. Samo počutim se tako nemočnega in nesposobnega za ta svet. Vsaka malenkost ki se mi zgodi me vrže iz tira :S

aja pa čudne sanje imam. Sanjam da se prebujam oziroma se želim prebuditi iz sanj ali kako naj razložim? In pa sanje da ne morem govoriti ali pa da ves čas govorim :S

zdaj pa me spet napada tesnobnost...jaz ne razumem poteka te bolezni :S nisem več tako slabe volje sem pa na enkrat tesnoben. Na živce mi že gre vse skupaj in res imam občutek kot da se mi bo zmešalo samo na 1x od tega koktajla čustev. Nevem kaj se mi to dogaja, res mi ni jasno :S

Imam dneve, celo tedne ko sem čist okej potem pa kar na 1x me začne napadat ta mešanica čustev, kot da bi mi res manjkalo kakšne kemije v glavi in bi si jo moral umetno nadomestiti z zdravili.

Vsa ta čustva pa so brez razloga, brez kakršnega koli zunanjega vpliva. Res da sem bolj razdražljiv in me hitro vse vrže iz tira, ampak to je vse zaradi tega.


Bojim se da je z menoj res hudo kaj narobe :S :S


Potem pa se še mi začno pojavlati misli, kao kaj če vse kar počnem počnem narobe in sem slaba oseba in se mi zato to pojavlja in podobno...nevem, kako dolgo bom zdržal pod tem pritiskom.

Fora je da vedno ko grem k zdravniku mam tisto obdobje da je malo mir pred temi čustvi in potem vedno rečeva da za enkrat zdravil ni potrebno in da bo z menoj vse okej, nato pa mine nekaj časa in BOOM. Globoko v sebi vem da rabim zdravila :/...nevem no. Doživljam pravi pekel


Prosim naj mi kdo objasni kaj se dogaja z menoj :S :S

Edini zunanji faktor ki mogoče vpliva na vse to je to vprašanje glede prihodnosti.

Kaj pa te skrbi glede prihodnosti?

Pa nevem...verjetno to, da nebom sposoben se znajti v odraslem svetu. Vztrajati pri poklicu ki ga bom imel, skrbeti za družino itd.

Najhujša so ta nihanja ko sem doma sam, ko grem ven v družbo pa se zabavamo itd takrat začasno izginejo te težave...:/

Misliš, da zaradi tesnobnosti ne bi zmogel? Ali pa zaradi česa drugega?

Zaradi tesnobnosti

Kaj pa, če ta skrb, da se ne boš znašel kot odrasli, sproža tesnobnost?

Pa možno, težko rečem kaj bi lahko blo točno.

Prvo čutim to poslabšanje čustvenega stanja, tesnobnost, žalost in na sploh ta nestabilnost nato te obsesije o šizofreniji in podobno ter takrat še le ta skrb za prihodnost.


Podobno je kot pri teh obsesijah s šizofrenijo...pojavi se mi misel kot je naprimer kaj če nebom zdržal v službi ali pa kaj če nebom sposoben poksrbeti za družino ali kaj podobnega in potem povečanje strahu :/


Res je da sem zdaj na tem pragu da prestopim iz gimnazije na fakulteto in verjetno je to stres katerega se sploh prav ne zavedam, samo ti strahovi mi nič zdaj ne pomagajo pri izbiri študija prav nasprotno me zavirajo pri odločitvi ker nemorem trezno razmišljati in mi ambicije za prihodnost padajo :/

Aha. Najbrž se res ne zavedaš kako izjemno težko se lahko to obdobje doživlja za nekatere. Nič čudnega ne bi bilo, če bi vse tvoje težave izhajale prav zaradi položaja v katerem si. Če ne gre gladko, pa delaj na silo. Prej ali slej bo bolje spet in takrat boš videl, da si se prav odločil, četudi si se odločal s skrajnimi napori in čisto brez vere v svoje odločitve. Tisto malo kar "tli" zdaj v tebi ZAGRABI. V tistem je tvoja življenjska pot, četudi se zdi zdaj nemogoča in pretežka. Sčasoma boš napredoval v tej smeri.
Približno si lahko pedstavljam kako je zdaj s tabo, ker sem imel podobne izkušnje. Naenkrat te prešine možna pot v prihodnost za tebe, takoj naslednji trenutek pa se pojavi težak kamen v glavi in zmedeni občutki. Opazuj to. In sledi tistemu kar te prešine, pa četudi se tega drži strašen strah. Saj se da "šlepati" na tej poti boš videl. Ko ti ne gre se malo umakneš, narediš samo najnujnejše in se ne sekiraš, če so drugi boljši. Ko pa ti gre pa nadoknadiš vse kar nisi mogel prej. Tako sem jaz en faks naredil, zdaj pa končujem drugega. S prav takimi občutki kot jih imaš zdaj ti.

Ojla,

Vzela sem si čas in prebrala tvoje prispevke in odlične odgovore sotrpinov na forumu. Moram ti reči, da sem imela 1 epizodo D-A motenj ob koncu 1. letnika faksa. Nimam pojma, kaki so bili razlogi, vsekakor pa so mi takrat skočile vse hude stvari, ki so se mi v življenju zgodile. In res so hude. Mama mi je umrla pri 14h, dober prijatelj pa pri 16h. Ob izgubi najbrž sploh nisem žalovala in vse skrila pod preprogo. Takrat sem skakala od zdravnika do zdravnika in se bala katere bolezni vse imam in se jih ne splača niti naštevat. Po približno pol leta so se simptomi uredili in zanimivo kaj sem izluščila iz tega sranja - ne se sekirat, šola ni tako pomembna in sem postala "jebi vetar" za šolo. Faks sem sicer končala z dvoletnim podaljšanjem z oceno ki ni bila 10 ;). Že takrat sem imela obsesivne misli, ki so me hromele. Kaj sem sploh jaz, kaj sem sposobna narediti...bla bla. In verjameš ali ne, o tem A-D stanju 10 let ni bilo ne duha ne sluha. Sicer sem v tem obdobju zajemala življenje z veliko žlico, skoraj preveliko. NAjprej zabava, nato obveeznosti. In seveda sem živela lagodno. Po porodu - spet po enem letu - buum vsi simptomi nazaj. Seveda ni več bilo zabave, samo obveznost in odgovornost. In kaj se je zgodilo - največji trn v peti so bile obsesivne misli, da bom komu kaj storila. To je že 4 leta od tega in ob dvakratnem opuščanju poslapšanje simptomov. Na zadnje sem prenehala 1,5 mesecev nazaj (2 leti skoraj brez simptomov) in spet obsesivne misli. In ravno v obdobju, ko so mi v službi dodelili zelo odgovorno mesto.Kak dan jim podležem, kak dan pa ne. Moram rečt, da te občudujem, da še vedno ustrajaš brez ADjev. Jaz sem tako moč imela pri prvi epizodi (ko sem bila še sama in brez otrok) in zelo uspešno prebrodila krizo. Po drugi epizodi sem po 3 mesecih mukotrpnega sranja začela piti AD - sicer v manjši dozi (10 mg Cipralexa - čeprav se za OKM predpisujejo višje doze) in sem ravnotako prebrodila. Zdaj sem spet na njem in brodim - ustrajam pri tej dozi. In kaj sem spoznala. DA ME J..E ODGOVORNOST IN STRAH PRED TEM, DA NE BOM ODLIČNO REŠILA PROBLEMA. Za mene obstaja samo črno in belo. Sedaj se učim kot v prvem razredu...počutje 3, počutjr 7, bla bla. In veš kaj sem ugotovila ? Pod 3 ne pade, kak dan prileze celo do 8. Sicer ni 10, a tudi 1 ni ;)....Poskuši ovrednotit

Pa še to sem pozabila povedat. Če bo hudo ne se bat ADjev. Jaz sem se jih bala kot hudič križa in pedelala vse stranske učinke ;) pa še vedno sem tle :wav:

Čist se najdem v tej zgodbi!

Pri meni je zdaj tako, da imam včasih po par tednov mir z bolj malo vsiljivkami nato pa pride kak stresen trenutek v življenju in se mi spet pojavijo. Še vedno vztrajam brez zdravil ker nekako upam da bo mi uspelo tudi tako izboljšati kvaliteto življenja. Trudim se tako, da se ukvarjam z raznimi športi, veliko se družim, zdravo živim itd.

Vsiljivke so vseh možnih vrst. Za njih je značilno to vprašanje "Kaj pa če...?"

Ko se z nečim zamotim je vredu in pozabim na celotno štalo, ko pa sem spet sam v brezdelju pa me znajo spraviti v precej slabo voljo. :/

V zadnjih dneh se borim z dvema stresnima dogodkoma. Pričetek študija in pa razšel sem se z dekletom (po moji želji) zaradi različnih interesov.

Zdaj se mi pa vsiljujejo vprašanja kot "Kaj pa če nisem sposoben za normalno življenje?", "Kaj pa če me ne more nihče imeti rad?", "Kaj pa če se mi bo ob študiju zmešalo?" in podobno...:/ kar na jok mi gre zdaj ko sem to delil z vami :/

Svetujem ti, da resno zagrabiš študij in vsa ta vprašanja bodo izzvenela.

Iq_nima_nič_s_tem

Jaz pa verjamem, da ti bo uspelo! Verjamem vate! Navijam zate!
 :wav: :wav:


Poni

Zadnje čase se počutim fantastično!


Ugotovil sem, recept za premagovanje vsiljivk (vsaj za sebe) in ga želim deliti z vami, mogoče bom komu pomagal.

1. Mindfulness meditacija zjutraj in pa zvečer vsaj 10 minut. Na začetku ni bilo nobenega efekta, čez čas pa sem začel čutiti nek mir v sebi. Priporočam knjige od Eckharta Tolla.

2. Ko napadejo vsiljivke, jih ne poskušam odgnati, pač pa jih sprejmem, kar mi dodatno poveča strah, a kot kaže mi dolgoročno potem pomaga

3. Rinem v situacije, v katerih se počutim nelagadno in se tako privajam na njih -> tako postaneš samozavesten na področjih na katerih prej nisi bil :)


Zdaj mi je tudi končno jasno, zakaj mi zdravnik ni želel postaviti diagnoze. OKM ni bolezen ali motnja je le strah in je brezveze da ga etiketiramo :)


Če se mi bo stanje poslabšalo se vam javim, če pa ne pa vedite da uživam življenje in da se da tudi brez zdravil :D ;)


Fun, out!

Fun, to je pa res fantastično! In občudovanja vredno ...  :clap:
Samo ne prenehaj z metodami, ki ti pomagajo.
Srečno še naprej!

fun lpo da ti to pomaga pa da lahko brez tablet to premaguješ.... :clap: :clap:

Fun, pa to je krasna novica!  :clap:

Žal vsi ne zmorejo brez terapije, ampak tudi močna volja,
pa trud in vztrajnost štejeta.

Naj dobro počutje traja. Tebi, meni in vsem ostalim.  :oki:

Tako je. In kdor rabi zdravila ni nič manj vreden. Saj bi tudi tisti, ki ni na zdravilih ,v njegovi koži pridno papal medikamente. Ima pač srečo, da ni tako hudo in da lahko z voljo korigira.
Na zdravilih pa je tudi treba voljo uporabljati in ne spati. Voljo do tega, da si zagotavljaš duševni razvoj.

jah sej ni važno kako premagujete vsiljivke in razne druge težave. glavno DA JIH premagujete z tabletami, s pogovori..ali kakor koli že....meni ne uspe misli preusmerit, če se še tako trudim....tak da vsa čast tistim k se znajo kontrolirat in te misli odmislit  :wav:

Nayaa fora je v tem, da OKM pride v različnih oblikah in jakostih. Naprimer pri meni je bil v najhujšem času tako močan, da nism več mogel dati puloverja na obešalnik, saj preprosto nisem imel dovolj koncentracije. Sledila je hospitalizacija in takrat meni res nobena tehnika razen zdravil nebi pomagala, ker sm bil kot se danes rado reče "gotof" :).

Je hudo sranje, ta bolezen, motnja, strah ali kakor koli že in je verjetno res tako da se pri vsakem pojavi v različnih jakostih. Spoštujem vsakega, ki se z njo bojuje, ker je pomojem to res eno iz med hujših trpljenj (prvič zaradi teh občutkov, drugič zaradi tega ker te nihče ne razume in mislijo da si kar nekaj izmišljuješ pa še kaj...)

Verjamem pa tudi v to, da se s pomočjo zdravljenja in volje ter učenja, da marsikaj doseči. Obstaja velika možnost, da noben od nas nebo nikoli popolnoma ozdravel in dojemal življenja kot vsi drugi "normalni" ljudje, lahko pa prav tako uživamo s tem kar nam je dano in dosežemo prav tako imenitne stvari samo z več vloženega truda. Obsojeni smo pač da hodimo skozi pekel in da dvomimo v sebe na vsakem koraku :D

Meni osebno pomagajo stvari ki sem jih naštel v prejšnem postu, ampak bi mogoče bilo pametno tudi poskusiti z zdravili...mogoče bi blo počutje še boljše :)

Omenil bi še rad, da ne verjamem, da je OKM povezan s kakršnimi koli potlačenimi čustvi in da tiči razlog za te težave nekje v podzavesti ampak je neka napaka v možganih (bral sem, da bi naj bil neki del možganov, ki je odgovoren za strah preveč ali pa premalo razvit...ne spomnim se več točno.) in pa da je možno možgane trenirati, podobno kot mišice -> to pomeni z meditacijo, KVT in podobnimi zadevami :)

Nayaa kam pa greš? Mislim h kateremu zdravniku?

Drugače pa ja, imam 1 leto vsega skupaj bivanja v bolnici... Zdej sm pa že 4 leta doma, na to sm kr mal ponosen, ker se nism odločil za vsako poslabšanje, da se umaknem v ustanovo :).

k dr. drnovškovi...mislim da tudi ti obiskuješ njo ane? seveda lahko si ponosen, ker to ni kar tako ;D si bil v bolnici zaradi okm?

Pol se pa res nimaš kej bat. Boš vidla, ona je super :). Ja zarad OKMja sm bil ja, pa huda panika in tesnoba, depresija...

ja malo me je strah, ker nimam izkušenj s tem...bom jutri sporočila kako mi je šlo,...najbrš bom dobila tudi kakšna zdravila....upm da bo vse kul :oki:

Onix = borec, ni kaj drugega za dodat :D

nayaa želim ti vse dobro jutri. Popolnoma razumem kako ti je zdaj ob prvem obisku. Boš videla ko bo konec, da ti bo že malo laže :)

Nayaa, izbrala si si  čudovito terapevtko....kar pogumno... :clap: :rozicodam:

Nayaa, izbrala si si  čudovito terapevtko....kar pogumno... :clap: :rozicodam:
[/quote]

hvalaaaa :rozicodam: :wav:

Živijo. Pa sem preživela. dignosticirala mi je GAM dobila sem tablete citafort ampak mam omirek samo polovico tablete. pa naročena sem na psihoterapijo pri dr. Ravnik. Upam dbo pomgalo use skupaj :clap:

Nayaa super! Enkrat jo bom tud sam prosil, da mi zrihta psihoterapijo, ker plačniško si je ne morem privoščit, imam pa veliko volje da bi delal na sebi. Uglavnem bravo! Prvi korak je storjen! :wav:

Onix hvala. Ja upam da mi bo pomagalo jt3 začnem tablete pit. ve kdo kaj vec o teh tabletah. Upam da mi bojo pomagale :kiselnasmeh:

Evo spet me je začelo mučiti, ni dolgo trajal mir :/ :P


Nekaj me zanima, ali je to normalno pri OKM. Da obstajajo dnevi, ko se počutiš vredu in imaš v glavi pač totalen mir, le tu pa tam kakšna manjša vsiljivka, ki te ne zdela preveč, potem pa pride dan ko te res muči in ne da miru ter se posledično začneš full slabo počutit skoraj depresivno, a ko greš ven med ljudi pa se trudiš biti z mislimi pri njih se tvoje počutje normalizira in se spet počutiš vredu.


V bistvu me zanima ali je to normalno, da ko sem sam okupiran s svojimi mislimi zapadem v full slabo voljo, ko pa pač grem iz hiše ali se z nečim zaposlim (šport,..) pa postanem spet čist okej, takrat ponavadi res nič ne razmišljam in sem prisoten 90% v tistem trenutku.

Ni to mogoče znak kakšne bipolarne motnje? S tem me misli napadajo zdaj 2 al 3 dneve, ker sem nekaj o tem bral in sem ves paničen....hjao :S

Ma kakšna bipolarna motnja...

Nekaj, neki dogodek, neke misli, so sprožile neželena dogajanja pod zavestjo. In tista reč se na žalost kar tako po svoje obnaša. Še dobro, da se znaš rešiti tega, oziroma, da te dokaj hitro spusti. Nekateri nimajo te sreče in ostajajo depresivni več mesecev...

Zakaj se nihče ne vpraša recimo: zakaj pa dobro funkcioniram, kaj pa se takrat dogaja z mano? Kaj se dogaja, ko čutim moč, samozavest, ko mi možgani delajo tako kot si želim? Ha? Ke pa to? Je to kar nekaj samoumevnega?
Nič kar se z vami dogaja ni samoumevno. Tudi ne takrat, ko je vse v redu.

Očitno je, da okm doživljamo vsak malce po svoje. Tudi meni se dogaja, da imam dobra obdobja brez vsiljivk, včasih se mi pojavi samo kakšno slika, podoba, katera mi ne povzroča nobene tesnobe, sem pa tja se mi pojavi kakšna močnejša vsljivka in ta me vrže iz tira oz. me prisili, da spet intenzivneje razmišljam o okm. Takrat mi pomaga, da si spet preberem kaj o okm in znova ugotovim, da so takšna doživljanja običajna za to bolezen. 

Tudi to, da pozabiš na okm, ko se s čim zaposliš, je super. Hvala Bogu, to poznam tudi sama - včasih zna biti, da za cele ure ali dneve povsem pozabim na okm, da nimam vsiljivk, in da se na to bolezen sploh ne spomnim. Zadnjič npr. sem bila na nekem izletu za dva dni in sem šele pozno popoldne v drugem dnevu prvič pomislila na okm in vse, kar je povezano s tem.

Bodi vesel, da uspeš tako dobro krmiliti skozi to bolezen.

Pa še nekaj - zadnjič si napisal, da ti pomaga meditacija iz Čuječnosti. Tudi sama sem obiskovala to delavnico in redno izvajam nekatere vaje. Prepričana sem, da pomagajo pri lažjem in mirnejšem sprejemanju vsega okoli nas, vključno z boleznijo.
 

Kot kaže sem malo prehiteval z veseljem :/

Ko sem bral o tem mindfullnesu itd sem očitno dobil tako upanje v to, da res tako deluje, da sem se malo pomiril in mel mir s vsiljivkami. Res sem čutil nek poseben mir v sebi :)

Zdaj pa me spet napada. Začne se tako čist milo potem pa se stopnjuje in se vedno slabše v svojem telesu počutim. Vse me že tišči pod prsmi, nervozen, glava me boli, oči me pečejo, misli mi kar švigajo od ene katastrofe do druge, dokler se jim že čist ne predam in sem čist obupan, ter več ne vidim izhoda. Vendar tudi ko sem tisto najbolj na tleh vem da bo vseeno spet bolje in imam vedno voljo za izboljšanje situacije, potem se prisilim da grem na kakšno pijačo (kot več krat omenim) ali kaj drugega in včasih se čist pomirim, včasih tako srednje, včasih pa ne pomaga skoraj nič. Ko sem na tisti najnižji točki ne traja to ves dan, ponavadi se proti večeru že pomirim in me več ne napadajo neke misli in tudi v telesu ne čutim takega pritiska oz tesnobe. Ker me je zanimalo zakaj se mi to dogaja in sem brskal na netu sem naletel na bipolarno motnjo in zdaj me spet to full muči. Zdaj tudi ko je okej in nimam tako močne tesnobe se slabo počutim oz se počutim krivega ker se dobro počutim ali nekaj v tem smislu :S :S

Zdaj recimo nimam takšne tesnobe kot včeraj pa sem že ves dan bolj sproščen in dokaj normalno funkcijoniram ampak me zdaj ves čas v ozadju napada to vprašanje kaj pa če je to hypomania itd :S :S Pa čeprav nekakor mislim, da pa verjetno res nimam nobenih simptomov hypomanije saj se ne prepiram, tudi spim okej, ne govorim ves čas in niti nimam potrebe po tem, nimam nekih neverjetnih ciljev, samozavesten sem isto kot vedno, nič pretiranega, nekih neverjetnih ciljev nimam, so kar isti kot takrat ko se najbolj grozno počutim, misli mi tudi ne švigajo itd...samo sproščen sem in miren v sebi to je edina razlika...ampak vseeno me napadajo misli in jim potem že kar verjamem :/

Včeraj se mi zdi da sem celo doživel neki blažji napad panike, srce mi je kar precej močno bilo pa vsi možni scenariji so mi švigali po glavi in za finish sem se še zjokal :/

Jutri imam pregled in definitivno bom po dolgem vztrajanju brez zdravil in zanikanju težav le zaprosil zanje

Fun vse bo OK. Zelo dobro se mi zdi, da si se odločil še za pomoč tablet, ker resno ti ni treba brezveze trpeti. Držim pesti! :oki:

Hvala onix! Misliš da so vse to vsiljivke ali pa je kaj resničnega na mojem strahu? :/

Živijo fun. Ja tudi ti imaš te vsiljivke kaj pa če imam to. Sama poznam to saj se že celo življenje spopadam s tem. Sama od petka jemljem adje imam GAM in je težko k te misli dobesedno požirajo. Sama sem tudi od te tesnobe imela panične napade in te razumem kako hudo je. Od petka k jemljem ad sem dosti bl sproščena čeprav se mi danes popoldan spet pojavla ta misel kaj pa če bo sv. Vojna in bomo vsi pomrli :o Hja in me je spet mal zamorilo ampak sm brala malo o strahu samem, in nekak se vlečem vn že cel vecer. Mogoče nebi bilo slabo ce bi tudi z zdravili poiskusil.
Drugače pa lepe misli želim :rozicodam:

Seveda da so vsiljivke. Je pa to tebi zelo težko dojet, ker imaš pač OKM... Drži se!

Onix ti me pomiriš! Ne predstavljaš si kaj se z mano trenutno dogaja :/ bili smo na zabavi, saj je imel prijatelj rojstni dan in moral sem tudi nekaj spiti. Pili smo vodko z energijskimi napitki kar še je povečalo moj strah in zdaj se počutim katastrofalno :/...

Da povzamem moje čutenje...full me je bilo strah že čez cel dan. Sicer nisem imel take krize kot včeraj ampak vseeno me je bilo precej strah večino dneva. Ko sem začel piti vodke in energijske napitke se je ta strah še povečal in misli so kar švigale (pri zdravniko boš izvedel da imaš bipolarno in se boš ubil, saj je to edina rešitev, zmešalo se ti bo, neboš več imel prijateljev ker boš doživljaj psihoze,dobil boš antipsihotike,...) same take misli so me preletevale. Čez čas sem se počutil že zelo slabo in bil sem konstantno napet ter zgubljal voljo do vsega, ko me je na 1x klical prijatelj, ker sem se slabo počutil sem predal telefon prijatelju zraven mene da se on dogovori, na kar so me začele preletavati spet misli, kot so: to se ti nebi nikoli moral zmeniti tako kot se je on, itd in sem se začel počutiti še bolj prestrašenega in depresivnega na kar sem začel dobivati misli kaj če doživljam depresijo in bom se počutil full slabo potem pa bo sledila mania itd :S :S takrat sem prenehal z energijskimi napitki in sem začel piti juice kar me je malo pomirilo :/

zdaj sem ves prestrašen in dvomim da bom sploh zaspal, mislim da bom kar pokonci do termina pri zdravniku :/ :/

Tudi, če bi imel bipolarno ne bi bil to razlog za obup. Pa je nimaš.

Evo dobil AD Paroxat, ampak ga moram jemati v zelo majhnih dozah le 10mg na dan...bomo videli kaj bo čez 1 teden :/

fun!
tudi sama jemljem najmanjši odmetek sicer polovico 5mg, od petka in mi nekak pomaga, strah je še vedno prisoten, v manjši meri vendar sem vsaj nekako sproščena, ampak ja ni pa še čist kul,še vedno me je strah k preberem kakšno novico in jst v glavi spletem kaj pa če bo res to in to kaj pa če se res tole zgodi...itd...skoz je v glavi prisoten kaj pa ČE???? tudi pri tebi opažam in se v tvojim postih tudi sama najden, to je le nerealen strah, ki NI uresničljiv vendar ga najini glavi dojemajo kot realnega in to je problem :'( sploh jst ker se mi poznej vse zdi brezveze, če bo 3. sv. vojna, strah me zivet je strah me je umret. kriza uglavnem :-\ itd itd...bi se dalo velik napisat, o mojih strahovih in takih in drugačnih zgodbicah :-[
upam da ti ad-ji čimprej primejo in da ti bo lažje :closedeyes

Ja opažam da imava precej podobne težave :/ upam da nama bo zdaj bolje, čeprav me spet muči strah, bom povedal zakaj.

Vprašal sem ga zakaj mi je nekoč dajal antipsihotik, če so bili kaki znaki psihoz, bipolarnih itd pa je rekel, da ne, da sem dobival ker sem bil impulziven, ker kao nisem obvladoval jeze.

V resnici pa ni bilo tako, ker sem bil takrat star 15let in sem se družil s temi mulci iz ulice in za vzor so nam bili razni gangster raperji ter mafijske družine, gledali smo Sopranove itd.

V glavnem to se nam je full zdelo vsem super da se tepejo da imajo izbruhe jeze in podbno, kao bili so nam vzor kakšen bi naj bil moški, imeli so tudi polno denarja, žensk itd in smo vsi želeli biti taki. Res je da sem se stepel eno 2x ali 3x pa da sem učitelju al komu drugemu kaj grdega rekel, samo nikoli to ni bilo tak da se nebi mogel zadržati, vedno je bilo bolj pod prisilo ker me je tako ali tako vedno vsega strah bilo (kar sem sovražil pri sebi in nisem mogel biti kot ostali ti fanti iz ulice zato sem tudi prvič zapadel v depresijo saj sem se počutil zato manj vrednega, pa še zajebavali so me vedno kao češ da si ženski spolni organ in podobno) no v glavnem vedno ko sem kaj takega storil sem storil to zato ker sem pač bil prepričan da to moram storiti če želim biti "cool" in da me bodo spoštovali in pa zeeelo sem se moral prisiliti v to. Zdravniku sem seveda kot neumen mladič povedal da se ne morem kontrolirat ker sem se sramoval tega da se tako bojim in on je verjel temu, spomnim se celo kako ni mogel verjeti kako je to možno, da sem po eni strani tako prestrašen po drugi pa vseeno delam take stvari. Zdaj pa me je strah, da zaradi tega ker sem to jemal, sicer v zelo malih dozah in pa samo mesec ali nekaj takega, da je pustilo kake posledice na meni, plus tega pa še me je strah kaj če sem res impulziven in se res nisem mogel zadržati bla bla bla....hjaooo! :S Zakaj me more to tako moriti :S


Prosim ne me obsojati, za tako razmišlanje in ravnanje v mladosti....posledica slabe družbe :(

Fun ne skrbi, nisi impulziven, vsi smo hoteli biti frajerji, ko smo bili v teh letih. Probaj se zavedat, da so to samo strahovi, ki nimajo realne podlage, ampak ker tvoji možgani pošiljajo napačne informacije v tvojo zavest in jim ti vseskozi odgovarjaš (v obliki zagotavljanj) je to neskončna zanka. Bistvo je, da sprejmeš tveganje in rečeš, ok lahko da je to res ampak se ne bom ukvarjal s tem, ker je velika velika verjetnost, da so to samo false signals po angleško. Zavedati se moraš da nobena stvar v življenju ni 100% in tvoj in moj in od vseh OKMjevcev problem je to, da se totalno preveč osredotočamo na nek zanemarljiv procentek možnosti, da se lahko naš strah uresniči. To je tisti problem, ker pri OKMju občutkom ne smeš zaupat ampak moraš na stvar pogledati kot zunanji opazovalec. :oki:

ja..podobne težave KAJ PA ČE...tudi meni se vrtijo razni filmi itd. vidiš pri meni recimo je bilo ravno obratno, nikoli nisem upala nikomur kaj rečt, zato so me večino življenja izkoriščali, prišlo je tako daleč da so me v srednji šoli prisilili da sem pisala snov v zvezek in seveda je cel razred od mene zvezek prekopiral, seveda konec leta tega zvezka nikoli več nisem videla. nikoli se nisem znala sama postavit zase, še dan danes se ne znam. vedno sem bila raje tiho ker me je bilo dtrah komu kaj rečt ker sm imela v glavi skoz ja kaj pa če....grrrrrrrrrrrr...drugače pa sem tudi sama bila zaradi nekega dogodka histerična spravljala sem se na fanta, ljubosumje, posesivnost, grožje,,,ja in tudi udarci...ampak lej jst se zaradi tega ne počutim nič kriva, ker vem da to nisem bila jaz, ampak tista jeza ki sem jo na nekomu mogla sprostit. :kiselnasmeh:
in preteklost je preteklost, pustiš jo za seboj, ne smeš pustit da ti to zdaj kvari življenje. in tudi napisal si da si bil pri 15 letih, tepel in podobne reči:  kateri fant pa ni pri petnajstih letih sanjal o tem da bi bil najboljši, da bi bili prijatelji ponosni nanj, z eno besedo da bi bi car. to je tista najstniška norost vsi smo se znoreli, tudi jaz  :-[ in veliko drugih ljudi. to so ta najstniška leta, k mislimo da smo najbolj pametni, in da vsi ostali nič ne vejo, imam sestro staro 16 let, ki je tudi počne neumnosti, ampak lej to je mladost eno jo izkoristijo pa se zdivjajo, drugi pa pri  40 nadomestijo tole podivjanost :sesmejem: :sesmejem:
tako da ne sekiraj se zaradi preteklosti, pusti jo za seboj, glej za vnaprej, lepo jemlji zdravila ki ti jih je predpisal zdravnik in upam da bojo te vsiljivke izginile iz glave.
(upam da tudi meni....res je hudo s tole sv. vojno  :o :o :o)

drži se mi :rozicodam:

Hvala obema!

Nayaa vedno bolj ko berem tvoje zgodbe, vedno bolj opažam da imava neverjetno podobno življenje. Z mano je isto bilo, da so me izkoriščali za denar in podobne stvari pa se tudi nikoli nisem upal postavit zase. Tu pa tam se sem pa še to kot pravim z veliko muko in v takših situacijah ko sem bil močno vinjen ali pa skoraj 100% da se mi nemore nič zgoditi..tudi v zvezi je bilo nekaj podobnega, ljubusmje, posesivnost, na mesto udarcov je bilo bolj suvanje in podobno :/ . Zdaj ko sem bolj zrel sem glede vsega tega full spremenil razmišljanje in se iz tega tudi dosti naučil.

upam da tudi tebe tole s svetovno vojno mine in da bova lahko šla potem mirno naprej :)

ja sej jst pa isto...nč ne upam se po robu postavt, pol pa itk sm zgubila družbo, z nobenim se nisem družila...nevem kdo mi je takega fanta poslov da že 5 let ustraja z mano :-*
je hudo tudi midva sva imela krizo, sej sm že prej napisala...histeričnost posesivnost...itd.
drugače pa ja...skoz me je nečesa strah. trenutno vojne ..hja punca pr 23 letih se sekiram za take stvari ..hjooooj ampak me je strah fuuuull...in posledično tesnoba, sej najbrš sam veš kako je k si pničen in te je strah...in pol itak se mi zdi vse brez veze, itd....čeprav zdaj z ad-ji nevem mam te misli tko o ozadju pa kr pozabim, pol se pa spomnim...pa tečem na net gledat novice...drugače pa pridejo tudi drugačni strahovi...in je kr hudo...sploh k se zdijo zelo realni..... :'(

Od kar sem na AD-jih je na začetku prvi teden bilo kar v redu. Zdaj pa je bolj slabo vse skupaj, saj konstantno čutim tesnobo skozi ves dan. Zvečer je mogoče malo boljše. :/ Razmišljam da bi iz polovičke zvišal na celo tableto, tako mi je tudi zdravnik rekel da naj storim, če ne bo bolje :).

Zdi se mi, da me ne muči samo OKM ampak tudi GAM, saj me med drugim skrbi za vsako dnevne stvari kot so: Kako bom čistil sam svojo stanovanje ko nebom več pri starših, kako bom si našel službo, ali bom imel dovolj denarja, bom lahko preživljal družino,....

V glavnem je kar naporno :/

Izbrskal sem še en podatek, da tudi moja babica trpi že vso življenje za anksioznostjo in je ves čas na AD-jih. Mislite, da je potrebno to omeniti svojemu zdravniku?

živijo fun :rozicodam:

neboš verjel ampak tudi moja babica ima gam dobila je tudi ad-je vendar se noče zdravit. jaz sem svoji psihijatrinji to povedala in je rekla da je mogoče tudi dedno. tako da ne vem lahko omeniš zdravniku, jst sm povedala ker vem da se tudi babica sekira čist brez potrebe.
drugače pa ja..podobne misli imam tudi k ti....v prihodnost kaj pa če bo ali če ne bo...aaah...
danes sem spet na hiv pomislila ker mi je na busu nekaj mokrega priletelo za vrat nevem kaj je bilo, imela sem v mislih da je kri,ker je za mano en možki sedel, nisem sicer nič opazila ...me je pa panika zagrabila da sem šla kr dol z busa... ???

fun kako si kaj?? :rozicodam:

pa kar okej, čist odvisno od dneva :) en dan je malo boljše spet drugi malo slabše :)

Hvala za zanimanje :D

Kako pa si ti? :)

živijo...
ja podobno kot ti...kar gre zaenkrat =) januarja imam prvo terapijo pa bomo vidli kako bo.. :laughing:

Jaz tudi januarja :D zdi se mi, da se mi stanje poslabša ko kaj kofeinskega spijem (kava ali coca cola). Zdaj naprimer sem bil po nakupih pa sem spil eno coca colo in me je kar ves čas bombandirala tesnoba, kar povsod sem videl nevarnost  >:(

ja to pa ti vrjamem, ker je noter kofein in se jst kave, vsaj turške na veliko izogibam ker sem se enkrat tako tresla in bla čist cela naspidirana...tako da se tega izogibaj če se le da... :sesmejem: ;D

Evo pri sebi opažam problem pri kavi (tresenje, napad panike), če spijem prehitro 2 zapored... Tako da zdaj pijem tako, da je vmes vsaj 5 ur razmaka in ponavadi spijem 3 na dan... Vem veliko hehe, ampak sm adicted! :)

Priporočam pa tudi, da se pred kavo nekaj poje... Se mi zdi, da potem kofein naredi veliko manj škode, kot pa če že nekaj časa ne ješ... Sam vedno dobim tresavico, če popoldne popijem kavo brez da bi pojedel prej kosilo...

Saj v bodoče se bom izogibal tem pijačam :)

Onix kako je res kaj s tabo?

Drugače pa se mi zdi da sem v depresiji, saj se večino časa kar slabo počutim :/ razmišljam o tem da me kao nihče ne mara, da sem manj vreden itd. Tu pa tam imam kakšne trenutke ko je bolje ali pa da me kaj razveseli ampak potem spet me najmanjša stvar spravi iz tira. Verjetno je to reakcija na ves ta stres od anksioznosti ali kaj?

Prizadenejo me res full take malenkosti, da se kdo razjezi nad menoj ali da se kdo po šali na moj račun in to vzameme preveč osebno, potem pa se spet trudim pa naredim kaj pozitivnega oz doživim kaj pozitivnega da me kdo pohvali ali pa da mi punca reče da me ima rada in se spet boljše počutim

Danes sem prvič vzel celo tableto, upam da bo kaj bolje. Sicer nisem tako depresiven kot včeraj, sem se kar malo pomiril. Verjetno zato ker sem doma in me nemore nič prizadeti :) Me pa lovi tesnoba, češ da vsi napredujejo samo jaz ne in bojim se da sledi spet poslabšanje :/

Čuden sem od kar sem na teh zdravilih. Mogoče ni več tako intenziven strah kot je bil prej in nimam napadov panike, je pa zato ta žalost nekako prišla bolj v ospredje.

Fun držim pesti zate! Drži se :)

Fun, prebrala sem skoraj vse tvoje poste.
Kako si kaj?

Upam, da si boljše!

LP

Himiko

Pa vredu sem...tak po 20 dni skupaj se vredu počutim potem pa spet pride kak slabši dan :) pomaga mi ta ena tabletka. Berem knjigo od Tolleta in se čist najdem v tem in razumem zakaj se slabo počutim. Ta glas v glavi me spravlja v slabo voljo, vsako malenkost vidi kot katastrofo in potem premleva o tem in se počutim slabo, čeprav se nekak v ozadju zavedam da ni tako hudo kot si mislim ampak vseeno. Hvala za skrb Himiko :*

ok, no samo da se nekako stvari normalizirajo. to je vazno!!! sicer pa se v tvojih zapisih in strahovih precej najdem... ampak bomo vse premagali!!!!


Vse dobro!!!!

Himiko

Evo spet jaz :) zadnje čase se počutim super, počasi kapiram Tolletove nauke in mindfullness ter mi to pomaga, priporočam res vsem knjigi The power of now in pa New Earth. Potem pa še kako praktično knjigo o mindfullnessu ali pa članek na spletu ;) moralo bi pomagat, vsaj meni full pomaga :) poskusiti ni greh ;) upam da bom komu pomagal s tem :) lep dan vam želim :*

Spet jaz po dolgem dolgem času :(

Evo pa da se razpišem. En čas je bilo super sem se nekak pobral pa se počutil boljše in to vse brez zdravil zdaj pa spet kriza od krize :(

Pred parimi mesci sem se razšel s punco in to me je res zelo prizadelo še zdaj trpim zaradi tega saj še vedno sanjam ponoči o njej in več krat sem slabe volje ter sem v solzah. S tem je vse okej to popolnoma sprejmem pač kot normalen proces pri celjenju teh srčnih ran. Muči me pa ena druga stvar ki me spravlja ob živce in se mi že dobesedno meša ;( ta moja glava ki vse 500 krat analizira in ap te čudne misli kaj če se sploh ne počutim slabo zaradi nje?, zakaj mi ona sploh pomeni toliko? Kaj če splho to ni resnično kar čutim? Kaj če svet ni resničen? Kdo sem sploh jaz?  Kaj če se mi bo zmešalo? Kaj če imam to bolezen? Kaj če imam to kaj če ima ono in tralalala in pol miljone misli na to temo in potem ti občutki grozni v telesu kar stiska me, glava me boli, oči me pečejo, megli se mi, v ušesih pritisk, strah, žalost, jočem nevem kaj naj s sabo storim...nekam bi rad pobegnil kar koli samo da mi bo bolše :( Tako se mi zdi kot da bi imel dve strani pač tisto eno ki čuti in pa eno tisto ki analizira...čustveni del možganov in pa racionalen del možganov ki pa se nekako ne ujemata ali kako naj drugače to povem. Zelo me to bega in sem v stanju panike :( Kaj naj naredim kaj je z mano narobe? Naj poiščem zdravnika prosim pomagajte mi v teh hudih časih :( upam da je vse skupaj le strah ostalo pa plod moje domišlije


Aja pa še to nekaj o tem analiziranju čustev...včasih se recimo zbudim pač slabe volje ali pa me kaj čez dan gane in se začnem slabo počutit...potem pa to miljon krat analiziram kaj je narobe z mano zakaj to čutim bla bla bla pa se že prepričam da je res nekaj hudo narobe in da se mi verjetno res meša ali kaj...samo potem grem dnevnika pisat (to mi zelo pomaga in bral sem da pač tako prideš v stik s svojo podzavestjo) ugotovim da je dejansko ona kriva za počutje in pa tudi kaj so bili ti vzroki da se tako počutim...naprimer nočne more ponoči in pa po televizji kak žalosten ljubezenski komad ali film ali kaj podobnega. Pa enako je tudi ko se recimo dobro počutim, ker ni zdaj res ves dan taka beda pa groza kot zdaj tu omenjam to pride tu pa tam. No vglavnem ko se dobro počutim tudi skoz analiziram zakaj pa bla bla bla...pa na koncu tudi ugotovim da je vzrok recimo prijeten pogovor z družino ali prijatelji ali kaj koli pač pozitivnega :) samo vseeno me ubija to razmišljanje :(

Danes sem recimo se super počutil dokler se doma nismo nekaj sprli in sem bil jezen...potem pa sem začel komplicirati zakaj sem tako dolgo jezen kaj če to ni vredu da sem tako dolgo jezen in seveda šel iskat na internet odogovre in naletel na BDP(borderline personality disorder) nevem kako je slovenski prevod in potem sem se prepričal da imam to in d ami ni pomoči bla bla bla...kasneje sem se že prepričal da imam več osebnosti ker se mi take misli pojavljajo da sprašujem po resničnosti svojih čustev in ja...zdaj sem tu :( trpim :( po ne potrebnem :( nevem več sploh kaj je res pa kaj ne na momente res :( groza :(

Fun saj veš da je vse to samo simptomatika OKMja in te proba zvabit v premlevanje... A maš kakšno pomoč v obliki zdravil ali terapije?

Trenutno ne, ker mi je res meditacija pomagala in sem vse skupaj pustil...zdaj se je pa vrnilo :( Imel sem celo napad panike eno 2x in od takrat dalje ta strah kaj ce custva niso moja in sem ujet v nekem tujem telesu :( ker med tistim napadom se je res vse skupaj zdelo nekako neresnicno oz sem bil kot okamenel in sem samo opazoval kaj se dogaja z mano :( zdaj se mi tudi zdi da sem na pragu napada panike...fak :(

Ne zdrzim vec tega stresa. Danes sem se zbudil bolan in slabe volje. Ker nisem vedel zakaj se tako pocutim se je takoj vklopila moka glava...vsa mogoca vprasanja kaj ce..ter potreba po znanju resnice..med tem me je to razpolozenje minilo a moje misli niso popustile in dalje sem raziskoval po spletu. Na koncu me je ze tako bolela glava da sem mislil da mi jo vsak cas raznese pa se slabo mi je postalo :( seveda sem se tudi pocutil ves obupan in so pritekle tudi solze. klical sem svojega zdravika a na mojo zalost se ta teden ne dela :/

To se mi dogaja zdaj ze lep cas samo me je tega najbolj strah povedat. To da kar btez razloga zacnem nekaj cutiti...pred casom je bil to strah zdaj pa se je spremenilo v zalost. Pac v telesu cutim to custvo v mislih pa ne...misli so pa vedno obsesivne :( Zdaj pa nevem ce se pac vse to zaradi strahu dogaja ker me je do obupa spravil ali je trenutno stanje v zivljenju ki je pac stresno ali pa kaj tretjega :( ne prenesem vec tega to je dejstvo...rad bi vedel zakaj se tako pocutim in se nekako izvlekel iz tega :(

Pa kot sem že omenil, ko se pač začnem počutit tako slabo in se prepustim tem čustvom da se pač poglobim v njih (to sem se naučil pri meditiranju) se zjočem in tudi vidim razlog zakaj se slabo počutim da pač žalujem za punco in pa da nisem zadovoljen s trenutno službo, včasih je celo dober občutek ker sem hvaležen za super družino ki mi nudi vsega in še več...vendar vedno ko se to dogaja je v ozadju ta glas kaj pa če ni to to kaj pa če je kaj drugo in se mi zdi da to vse poslabša. Pa vedno tudi nimam časa meditirati ko je moje počutje slabše in takrat če se prepustim temu analiziranju in iskanju rešitev je moje počutje čedalje bolj slabše:(...eh grozno, danes mi toliko dogaja v glavi da je to joj. Toliko dvomov in vsega pa se mi nikakor ne uspe pomirit. Zdaj ko je že malo bolj pozno in se mi že malo spi pa se tudi možgano počasi umirjajo se mi čedalje bolj zdi da sem spet sam kriv da je danes prišlo to tako daleč ker sem dal temu svojemu obsesivnemu razmišljanju moč, ko sem začel brskati po spletu za rešitvami. To so moje kompulzije se mi zdi...to iskanje po odgovoru oz preverjanje simptomov itd. V glavnem če nebi tega danes storil bi se pomoje vse drugače in lepše končalo :/ mogoče bi tudi izvedel zakaj sem bil zjutraj žalosten :/ nekako se mi zdi da je ta moj OKM kot neki ščit pred čustvenimi ranami samo da mi ni lih v pomoč ampak prav nasprotno :(


Zelo se bojim kakršnih koli čustev..vem da tudi ko sem jezen ali vesel ali kaj koli se mi vklopi OKM in začnen dvomiti v ta čustva če so dobra in če niso simptom kakšne resne bolezni itd :S pa vedno mi napleta neke grozne zgodbe in včasih me že skoraj prepriča da so resnične :(  naprimer ko se kateri dan slabše počutim in sem bolj len pa mi ni za delo ali pa pač nimam takšne volje za uresničevanje svojih ciljev, ker se mi pač preprosto tisti dan neda mi začne nabijat kaj če so to simptomi depresije in tako naprej pa potem kaj pa če tisto ko se ne počutiš slabo in želiš nekaj doseči pa so simptomi manije itd...hjao kar neki zdaj ko berem se mi res zdi neumno...samo res zna biti zelo prepričljiv ta OKM :S :S

Okm, prav zares ni prijazen, toda ti ga že precej obvladaš in veš, da večina tvojih misli izhaja iz tvojih bojazni. Prav zares ni dobro, če preveš brskaš po spletu in iščeš po simptonih, ker takoj dobiš še nekaj bolezni zraven.
Poskusi se nekako pogovoriti sam s seboj, se spomniti situacij, ko si se ravno tako počutil in si znal splezati ven iz njih. Običajno nam lastne izkušnje najbolj koristijo, samo priklicati si jih moramo v spomin. Kadar se v meni nabere preveč dodatnih bojazni glede mojega zdravstvenega stanja (z nekaj težavami se kar kronično spopadam), se nekako pomirim z mislijo, da če mi bo zares hudo, me še vedno lahko odpeljejo v najbližjo bolnišnico, vendar se to še nikoli ni zgodilo. Ko se slabemu počutju pridruži še depresivno razpoloženje, si ga malce dovolim, vendar se ob tem spodbujam z besedami, ki sem jih slišala na predavanju dr. A. Zadela. Nekako tako je šlo - narava, Bog, višja sila, univerzum...(kar pač nekdo veruje) nam je dal "vedenje" (v smislu obnašanja, ne znanja) in samo mi sami lahko s tem oz. s seboj nekaj storimo - vstanemo, naredimo prvi korak in drugi korak, se premaknemo, opravimo kakšno delo ...in naše počutje je takoj malce boljše.
Za takšne trenutke je dobra tudi tista zgodbica J. Bucaya o dveh žabicah, ki sta padli v skledo z mlekom - ena je utonila, ker je bila prepričana, da ne bo zmogla nikoli ven, druga pa je rekla, tako in tako bom utonila, ampak dokler sem živa, se ne bom vdala in bom brcala...in glej ga zlomka, z brcanjem je naredila maslo in odskočila iz sklede in ostala živa. Tako nekako moramo tudi mi. Samo to nas lahko reši!   

hvala melita za tvoje besede :) ja saj točno vem kaj mi je na zadnje pomagalo ampak mi nekako ne uspe tega spet uporabit oz se le te tehnik bojim zaradi OKM. Mindfulness mi je pomagal (koncentracija na dih ali pa le opazovanje misli ali pa občutkov). Ker pa sem potem spet preveč o tem bral in raziskoval me je postalo strah Kaj pa če bom izvedel kaj o sebi kar je potlačeno, kaj pa če bom doživel "razsvetljenje" oz se mi bo zmešalo in podobno :/ bom moral iti čez te strahove in dalje to uporabljati pa bomo videli kaj se bo zgodilo :)

Spet jaz :( nevem očitno me je res ta moja anksioznost ali nekaj pripeljajo v depresijo ali kaj..res sem čustveno in fizično izčrpan :( ves čas sem tak kot da bi imel gripo vse me boli, celotno telo v glavi imam tak nek občutek megle ali zasanjanosti ali nekaj...podobno kot ko si zadet od trave. Mislim tudi da me spomin spet zapušča ta kratkoročni :S :S čutim pa vse od žalosti strahu do jeze :S :S katastrofa res...danes sem ponoči spet slabo spal ne spomnim se kar sem sanjal samo sem se spet zbudil bolj slabe volje in seveda takoj analiziranje kaj je z menoj narobe tralala stara pesem...potem sem se čez čas malo pomiril ko sem se šel družit s familijo..pač pogovor me je zamotil in sem se malo pobral :) potem smo gledali tv in so vrteli neko pogovorno oddajo na kateri je gostil nek nadležen tip. Provociral je voditelja, bil nesramen in ves čas konstantno govoril. Take stvari me ponavadi že malo pač živcirajo a danes je bilo to drugače, danes me je tako ekstremno zaživciralo da sem čutil vročino v prsih pritisk v glavi in bolj globoko sem dihal :S potem pa me je to spet vrglo v stanje panike...kaj če se mi meša itd itd hjaooo :S kako izčrpajoče je to :( zdaj ne upam iti googlat ali so to vse simptomi pač zarad anksioznosti in stresa ali pa je res kaj narobe z menoj :( :( bojim se pa na jok mi kar gre :(

Ves čas si govorim da bo vse okej in da ne rabim zdravnika (bojim se ga obiskati, ker se bojim da dobim kakšno diagnozo - okm misli pač) ampak moje telo kot kaže mi jasno daje znake da temu ni tako in da sem pod ekstremnim stresom :(

Ugotovil sem da pri vsem skupaj sploh ne gre za čustva ampak neke senzacije ki se kao pojavljajo ob stresu in anksioznosti :O nisem si mogel pomagati in sem moral vse pogooglat :/ am...tak neki pritisk v glavi, in prsnem košu ter cmok v grlu..to čutim ves čas in OKM me prepričuje da je nevem kaj vse to :/

Spet se morem javiti ker se ne počutim dobro :( prosim naj mi kdo odpiše in me poskusi pomiriti ker ne morem več ker se mi vedno bolj meša :( vsak dan se mi to isto dogaj, vendar ne ves dan. Zjutraj se zbudim in se nečesa spomnim neke misl, zdaj nevem točno katera je že...nekaj v zvezi z depresijo itd. Potem pa začnem čutiti v telesu v grlu nek cmok pa stiska me tako v telesu, predvsem v predelu prsnega koša zdi se mi kot žalost, vendar verjetno ni in me samo okm želi prepričati da je... Potem pa mi ves čas hodijo po glavi misli kaj če sem depresiven, pa kaj če ni to okm da je res depresija pa potem razmišljam za nazaj kaj pa je bilo potem kakih par mescov nazaj ko sem se jokal dnevno kaj pa je tisto bilo če ne depresija (takrat vem da sem se več krat zjokal zaradi punce in pa zdi se mi tudi da me je nekaj krat OKM prepričal in nategnil, saj sem takrat mislil da sem ga prebolel. No prepričal pa me je prvo da sem anoreksičen potem še ker sem pač študiral nekaj meditacijo in potlačena čustva itd da to kar čutim to stisko v sebi da je nekaj potlačenega v meni in da moram to spraviti iz sebe takrat vem da sem se spustil en dan z avtom po sloveniji in sem kao "meditiral" na ta svoja čustva in se poskusil spomniti zaradi česa bi se tako počutil, najprej vem da sem jokal zaradi punce in ni bilo temu ne konca in ne kraja, ker sem se potem že vsega skupaj začel bat in da temu nebo nikoli konec in pa tudi vedno slabše sem se počutil, nasprotno kot bi se naj pa močne migrene sem dobil..takrat so me začeli dajati napadi panike..prvo na temo kaj če me je kdo posilil ko sem bil otrok potem kaj če bom storil samomor in sem se tudi videl kako delam samomor na koncu pa kaj če je vse skupaj ne resnično in sem nekje zmešan..od takrat dalje pa ta kriza) tako čutim kao kot neko potrebo po jokanju oz tak neka misel ali slika in tako za sekundo se mi res zazdi kot da bi moral jokat in potem si nekak rečem ne okm je samo nič drugega ni, a seveda se tu ne konča in se to dogaja naprej in naprej in naprej in nikoli nisem prepričan kaj je vedno je tisti dvom in nikakor mu priti do konca. Imam čez dan tudi mirne trenutke vendar takrat ko se zavem da je vse okej z mano in sem miren že lep čas takrat začnem razmišljat kaj če sem hypomaničen in premlevam o tej simptomiki in takrat me začne res panika loviti ker se spomnim da sem razmišljal kaj o službi, da mi je recimo postalo zanimivo se ukvarjati s tem s čim se in si kaj razmišljam kako bi lahko izboljšal to kaj delam in napredoval itd ali pa razmišljam o faksu in izobraževanjih na katere bi se lahko vpisal (to je res trenutno velik del mojega življenja in zelo nujno nujno o tem razmišljati in se že skoraj za nekaj odločiti). Težko se odločim za katero koli stvar ker moram vedno miljon krat vse analizirat in vedno na koncu mislim da kao s tem pa ne bom zadovoljen dolgoročno in tako že 2 leti stagniram oz sem na istem in se ne morem odločiti za naprej v življenju (doktor misli da sem impulziven ker se mi kao ena stvar zdi vredu in sem potem navdušen nad njo pa potem spet druga in tralala. Mislim pa da mu nikoli nisem povedal tega kako jaz o teh stvareh razmišljam in koliko analiziram..do letos sem se full sramoval te svoje plati in je nisem upal nikomur pokazat oz povedat o njej..zdaj pa sem toliko duševno zrasel da odkrito o tem govorim). No vglavno potem ko me lovi strah da sem hypomaničen pa imam v telesu spet drugačne občutke,a podobne. Takrat imam spet v grlu ta cmok vendar čutim še nek pritisk v glavi in pa težko diham ter vroče me je...zdi se mi kot da sem živčen a spet ni zato razloga in niti se ne obnašam živčno in ne razmišljam živčno imam pa seveda spet obsesije na to temo ker bi naj to bil simptom hypomanije kao razdražljivo počutje. Ker se zdaj že 2 al 3 dni zadržujem in ne grem na google iskat simptomov in preverjat ter tudi v glavi se upiram kompulzijam kolikor se le da me je danes ta druga plat strah o hypomaniji pustil na miru in ni bilo tega občutka v meni. Naj omenim tudi da sem imel zdaj že lep čas, kaki teden verjetno ves čas znake čustvene otopelosti in anksioznosti nisem tako močno čutil(vedel sem da gre za anksioznost a je bila tako v ozadju..podobno je bilo s čustvi ko so začeli AD-ji delovat..tudi so bila tako otopela) in imel sem močne migrene s slabostjo ter derealizacijo..vse se mi je meglilo in zdelo zasanjano kot da bi bil zadet od trave...to je najbližje tem občutkom se mi zdi. No to me je zdaj minilo, končno po dolgem času in zato sem pozitiven da mi pa vseeno gre na bolje in da si vseeno le vem koliko toliko sam pomagat. A ta druga stran, strah pred depresijo mi neda miru in me pika in pika in se pojavljajo ti občutki v telesu na vsake toliko pa spet popistijo pa se spet vrnejo in zdaj preden ko sem začel pisat sem že bil res na koncu in sem si mislil "naj gre vse nekam, sit sem že vsega, naj me že skoraj pusti na miru" in za sekundo potočil tudi solzo. Takrat še je le postalo grozno :S :S Moral sem iti pisat na forum, dnevnik kar koli da sem se pomiril da se mi ni čist zmešalo in bi res padel v jok in bi se moji strahovi uresničili. Skratka pomagalo mi je zdaj to, da sem razpisal. Me je pomirilo, a le začasno saj vem da za vogalom spet čaka nek dvom...


Se opravičujem če je kaj ne razločno, ker sem prvo napisal in potem šel nazaj brat in dodajat razne stvari, ker bi res vse rad dal iz sebe in napisal kaj vse me prepričuje ta moja glava oz okm (zdaj ko sem ta stavek zapisal se mi je pojavila v glavi misel kaj pa če sploh nimaš okm in se ti res meša). Nevem kaj bi sploh rad od vas...na začetku sem želel da mi le nekdo napiše ne skrbi okm je vse bo vredu s tabo..a vem da je to spet le ena od kompulzij (preverjanje) in mi bo dala začasno tolažbo potem pa bo spet vsa ta stara pesem se začela vrteti od začetka. Najbolj se pa bojim zdaj pri tej svoji trenutni temi kaj je bilo to par mesecev nazaj z mano...zdi se mi res da sem pač preboleval break up s punco in da sem pač žaloval in zato to slabo počutje (fora je tudi v tem da sem se razšel z njo dosti prej kot pa sem začel žalovati. Na začetku nisem sploh žaloval, ko sva se razšla me je res močno močno stisnilo v telesu kot še nikoli a sem se s koncentracijo na dih pomiril in nisem nekaj žaloval, bil sem le ekstremno sovražen in jezen zato tudi ta strah in dvom kaj če nisem sploh žaloval itd)   nikoli ne morem biti zadovoljen z odgovorom in prepričan 100% v to...vedno je ta prekleti kaj pa če :( ah....

Naj omenim še to da zdaj se je to "spucal" z mene s pomočjo dnevnika in še česa in ne mislim več toliko o njej. Tu pa tam se še spomnim čez dan na njo a me več žalostna ljubezenska glasba ne gane kot prej ko sem kar padel v jok in ne sanjam več o njej, tudi spanec se mi je zelo izboljšal in načeloma dobro spim. Le ti strahovi ne popuščajo in ta neka lažna občutenja v telesu, če so to ali kaj bi drugače temu rekel oz simptomi anksioznosti ki bi radi bili nekaj drugega :(

Še enkrat se opravičujem za ekstremno dolgi post! Moral sem se nekomu izpovedat :)

Fun OKM kot veš je zelo prepričljiva stvar. Sam sm dvomil v take stvari, da bi se mi ptiči na veji smejali, če bi se mi lahko. Bistvo je to, da to prepoznaš kot nepotrebno ruminacijo in se potrudiš čimveč preusmerjati misli. In ne, ko se počutiš OK to še ne pomeni, da si maničen hehe. Drži se!

Vem onix hvala ti ker mi pomagaš!
 

Imam še eno vprašanje. To se mi dogaja že od takrat ko so se mi spet pojavili simptomi anksioznosti...zdaj že več kot leto dni nazaj. Prvo me je bilo tisto res full strah panika itd...potem ko me je to obdobje minilo pa se je čez čas začelo to pojavljat. Na vsake toliko se mi začne v telesu nabirat ta nek občutek. Nevem kaj ga povzroči ali je to kaka misel ali pride sam od sebe nimam pojma. Tak nek naporen neudoben neprijeten težak občutek v predelu prsi. Ko se mi to zgodi začnem o tem razmišljat in analizirat kaj je narobe z mano(tako sem tudi prišel do odgovora da mogoče želijo kaka potlačena čustva iz mene) itd zakaj se mi to dogaja in vedno ko me kakšna grozna misel preide me tako piči in ta občutek postane močnejši. Ker nebi rad razmišljal o njem poskušam z zavednim dihanjem in v večini primerov je neučinkovito le če sem se res potrudil in si vzel dosti časa za sebe in se močno močno koncentriral na ta občutek in nehal misliti je minil sam od sebe (to je trajalo včasih tudi po uro). V nasprotnih primerih je postajal vedno močnejši in je prešel na koncu že v predel glave pritisk itd. Počutil sem se tako preobremenjen ali kako bi to najbolje povedal, kot da bom vsak hip eksplodiral (ne v smislu jeze) nvm tak kot da bo počilo ali nekaj vsak čas. Nisem mogel biti na miru, kadil sem cigaret za cigaretom..skratka tak ekstremno napet, nervozen sem bil..želel sem samo da mine. No v glavnem ker sem bil doma sem to kontroliral kot sem že omenil z meditacijo ali športom (če sem šel na kakšni koli šport, nogomet, košarka, pa pač padel vanj me je to minilo samo od sebe). Na faksu in pač zdaj v tem realnem tempu življenja pa si tega več ne morem privoščit..tega časa zase. Enkrat vem da se mi je to dogajalo ko sem bil zunaj s prijateljem in je tako eskaliralo da sem imel napad panike. No ko pa me popusti ali mine pa se počutim tako bolj slabo obupano izčrpano, brez moči, rahlo žalosten...ne depresiven v smislu kao želim umreti ali nekaj pač žalosten ne močen ne prenesem več tega sit sem tega...rad bi se rešil tega...nekaj v tem smislu mi v glavnem gre po glavi. No ko sem bil na faksu se mi je to začelo vedno bolj dogajat ker nisem moral meditirat in toliko športat in je prišlo do tega da sem začel padat počasi v nek obup in iskanje rešitev brez uspeha. Potem so se pa začele tiste druge stvari ki sem jih napisal v prejšnem postu dogajat. Danes se mi je recimo spet to dogajalo in ko je popustilo sem bil sit vsega in sem se želel samo nekam zapreti pa zaspati (prav utrujen sem poslat) pa da čim prej dan mine. Zdaj pa me zanima ali je to povezano kakor koli z anksijoznostjo ali je kaj drugega?

Res sem sit že vsega..ne zdržim več tega stresa :( pomagajte mi prosim!! 1 mesec še imam do srečanja s svojim zdravnikom. Vsak dan se mi dogaja to isto. Najhujši so ti fizični simptomi ki me delajo že čist zmešanega in nevem kaj so. Kar tako se mi pojavi nekaj..naprimer v grlu al v pljučih in me kar mantra in mantra skoz ves dan in ne popusti. Zaradi vsega tega stresa sem že slabe volje in jokam in samo želim da se konča. Nevem kako bom zdržal 1 mesec in vsak dan to prenašal verjetno se mi bo zmešalo ali kaj. Pa bojim se res neverjetno da je kaj hudo z mano narobe in da imam kakšno resno bolezen mentalno seveda :( :( pa drugače sploh ne razmišljam depresivno ali kaj koli samo zaradi tega se počuti ekstremno nemočno. Pa ko tega ni prisotnega v meni sem čist okej pa sproščen pa pozitivno razmišljam pa se veselim pa mi je res res lepo...a ko me to začne dajat pa postajam vedno slabše volje ker ne mine in ne mine. In iščem po spletu kaj bi lahko bilo ali je anksioznost ali je depresija in ne najdem odgovora in sem nemočen nemočen in prestrašen in na koncu z živci :( najbolj pa mi je grozno ko se jočem ker takrat pa sem še samo bolj v strahu da sem depresiven :( ka jje to z mano prosim naj nekdo odgovori? kaj se mi dogaja? je možno da bi bil depresiven brez da bi negativno razmišljal? ker res ni razlike v mojem razmišljanju ko se mi to ne dogaja in ko se mi :( samo da ko se mi to dogaja sem pod neverjetnim stresom ker predolgo traja in ne mine in nevem kako naj naredim da to mine pa nevem opisati teh občutkov ker je mešanica vsega mogočega. Ali se mi v pljučih trebuhu in grlu tak žgečkljiv občutek pojavi ki je zelo zelo neprijeten ali se mi v grlo pojavi cmok ali me glava boli ali mi močno razbija srce in me boli srce ma vse mogoče...res...nevem pa sploh več kaj sploh mislim ko se mi to dogaja...včasih sploh nič...včasih me je strah kaj če ne bo bolje pa kaj če je res kaj narobe z mano itd..včasih nič...vse pa vodi v obup :( zdaj sem se recimo zjokal večer pa ko se zjočem se tako vsaj malo malo pomirim pa mi je čist za malo boljše..dokler se spet ne začne to dogajat :( res se bojim da bom dobil kako diagnozo in nebom več normalno živel...že zdaj je neznosno :( prosim naj nekdo odpiše...res bi rabil neko pomiritev, da vsaj vem kaj se z mano dogaja ali če se je komu podobnega kaj dogajalo :( :( prosim kdor koli!!! Naj grem k osebnemu zdravniku in mu to povem in prosim za kakšno zdravilo ali kaj naj storim? :((( mesec dni se mi zdi predolgo!!!

aja pa zdaj ko sem se zjokal pa se počutim tak kot da bi imel vročino oz gripo...zebe me, izčrpan sem občutek vročine v glavi...pa spet ta cmok v grlu :( :(   :'(

želim si samo miru :( ne želi biti depresiven, bojim se negativnega razmišljanja bojim se da bi razmišljal o samomoru...rad imam življenje, rad imam svojo družino, prijatelje, res ne lažem...prisežem da imam vse to rad...vesel sem vsakega dneva posebej pa naj še je tako hudo...samo živeti želim...pa imeti mir..duševni :( kar solze mi tečejo ko to pišem  :'( ne morem več tako naprej s tem stresom...ker se mi bo res zmešalo še enega dne :(

toliko planov še imam pa toliko stvari me zanima pa veseli pa me ti moji občutki in ta stres tako grozno omejuje pri vsem :( jaz samo upam da je res vse skupaj zaradi strahu in da res ni kaj hujšega... :( :( prosim še 1x prosim javi se kdor koli...ker nevem kam se naj obrnem ali kaj naj počnem ta mesec dni..:(

Fun, zelo mi je hudo, da se tako pocutis  :'(

Sodec po napisanem, te je anksa kar dobro obiskala. Ampak poglej, ankso se da porihtati! Verjemi mi!
Vse tvoje obcutke zelo dobro poznam - od blizu!

Vsi plani bodo se prisli na vrsto, prav tako je pred tabo se pisani svet najzanimivejsih stvari.

Iz kje si? Ce si iz Lj, pejdi na Vodmat, na ti. php (urgentna psihiatricna pomoc), kjer te sprejmejo takoj, brez napotnice. So zelo v redu, s tabo se pogovori najprej psiholog, potem pa psihiater.

Kar cutis, sem lani cutila jaz; se lepo odpravila na Vodmat, se pogovorila, dobila ustrezno podporo in danes sem ok.

Kar zelim povedati je, da ti ni treba cakati mesec dni, predvsem pa tudi ni fora, da tako trpis!

Dragi Fun, drzi se, vse bo se kul!!!! Pisi se  :rozicodam:

Hvala himiko. Na žalost nisem iz Lj in ne iz Ce :/ nevem če ne bo boljše bom šel res k osebni zdravnici :/. Sem tudi slabe volje in potrt in ko se tako počutim še me je samo bolj strah oz pač kaj koli se to dogaja z menoj :(. Sem pa prepričan da bi se takoj boljše počutil če nebi čutil tega nemira, bi se mi takoj počutje dvignilo. Ker me ves dan ti občutki ne pustijo na miru in sploh se ne morem sprostiti in pomoje je potem na tak stres normalna reakcija da ne zdržiš več in se zjočeš in si žalosten...samo mi vseeno glava ne da miru in dvomi v to :( :( :( ta prekleta anksa :(

Fun, sem malo prečekirala tvoje zapise in moje mnenje je, da danes zdržiš...jutri pa
TAKOJ pokličeš tvojega zdravnika(predvidevam psihiatra) pri katerem si naročen čez
mesec dni in poveš, da je tvoje počutje na nuli in ga zaprosi za takojšen pogovor...
nekako nisem zasledila, res pa nisem brala vsega, ali si na zdravilih....mislim, da
jih nujno potrebuješ...ogromno težav se ti je nabralo in sesštevek je precej visok,
do sedaj je šlo, telo ne zmore več...
Ne obremenjuj se kakšno diagnozo boš dobil, to je še najmanj, kar je lahko...
naj ti bo cilj, da se ti stanje izboljša, imaš voljo, željo....zmanjkalo pa ti je energije... :oki:

Namesto, da googlaš po netu, pojdi raje na zrak, da preusmeriš misli,
verjemi mi, da bo tvoje počutje veliko boljše...

NE ODLAŠAJ!

Lp T  :rozicodam:

Nisem na nobenih zdravilih...ja bom poklical...zdaj si me prestrašila Toja :( misliš da je tako hudo z menoj?

Pa da je hudo kaj narobe z menoj? Jooj kako me je strah :(

Da imam kakšne grozne probleme katerih se sploh ne zavedam ali pak aj takega? Fak kako me je zdaj strah :S S:

Dragi Fun, drzi se, se pa pridruzujem Tojinemu nasvetu!
Poglej, to je res "samo" anksa. Vem pa, kako tezka je za prenasat, predvsem nemir. A kot receno. To bo def minilo, cetudi si morda sam mislis, da ne bo! Ej, jz sm bla tko najbolj pesimisticna lani, cetud sm enkrat prej ze dala skoz to. In nasi Onix, Janja, Lira, ti lahko povejo, de sm bla cist obupana, ampak nikol ne bom pozabila njihovih vzpodbudnih besed! Tko de  Fun, drzi se, vse bo ok! Tole bo minilo! Jutri pa v napad!!!!
Pisi se  :rozicodam:

Hvala himiko, malo me pomirja to dejstvo da je anksa..samo ta pomiritev traja le malo malo...zelo malo. Potem pa me spet začne mučit. Kaj pa če ni? Kaj pa če je tisto ali ono? Zdelan sem res, fizično...kot da bi me tovornjak povozil...pa full občutljiv (imunski sistem mislim) saj sem zdaj v roku enega mesca bil 2x bolan. Res se ne čudim da telo daje take odziv....

Joj Fun, nisem te imela namena prestrašit...sory, če si tako razumel... :rozicodam:

Rada bi ti samo skrajšala muke, ki jih prestajaš...kako hudo je, bo presodil psihiater,
vsekakor pa je bolje, da čimprej začneš reševati svojo situacijo...
po pisanju pa vidim, da si sam že precej prestrašen, tega ti res ni potrebno...

Tudi meni se je podobno dogajalo...veš kako prijetno je, ko zapustiš ambulanto... :)

Vse bo OK... :rozicodam:

ja upam da bo čim prej bolje :( pa da je res "sam" anksa...nebi rad bil kak revež kje zaprt v kaki bolnišnici ali kaj...tega se najbolj bojim...zato me je sploh strah iti k zdravniku :( da bi mu povedal to kaj se mi dogaja ker bi razsodil da se mi meša ali da so to kaki taki simptomi pa bi me zaprli nekam ali pa na neka močna zdravila dali pa nebi bil sposoben sam živet :(

Vidiš kaj dela strah...ti pa trpiš...ah no no

Tudi sama sem bila v podobnem stanju...nobene bolnice, nobenih takšnih zdravil, da bi postala
"nerazsodna", nikamor me niso zaprli, samo pomagali so mi....
Tudi tebi bodo, ker anksa je nadležna in zdravljenje poteka ambulantno...

Boš, boš lahko živel sam, pa še lepo... :oki:

Okej Toja ti bom verjel na besedo pa poskušal dan preživeti čim bolj mirno kolikor se bo le dalo :) upam da me bo zdravnik vzel naprej...malo me je sram to klicati pa niti nevem kako naj povem. :/ Bom že nekak :)

Fun ni telesno nič narobe s tabo. Mentalno je pa narobe samo to, da si pod preveliko anksioznostjo, ki ti pa potem daje te misli in dvome, ter seveda še telesne simptome. Zmešalo se ti nebo, ker je dejansko od anksioznosti postati nerazsoden nemogoče. Res poišči si pomoč, tudi sam sm mnenja, da ti bodo zdravila zelo koristila, kdaj sami pač ne zmoremo. Je pa tako, da s tabo ni nič drugače kot z nami vsemi, ki smo imeli to grozno ankso ter vsiljive misli in dvome. To je normalno, da si v tem stanju obupan, ampak še vsi smo se zvlekli iz tahujšega pa to večkrat, tako da ne dvomim, da se boš tudi ti. Si samo ful anksiozen in zato se da veliko pomagati, definitivno s tabo ni narobe kaj drugega. Samo amigdala ti preveč strelja v prazno (del možganov, ki sproži alarm za nevarnost). Drži se pa še piši, tu smo zato da ti pomagamo tole prebrodit čez najhujše občutke...

Hvala da ste tu iz srca sem vam hvalezen! Am...ja nisem klical takoj zdravnika ker mi je prevec nerodno pa strah me je in sem poskusil se malo potrpeti in si pomagati sam. Kaj naj recem dejansko mi je boljse zdaj ko sem skoraj 100% preprican da gre za ankso. Se vedno pa me lovi pac skoz dan ta obcutek v telesu in posledicno misli. Zdaj me recimo spet kar mocno daje ze kake 2 uri sam nekak manj nasedam tem mislim. Ves cas se mi pojavlja misel ali neka taka ideja da pa se bom zdaj zdaj zjokal. Se posebej ko se kaj takega zgodi da me kaj razjezi ali priuasene ali kaj koli malo bolj stresnega se mi takoj pojavi misel da se bom zjokal...samo potem si recem aha to je okm pa se streznim on poskusam ne panocarit prevec. Dejansko je danes ze drugi dan da me ni do obupa to spravilo on se kar vredu drzim :) Pisanje tu mi zelo pomaha in vasa podpora ter da mi daste vwdeti da res gre za strah :) hvala vam!!!!

Fun..to stanje je tesnoba in priporočam ti, da se mirno zjokaj...
solze operejo dušo in telo...se boš počutil bol sproščeno...
nikar se ne trudi in ne zadržuj solz...
tudi moški so samo ljudje in imajo čustva ...torej... :jok:

Fun, prebrala sem tvoje poste in spomnil si me name pred parimi meseci....Ja, ta anksioznost je zelo hinavska in ne pozna milosti. Jaz sicer nisem toliko premlevala, kot ti, ker se mi je že po prvem obisku urgence na domu dalo vedeti, da z menoj telesno ni nič narobe. Povedali so mi, da je "samo" panični napad...Jaz pa sem umirala najmanj od kapi XD Uglavnem, želela sem ti povedati, da se dajo te stvari elegantno rešiti tudi brez tablet, samo ustaviti jih je potrebno znati. Lahko ti dam en nasvet: Ko pride do določenih analiziranj, začni dihat s prepono, da se pomiriš, pri vdihu skozi nos 2 sekundi, nato pa izdihneš skozi usta in počasi naj minejo 4 sekunde. To zaradi tega, da umiriš dihanje, ker pri anksioznosti rado pride do prehitrega dihanja in posledično s tem do hiperventilacije. Nato v glavi glasno reči STOP in se začni potihem pogovarjat sam s sabo v stilu: to so samo misli, vem, da je z mano vse v redu, vem, da bo minilo in da je to samo anksioznost, oz. neke misli, ki niso realne. Sprejmem te misli in jih imam rad. (Malo čudno napisano, ampak iz mojih izkušenj: ko sprejmeš anksioznost, potem jo lahko tudi pošlješ proč, prej pa ne). Nato pa se z enčem takoj zaposli, s prvo stvarjo, ki jo vidiš oz. pomisliš nanjo. S teboj resnično ni nič narobe, v tem samogovoru lahko pomisliš na vse načrte, ki jih imaš in ki bi jih rad uresničil v življenju. To kar nekajkrat ponovi in videl boš, da z vajo lahko spraviš vse te občutke stran. Da ti povem, da sem imela na začetku tudi 8-9 paničnih napadov dnevno in sem vse odpravila, potem vedi, da vem, kaj govorim....Želim ti vso srečo na tvoji poti...In vedi, da se ti je to pojavilo zato, da boš v življenju bolj trden...

Fun, najprej, super, da si razvil mehanizem racionalizacije glede refleksije okm!
Sicer pa; razumem tvoje nelagodje glede kontaktiranja zdravnika. Uf, se predobro te razumem! Toda ne pozabit, oni so tam zaradi tebe - ce bi tesnoba narascala, ne odlasat s klicem, ker se da te obcutke lepo postimati. Morda si lahko ta vmesni cas pomagas s kaksnimi naravnimi pripravki - npr baldrijan, sentjanzevka.

Vse dobro, pisi se  :rozicodam:

Toja hvala za nasvet glede jokanja. Mislim da ga kar vredu upoštevam :D Nekako se ne sramujem preveč svojih čustev tako da se tudi zjočem ko je temu tako :) Jaz..prav s tem si pomagam, s tem dihanjem pa da dovolim da je to občutenje tu in ga ne poskušam odriniti vstran in to mi dokaj pomaga, seveda bom tudi za zdravila zaprosil. Himiko kako pa pomagajo ti naravni pripravki? Pa kako pridem do njih? Nisem namreč noben ekspert za zališča in podobno in ne vem kje bi sploh prišel do njih :/ mi lahko kaj priporočaš?

Drugače pa morem omeniti, da verjetno gre na bolje zarad tega ker nimam več toliko stresa kot sem ga imel v pretklem času. Vse kar me je mučilo in kar se mi je dogajalo gre počasi na boljše in se umirja :)

Jaz sem na začetku svoje tesnobe posegla tudi po baldrijanovih kapljicah, ki se jih da dobiti v vsaki lekarni

Fun, sentjanz. se da dobiti v lekarni; gre za neke vrste naravni ad. toda ce si na ad, ne smes socasno jemati sent.
tudi baldrijanove se da nabavit v lekarni.

drz se
himiko

Zivjo spet jst. Am..eno vprasanje imam a pri okm imas lahko kao false misli tak kot je false spomin. Ker se mi digaja sledece...tak ko pac pride do dolocene situacije in pol razmisljam o tem se mi npr pojavi misel bedak si da si to naredil ali pa kako slab clovek si da tako odreagiras pa mislim da v resnici sploh tako ne čutim oz ne mislim in potem me full postane strah da sem v depresiji oz da padam v njo :S  če bi bil v depresiji oz bi res tako o sebi mislil oz čutil se nebi tega bal se mi zdi ali se motim?

Vceraj se mi je to dogajalo cel cas pa napad panike sem imel...kasneje zvecer pa sem bil na zurki in sem kar precej spil in vso noc se mi je to dogajalo potem pa sem na koncu bil ze res sit vsega in sem si mislil ja najboljse da se res ubijem pa bo mir itd in zdaj me je ze vso jutro full strah pa vem da ce bi bil trezen da nebi tako razmisljal...eh :( doma sem nasel ad-je ki sem jih nazadnje jemal...kaj ce jih do srecanja s svojim doktorjem zacnem uporabljat? Vsaj polovicko?

Hojla Fun.

Sicer ne vem kdaj imaš dr samo vedi, da bi bilo fine čimprej, ker tele tvoje misli niso ok. V Ljubljani imaš med vikendom php na Zaloški med tednom pa dop na polikliniki.  Premisli.

Pa dober mesec še je do srečanja z njim...saj bom zdržal...ker včasih so dnevi ko je res mir ali pa se zamotim pa se da zdržat pa si na koncu dneva mislim no en lepo preživeli dan...včasih pa me kar konstantno mantrajo te različne misli in občutki...pa jaz sem 90% da nisem depresiven...edino pač obupam kdaj pa kdaj ko me res mantrajo ti dvomi pa občutki...samo potem ko me mine ali pa ko se zamotim pa sem spet malo "pokrpan" in imam toliko energije da me žene naprej :)

Nevem no, zdaj sem res že tisto 100% skoraj prepričan da gre za strah in da ni nič drugega...malo sem raziskoval tudi o OKM in se mi je dosti stvari povezanih s to motnjo dogajalo v preteklosti in se mi dogaja zdaj...verjetno nimam sam OKM ker še mam panične napade in tudi mogoče GAM ker se tudi za vse mogoče druge stvari sekiram konstantno ampak ja...pomoje nimam nekih "nevarnih" motenj ki se jih tako bojim...samo nikoli nisem 100% vedno pač dvomim in sprašujem in analiziram in želim znati biti prepričan 100% :( vem da če bi ugasnil svojo glavo oz bi prenehal mislit da bi bil super in bi se super počutil...zdaj pa sem pač izčrpan in sit že vsega tega :) bom pa še zdržal..

Cao Fun, strah pred false memories ipd, ja tj kar tipicno za okm,
kar se tice panike ipd. ponavadi je to tak samooplajajoci cikel. misel sprozi tesnobo, tesnoba vzpodbuja strah itd.
osebno se moram strinjat s klaro. zakaj bi se mucil, ce ti ni treba? oz ce ti je lazje, morda vsaj poklici ali pa morda v pond svojega izbranega zdravnika.
drz se ter pisi se!

1. kava stran, poizkusi, ni težko
2. čimbolj se izogibaj sladkorju, kolikor je to mogoče
3. alkohol stran...vse to spodbuja tesnobnost, pa tudi cigarete, če se seveda da, če pa ne, pač...
4. zdrava prehrana, kuhana doma, brez fast fooda, kolikor je mogoče
5. več sproščanja, govorim o relaxaciji
6. Vsako jutro preden karkoli nardiš, vaje za telo, blo bi pa dobro, če bi čimveč hodu v naravo oz. tečt ali na sprehode

Garantiram ti, da bo polovica stvari olajšanih, še preden prideš do svoje psihiatrinje....

Evo kupil danes te kapljice pa tudi ze en odmerek spli z vodo. Bomo videli kako bo :) Vam je pomagalo? Drugace pa me danes spet ze ves dan mori ta strah kao kaj ce bom kdaj navelican vsega in bom dwpresiven in navelican ziveti itd...hjao kako mi gre to na zivce. Pa zakaj se tega tako bojim? Res nevem kaj to pomeni ali zakaj me to tako zre :S

Fun, kako gre?

Živjo, pa včeraj je bilo bolj tako..naporno :/ ampak sem preživel. Spal sem sicer neverjetno odlično pa prijetne sanje sem imel, po dolgem času res tako kvaliteten spanec. Ja zjutraj sem se neverjetno spočit zbudil in vesel da je temu tako, a seveda to ni dolgo trajalo, sem se spet kar hitro spomnil na svoje strahove in me je začela anksa spet dajat. Sicer trenutno ni hudo in je še dokaj nedolžno, bomo pa videli kako bo tekom dneva :)

Spet jaz :) samo to sem prišel povedat...zdi se mi, da mi full pomagajo te kapljice, saj sem danes tak dokaj pomirjen. Bili so vmes malo slabši trenutki vendar je bilo vse skupaj nekak bolj obvladljivo kot ponavadi...no nevem, mogoče je placebo efekt ali pa le tak dan da mi je pač boljše...bomo videli naprej kako bo :)

Evo mene :) hm...sledece: ves cas imam te vsiljive misli da bom zacel samomorilsko razmisljaz oz imam vsiljivke kao depresivne...npr da sem zanic clovek, ceprav si v resnici to sploh o sebi ne mislim potem da se bom ubil...itd v glavnem zdaj ae je spet to malo spremenilo...ne mislin vec da se bom jokal zdaj je drugacna tematika...najeda mi ker ne morem nic drugo razmisljat in slabo mi je pa neprojetno seveda :s pa zaradi tega se nemorem na nic drugo skoncentrirat...zdaj sem vsaj ze preprican skoraj stoposto da gre za OKM
..samo vseeno se mi mesa od teh misli :S bo to kdaj minilo? Najhujse mi je to da zarad tega nisem pravi jaz ker mi to pozere vecino pozornosti in sem potem pasiven pri vseh ostalih stvareh :/

Ni pa vec zdaj taksa kriza kot na zacetku ko sem zacel pisat...sen se malce smiril s pomocjo relaksacije in pa teh kapljic :) to upam trditi :)

Živjo spet malo pišem. Kaj naj rečem? Dejansko je boljše stanje kot je bilo, stresa je vedno manj v mojem življenju in rešujem težave ki me obdajajo zato se malo ta zadeva pomirja. Nimam več toliko fizičnih simpotomov, ne dogaja se mi več vse to kar se mi je...čeprav še me vedno daje tesnoba in to konstantno. Zdaj vsaj vem da gre za tesnobo in ne paničarim več toliko. Napada panike že dolgo nisem mel, me pa dajejo še vedno kakšne vsiljive misli in pa to da se o vseh mogočih stvareh sekiram. Malo mi pomaga ena tehnika iz prve strani na tej moji temi, tista ki kao pravi da naj pustim mislim da se premikajo kot oblaki oz nekaj v tem smislu in dejansko mi to full pomaga, ker nekako laže prepoznam te prisilne misli in jih potem tudi samo spustim da ne razmišljam o njih, vendar vedno ne pomaga. Danes sem mel spet eno malo bolj stresno situacijo ki me je spravila malo bolj v slabo voljo in takrat sem začel spet paničarit s temi vprašanji Kaj če to sploh nisem jaz in kaj če ne čutim tega jaz in kaj če sploh nisem jezen in kaj če je to vse zarad tesnobe, kaj če bom zaradi tega padel v depresijo itd in pol sem ves zmeden in zmešan in se začnem bat da se mi bo še res kje zmešalo. Full mi gre na živce to da ko kaj čutim drugega kot tesnobo da začnem o tem paničarit :S pa še ene prisilne misli mam včasih, ker sem bral kako razmišljajo ljudje z depresijo se mi vsiljujejo te depresivne misli v stilu ni vredno živeti itd :S samo jim ne nasedam več.


Drugače pa imam zdaj že včasih trenutke miru, ko mi je res prijetno in še vedno ostajam pozitiven kljub vsemu :) bom pa si pomagal definitivno tokrat z zdravili da mi bo malo laže čez vse to iti :) Full me je tudi dosti krat strah kao kaj pa če imam tesnobo zaradi kakega potlačenega čustva in me pol mantra pa premlevam. To pa zato ker sem nekje 1x bral da določeni ljudje jo čutijo zaradi potlačenih čustev itd. Če sem iskren sem skoraj 100% da temu ni tako da je pač to priučen vzorec pri meni iz otroštva in imam pač tak način razmišljanja da moram za vse biti 100% prepričan in mora biti vse "varno" in "popolno" pa da nebo slučajno kaj narobe. Samo se mi zdi da se tudi glede tega svojega perfekcionizma zdaj z leti počasi spreminjam pa popuščam malo, ker me življenje tako uči.

Včasih sem prav ponosen kako sem se razvil, ker me je nekoč full bilo strah da nebo nikoli nič iz mene pa da nebom nikoli nič upal se za sebe postavit pa povedat kaj mislim in kaj čutim itd. Pa vidim da se da če se želi in da so tudi to bili samo lažni alarmi in da sem krepko prerasel ta svoja pričakovanja oz strahove :)  Zdaj imam en tak bolj miren trenutek v dnevu, ko je ta tesnoba bolj v ozadju in počiva (je blaga) :)

Oh kako sva si podobna :)
Fun, ma kot da bi sebe brala, res, ne morem verjet. Tudi meni so se kar naprej vsiljevale misli, ki so itak samo se povecale tesnobo  in paniko in to do te mere, da sem prelezala in prejokala ves dan. Lahko je trajalo po vec dni, potem kak dan ok, potem pa spet...Najbolj so me potrli fizicno simptomi, ker me je povsod scipalo, tiscalo, dusilo, bolelo in itak sem najprej pomislila na vse zivo. Se zdaj, ko sem na Zoloftu, me matra ampak je neprimerljivo bolje, ker zdaj se zavedam, da je to samo v glavi. Se do pred kratkim sem imela vsiljivke, da bom umrla in da me nihce vec ne more resiti. Groza, res. Pa tudi jaz sem se bala, da bom naredila samomor, ceprav ga drugace nisem hotela. Glej, bojis se, da si bos kaj storil. Torej ne bos, verjemi. Najbrz se bojis, da bos izgubil razsodnost in se ne bos zavedal kaj delas - naj te pomirilm, tudi pri meni je bilo tako. Trpljenje... Moja diagnoza je okm, tudi tvoja?
Fun, res po dolocenem casu jemanja tablet se bos neprimerljivo bolje pocutil in se ne bos vec tako bal. Jaz si se tvja nisem upala gledat, ker ze ko se je v nekem showu, kjer so izbirali kuharje in s povecevali napetost, sem bila tako anksiozna da sem nehala gledat. Cisto obcutljiva, res. Kaj sele da bi gledala Zdravnikovo vest, bog ne daj. Najhuje je to, ker se ti to zdi tako resnicno, da ze verjames.Zelo vredu je, ce imas nekoga ob sebi, ki te prepricuje, da je samo glava in da s tabo ni nic narobe.
Sele danes sem odkrila tvojo temo, ti bom se kaj pisala.  :rozicodam:

Upam, da lahko kako pomagam. Namreč sama sem trpela za hudo obliko OKM, kljub temu da je sploh nisem imela diagnosticirano. Po mojem prepričanju sem imela vse mogoče bolezni, ki obstajajo. Nisem si priznala, da je problem psiha. Zadeva je bila tako huda, da sem spala pred zdravstvenim domom, češ da mi lahko samo tam pomagajo v najhujših situacijah. Moje najhujše situacije pa so bile, da sem do 15-krat na dan padla v nezavest od anksioznosti in paničnih napadov. Po mojem prepričanju je bilo krivo vse drugo, samo psiha ne. In potem sem prišla do zaključka, da sem varna samo, če sem blizu zdravstvenega osebja, zato sem se skoraj da preselila v zdravstveni dom ali bolnišnico.  :o Ja, zelooo hudo je bilo. Res zelooo.

Nekega dne pa mi je bilo dovolj, da živim v lastni kletki razmišljanj. Šla sem življenju na proti. Ko sem začutila, da se mi bliža panični napad ali anksioznost, sem  se temu dobesedno prepustila. Nisem se več upirala (niti fizično niti mentalno). Trikrat me je še doletelo, nato je zadeva izzvenela.

Verjamem, da se lahko in da se MORAMO SOOČITI S TEM. S podobnimi situacijami sem se srečevala v štirih življenjskih obdobjih (stara bom 30 let). Evo, trenutno me tudi daje - anksioznost, depra, ampak SE NE DAM!!!

Negativne misli, negativni občutki so MOJI, DEL MOJE GLAVE. To je MOJA RESNICA, kao. Trenutna. In kdo jamči, da je prava, edina možna zame (beri:zate).

Sprejeti sebe, svoje občutke in misli je umetnost. AD-ji pomagajo, da se začasno pobereš. Vse pa je odvisno izključno od mene-tebe, najinega UMA. Pretentati UM, ga oblikovati, to je tisti, s čimer se sama trenutno ukvarjam. Pomagam si s tapkanjem. In glej ga šmenta, zeloooo pomaga.

Verjamem, da nam bo vsem uspelo. Tudi tebi, FUN. Javi se kaj  :rozicodam:

Živjo prijatelji :) javljam se, da vam spet malo updejtam trenutno stanje :) ja kaj naj rečem? Počutje je čist odvisno od dneva, kot sem že dejal. Upam si trditi da je neprimerljivo boljše kot je bilo, ko sem spet začel pisarit po forumu. Niha pa mi počutje od skoraj nič tesnobe, do blage tesnobe pa vse do zelo močne, skoraj paničnega napada (vendar to le bolj redko, le ko sem soočen s kakim meni neprijetnim dogodkom). Včasih sem tudi potrt od vsega tega sekiranja in bi rad da bo čimprej ŠE bolje kot že je pa da bom spet užil kak dan popolnega miru :) Drugače pa mislim, da bom zdaj brez problema zdržal do srečanja s svojim zdravnikom in še vedno sem mnenja da bom prosil za zdravila, čeprav jih najraje nebi jemal :/ ampak včasih negre drugače :/


Nevem, pomaga mi to da se soočim s svojimi strahovi in da jim dovolim, da so ter da se ne upiram in ne premlevam o njih. Nekako si s tem sam odlično pomagam in mi dobro gre, zato pa tudi ta optimizem ki ga gojim in pa ponos ki ga čutim da se res trudim in borim :)

inka zelo sem vesel, da si našla način s katerim si pomagaš. Ker praviš, da ti odlično pomaga to tapkanje bi te prosil, če mi poveš kako je s tem? Kako se lotiti tega?

Zelvica tudi tvojega komentarja sem vesel, čeprav je to drugačno veselje, bolj olajšanje, da se ne počutim več tako sam. Me je res en čas skrbelo, da sem edini ki se mu kaj takega dogaja in da se mi že meša. Res hvala bogu za ta forum...nevem kaj bi brez njega :/ želim ti Zelvica, čim več uspehov s premagovanjem

Pozdravljen Fun,

zelo me veseli, da si bolje. Kdaj pa imas zdravnika? Tudi jaz sem najprej zelela poskusiti brez tablet, ker jih ne maram in ker vem, da lahko tudi brez njih, ampak vcasih ti lahko zelo olajsajo situacijo in Zoloft mi jo vsekakor je.
Res super, da se znas soociti s strahovi in prepustiti, vidis, to ti malo zavidam hehe. Si ze na pravi poti. :) 
Ja, sigurno je olajsanje, da ves, da nisi edini, ki se spopada s tem, nas je se veliko :) Ampak mislim, da ti dobro uspeva in vkolikor se bos odlocil za tablete, ti sigurno ne bo zal.Ker tole spopadanje s strahovi vzame veliko casa in energije,  po tabletih se bos pa lahko koncno malo spocil in nabral energije za soocanje z njimi. Sicer pa ti najbolje ves.
Hvala ti, tudi jaz zelim tebi veliko srece in uspehov s premagovanjem bolezni, predvsem pa tega, da verjames vase.
Vse dobro  :rozicodam:

Če je bilo zdaj nekaj časa kar vredu me zdaj dva dni že spet zelo muči. Začelo me je dajat ob pogovoru s prijateljem (neke filozofske teme so ble) in zdaj me že ves čas žre kao kaj pa če smo ljudje kot roboti in pa kaj če le iščemo nek imaginaren občutek sreče (namrec o tem mi je on govoril, da se vsi grebemo za nekimi obcutki oz nekaj v tem smislu) in pa kaj je potem smislel življenja, ce smo res tako brez lastne volje se sprašujem pa če se mi bo zmešalo pa če bom depresiven pa če nebom srečen v življenju pa če me nebo nič veselilo pa če se bom naveličal stvari ki jih rad počnem pa kaj če bom se tako počutil da bom končal svoje življenje itd itd, nočem o tem razmišljat in vem da na to ni odgovorov in da ni tako, da je le to moj strah pred izgubo nadzora ali nečim...mah za popizdit je spet. Včeraj sem se zamotil skoz dan ker sem se družil z bratom in je bilo vredu samo potem me je spet ponoči začelo loviti ko sem se spomnil na to in sem imel tak nek meglen občutek spet, zasanjanosti oz pač to deralizacijo in pa danes že vso jutro me daje pa tak "pekoč" občutek imam v prsnem košu...hjao :S pa kar o vsem mogočem se spet sekiram...kako smešna je ta tesnoba pa kako smešno je to da se zavedam da če nebi tega razmišljal oz se mi to dogajalo da bi bil čist super, bi se enkratno počutil :S

Začuda sem vsaj zelo dobro spal, moram povedat :) bolj kot sem sam bolj me žrejo ta vprašanja. Zdaj sem vsaj prišel do spoznanja da depresiven ne morem postati zaradi tega ker se tega bojim in pa da sem včasih potrt zaradi vseh teh strahov itd je edina logična in človeška stvar ki sledi temu stresu :)

Danes sem vzel polovičko Paroxata in bom jo jemal vsak dan do snidenja z zdravnikom...mogoče bo malo boljše :)

Hvala bogu da imam druzino in prijatelje ker ce nebi imel njih da si oddahnem od teh misli bi se mi tak verjetno zmesalo :/ vsaj pol ure na dan druzenja in se pocutim takoj boljse :)

Fun,

ja, take teme odpirajo tisoc in eno vprasanje. Jaz se ze od nekdaj sprasujem kaj je prav in kaj narobe, kaksna je resnica, kdo smo, kdo sem jaz, ali sem resnicna ali sem le iluzija, kako deluje zavedanje, kako sta   lahko dve cisto nezdruzljivi stvari kot sta dusa in telo zdruzeni... To je slo tako dalec, da sem se po takih temah tudi po vec dni pocutila zelo cudno, kot bi bila v nekem mehurcku, bila sem zmedena, vsi dnevi so mi bili isti... kot bi se mi malo strgalo. In jezilo me je, da je imel vsak svojo teorijo in jezilo me je, da ne bom nikoli poznala odgovorov na ta vprasanja... Zdaj, ko imam prevec dela s samo sabo, se ne ukvarjam s tem. Pa ugotavljam tudi, da sem se z moralo tako zelo morila, da sem se cisto prezrla... Pri vsaki stvari sem se sprasevala kaj bi bilo prav in ne kaj cutim, da je prav... Banalen primer - fant ima se vedno stike z bivso punco in si piseta. Jaz se prepricujem, da s tem ni nic narobe in da itak je zdaj z mano, da nimam pravice bit ljubosumna... ampak jaz sem! To custvo lahko ignoriram, zatret ga pa ne morem.
Vse o cemer pises sem se tudi jaz sprasevala...
Ce pravis, da ti druzba dobro dene, bodi cimvec z ljudmi. Vse bo se dobro. :rozicodam:

Fak zelvica...prvic da berem nekoga ki se mu dogaja CIST isto kot meni. Vse to kar pises se tudi meni dogaja da v vse dvomim, vse sprasujem ali je prav ali narobe itd itd...cist enako :O to pa je zdaj eno res veliko olajsanje za mene, ker na momente se mi res ze zdi da zdaj zdaj pa se mi bo odpeljalo...pa se mi potem ne in je spet okej :) pa vem da ce se mi bi bi se mi ze zdaj zdavnaj moralo kako dolgo ze imam te strahove :)


amm...ja nekaj se moram povedat. Dejansko sem se soocilsz eno iz med svojih hujsih obsesij...bipolarno motnjo. Prijatelja je doletela...nekaj najbolj groznega kar sem kdaj dozivel in ne morem verjeti kaj to cloveku naredi :S peljal sem ga danes pod prisilo v bolnisnico, malo prej sem prisel domov. Upam da vec ne dozivim cesa takega in zelim mu vse dobro :(

Fun,

Zal mi je da to slisim... po tvojem opisu sodec je bilo zelo neprijetno. Ampak prijatelj ima zdaj strokovno pomoc in vse bo ok.
Ja, za zmesat je to, ampak samo zato, ker toliko premisljujes o tem, zmesalo se ti pa ne bo.  :)

Pozdravljeni člani foruma!

Obračam se na vas z vprašanjem oziroma z željo po mnenju. Kot sem že opisoval v prejšnjih mojih odgovorih, sem nekoč kot najstnik psihiatru lagal, da imam težave z obvladovanjem jeze. Bil sem star 14 let in neumen, da sem to storil. Bilo mi je laže to kot pa povedati po resnici, da me je v bistvu vsega strah. Saj sem se tega sramoval in se mi je zdelo bolj "kul" reči, da se ne znam kontrolirat. Predvideval sem, da je zdravilo tako ali tako isto. Upam da me kdo razume, vsaj moški del članov :(.

Zaradi te laži sem dobil predpisan Rital za zdravljenje hiperkinetičnosti.

Zdaj pa se pojavlja problem. Pri tem svojem zdravniku se ne morem znebiti te "etikete" da sem hiperkinetičen, čeprav to nisem nikoli bil. Nisem imel nobenih težav z pozornostjo ali hiperaktivnim vedenjem kadar koli v svojem življenju. Tudi povedal sem mu že več krat po resnici kako je to takrat bilo, a zgleda mi nekako ne verjame.

Ker sem pač še skoz tesnoben večino svojega časa mi želi zdaj predpisati nova zdravila. Sem mu že sicer govoril, da bi mogoče bilo potrebno povečati dozo ampak mi je ves čas zagotavljal, da so moji občutki čist normalni in da bolje ne more biti. Zdaj si je po dobrem letu premislil in je mnenja da je to notranja agresija in nemir in hiperkinetičnost zato mi želi spet predpisati neka zdravila proti temu. Kot OKM-jovec sem prebral že tisoče diagnoz in definicij raznoraznih bolezni in tudi delil ter se posvetoval s starši, ter jim dal brati o hiperkinetičnosti in so bili začudeni. Zdaj ko sem starejši imam vedno bolj občutek, da ne obvlada svojega posla in da mi mogoče škodi prej kot pomaga. Kaj mi predlagate da storim? Je čas da poiščem drugega strokovnjaka za drugo mnenje? Nekoga ki je bolj specializiran za anksioznost in podobne težave?

Pozdravljen,

Tudi jaz mislim, da nas zdravniki vse "popredalčkajo" oz si o nas ustvarijo neko mnenje na podlagi tistega kar povemo o sebi, o naših skrbeh, težavah, strahovih, pa tudi na podlagi našega obnašanja...., seveda pa pri tem uporabijo svoje strokovno znanje.
Če se tebi zdi, da temu zdravniku ne moreš zaupati oz. misliš, da te ne zdravi kot ti pritiče, potem je prav, da si poiščeš drugega zdravnika. Vendar ti svetujem, da si skrajno iskren do sebe in njega, kajti le tako ti bo lahko pomagal. Dober zdravnik te bo povprašal o zgodovini tvoje bolezni, pa tudi o marsičem drugem, na tebi pa je, da mu poveš tudi tvoje pomisleke glede dosedanjega zdravljenja in vse kar te teži.

Želim ti, da si izbereš dobrega strokovnjaka! 

Psihiatri morajo postavit klinično diagnozo, to je njihova naloga ...
pozitivno "popredalčkat" nekoga in najti ustrezno zdravilo za neželjene simptome.
Tam si pacient ... nekdo ki mu nekaj manjka in oni te bodo popravili s pomočjo zdravil in/ali terapij.
(ne le pri duševnih motnjah enako pri tumorjih, zlomih, alergijah..)

Psihoterapevt te vidi kot celostno osebo (fizično telo, um-kognicija, emocije, duhovna dimenzija, vedenjska diomenzija)... prav tako skozi pogovor prepozna duševne motnje in druge osebnostne adaptacije (če je potrebno ti predlaga obisk psihiatra) ... in ti pomaga znat sprejet sebe in določene svoje lastnosti razviti, določene ublažiti. Tam si klient, terapevt verjame vate da ti sam lahko spreminjaš sebe in ti je pripravljen ob tem stati ob strani.

Kadar so motnje resnejše ali zelo dolgotrajne je kombinacija zdravil in psihoterapije zelo učinkovita.

 :rozicodam:

Meni moja diagnoza "panične motnje" ni pomagala kaj dosti.
Razen da sem razumela zakaj moje telo reagira z neopredeljenim strahom,
pomagala mi je razumeti kaj se mi dogaja.
A šele ko sem spremenila sebe in posledično svoj lajf je panika šla.
Ne glede na diagnozo ... z duševnimi motnjami smo povabljeni v revzijo svojega življenja.
Razne diagnoze GAM, depresija, panika, OKM ... so le različni načini kako se "naša stiska" manifestira v telesu.

Se popolnoma strinjam z obema predhodnica, kar sta ti napisali in težko bi kaj dodala... :oki:

Me pa je v tvojem postu zmotilo nekaj, kar je verjetno posledica najstniških let
in sicer, da si se psihiatru "zlagal"...vem, da te je bilo sram, samo na podlagi
tvojega pripovedovanja, ti je bila tudi nudena pomoč, ki pa se ni obrestovala in se vleče
zdaj ves čas za tabo...
predlagam ti, da v kolikor boš zamenjal psihiatra, mu iskreno poveš kaj se je zgodilo
in potem bosta gradila od tukaj dalje glede na tvoje težave, ki te bremenijo... :oki:

Bodi iskren do psihiatra, predvsem pa do samega sebe, kajti le tako bodo tudi rezultati...

Lp  :rozicodam:

Problem je v tem, da sem si sam kriv, da ima tako predstavo o meni. Jaz sem takrat bil najstnik in sem lagal. Že takrat sem se tega zavedal, da lažem a nisem vedel kaj vse potegne to za sabo.

Naj povem zgodbo svojo oziroma laž, da boste mogoče laže razumeli.

Lagal sem, da ne obvladujem svoje jeze, da ko me kdo razjezi da vidim temo in se nemorem obvladovat. To ni bilo nikoli res, ampak le laž. Govoril sem pa to zato, ker se mi je zdelo to takrat "frajersko" biti kao negativec. Bilo je popularno (rap glasba, sopranovi,...) in tudi tak je bil pritisk z družbe takrat. Zato sem mu lagal da sem se več krat stepel ker nisem obvladoval jeze. Resnica pa je taka in govorim iz srca in nevem od kod, da je bilo tako, da ko sem se s kom stepel (stepel sem se, ker sem kao branil svojo čast in pač kot pravim je blo frajersko) so to bile ure in ure priprav na to in boja s strahom in bla bla bla. Jaz sem se želel znebiti tega strahu, da bi se lahko mirno tepel z vsemi (sram me je zdaj tega priznati ampak ja tak sem bil takrat). On pa me zdaj zaradi tega smatra kot hiperkinetičnega. Že takrat se je čudil kako je to mogoče zraven tega, da sem v bistvu zelo preplašen in mu ni bilo popolnoma jasno in tudi zdaj priznava, da sicer drugih znakov hiperkinetičnosti razen tega nisem nikoli imel.

Takrat me je tudi dal na zdravilo za hiperkinetičnsot, ki pa sem jo menjal po 2 mesecih se mi zdi, ker ni bilo rezultatov. Zdaj pa on smatra, da kao več res nisem hiperkinetičen in da me je to najverjetneje pozdravilo. Tako mi govori in ne verjame moji zgodbi :(


Nevem več dalje..mogoče sem pa res nor... :'(

Stanje je bilo zdaj že dosti bolše z mojo tesnobo in vse, ampak zdaj spet od obiska pri njem že 2 dni taka štala da je joj.

Samo o tem razmišljam in berem in raziskujem in se mi meša...tako slabo se že dolgo nisem počutil pa vem..res VEM da nisem hiperkiteničen...globoko pri sebi vem da nisem ampak vseeno pa obstaja ta kaj pa če sem..to vprašanje ki me mori in boli in...izčrpava...:( potrt sem ta dva dni :(

Ne rad hodim k njemu, ker se vedno od tam vrnem slabši kot pa sem prišel. Vedno mi da neko informacijo s katero se moj um obsede in potem drugo ne razmišljam sploh..:(

Res močno dvomim vanj kot terapevta...

Fun, mislim da nisi hiperkinetičen. Kar sem bral tvoje poste imaš pač tipični OKM. Menjaj psihiatra, nekateri nimajo pojma o svojem delu, vem iz osebnih izkušenj.

Pozdravljeni,

Po predlogu zdravnika zmanjšujem AD-je. Meni, da mi ni hudega in da naj poskusim brez. Zdaj je tretji dan da sem na polovički zdravila. Grozno se počutim. Vsiljujejo se mi same neprijetne misli, ki si jih ne želim in se jih bojim. Sem ves čas na robu panike in strah me je da bom izgubil stik z realnostjo. Na jok mi gre...
Kaj naj storim? Bo boljše? Je to normalna reakcija? Pomagajte mi :(

Fun, zgleda še ni čas da bi bil brez zdravil. Menjaj psihiatra. Sam hodim k dr. Dernovškovi na polikliniko in sem zelo zadovoljen. Mogoče bi se prijavil na drugo mnenje? Drži se!

Razmišljam že dolgo o tem a me je zelo strah narediti ta korak. Kaj če bo tam še slabše?
Trenutno se kar držim, sem brez zdravil že dober teden dni. Imam težave z odtegnitvenim sindromom. Pojavljajo se mi neki mravljinčasti občutki po okončinah in vrtoglavica, slabost ter občutek neke zmedenosti. Bom še malo počakal in res poskusil nekaj česa brez zdravil. V primeru, da mi ne uspe pa obvezno k novemu zdravniku.

Imam pa eno težavo že dlje časa, ki bi jo rad podelil z vami. Zanimam se za filozofska vprašanja in pa znanost. Rad berem oziroma bi rad bral te vrste knjig ampak mi nikakor ne uspe. Vedno ko začnem brati ali razmišljati o tem me začne loviti panika, češ da bom izgubil razum in stik z realnostjo, če bom se v te zadeve poglabljal. Zanimajo pa me razne teme, ki jih raziskujejo fiziki in podobni - o prostoru in časo, o zavesti, o smislu obstoja, kako smo nastali, o vesolju itd.. Verjetno gre spet za neko izpeljanko iz moje obsesije oziroma straha pred norostjo...

Živijo,

Javljam se z "novicami" o sebi in svojem življenju. Ponovno sem nazaj na AD-jih. Minimalna doza, ravno toliko, da ne doživljam napadov panike, drugače je stanje takšno kot pač je. Ne preveč rožnato bom rekel. Večino časa sem tesnoben z raznoraznimi fizični simptomi, ampak sem že vajen in nekako shajam.

Pojavljajo se mi neke nove misli, katerih me je strah. Že več časa brskam in brskam po spletu pa ne najdem nič temu podobnega. Sprašujem se če gre sploh za OKM ali je kaj drugega. No in sicer, približuje se oktober in vpisan sem ponovno na faks. Zdaj ob delu in zaradi dela sem se vpisal v to smer. Od začetka sem bil navdušen nad svojo izbiro in komaj čakal da se prične. Zdaj, ko pa je tik pred zdajci pa se mi pojavljajo misli. Ves čas se mi vsiljujejo misli, da mogoče to ni pravilna izbira in da me to nebo veselilo. Pač nekaj v tej smeri. Po internetu brskam po poklicih in na wikipediji preverjam poklice oziroma izobrazbo od znanih ljudi, sprašujem bližnje o izobrazbah drugih in podobno. Pač vse nekaj v tej smeri, ker bi se rad dokopal do odgovora ki bi me pomiril.

Zdaj, ko tako berem svoj zapis, se mi zdi, da gre za OKM ampak bi vseeno rad preveril pri vas.  :(

Morda tudi :kiselnasmeh: Pogosto se motnje prepletanjo med seboj, izvor vseh pa je naše negativno razmišljanje. Vse nas je strah sprememb, ampak ko bš nekaj časa na faksu boš videl da je vse vredu in da si brezveze kompliciral ;D