FORUM Nebojse.si

OPOZORILO: Tega raje ne berite, če se nočete totalno zamoriti. Nočem, da bi se kdorkoli zaradi mene počutil slabo.

Mislim, da kar nekaj forumašev pozna mojo zgodbo. V zadnjih mesecih lahko rečem, da sem kar veliko delal na sebi in tudi napredek je bil očiten. Tisti, ki poznate moj dnevni obred, veste da dnevno hodim skoraj 2 uri in da spim od 22-7. Našel sem si tudi nekaj kar me veseli, hoja v hribe. 

V zadnjih tednih sem opazil rahlo poslabšanje. Zadnji teden pa lahko rečem, da sem spet drastično nazadoval. Moja volja, samodisciplina in vztrajnost je izginila. Spet so se pojavile intenzivne črne misli. Vse to pomeni, da že 6 dni nisem šel na sprehod; podnevi spim po več ur; spet imam probleme s spanjem: občutim tesnobnost, ki me kar noče spustiti, tudi po cel dan (enostavno je to občutek, ko ne morem biti ne živ in ne mrtev); huda nemirnost; komaj se prisilim, da pojem tiste tablete; da o umivanju zob sploh ne bi govoril; najraje bi požrl vola, istočasno pa ne morem vase dati skoraj ničesar...

V zadnjem tednu sem se mogoče komu zlagal o svoji aktivnosti in se opravičujem. Enostavno sem ponovil vzorec iz preteklosti, vendar vidim, da je to čista neumnost. Enostavno se delam, da sem OK, čeprav nisem. Nekakšna samoohranitev, ki pa vodi še v večjo stisko.

Tukaj ste mi že zelo veliko pomagali in ne vem zakaj hočem težave skriti pred vami. Vem, da me ne bo nihče obsojal. Vem tudi, da mi hočete samo pomagati. Danes se bom raje tudi izognil skupini, ker nisem pripravljen razlagati o tem.

Mogoče to, da se v krizah umikam pred ljudmi...da nočem nikogar obremenjevati s seboj...najraje bi nekam zbežal in se skril...čeprav vem da je to čista neumnost...enostavno želim, da bi lahko pritisnil gumb OFF in bi bilo vsega konec.

Hm, kaj pa vzroki...   

Že nekaj tednov opažam, da se mi počutje slabša, vendar sem ga nekako obvladoval.

Vsi veste, da sem študent in da ta študij ni mačji kašelj. Po pravici povedano, sem se trudil, da bi se učil čez poletje. Stvar pa ni najbolje uspevala. V resnici sem vsakič, ko se mi je zataknilo odnehal in rabil nekaj dni, da sem se spravil nazaj za knjigo. Tako sem zmeraj bolj prihajal na misel: »Pa kaj ti je, saj boš itak pogrnil«, dokler ni zmagala. Potem pa še misel in načrtovanje. Zdi se mi, da sem totalno ujet v času, da ga sploh ni nič, da mi ga bo 100% zmanjkalo. Sedaj so se začeli izpiti, jaz pa itak snovi ne obvladam in se sploh ne prijavljam na izpite. V resnici bom zaj... odličen študij. Se pravi, zakaj sem se vsa leta svojega življenja trudil, da bi prišel na odličen študij s svetlo prihodnostjo?? Se pravi ves moj pretekli trud...zakaj je že to bilo??? Edina stvar, ki mi je ostala in za katero sem se v življenju trudil je bila šola, da bi mogoče nekega dne lahko imel vsaj kariero, če se je že vse ostalo polomilo. Sedaj pa mi je še to padlo dol. Enostavno vem, da mi ne bo uspelo. V resnici sploh ne vem več kaj hočem. V resnici se zato zelo sekiram, ker mi ni vseeno. Po drugi strani pa nič ne naredim za to. Se pravi sem postal tako len? Mi ta bolezen povzroča res toliko gorja?

Tudi moja mama je še zmeraj vredna svojega denarja. Njeno pitje se je zelo izboljšalo, tako da trenutno to ni problem. Zavedam pa se, če se bo razšla s tem prijateljem, ki ga trenutno ima, bo spet na starih tirih. Vse ostalo pa je ostalo enako. Še zmeraj me obremenjuje s svojimi težavami. Nekaj dni nazaj sva se pogovarjala in je priznala, da sem, ko potrebuje pomoč, vedno samo jaz tam. Halo... Zakaj pa jaz potem zmeraj potegnem najkrajši konec??? Ni mi znala odgovoriti, se pa tega zaveda. Najraje bi eksplodiral, ko je to rekla, pa sem se zadržal. Kaj ji je? Ves čas govori kako rada me ima, pri tem pa me uničuje??? Ko jo vidim kako je polna svojih težav, jaz o svojih raje ostanem tiho, ker se bojim, da bo vse skupaj še huje.

Sedaj sem pristal pred pomembno odločitvijo. Naj pavziram ta fax (to bi pomenilo, da delam 1. letnik že 3 leto) ali naj se izredno vpišem na drug fax ali pa naj vse skupaj pustim in grem delat...??? Če dobro pogledam bi to, da nisem v 2 letih izpolnil pogojev za vpis v naslednji letnik, pomenilo da jih nikoli ne bom. Je sploh še smiselno vztrajati in izgubiti še eno leto? Enostavno ne vem kaj naj naredim in vem, da se vi ne morete odločiti namesto mene. Najbolj me je strah tega, da si bom zaj... življenje pri svojih letih.

Najhuje mi je to, da sem me je ta bolezen lotila pri teh letih. Postal sem totalno neuporaben za karkoli. Edini stvari, ki sem jih imel za svoje kvalitete so izginile. O dobrem spominu, koncentraciji, logiki, samodisciplini in seveda močni volji ter vztrajnosti ni več sledu. Kaj bo z menoj v življenju? Skoraj vsak človek ima kakšen talent, ki ga lahko uporabi v svoj prid. Kaj imam jaz?? NIČ, totalno nič. Edina stvar, ki jo mogoče znam je predelava kruha v...

Ja vem, da sem unikat in vse te stvari. Vendar kaj pomaga, če je ta unikat »avšus«. Dostikrat si želim, da se sploh ne bi rodil, da bi obstajal gumb za izklop... Nočem nikogar prizadeti, vendar dostikrat razmišljam o svojih pokojnih in si mislim: »Oni so odrešeni, dobro za njih, mene pa čaka še pekel tu na zemlji.«

Pred nekaj minutami sem govoril s svojim psihiatrom, ki je klical nekaj glede datuma in me vprašal kako se počutim in kako gre študij. Nisem se mu upal povedati resnice, ampak sem samo rekel, da se ne počutim najbolje in da je povezano s študijem. On pa je meni odgovoril, da drži pesti. Mislim me je kar stisnilo, ko sem pomislil kakšno zaupanje ima vame, jaz pa ga bom totalno razočaral.

Vem da izobrazba ni vse, je pa veliko. Vsaj meni pomeni veliko. Življenje je sestavljeno še iz veliko drugih delov. Vendar meni se zdi ta ujetost v tem življenju, v svojem telesu, v tem svetu grozna.

No, pa sem dal iz sebe. Občutek je malo boljši, težave pa so še vedno tu.

yo, številko !

itak da poznam(o) tvojo zgodbo ;) in vem, da si trenutno besen nase, ker ne gre kot začrtano
ampak ne se dajat v nič zdej ! pač si tokrat ˝zanihal˝ malo bolj kot običajno v del počutja,
ki si se ga skoraj že odvadil, najbrž. pa tut, to moraš vzet v zakup, zdej si, sploh zadnje mesece
ko si bil v boljši formi, najbrž po dolgem času spoznal, da se imaš lahko tudi kvalitetno, tu mislim
vse uspele izlete & premagovanje strahov, takšnih in drugačnih + dnevna disciplina !
in ker imaš sedaj to za primerjat s trenutnim počutjem, jasno, da te toliko bolj ¨švasa˝.
ampak lej, tut jzt recimo, sm zadnji k bi jamral, oz. tut težko priznam oz. nočem bit nikomur u
napoto in potem raje ˝zginem˝ v svojo luknjo in tam čakam da mine, VEDNO me drži to gor
da vem da sm sposoben tut drugač doživljat svet... ker sm to že tekom super bednih epizod
z depresijo tut doživel in ta misel ni zgolj sposojena dobra misel, zato me vedno drži gor...
nad vodo črnih misli... žal globino te črnine še vedno kdaj vidim, ampak vsaj plavam ne več v njej...

predvidem, oz. tudi sam tko pišeš, da sta te iz poletne izletniške idile iztirla faks pa mama.
slednji bi jzt na tvojem mestu kar direkt povedal, VSE. kako vpliva nate, kakšne težave imaš
dejansko itd. razumem da imaš do nje spoštovanje kot sin-mama, ampak še se boš šel tiho mašo
te bo to še bolj ubijalo, ona se bo pa še bolj razpasla, če se itak že ni.
delat al faks... heh. to pa sam najbolj veš. jzt sm za neki let, sicer še pred ˝zdravljenjem˝ opustil
študij, šel delat pa potem kasneje ko je bil moment dokončal faks. tko da... najbolj važno je,
da si zagotoviš tembolj normalne okoliščine v katerih dnevno funkcioniraš, ker če te nekaj v
osnovi duši, pa to rešuješ z eskapizmom (denimo izleti, sprehodi, pretirana disciplina...) potem
ne boš sposoben odločat niti v osnovnih stvareh, ker te bo vse izven urnika iztirilo...
ok dost sm bil pameten ;) sicer pa glede na to, da sva skoraj ˝soseda˝ me komot kdaj rufneš za kak sprehod, itd.

take care & b safe ! T.

 

življenje je sestavljeno iz padcev in vzponov. tudi sam to že veš
in trenutno si pač v fazi, ko nisi najboljši. ampak za vsakim dežjem posije sonce
spomnim se, ko sem pred kakimi mesecem napisala, da bi se najraje zvlekla v kot in ostala tam. takrat si mi zelo dobro svetoval. upoštevala sem tvoj nasvet, šla tečt in počasi prišla k sebi
ne obremenjuj se sedaj s tem, da nekajkrat nisi šel hodit, da si popoldne spal.. vzemi si počitek in si ga prvivošči. saj boš nadoknadil!
drži se

Dragi naš pobič,

najprej izpusti nič mi ne bo uspelo, kajto ogromno ti je že uspelo, v bistvu si kar malo prehiteval sam sebe-no malo za šalo. Kot je pupika napisala že, so padci sestavni del življenja vendar mi strahci pa se takoj ustrašimo, da se nam je bolezen oz. motnja poslabšala, da ne bo bolje, da bo samo še slabše, da nas v življenju ne čaka nič lepega.....kako poznam te občutke, ki jih opisuješ in prav je, da si nam napisal kaj doživljaš.

Hm glede faksa-če te veseli to kar študiraš se pač vpiši ponovno brez kakeršnekoli slabe vesti, poglej zmoreš že ogromno stvari, delaš premike in tudi izpite boš lepo podelal. Na kontroli pri svojem zdravniku bosta naredila plan kako se lotiti samega pristopa k knjigi,učenju-z koncentracijo in spominom ter strahom pred učenjem imamo mnogi težave, ampak bomo zmogli.

Drži se mi,


masi

Ej... samo na kratko zdajle zapišem:

Boš pač šel tretjič v prvi letnik.. Pa kaj... Ga boš pa v tretje naredil. Nehat s študijem pa ni treba.

Močno držim pesti zate in tudi verjamem vate. In če enkrat ne uspeš, boš pač pogrnil in če bo nujno, boš pa še enkrat. Ma tudi če štirikrat. Enostavno pa moraš vedeti, da ti bo enkrat uspelo.

Ne obupaj. Nikoli.

V.

_{mi nekaj šteka ... upam, da bo zdaj končno odposlalo ...} :o



Oj 987!

Da se ne ponavljamo ... taks ti je dobro napisal, se lahko kar podpišem pod njegov post.
Kar se tiče situacije s študijem ... nisi edini, sama sem prav na istem in mi gredo po glavi zelooo podobna vprašanja kot tebi ... glede na to, da se mi poleti ni uspelo niti spravit za knjigo ne grem zdaj v jesenskem roku niti na en izpit (pa sem potihem upala, da bo vsaj eden za mano) ... eno leto sem vrgla proč, to zdaj ... imela status (kao ponavljala), ampak nisem bila sposobna nič ... zdaj mi ni druge kot se prijavit z oktobrom na Zavod ... naprej ne vem nič kako in kaj ... jaz edino o prepisu na drug fax ne razmišljam, ker je to edino kar si želim in tudi, če ne zmorem trenutno študija, ga ne zmorem nasploh, ne samo tega (kjer sem zdaj vpisana). Se poskušam (zaenkrat še bolj neuspešno) sprijaznit s tem ... imam nekje v ozadju misel, da enkrat dokončam študij, gre moja pot pač drugače ... mogoče bom šla malo levo, desno, naravnost itd. in prišla na isto pot, ne vem ... težko mi je, ful težko, zato te čist razumem ... ampak sem v preteklosti že spoznala, da v nekaj silit nima pomena ... in tudi to se je pokazalo, da tisto 'izgubljeno leto' ni izgubljeno ... V podobni situaciji kot sem zdaj, sem enkrat že bila.
Nas pa veliko pade pod vpliv teh negativnih misli, ko krivulja zavije dol ... sploh, če smo prej bili malo dlje časa boljšega počutja ... kot bi se ti vse sesulo in greš spet po stari poti kako nisi nič vreden, kako je brez veze vse skup, ta je*eni lajf, pa kaj me še vse slabega čaka, pa tako mlad sem še ... uglavnem črninaaaa ... in en velik plus je, da si se lotil tale post napisat ... pomisli, prej bi verjetno dalje tajil kako je v resnici s tabo, bi se skrival ... zdaj si tajil le nekaj časa ... to je velik boljše! Kar piši še ... pa k Rebolju se lahko najaviš (če že tako nimaš datuma) ... Lepo greš dalje 987, res ... se vidi, čuti ... čeprav vem, da se tebi tako ne zdi ... sem sama ista ... vidim za druge, pri meni pa 'pogrnem'.
Pa poskus se ne dajat tolko v nič, se grajat, če si zdaj malo 'popustil' glede aktivnosti, spanja itd. ... so takšna in drugačna obdobja ... ne bit tako strog do sebe ... s tem si delamo samo slabše ... mi je dragi pred leti (ko sem bla isto v d*reku) nalepil listek nad posteljo v stilu, da naj uživam v lenarjenju ... ker če se ti ne sekiraš ves čas zaradi tega, ker ti je kao šel cel dan, nič uporabnega nisi naredil, samo ležiš ... je skor res 'stran vržen cajt' ... če pa se boš prepustil, užival v popoldanskem počitku ali celodnevnem, pa bo ta čas dobro izkoriščen ... sama se velikokrat spomnim na tisti listek ... ko že začnem sama seb težit kako sem bedna s tem prekladanjem po kavču itd. ...
Bom nehala ... sorry, čer sem bla predolga, ma je kar teklo iz mene ... ker sem sama v podobni situaciji.

Uglavnem, SKUPAJ gremo dalje, ne ?

Ej številko...meni se zdi, da si prvič takole malo bolj podrobno predstavil svojo zgodbo...Ful sem vesela, da si dal iz sebe... :clap: :clap: :clap:

Veš kaj...nič hudega če imaš padec...nič nisi izgubil...tudi faks ne...kaj sta dve ali tri leta proti celemu življenju...

Mogoče le en nasvet...če si finančno stabilen za eno leto potem pavziraj...v tem času lahko še narediš izpite...če pa nisi, pa vpiši nekaj zgolj zaradi statusa...potem pa kako delo za vsaj 4 urce na dan preko napotnice?

Vem pa da sem ti jaz obljubila ene linke...se ti opravičujem in jih dobiš v kratkem...sam da tale moja kriza mine...


Še enkrat nič hudega če si zele nekoliko padel...in tvoj psihiater ve zakaj vrjame vate in mi vemo da vrjamemo vate...počasi je pa čas, da začneš še ti vrjet vase...če si bil spoosben da je zmagala misel, da ne boš nič dosegel, si sposoben misel tudi obrniti in začni vrjeti vase, dokler ta misel ne zmaga...

Kljub vsemu, 987...SUPER SI!

Cifra mož, veliko sva se ze pogovarjala in ves kaksen je moj odnos in mnenje o tebi.
Si eden redkih novincev ki je svoje zdravljenje vzel zelo resno in temu se je videl tudi napredek.
Ves da se tudi meni ki se borim ze dalj casa pojavljajo taksni padci in nihanja ki pa so samo dokaz
da miselnost "izbira" med starimi in novimi vzorci, le z vstrajnostjo lahko pridemo do novih.
LAhko bi te okarala o "lazeh" samo kaj ko sem tudi sam terapevtki povedal samo "veliiiikeee" tezave
ker manjsih me je bilo strah. Potem pa sem ugotovil da se problem skriva v tistih manjsih o katerih me je sram govoriti. Ko sva se lotila tistim "mansjih" v mojih oceh....so se zadeve spet zacele premikati.
Ja mogoce rabis kaksen teden oddiha, potem pa naprej. Ostalih tvojih citatov ne bom komentiral
ker so samo "obtozevanje" in dajanje v nic samega sebe, kar pa sploh ni res. Ja so tvoje
misli samo zelo popacene, pac depra te se vedno ne izspusti, je pa izgubila moc.
Zato...pogumno...po poti ki jo imas z svojim terapevtom, za support smo pa mi

987, se kr strinjam z Masi, da si hotu it po prehitevalnem pasu. Žal to ne gre  :ne::'(!!!

Veliko sva se že pogovarjala o tem in poznaš moje nasvete glede faxa!!
Še enkrat bi ti rada iz lastnih izkušenj položila na srce, da se ne sili učit, če ni volje, koncentracije itd.. Uči se takrat, ko ti "zapaše"!! Saj vsakič, ko se siliš učit ponavadi nisi najbolj uspešen in tako počasi ampak sigurno dobiš odpor do učenja, tako kot do vsake stvari, v kateri nisi uspešen!! Skoncentriraj se na stvari, ki ti gredo dobro in te veselijo (npr hoja v hribe) in splošno počutje se bo izboljšalo, s tem pa bo prišla tudi počasi spet sposobnost učenja!! Sedi za knjigo, ko se res počutiš, da boš zmogel in ne samo zato ker veš, da moraš.

Sama sem se 2 leti silila k učenju in v teh dveh letih je šla moja sposobnost učenja z vsakim neuspelim poskusom proti nuli, dokler na koncu ni bila že v minusu!! :zalostno: Potem, ko sem se pač sprijaznila s tem, da se pač ne bom učila in se posvetila drugim stvarem ter se nehala cele dneve obremenjevati samo z učenjem pa se je sposobnost počasi vrnila.

Rada bi še dodala, da kolikor poznam tvojo zgodbo in tebe, bi rekla, da si v depresijo zapadel ravno zaradi tega, ker si se držal nekih pravil (učenje, služba, organiziranost...). Saj si z učenjem, delom in popolnoma splaniranim urnikom ter plani bežal pred drugimi aspekti življenja!! S temi vzorci si bežal pred človeško bližino, saj "nisi imel časa" za zaljubljanje/punco ali pa za pretirano tesna prijateljstva!! Bežal si tudi pred občutki, kot so jeza (mama), žalost (smrti). Tako življenje pa je precej žalostno in neizpoljnjeno!! Zato te je depra prisilila v spremembo!! Sedaj pa je vse kar si želiš, da bi imel spet tako življenje kot prej. Ne bo šlo!! In tako dolgo kot tega ne boš sprejel te bo depra vedno znova opominjala na to!!! Pridno si ubogal vse nasvete za uporabo, ki so bili podobni tvojim starim vzorcem življenja, tistih, ki bi pa pomenili, da bi vzorce spreminjal pa nisi!! Tako ne bo šlo!!! Razmisli malo o tem!!

Lp Mačica :rozicodam:

Meni je izobrazba pomenila VSE. No, tega tudi doma nisem povedal da nisem na koncu zmogel iti niti na faks in sem večino dnevov(in noči) prespal, tako slabo je bilo. Potem sem se trudil delati, izgubljena ljubezen, ničvredno zdravljenje, sekiranje od katerega sem dobil hemeroide, luskavico, slab želodec, vsakdanji napadi... vse do točke ko sem imel poslovilno pismo napisano, poslana darilca ljudem ki so mi kaj pomenili, cev v avtu in izbran kotiček ob jezeru kjer bom odšel. V bistvu me je rešilo to da nisem mogel voziti, doma pa se nisem hotel ker mi gre to okolje že itak na živce in sem želel reči adijo vsaj na lepem kraju.

In danes živim bolje in bolj perspektivno kot bi če bi se z faksom matral naprej. Kupil sem si kitaro, Dr.Marušič(naj mu bo rahla zemlja  :'(), mi je dal učinkovite tablete da sem se postavil na noge, telo sem itak zrihtal že zdavnaj do mere da se v njem udobno počutim, prek neta so padli prijatelji in prijateljice, zdaj delam na Šentu in bom v najkasneje kake pol leta dobil "pravo" službo in se odselil od doma ter pustil familijo naj se magari požre s svojimi blemi in ne morem verjeti, moja Petra(lubi-bubi-bu :-*) me ima kar rada!!!
In poglej koliko je ura. Imam svoje probleme - seveda - kot vsak, danes recimo ne morem spati in jutri ob pol sedmih štartam. Še nekaj imam na Šentu za odpredavat, pa bom kar iz glave, ker se mi ne da pripraviti in ker temo itak kar obvladam. In popoldne bom šel spat. Nobena katastrofa, sploh ker so zvečer v Ljubljani Nile ki jih hočem videti  :). V petek pa vodim Šentovčke k nekemu slapu ki mi je všeč, pa pojma nimajo kje je, čeprav živijo 6km stran  :). Lahko kar naročite helikopter ker mislim da bom tako zaspan da bom v kako luknjo padel.

V glavnem ko si čisto v k... gre lahko samo še gor, če se malo znajdeš. Pa ne misliti kako fajn lajf imam. Sem kar dosti dal za sabo. Zadnja večja rabuka pa je bila ko sem si pustil repek in me je mati hotela ubrisati iz bajte. K sreči je že dolgo tega, sicer pa jo čisto razumem  :).

Si želiš to študirat ali v tem samo vidiš dober študij za bodočo kariero? Verjamem, da ti je zdej popolnoma vseeno, ampak a te načeloma stvar zanima, se vidiš v njej. Da boš tak poklic opravljal z veseljem??
 
Hja, odločit se boš moral res sam, lahko ti pa povem svojo zgodbo okol študija...
Ful sem si želela prit na nek faks, ki ima res visoko omejitev. Edina stvar v kateri sem se v prihodnosti nekako lahko vidla.. Pa so bile celo gimnazijo moje ocene :slabost: Želela sem si, pa za to nisem naredila NIČ. Teta depra pač ne odobrava ravno učenja... Po tem, ko sem se vsaj malo sprijaznila, da ni vse le moja lenoba in blesavost, pa tisto vprašanje - zakaj ravno meni pri teh letih?? Vse sem že uničla, nimam več prihodnosti, vse bom zavozila....
Uglavnem, šla sem še 1x na maturo, prišla samo na podoben fax... Vmes mela kar hud padec... In vseh "ugotovitev" da nisem sposobna, da meni ne more uspet, da mi je vnos vse te kemije že popolnoma skisal možgane...
Pa evo mene septembra - pogoje za pogojni vpis mam!
Ni šlo v prvo, niso ble desetke, sem pa nekak uspela.
Da se, čeprav je treba nam depresivnim pač verjetno par stvari vzeti v zakup...

Nočem pametvat, si videl, da sem še pred parimi dnevi zganjala grozno paniko zaradi enega ušivega izpita. Hočem ti pa povedat, da ni še nič izgubljen!! Sledi svojim sanjam, kakršnekoli že so, depri navkljub!!

NE VDAJ SE! Veš kako dobro ti je že šlo! In spet ti bo, sem prepričana!!

ej, 987

res, da tvoje zgodbe ne poznam, sem pa dobila ob prebiranju tvojega posta en majhen vpogled. v enem stavku, ko omenjaš pitje tvoje mame (čeprav praviš, da je trenutno bolje), sem videla sebe pri svojih 15-ih letih. danes jih imam malo čež 40 (čiiiiisto malo  :pomezik: ). tudi moja mati je bila alkoholik in je, ko sem bila stara 19, zaradi ciroze umrla. v tem času sem bila popolnoma brez samozavesti, brez energije, brez lastne volje, lahko trdim, celo brez svojega jaz-a. vendar sem se približno tri leta po njeni smrti uspela pobrati, spremeniti se za 100% .  imela sem dovolj volje - na srečo. ugotovila sem namreč, da sem vredna, sposobna, sploh ne tako zanič, kot sem zmeraj mislila. in najpomembnejše: po potrebi sem povedala svoje mnenje, začela sem kazati čustva, priznala sem, kadar me je kaj prizadelo. kar ti hočem reči je, da NE SMEŠ tlačiti čustev v sebe. zagotovo to veš, ampak - včasih je prav, če nam to, kar itak vemo, še nekdo potrdi.
kar pa se tiče študija: pa kaj! boš pač pavziral še kakšno leto. kaj pa je eno leto proti tridesetim, ko boš delal v poklicu, ki te ne bo veselil? vzami si trenutek za počitek, naberi moči in nadaljuj. mlad si. SPLAČA SE!

pošiljam ti en VEEEEEEELIK paket moči in volje  :pomezik:  upam, da ga sprejmeš   :rozicodam:

987, meni si se zdel po začetni krizi ena od tistih res sončnih zgodb o uspehu, ki redko poženejo tako v življenju kot na takemle forumu: zgodba nekoga, ki se odbije od podna in zna potem še druge potegniti s sabo navzgor. Mislim, tista poročila o planinskih pohodih z domiselnimi fotkami - prava poezija, človek.

Kot pa rečejo kake stračare: življenje gre gor in gre dol. Tebe je zdajle povozil neuspeh pri vpisu v naslednji letnik (kaj, tretjič v prvega? Ccccc...) - vzemi, brate, za NAPREDEK, da znaš natančno definirati problem, ker to pomeni, da boš znal dokaj natančno najti tudi pot.
Nimam več pojma, kako dandanes zgleda študij (večino sem preštudiral še v nekdanji državi, kreh kreh), ampak verjetno lahko pogoje in sploh ostanek letnika narediš - magari plačljivo - tam do konca leta, potem imaš pa časa na voljo za kaj ultra koristnega: za kak tečaj, kakšno zanimivo izobraževanje, kaj vem, tečaj za gorske vodnike, zdaj, ko veš, da ti to paše...
Skratka načrtov lahko narišeš eno malo morje.
Naj se tikajo tudi mame. Velik si, zdaj lahko počasi postaneš neka razumna referenca tudi na področju pijač (samo ne vpletaj v to recimo kdo mora pospraviti posteljo ali odnesti smeti, potem bo sama zguba).

Skratka: predobro se vzpenjaš, da bi se štorasto zvalil v dolino.

samo tole pripomnim: OGROMNO si naredil, ogromno ŠE boš... velik napredek je viden pri tebi, in še boš napredoval.... sedaj si se le spotaknil in padel na nos, a nikakor pa to ni drastično nazadovanje! ej, pokaži mi, prosim lepo, eno samo samcato živo bitje, ki se še nikoli ni kam zvrnilo (madonca, še coprnico kdaj metla strese  :zvizgam:).


 :oki: pa en veeelik objem  :-* :-* :-*
in saj veš, nooo - tu smo  :pomezik:

Ja življenje gre gol in dol..to je dejstvo...Če hočemo biti skozi HAJ ..bo problem..slej ko prej bo padec...

Vendar je treba vedno znova vstati...vstajati..in vstajati...

Res si veliko naredil 987, da bi se bolje počutil....pravo garanje.......vendar čustva imajo svojo logiko...ne pustijo se pretentati...

Veliko stvari si izpostavil 987 ampak vseeno si moraš priznati da si tudi precej napredoval, zato je tak padec tudi očiten in boleč. To da delaš en letnik dolgo časa nekako meni pomeni da bi bilo morda bolje da ga delaš ob delu, po potrebi tudi zamenjaš, če misliš da je še kak drug študij ki bi te tudi veselil. To da recimo delaš študij ob delu ni nič nenavadnega, precej je takih, tudi jaz bom to leto študent ob delu. Ne se kar tako vdat ...  :oki:

Vprašanje kaj to pomeni - delati en letnik par let - ... jaz predvidevam, da nisi cel čas migal v tej smeri, da večino časa nisi niti prišel do knjig ... mogoče sklepam napačno, ne vem ... ampak, če je tako, ne bi rekla, da ta študij ni zate in podobno ... pač greš po malo daljši poti ... s tem se tud sama tolažim ... pri meni je bilo to leto res brez veze, da sem sploh bila vpisana, a kaj, ko sem do novega leta in še malo po njem potiho upala, da nekako bom ... nisem si priznala, da bo potrebna pavza da nisem pripravljena niti še na desetkrat lažje zadeve ... ampak se da med tem 'vmesnim' časom kej drugega naredit ... kot ti je že ton svetoval ... kak tečaj, kakšno priložnostno delo itd. ... poleg teh stvari pa se lahko (ko boš pripravljen, preveč silit se res nima pomena, dobiš samo odpor) učiš in počasi delaš izpite ... samo poskusi si naredit le okviren plan oz. imej v glavi to, da se lahko plan sproti spreminja ... ker če ne nas takole vrže dol vedno, ko kaj ne gre 'po planu' in se spet dajemo v nič ... prilagajanje nam manjka, no, vsaj meni ... vsaka sprememba je zame :seznojim: ...
V hribe kar hodi dalje, sigurno se ti je tole 'odprlo' z razlogom ... Po moje ni slaba ideja, da bi imeli DAM planinsko društvo, ti bi bil pa 'šefe' 8)
Sama imam za letos v planu - priložnostna dela, tečaj italijanščine, psihoterapija, kolesarjenje, izpiti ... ni treba, da mi rata vse to, vsaj tri zadeve ... Upam, da ne bom 'pretrda', če/ko pride do kakšne spremembe v tem 'planu' (in nasploh).
Te zelo razumem 987 ... sem bla zadnji teden ful na tleh ... vprašaj primorce kakšna sem prišla ta torek na skupino ... te vrže in ko vidiš, da si za več kot par stopnic dol zlezu te vse mine, ni volje, ni nič ... tudi danes nisem še dobro, je pa malo bolje ... Včasih je to, da prilezeš na srečanje, da tu kaj napišeš dobro tudi za to, da lahko kdo od 'bližnjih' stopi do tebe, te povabi v hribe, karkoli ... ker sami se večinoma v takem stanju odmikamo od vseh in nam je samo še slabše.

987, lep popoldan ti želim, res!

Rad bi bil izobražen 987?

Veš kaj je najpomebnejše od vsake izbrazbe in česarkoli? ŽIVLJENJE..živeti!! Živeti!!! A to ti gre?

Dobro si tole napisal scorpion!!!

Prvo se vam moram zahvalit za tako velik odziv in vaše nasvete. Moram priznati, da ste mi malo osvetlili vse skupaj in mi prikazali v drugi luči.

Danes sem zbral pogum in se pozanimal glede možnosti za nadaljevanje študija. Zvedel sem, da obstaja tudi možnost izjemnega ponavljanja v primeru zdravstvenih problemov. Predložiti moram mnenje specialista. Vendar se stvar tukaj še zaplete. Prvič obstaja majhna možnost, da komisija odobri prošnjo. Drugič pa se letos spremeni program, tako da ne vem kako bo glede tega. Navsezadnje mi ostane še zmeraj možnost pavziranja, vendar ne vem kako bo glede prestopa v nov program.

Priznati moram, da sem prespal celo dopoldne. Potem pa sem zbral pogum in se spravil po nekaj dnevih iz hiše do trgovine in si kupil nekaj stvari, ki jih rad jem. Vem da boste mnogi od vas odobravali to, vendar jaz čutim občutek krivde, ker ta hrana ni na seznamu ljudi, ki poskusijo izgubiti kakšno kilo.

Upam da mi bo zvečer uspel krajši sprehod. Zanimivo je to, da mi ne manjka kondicije, ampak sem enostavno brez moči in seveda sploh ne vem zakaj to delam. Mislim ne verjamem, da bom sploh še kdaj normalen.

KRAJŠI SPREHOD MI JE USPEL, vendar to ni to...

Največji paradoks pa je to, da si velik del mene želi ozdraveti, drugi pa bi najraje poslal vse skupaj k hudiču in končal trpljenje. V resnici si ne znam pomagati. No, saj zato imam psihoterapevta in vas.

Nameravam pokomentirati in odgovoriti na vaše odzive, vendar trenutno nimam energije za to. Bom se pa potrudil in naredil to v najkrajšem času.

Še enkrat hvala za nasvete.

Dragi številko...zame si ti zgodba o uspehu.

V zelo kratkem času si iz tal prilezel zelo visoko...našel planinarjenje, urnik spanja, smisel...optimizem..
Si aktiven med nami...hodiš na druženja...migaš....se trudiš...hodiš k teraevtu...delaš domače naloge...
Ej..a se zavedaš kaki VELIki koraki so to...

In vsak nekaj časa napreduje..nato j ekak korak, dva nazaj in potem gre spet naprej....
Tak je cikel življenja...ni vedno vse samo na boljše.
Včasih se poslabša...da smo obupani in takrat šele s ezavemo MOČi v nas in nato spet splavamo na površje..še boljše..še močnejše...

To, da bi se kaj sramoval, cincal ali karkoli glede 3-ga vpisa v isti letnik.
Ej..gre ZATE...tvojo izobrazbo...in nič sikirat.
Nisi zmogel zaradi BOLEZNi...ki si je nisi sam izbral s seznama želja.
Kot vidim imaš celo možnost za izjemno ponavljanje...ej izkoristi to!

Naša bolezen je tako zelo razširjena,mnogi trpijo az tem, pa ne govorijo...
In če se odpreš ti - se bodo tudi drugi...
Vem iz prve roko to....

987 ti si brihten, priden, imaš željo...
edino kar te bremza je depresija..in veš da jo boš premagal....
korak za korakom...ne glede na naprej ali nazaj...važno je da ohraniš SMER zastavljenega CILJA...
In mi vsi smo s teboj, vsi smo tu, kadar ti je težko in rabiš vzpodbudo,
kadar ti je lepo se skupaj veselimo...

Vem, tudi jaz se skrijem ko je težko...v svojo luknjo....
Ampak je čas, da se vsi skupaj naučimo, da tudi težavo brezzadržkov podelimo....

In ne pozabi: TI SI NORMALEN!!!! Le depresijo imaš....
Smo s teboj...objem, Aslan

glede izjemnega ponavljanja ... sama sem lani dala prošnjo, a so mi že kar naprej povedali, da komisija odobri samo tistim, ki jih večino časa ni bilo na predavanjih zaradi hospitalizacije in pa nosečnicam ... ampak to je tu (je dosti stvari drugače kot v Lj.) ... in verjetno igra veliko vlogo KAJ piše na opravičilu ... moja ex psihiatrinja ..... ah, ni niti za govort :o

če si to želiš 987 ... POSKUSIT NI GREH!

Živijo!
Midva se sicer ne poznava, vendar ti svetujem, da če te tvoja študijska smer še vedno zanima, da probaš izjemno ponavljati...
Sicer sem bila jaz lani v isti situaciji (kar se študija tiče), pa sem se odločila za prepis na drug fax in sicer na izredno smer in mi posvoje ni žal-res sicer da plačam, samo mi je bistveno lažje kot prejšnja študijska smer, saj je na izrednem sistem dela tak, da imaš en mesec predavanj in potem takoj izpit-tako, da sem letos večino stvari opravila že do junija in se bom sedaj pogojno vpisala v višji letnik.
Ne vem, ampak razmisli-sej odločitev bo še vedno tvoja, a ne... Samo, jaz sama zase vem, da sem lani po vsej kalvariji (operaciji...) in drugih zdravstvenih težavah vedela, da bom bivši fax težko naredila...

Glede psihe-kot so ti že ostali povedali-ni važno, kolikokrat padeš, važno je, kolikokrat se pobereš...

LP

Ne pozabi pa, da je preprosto živeti najpomembnejše 987!!

Čutiti, dihati, biti živ!!! Vse ostalo pride samo od sebe...če si živ..če si mrtev ne pride nič

Tudi jaz se pridružujem mnenju tistih, ki ti pravijo, da tudi tretji vpis v isti letnik ne pomeni nič v primerjavi z življenjem. Pa kaj? Koliko pa jih izgublja leta ko sicer imajo izobrazbo, pa ne dobijo službe? Ali pa po nekaj letih študija ugotovijo (si priznajo), da so na NAPAČNEM faksu, da pravzaprav želijo nekaj čisto drugega? prijateljica moje hčerke je po treh letih prava končno upala priznati, da jo sploh ne veseli, da trpi pri študiju, da si sebe ne zna predstavljati kot pravnice. Si je pa vedno želela delati z majhnimi otroci, želela si je iti na razredni pouk, pa jo je mama pritiskala za pravo....Vsako poletje hodi čuvat otroke v kolonijo na morju in to je deni del leta, ko ji je res lepo....Podpore doma nima in je čisto ubupana, kaj naj naredi, pomagala sem ji najti terapevtko, h kateri zdaj hodi in kot izgleda, bo vendar zmogla "vreči stran" 3 leta pravnega faksa in se vpisati na razredni pouk, pa čeprav jo bo mati požrla.... Kaj hoče povedati: Pomembno je, da prideš do tega, kar si želiš. Če je ta študij prava stvar zate, vztrajaj. enkrat bo že, ko boš zmogel.
Kar se tiče padcev: Že 20 let se borim z depresijo in vmes sem imela 3 zelo hude padce. Sedaj sem dokaj O.K:, ker sem si uspela urediti življenje, pa vendar kljub temu in zdravilom, ki jih bom jemala do konca življenja, zelo niham. Ob vsakem malce bolj stresnem dogodku me zagrabi želja po umiku, po luknji, v katero bi se potegnila in zaprla vrata za seboj..... Zelo veliko notranje moči je treba, da to obvladujem.... To je del naše bolezni in s tem se je treba sprijazniti in ko se zgodi, se nikar obtoževati, pač pa nekako pregurati tisti čas z zavedanjem, da bo šlo spet gor, da se vsem to dogaja....

Želim ti vse dobro in da se izližeš čim prej, ker življenje je vendarle lepo in kratko!

Ribica

Včeraj sem nekje prebrala:
Ko se ti podre svet, imaš priložnost za ponovno rojstvo.

Ja in takrat začneš ceniti življenje kot tako..ne glede na izobrazbo, na položaj, dna...življenje samo..je veliko veliko več kot vsaka izbrazba..


Spominjam se kako se je začenjala pomlad 1979,...ravno sem lezel iz totalne teme, bil sem na PHP -ju..kako lepo je blo slišat ptičje petje, morda sem ga takrat prvič resnično slišal...pa tisti topli dih pomaldi,sladka tesnoba v trebuhu in srcu...kako lepo je blo, da sem lahko spet živel..ŽIVETI!!!


Depresija je smrt pri živem telesu...to vemo..Veš kaj je najhujše...če izgubiš veselje in interes za življenje....

Zto 987...tudi če boš dosegel v življenju doktorat to ne bo samo po sebi garant za tisti čudoviti občutek sreče, da si živ....

Kaj ti lahko pomaga doktorat, če boš sam v svoji sobi, če ne boš slišal ptičjega petja, če ne boš čutil .....ČUTIL..

....Strašili so me s peklom, jaz pa sem ugotovila, da je pekel že na zemlji.
.... Strašili so me z vicami, jaz pa sem ugotovila, da so vice že na zemlji.

... Obljubljali so mi nebesa, jaz pa sem ugotovila, da so nebesa že na zemlji.

prej ko boš ostro ločil kaj so simptomi depresije in kaj dejansko si ti brez nje,
lažje boš srfal, tut takrat, ko ne bo vetra v jadra...
vsekakor pa moraš, da preprečiš take nenadne sunke na fronti, začet soočat tudi sebi bližnje
z tvojo začrtano potjo, z svojimi uspehi in tudi neuspehi !

men osebno, je na ta način dostikrat veliko lažje.

take care & b safe ! T.

Mah, taksist, tule se pa ne strinjam. Človek je skupek vsega, tudi depresije, in nekako ni naravno enega dela kar odsecirat - tudi taki kot pred depresijo nikdar več ne bomo in prav je tako. Meni se zdi pametno zadevo vzeti v zavedanje, seveda pa koračiti v nasprotno smer.
Ono z bližnjimi pa aplavdiram.

987,

tvoje zgodbe osebno ne poznam, sem pa prebrala vse, kar si napisal.

a veš, da sem se jaz tri dni malo zlagala, da sem bolna.. saj sem se počutila slabo, ampak ne pa spet toliko. ker sem bila enostavno v preveliki depri, da bi normalno funkcionirala in sem se zaprla med 4 stene in nažirala s sladoledom.. ko to pogledam nazaj, se mi zdi.. bolano  :)

ampak pridejo taki momenti pač.
lej, jaz bom letos šla tretjič v prvi letnik.. in to zato, ker nisem spackala še dveh izpitov več. da ne omenjam tega, da se nisem skoraj nič učila med poletjem (pa sem si rekla). in najhuje - da so moji sošolci iz gimnazije že skoraj diplomirali. Diplomirali!!! jaz pa packam prvi letnik. kako fucking ponižujoče je, ko me potem sprašujejo, kako to, da še vedno delam šolo.. pa že itak se mi zdi, da grejo vsi drugi v življenju naprej, jaz pa sem obtičala nekje zadaj..

ampak po drugi strani, ko pogledam kakšne padce imam zaradi psihe in kako se nonstop trudim splavat nazaj v primerjavi z drugimi, sem vseeno (kljub kontra mnenju drugih) še prekleto dobra, da skos nekaj brcam in vseeno napredujem.
pomaga mi tudi misel, da bom pa to leto lahko vsaj več delala.. in si pomagala na poti do tega, da se odselim od starih in se osamosvojim.
sicer pa ko pavziraš 1. letnik in narediš vse izpite za ta letnik prosit, če lahko delaš izpite za drugi letnik.. na večini faxov se da.

ne pozabi, da so ta depresivna obdobja še vedno samo obdobja. jaz pustim, da me napadejo, ko jih res ne morem obvladovat, ampak se vedno zavedam zraven, da bodo minila. in minejo!
drži se !!

Včeraj sem se temeljito pogovoril z mamo o vsem. Od nje pa sem dobil opazko, da sem postal len. Halo, pa saj ve kakšne probleme imam. Rekla mi je, da me zastopi:032: :032:. Pri vsem tem pa mi je dala dvom, če sem sploh sposoben narediti ta študij. Kako bi bilo, če bi se prepisal na kakšen drug študij, ki bi bil malo lažji. Če dobro pogledam, noben študij, ki prinese določen poklic, ki ima neko težo, ni nikoli lahek. Poleg tega pa sta me vedno veselila kemija in biologija, teč učinek in dogajanje v celici pri stiku z neko spojino.
V resnici tudi ona dvomi vame in to mi pove kar veliko. Iz tega, glede na to da me pozna že celo življenje, lahko sklepam, da sem pač nesposoben.  :'(
Pri mami me tudi strašno moti to, da bo zmeraj naredila drugače, kot se zmeniš z njo. Veste kako je to? Enostavno ne moreš zaupati.

Ko pa pomislim na vse. Bom lahko premagal vse strahove in kdaj normalno študiral ali se bom zmeraj zvijal? Meni predstavljajo problem že ljudje, kolegi na faxu, nova poznanstva, samo spremljanje predavanj. Da o izpitih in vse kar je povezano z njimi sploh ne govorim. Mislite, da je to možno. Želim realen odgovor.

Zahvaljujem se vam za poste, ki jih bom poskušal malo pokomentirati in odgovoriti.

Vem da to ni rešitev, samo nekje moraš začeti. Ne smem bežati pred stvarmi, ker vem da me bodo slej ali prej ujele. Lahko pa se nekako zamotim, dokler razčisčujem stvari.  Vem da moram postati veliko bolj fleksibilen pri stvareh, ker drugače res ne bom sposoben ničesar.

Glede strahu, da ne bo bolje, imaš čisto prav. Vem od kje prihajam in ko opazim podoben vzorec me spreleti srh, ker me je strah, da bo tokrat še hujše in da bom mogel čez vse to.
Ja, priznam imam strah pred učenje, ker vidim kako se ne bom ničesar naučil, četudi bom imel občutek, da nekaj znam. Vem da bom vse pozabil že do naslednjega dneva. Poleg tega vidim, kako mi bo zmanjkalo časa in potem se me loti totalna panika, da itak je vse brezveze. Da sploh ne govorim o izpitih, ker se zavedam, da tam tudi do pet ne bom znal šteti. Eden od razlogov, da sem lansko leto odletel letnik...nisem znal rešiti naloge, ki sem jo doma rešil 2X. In ko začnem mleti o vsem tem, koncentracija in spomin odpovesta. Enostavno naletim na steno pred sabo, ki je včasih nisem poznal.

Ni slaba ideja. Pri meni ima samo eno pomankljivost, da si jaz čas, ki zame ni pametno izkoriščen, očitam. Po domače povedan, če nimam pokazati nekega rezultata od aktivnosti, potem nastopi občutek krivde, ki je lahko zelo grozen.


Vidiš tega pa ne morem zastopit. Kako lahko verjamete vame??? Zelo rad bi verjel vase, vendar na žalost ne morem, glede na preteklost. Mogoče nekega dne...

Vendar kako naj premagam miselnost, ko pa ne morem ničesar. Zaprt sem med 4 stene,  spet ponavljam stare vzorce, zbrcati se moram že za najosnovnejše stvari...kako naj zmorem način zdravljenja, ki sem ga izvajal doslej??? Določene stvari je zelo težko povedati iz oči v oči. Enostavno so nam tako grozne, da jih zanikamo celo sebi. Sam sebi lažemo. Pač poskus neke samoohranitve, ki nas pahne še globje. 

Tudi sam ugotavljam, da s prisilo ne morem narediti ničesar več. Če bi na ta način, da bi delal stvari, ki me veselijo in mi grejo od rok spet dobil nazaj zmožnost učenja, koncentracije...bi bilo zelo fino. Vendar saj sem se kar resnično trudil, vendar očitno še premalo. Mogoče res potrebujem še nekaj časa. Najhuje pa je to, da ničesar ne morem prehiteti v življenju, kot sem lahko včasih.
V resnici nisem bežal pred drugimi aspekti življenja, ker mi sploh niso bili pomembni. Enostavno bi lahko rekel, da sem narrow-minded. Res pa imaš, da sem bežal pred občutki, ker so bili prehudi in jih nisem bil sposoben sprocesirati in sprejeti.

Kako se vidim v tvojih besedah. Kot bi zrasle na moje zeljniku in se meni dogajale. Tudi jaz sem se na začetku poskušal preobremeniti z delom in zelo malo spanje, da bi lahko z utrujenostjo pozabil na vse, vendar ni delovalo.

To da mi je popolnoma vseno za vse imaš še kako prav. Enostavno mi visi dol, če se ta trenutek zvrnem in umrem, pravzaprav bi bil še vesel :'(. Meni je čisto vseno za ocene, samo da bi mi ratalo. Res pa je, da mi nizke ocene zbijejo samozavest in samopodobe. Se pravi, zadovoljen bi bil z zlato sredino. Trenutno imam občutek, da je že vse izgubljeno, da sem izgubil svoje življenje,...to so vse popačene misli, vendar zame realne. Lahko sledim svojim sanjam in tudi rad bi, vendar ali bom uspel ali si bom še bolj zaj... življenje. No, zmeraj imamo izhod v sili.

Taka majhna opravila nikoli niso bila kamen spotike. Jaz sedaj dostikrat naredim veliko več od mame, ker ne prenašam nereda. Edina stvar, ki mi manjka, da bi vseopravilen v stanovanju, je pomivanje tal  :'( :'( :'( (sovražim) :(
Sedaj se ne vzpenjam več, sem šel kar nekaj korakov nazaj. Mislim, da je sedaj največje vprašanje, če se bom sploh pobral in v kolikem času???
Na žalost ne. Iz vsega tega kar se mi dogaja očitno ne znam tudi živeti. Kaj sploh znam v tem življenju. Nič. Kaj je potem tako čudnega, če se na smrt sovražim...bolj kot bi bil sposoben kogarkoli drugega.

Za to dejanje pa je potrebno veliko poguma in samozavesti. Na žalost ne premoren ničesar od tega. Po domače nimam jajc, da bi povedal kakšnemu prijatelju ali recimo sošolcem na faxu kakšne probleme imam. Bojim se tega, da bi me imeli za zmešanega, za čudaka (kot da me nimajo že tako).

Tudi sam sem opazil nove stvari, ki jih pred tem nisem. Videl nove aspekte življenja. Očitno pa še zmeraj premalo. Vem da nobena izorazba ne pomaga, če si nesrečne. Vendar kaj naj delam brez nje...še bolj nesrečen bom.

Tudi jaz se vidim tako. Gledam druge sošolce. Enim gre fax gladko naprej, drugi so res pustili fax, vendar se ukvarjajo s takimi posli, kot jaz lahko samo sanjam... In kje sem jaz??? Nikjer, pravzaprav sem, kot največja zguba, ki obstaja.
Na našem faxu imajo skoraj vsi predmeti praktične vaje, brez njih pa ne moreš iti na izpit, tako da to na žalost odpade.

Okey, sedaj sem čisto utrujen od tega pisanja. Upam da ni narobe, ker sem rezal vaše prispevke in na hitro odgovoril in napisal svoje mnenje.

Mama dvomi ker je tako vajena.
Za njo si morda še vedno nebogljen mladič....
Ali pa ni vajena študiranih ljudi in ji je to nedosegljivo.
Njena odgovornost je to.
Tvoja pa je, da TI ZASE VEŠ, da si sposoben!!!!!
Samo to je bistveno.
Pogum odpira vsa vrata. (tudi naslov knjige je to, ki jo ravno berem)

987..tudi moja naredi VEDNO drugače kot se zmenimo.
Vem kaj pomeni izviset, bit razčaran, in imet NEZAUPANJE...od otroštva do danes.
(hja odličen temelj za anxo a ne)
AMPAK: če vemo, da oseba NI zanesljiva, je naša napaka če ponovno zaupamo.
Ona se spremenila ne bo. Lahko pa ti spremeniš odnos do njenih spletk.
Vzameš vedno z rezervo in ne boš več razočaran.

Si na pravi poti...sej veš no...ŠTUDIRAJ to kar čutiš in veš, da te veseli.
Samo to je bistvo...kolko let in s kakimi ocenami je nepomemben faktor v procesu.
Imaš cilj - dosegel ga boš - pot po kateri boš šel pa bo morda bližnjica, morda daljšnica.
Važno da pripelje na cilj!

Kaj pa, če mama misli, da TI nočeš več delati tega faksa in ti je to rekla samo zato, da ne bi imel občutka krivde, če se prepišeš drugam? To zna biti. Mogoče te noče siliti v nekaj za kar misli, da ti nočeš in drugače tega ne zna pokazati/povedati oz. misli, da ti na ta način lajša zadeve. Ne poskušaj brati misli drugih ljudi, ker boš v tvojem trenutnem stanju "prebral" samo tisto, kar si ti sam misliš o sebi. Kar pa ni realno, to veš.

To sploh ni vprašanje, ker veš, da se boš. Itak, da se boš. Če si enkrat že splezal ven, boš v drugo tudi in verjetno še hitreje kot prvič. Ker sedaj veš, da se DA. Ne vem, če je kdo tukaj, ki je splezal ven v eni sami uspešni potezi. Koraki nazaj so sestavni del zdravljenja. Na njih glej kot na priložnost za učenje. Tako da, če te kdaj slučajno vrže še tretjič, se boš pobral še hitreje.

Poskusi razmišljati čim manj dolgoročno. Vsak se prestraši, če začne misliti na to koliko dela ga še čaka, kaj vse še mora narediti in kako težko bo vse skupaj. Trik je v tem, da se za začetek osredotočiš na čisto majhne reči, majhne cilje. Ne v stilu "do tega in tega datuma moram narediti 3 izpite" ampak v stilu "danes bom prebral 10 strani iz knjige". In jih prebereš, magari eno stran vsako uro. In se ne ubadaš s tem kaj in kako si boš zapomnil in kaj boš znal ali pozabil na izpitu. Cilj je samo prebrati (to sem dala za primer, ne mislim nujno dobesedno, ali pač, odvisno od okoliščin). Problem je, ker ti misli bezljajo tja nekam naprej, v negotovo prihodnost (nad katero pa tukaj in zdaj nimaš nadzora, kot ga nima nihče od nas) in ti to pobere vso voljo in pogum karkoli narediti. Torej, lepo je, če imaš en dolgoročen cilj, ampak čas in misli ti pa morajo okupirati manjši, etapni cilji.

Kakorkoli se boš glede faksa odločil, bo prav. Če veš, da je to nekaj kar te veseli in te izpolnjuje - vztrajaj. Če trenutno ne moreš - naredi nekaj drugega, za faks je vedno priložnost tudi kasneje. Torej - ne moreš se napačno odločiti, karkoli boš naredil bo prav. Jaz še vedno mislim, da si sposoben in pameten fant, ti pa, upam, da se boš začel tega v polnosti zavedati in tako tudi živeti.
Lp.

Še jaz na hitro. Imam 2 otroka. Sin se je moral prav potruditi, da je lahko pavziral. Povprečna ocena nad 9. Ne piflar, bister pač. In zagnan. Mal maničen na čase. Vedoželjen. Izpite, ki jih je pripravljal in so mu bili profesorji kul, je z lahkoto naredil z 10. Manj titi ni bil pripravljen sprejet. Na faxu naredil celo 2 smeri. Ja no, mal sem mu tud jaz težila, ker se mi je zdela njegova izbrana smer megla.

In...... zdaj je že 5 let od njegovega zadnjega izpita. Diplome še ni.

Hči je srednjo šolo oddelovala ob moji začetkih izgorevanja. Faca je maturirala v spomladanskem roku. Med mojo boleznijo (ko še niti vedeli nismo, da to je) naredila prvo leto samo en kolokvij. Pa se ni zavestno ukvarjala samo z mano. Hodila na faks, pa nič spravila skupaj. Drugo leto spedenala 1. letnik.
Pogoje za 3. ima, ne pa vseh izpitov.

Moja nečakinja. Mal popravcev v srednji šoli. Zadnja 2 letnika in matura OK. Tudi še nima pogojev za 2. letnik, čeprav je lani pavzirala. Brez družinskih problemov, brez problemov z motnjami ali boleznimi. Pač ni šlo tako, kot bi bilo treba. Pa se nihče v družini ne sprašuje, ali bi nehala, ali bi morda šla na drug fax.
Ima že varianto, kako bo imela spet en status. Letos je vmes naredila še srednjo ekonomsko šolo.

Ti si se pa naučil, koliko pomeni gibanje za tvoje počutje in sposobnost za študij v tem letu. In samo to velja. Pridobil si ena znanja in jih preizkusil na sebi.

Aja no, da ne omenjam nečaka, ki bo 3. letnik tudi delal očitno vsaj 3 leta. Pa oba fanta sta bila Zoisova štipendista. Noben ni lozer, noben ni neki veliki zajebant......enostavno je to obdobje, ko ne gre. Oba, no vsi 4, pa v teh mesecih in letih pridobivajo znanja ža življenje. In samo to šteje. Verjemi.
V mojih letih te ne bo nihče spraševal, kdaj si diplomiral. Penzije pa vi najbrž niti ne boste imeli več.  :A)

Itak držim pesti za vse tamlade. Ja no, za tastare tut, da nau zamere.

A.

987 pozdravljen!

Bom še jst napisala par besed, čeprav kakšnih pametnih nasvetov na žalost nimam. Tudi sama sem bila že v podobnem položaju. Vseskozi bila odlična učenka, a se mi je lani na faxu prvo leto zalomilo. Razlog je bilo več, tako da še sama ne vem, kateri je prevladal. Na koncu sem se odločila za zamenjavo, čeprav še danes nisem prepričana, da sem ravnala prav, pa vendar to zdj niti ni več pomembno. Z vsemi zgoraj podanimi nasveti se vsekakor strinjam. Če se ne moreš učit se nikakor ne sili, ker drugače se zadeve še poslabšajo-samozavest še pade, volje je še manj,.... Tako da raje počakaj, da se zadeve v glavi res unesejo in potem štartaj z izpiti. Kolikor sem prebrala imaš volje in želje da fax dokončaš še ogromno, torej ti res svetujem da vztrajaš na tej smeri, samo malo več časa boš potreboval, to res ni pomembno. Velikokrat nas misel na prihodnost preveč prestraši in strah pred neznanim prevelik, tako da se nam zdi, prihodnost veliko bolj črna kot pa je potem v resnici, to vem iz lastnih izkušenj. Ne bit preveč strog do sebe, res da je izobrazba pomembna, ampak prvi si ti in tvoje zdravje, ostalo bo prišlo, prav gotovo.
Glede nasveta mame, da raje zamenjaj študij pa tole. Tudi jst imam pogosto težave z mamo, saj nevede prenaša svoje strahove name, tudi bojazni glede faxa. Pa sem spoznala da je najbolje da to odmislim, ker mi škoduje in samo še bolj zamaje zaupanje vase. Tako da kar nadaljuj po začrtani poti, vem da ti bo uspelo :pomezik:
In glede na to, da je zunaj tako lepo vreme in se sezona hoje v hribe še zdaleč ni zaključila, si pa le privošči še kakšen pohod, ker svež gorski zrak vedno zelo dobro dene :pomezik:

987, dragi pobic ...

Sele danes sem brala tvoje zapise ...

Moje mnenje je, da ima vsak od nas vzpone in padce. Tudi meni je bilo s strani terapetvke ze velikokrat receno, da naj ne pricakujem, da bo vse v rozicah zaradi mojega dela na sebi ... velikokrat bom se padla nazaj ... nazalost te zadeve ne gredo tako hitro, kot smo si mi sami zamislili. Ce se tvoja podlaga za depresijo in anxo nabira celo zivljenje, je logicno, da je ne mores odpravit potem v enem letu. Moram se pohvalit tudi za najmanjse dosezke ... saj ves, vcasih pridejo dnevi, ko je ogromen dosezek ze, da vstanemo iz postelje ... da se kljub obupnem pocutju trudimo ...
Vem, da ti fax veliiiiiiko pomeni ... samo verjemi, opravljena fakulteta se ni merilo, da smo sposobni za zivljenje. Ta nas svet je itak zavil na cist napacno pot ... samo se znanje in denar, veze in poznanstva ... kje pa so lepote v vsakdanjiku? Kje je ljubezen do nas samih? Saj ni treba, da smo enaki kot vsi, ki se celo zivljenje zenejo ... na koncu pa zgarani in utrujeni ugotovijo, da niso izpolnili niti ene svoje skrite zelje ... zivljenje je pa samo eno, saj ves. Razmisli torej, zakaj se tako zenes za tem faksom ... (saj nisem proti izobrazbi, super, da jo imas ... ni pa merilo srece in znanja v zivljenju).
Jaz vem, da je to samo trenutni padec, verjemi mi ... in da bo spet prisel dan, ko bos sel z veseljem ven ... in ko se bos smejal z nami ...

Zaupam vate, daj se ti vase ... si simpaticen, sposoben, mlad  .... pred tabo je celo zivljenje, zajemaj ga z malo zlico, nikamor se ti ne mudi, nihce te ne stopa ... tako bos lazje prisel do svojih zelja ...

Drzim pesti zate in mislim nate. Drzi se.

Včasih ugotovimo, da nas naši domači sploh ne poznajo tako dobro.


Sej to je tisto kar sem jaz včasih stalno počela (zdaj ne vedno, a še) ... krivda, bedno počutje ... in prav to je najbolj bedasto (za velik stvari se zavedamo, da so bedne, a jih počnemo) ... ker, če že lenarmo, naredmo kej pozitivnega iz tega, da je dobro za nas same ... tako greš tud lažje dalje, ker, če si samo očitaš itd. te potegne še globje v depresivno počutje, še dlje traja, da kej 'migneš' ...
sprijaznit se, to je treba ... ampak vsi vemo - iz teorije v prakso ni tako enostavno spravit



Sama sem na istem ... enako se ztakne že pri predavanjih itd., da o izpitih niti ne govorim ... na ustnem sem imela že večkrat popolne blokade ... že 'navadna trema' ni prijetna, to pa  :o ... ne vem kaj nej rečem ... mogoče pa ni treba, da premagamo vse strahove in normalno študiramo dalje ... mogoče jih samo 'obvladamo', 'zmanjšamo' in gremo počasi dalje ... po poti študija ali po kakšni drugi ... vmes se malo zvijamo ... ne vem ... sama bi tud rada, da bi lahko brez te 'psihične je*e' študirala, delala, živela ... a, nekdo lahko doštudira, dobi kao super službo itd. itd. ... ma na koncu bo lahko nekdo drug, ki nima nič od tega (a ima druge stvari!!) dosti bolj srečen ...
Sreča, zadovoljstvo!!

A sej pravim ... se je treba sprijaznit ... jaz se v celoti še nisem ...


In ... ne izgubit UPANJA! To želim nam vsem ...

moraš sprejet, da ne rabiš bit to in to, da si "nekaj".
in sprejet dejstvo, da tudi, če ne narediš šole, tudi, če ne premagaš vseh strahov, to ne pomeni poraza.
vsaj zame je bilo to ključno, da sem lahko naredila velik korak naprej.

saj.. ne bom nič rekla, tudi jaz se še vedno fuuul spopadam s tem, da imam ene cilje po katerih samo sebe ocenjujem. ampak nekje notri pa vem - to ni moja vrednost.
tudi, če ne končam šole.. če sem velika biznismen živina.. al pa če sem klošar..
it doesnt really matter.

se ti res zdi, da so to tvoji cilji .. ? da je poistovetenje šolo dejansko tvoje..
pri meni je bilo tako, da sem na koncu dojela, da je v bistvu nastal v glavi mojih staršev.. in potem profesorjev.. in okolice.. in sem se ga oklepala, ker si nisem upala uresničit dejanskih mojih ciljev, v bistvu hobijev.

hočeš realen odgovor (ne vem, zakaj noben drug ni odgovoril na to.. ali pa sem spregledala)?
JA. lahko premagaš vse strahove.
enkrat ti to vprašanje ne bo več pomembno. kar ne pomeni, da strahov ne bo več.
samo drugače boš gledal na njih. in v taki obliki kot so zdaj, jih ne, dejansko ne bo več.
mogoče je, absolutno. sem to videla. poznam ljudi.. resno. 

987 realen odgovor je: MOŽNO JE NAREDIT FAX.
Odvisno pa bo tudi od tega koliko boš dovolil strahovom in počutju da te bremzajo.
Nekaj o naših boleznih vemo: da veliko lahko neredimo sami, nekaj tudi kemija.
Torej v kombinaciji obojega - pojdi na juriš - na fax.

Bodo dnevi ko bo težje, bo težko vstat iz postelje ali bo anxa močno ponagajala.
Ampak to je le dan, dva...nekdo drug ima pa prehlad, angino, težave s hemeroidi...
Nihče ni vedno v ful formi za študiranje, poslušanje, sodelovanje.

Je pa moje zlato pravilo: bodi to kar si in bodi odprt.
prideš na izpit - pozdraviš profesorja in (zaradi sebe) rečeš: ah veste me daje anksioznost...
včasih ravno takrat postanem tesnoben, ko si to najmanj želim. (s tem sebe sprostiš - ker ne rabiš "skrivat" simptomov...Ti povem da bo 95% učiteljev TAKOJ postalo do tebe pozornih, razumevajočih...in bodo tudi razumeli če si nemiren...tesnoben...
Razorožiš jih s tem. Pokažeš Človeka v sebi in nisi več študent št. 67.

Tudi jest sem čist presrana, ker z oktobrom začne šola.
Me skrbi (že sedaj ???) kako bom cel dan lahko na predavanjih - kaj pa moja panika?
Ampak bo že kako si mislim...sej ubistvu je "samo" anksioznost.
Nenevarne telesne smotanarije...pa trapaste misli....pa neutemeljeni strahovi....
Kaj pa je to kaj tacga? S tem se bodrim...si rečem, da ni vrag da ne zmorem.....

In še vedno si puščam odprto pot - če se mi bo zdelo, da mi zadeva ne ustreza ali me ne bo izpolnjevala - ej - rekla si bom..ok punca vidiš tole ni tako kot si si zamislila..in rečem ADIJO šola in izberem novo pot,
kam ne vem, ker se mi s tem na tej točki še ni treba ukvarjat.

In glede izpitov..ni pomembno, da boš naredil VSE takoj...
Nikar bit zmeden od vsega kar je treba postoriti, se naučiti.
Izberi si to kar te zanima, se nauči in naredi izpit.
Samo 1 cilj je to in dosegel ga boš.
Potem greš pa naprej...2.izpit itd....

Most prečkamo ko pridemo do njega in nič prej.

Upam, da ti je posijal danes kak sončni žarek v srce in da je svet za kanček lepši in smiselnejši.

Glede 95ih procentov ... se ne ve ... kakor kje, po moje ... Sama sem naletela do zdaj (samo) na enega prof., ki je sam pokapiral kje je frka in ful prijazno potem pristopil do mene ... počasi sem celo uspela govorit ... na koncu sem videla, da mu je bilo prav težko, ko mi je dal 6tko, me je celo na nek način vprašal, če se strinjam ... da ve, da znam za več, a ... jasno, če imaš znanje v sebi in ga ne pokažeš (zaradi česarkoli) ne more bit drugače ... če ne bi on tako pristopil do mene, mi dejansko pomagal, da sem do polovice podrla tisti zid in z enim velikim knedlom in zmedo v glavi kaj povedala ... bi lahko prišla ponovno. Jah, čist odvisno je od sreče ... na katerega oz. kakšnega prof. naletiš. So pa marsikateri tudi taki, da te zaradi tega zafrknejo še bolj ... oz. če rečeš, da si anksiozen itd., ti ne verjamejo ... sej na nek način jih je za razumet, bog ve kako folk kej takšne zadeve izkorišča, laže ... Ima svega i svačega ... tako v klopeh kot za katedrom.
Se pa sprašujem, če bi kdo, ki je tolko anksiozen, da na izpitu tudi popolnoma zablokira, sploh uspel povedat profesorju to na začetku ... ?!? :ne:

še nekaj malega o učenju oz. izpitih...

žena, ki dokaj uspešno premaguje anksioznost (z manjšimi vzponi in padci) je naredila dve poklicini šoli v štirih letih, ki sploh nista bili lahki

na začetku je imela iste težave, kot so učenje, volja, zbranost, koncentracija, strah pred izpiti, celo tako velik strah je imela pred matematiko, da je vmes, na izpitu, celo bruhala

vendar je matematiko v zadnjem letniku naredilo celo s tri...

ampak bistvo je v tem, da si najdeš nekoga, doma, v družini, ali pa prijatelja, ki te bo spodbujal in ti, po domače rečeno težil, da vztrajaš, in se učiš tudi takrat, ko se ti ne da

žena je imela na začetku velike težave s tem, ker ni imela volje, hitro jo je glava začela boleti, imela je tisoč in en izgovor, da se ji ne bi bilo treba učiti, vendar, ji nisem pustil, tako da je počasi začela pridobivati učne navade, tako da po nekaj mesecih ni imela več teh problemov, še več, postala je tako zagnana, da me je ob desetih zvečer prosila, da jo sprašujem

to pa je tudi drugi, še bolj bistveni del, in sicer, se je morala zaradi anksionosti, treme in svojih posebnosti še bolj naučiti kot drugi

vaja dela mojstra in edino to je rešitev

učila sva se in učila, npr. za matematiko sva naredila toliko vaj, da sva ponucala nekaj paketov papirja

pri vseh premetih pa sva imela tak postopek, da sva naredila načrt, glede na število vprašanj in časa pred izpitom, da sva vsak dan obdelala določeno število vprašanj, čeprav je dostikrat zaradi strahu, da ne bo obdelala snovi do izpita, norela naprej, tako da sem imel dosti dela s tem, da sem jo prepričal oz. premagal njene strahove s tem, da si ji argumentiral z načrtom učenja

pri učenju je bila samostojna, vendar sem jo vsaki dan spraševal in pri tem sem bil precej strog, tako da sem ji dal za vsako vprašanje +,o ali -, po znanju, ki ga je znala

glede na dobljeno oceno, je tiste z minusi bolj ponavljala, dokler ni dobila +

bistvo tega je pa, da se je tako dobo naučila, da je znala odgovarjati, čeprav se je zaradi strahu dostikrat tresla kot šiba na vodi

moram reči, da sem bil izredno presenečen nad njeno voljo in vztrajnostjo

prepričan sem, da tudi ti lahko to desežeš, vendar je ključni moment le nekaj mesecev, da se možgani postavijo v tek, da se ogrejejo, v tem času se je treba prisiliti, potem pa, ko se možgani in navada, da se učiš, utečejo, potem steče stvar sama po sebi in se nevede komaj čakaš, da se začneš učiti

sicer, traja nekaj mesecev (lahko tudi prej), da se utečeš, vendar je treba biti na začetku vztrajen

dejansko vsak lahko naredi vsako šolo, bistvo sta samo vztrajnost in volja

lp

pepi  8)

987, verjamem vate in VEM, da ZMOREŠ ! vem, da če se odločiš, dokončaš katerikoli fax ! in vem, da se boš prav kmalu spet začel strumno vzpenjati!  in vem, da je tole pač le manjši spotik, ki doleti vsakega (a prav res vsakega zemljana) in vem, da ZMOREŠ iti naprej ! in da je v tebi kup sposobnosti, znanja, odločnosti, inteligence, srčnosti, ...

objem
Arwen

Zdravo 987 Kolikor sem, imel možnosti te spoznati v tem času kar se družimo si čist ok dečko ,ki ima svoje velike potencijale v sebi . Sam tako je včasuih ,ko najmanj pričakuješ te zopet pribije nazaj in potem misliš da greš zopet od začetka sam se mi zdi da ti vseno ne greš od začetka ampak da si marsikaj uspel. Poglej hodiš v hribe veliko si naredil na osebni rasti v redu sprovajaš zamisli od tvojega psihiatra in skupaj uspešno premagujeta ovire ,ki so na tvoji poti .Sam nikar sedaj ,če si malo nazaj padel nikar ne obupuj to je mogoče samo ena stopnica nazaj potem pa zopet naprej je pa tako da je pač to tako ,ker se boriš s to boleznijo in lahko pričakuješ marsikaj sam ti v sebi dobro veš da je to samo kakšen trenutek tega stanja in da ti bo na koncu tudi uspelo da se izviješ iz te črne luknje v katero si trenutno padel .
Drugače pa se mi zdi  da hočeš od sebe preveč da ,če ti nekaj ne rata postaneš takoj negotov in neodločen vendar pri vsaki stvari pa tudi pri tej je tako da moraš tudi kdaj sebi priznati da ti vedno ne uspe pri vsaki stvari in se zaradi tega ne sekiraj preveč ,ker to je pač sestavni del življenja . Enkrat ti rata drugič zopet ne in tako je pač to .
Glede študija ti bom tako rekel ,če se ne moreš učiti pač eno leto pavziraš pa si takrat nekje prek študenta zaposliš in potem nasledenje leto zopet zaženeš v študij .987 si še zelo mlad veliko stvari je še pred teboj marsikatero stvar si že okusil na svoji koži in vem da ti bo uspelo ker si tako pozitivno naravnan in v sebi veš da ti bo uspelo malo z svojo pomočjo malo s pomočjo zdravnika in pa tudi z pomočjo tega foruma in pa tudi tudi z našim druženjem kadar se dobivamo skupaj . 
Glede mame pa samo tole nisi ti odgovoren za njeno življenje ti živi svoje življenje in ne dovoli da se preveč vtika v tvoje čeprav se obenem zavedam da je to najlažje reči kot pa stvar udejaniti v praksi vendar ,če boš ustrajen se bo tudi na tem področju kaj zganilo .
987 vesel sem da te poznam in vem da ti bo tudi tokrat uspelo izviti se iz te črne lukjne v katero si padel vendar z vstrajanjem in pogumom ti bo zopet uspelo se iz tega izvite ker ti zagotavljam da se to da ker vem da si borc in ti ni vseno kaj se s teboj dogaja . Držim pesti da ti uspe pa saj si že dokazal da ti uspeva sam če je malo zanihanja nazaj nikar takoj ne obupuj ampak pogumno naprej v nova doživetja in nove zmage .  :oki: :oki:Pozdrav Stenzi
P.S. Pa še nekaj ti povem iz lastnih izkušenj ti zagotavljam da se marsikaj da premagat in da ti bo uspelo ttudi to sam nikakor pa ne gre vse skupaj zlahka ampak je v to potrebno uložiti kar precej truda energije in tudi borbe da iz tega se izvješ kot zmagovalec da si premagal to bolezen in tudi vem da se da sam vstrajati moraš na svoji poti katero si si začrtal .Stenzi