FORUM Nebojse.si

Živjo,

ker sem novinka med vami se vam za kakršen koli spodrsljaj že vnaprej opravičujem. :A)...nekako težko je vse to deliti z ekranom, vendar vem, da se na drugi strani skrivajo ljudje, ki me bodo razumeli in mi poskušali pomagati.  :clap:

Moja življenjska zgodba se je začela pred 23. leti na Gorenjskem. Ko sem prijokala na svet ob meni ni bilo očeta, ki bi me stisnil k sebi in me imel že od prvega trenutka rad. Odšel je...ko je materi v začetku nosečnosti (ne vedoč, da je noseča) prinesel napačen viski, ga je porinila po stopnicah in takrat je sklenil, da odide. Nihče od domačih razen matere ni vedel, da v njej raste novo življenje. V bolnišnico so jo sprejeli zaradi žolčnih kamnov, čez par ur pa sem na svet prikukala jaz.

Prva leta mojega življenja sem bila princeska celotne družine, ki so jo vsi oboževali. Leta so tekla, vendar biološki oče je živel daleč stran od mene, brez da bi sploh vedel,  da obstajam.  :(

Pri mojih sedmih letih pa je v najino življenje vstopil nov moški, kateremu se je mati čisto podredila. Imel je podjetje in veliko denarja. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko je k nam pripeljal 3 škatle Benettonovih oblačil zame, v zameno pa dobil mene. Mati je bila zaradi službenih obveznosti čez vikend pogosto odsotna, zato sem veliko časa preživela sama z njim na stari osamljeni kmetiji. Čez dan sem mu mogla pomagati pri raznih opravilih (žaganje drva, postavljanje skladovnic z drvi, urejanje okolice, čiščenje vodnega zbiralnika z ledeno mrzlo vodo,...), zvečer pa se me je namesto pravljice  za lahko noč spolno privoščil. Nikoli ne bom pozabila občutka groze in  umazanosti, ki mi ga je povzročal iz dneva v  dan. Navzven sem bila pridna in lepo vzgojena punčka, navznoter pa prazna in osamljena. Zlorabe so bile zaznamovane tudi z ustrahovanjem na račun  moje družine (če bom povedala, je rekel, da bo ubil ljudi,ki jih imam rada). Tako življenje sem poznala od  svojega 8. do 12. leta, potem pa  je kmetija pogorela in fizična zloraba se je končala. Zaradi prevare z drugo žensko ga je mati čez slabo leto tudi zapustila.

Pri 8. letih je nasmeh na mojih ustih zamrl in sem po svetu hodila, kot živi mrlič. Družina je spremembe opazila in opozorila mati, vendar je ona rekla, da si stvari enostavno izmišljujejo. V času njune veze je mati zopet začela piti (pila je že pred mojih rojstvom in se zaradi tega tudi zdravila v Poljanskem nasipu). Živela sem sama v svojem svetu ter prevzela vlogo mame lastni materi. Količine popitega alkohola so se kopičile, prav tako, kot vsa žalost, nemoč in jeza v meni.

Pri 18.  letih sem sama poiskala očeta in vso resnico povedala celotni družini. Odziv matere in družine je bil, da sem si sama kriva, ker sem toliko časa molčala. Za mojo družino sem samo del neke statistike, ženska, ki iz muhe dela slona,...Vendar ob tem ni nihče izmed njih pomislil, da sem jih poskušala zaščiti. Tetin mož v mojem življenju igra vlogo očeta in skrb zanj je bil glavni razlog, da sem bila toliko časa tiho.

Zaradi materinega prigovarjanja sem pri 19. odšla z posiljevalcem, ki mi je uničil življenja na kavo, kjer sem mu priznala, da se vsega spominjam in da mi nikdar ne bom mogla oprostit njegovih dejanj. Zbal se je, da ga bom prijavila policiji, vendar zaupam v zakone narave, kjer bo moral plačati še višji davek, kot v naši pravni državi.

Alkoholizem moje matere se je stopnjeval do točke, ko je lansko leto odšla na  zdravljenje v Begunje. V upanju, da mi bo usoda vrnila mati, ki sem jo poznala pred mojih 8. letom sem ji trdno stala ob strani. Nekega dne so mi zdravniki povedali, da so središča za čustovanje, koncentracijo in spomin, zaradi alkohola pri njej močno poškodovana in da nikoli ne bo sposobna dojeti kaj mi je storila.  :'(

Od 19. do 22. leta sem obiskovala pedopsihiatrinjo v Kranju, ki mi je razložila da trpim za posttravmatskih sindromom. Na začetku mi je prepisala antidepresive, ki sem jih zaradi stranskih učinkov po 2 mesecih prenehala jemati.

Danes sem tik pred zaključkom študija in še vedno živim z materjo- tisto, ki je svojo lastno punčko prodala psihopatu za 3 škatle oblačil. Težko je živeti s človekom, ki ti je povzročil toliko hudega in se  iz dneva v dan obnaša, kot da je vse v  najlepšem redu. Nihče iz družine ne ve kako boli njihova izdaja, ko nihče izmed njih ni povedal mojemu lastnemu očetu, da sploh obstajam. Jezna sem, ker je moja spolna zloraba pri njih obravnava, kot članek, ki ga preberejo v časopisu. Skrivajo se za masko navidezne popolnosti, ki mene vedno bolj duši. Navzven sem srečna 23. letnica, ki je uspešna in pridna, a globoko v sebi se počutim, kot stara ženica, utrujena od življenja.

Vendar sem borka, ki se je odločila, da ji bo uspelo zaživeti mirno srečno življenje, brez navideznih mask popolnosti. Pri tem mi pomaga tudi fant, ki mi kljub vsem trdno stoji ob strani in me iz dneva v dan osrečuje. V torek odhajam v Ljubljano na PEAT terapijo, kjer bom s ponovnim podoživljanjem največjih grozot čustveno poskušala razvrednostiti mojo bolečo preteklost.

Vam pa polagam na srce: NIKOLI NE DOPUSTITE, DA SE PODOBNA GROZOTA ZGODI VAŠIM OTROKOM!

KAR TE NE UBIJE, TE NAREDI MOČNEJŠEGA!

Gizma

Gizma  :rozicodam: hvala za tvoj prispevek na forumu...
Veliko poguma je potrebno, da se človek sooči s takimi izkušnjami, še več časa in volje pa, da jih predela in zaživi tako, kot si zasluži.
Zato, kapo dol za tvoje odločno ravnanje...  :oki: In res ti želim, da ob podpori svojega fanta in ob lastnem zavedanju, da imaš pravico do svojega življenja, pričneš na novih temeljih zidati svojo prihodnost.

Slavka,

hvala za izkazano podporo, ki jo bom v naslednjih mesecih, ko imam namen oditi ogromno potrebovala. Jeseni, ko bom diplomirala se imam namen odseliti in s fantom zaživeti novo življenje. Ob misli, da odhajam se mi poraja veliko strahov in dvomov, vendar globoko v sebi vem, da je to edina pravilna pot. Dolgo sem se razdajala za druge in prevzemala tuje odgovornosti, sedaj pa je čas, da začnem graditi na svoji sreči.

SLAVKA, ŠE ENKRAT IZ SRCA  HVALA!

Pretresena nad tvojo zgodbo ostajam brez besed.
Želim ti samo vse dobro.  :rozicodam:

Gizma, tudi mene je tvoja zgodba ganila v dno srca...zelo pogumna si in trdno sem prepričana,
da ti bo uspelo....hvala ti za zaupanje... :poljubnjej:

Super, da si se odločila za pot, da razrešiš svoje težave,
vedno kadar ti bo težko ti bomo stali ob stani...pogumna punca si... :clap:

tudi jaz sem ostala brez besed....


gizma, pogumna si,  in zaslužiš si lepo in mirno življenje :rozicodam:

Gizma,

pravzaprav ti nimamo kaj svetovati, vse kar si napisala o svojih načrtih je popolnoma prav. Pomembno je, da se osamosvojiš in oddaljiš od okolja, ki te spominja na travme iz preteklosti. Tudi odločitev za psihoterapijo je prava pot, če pa ti bodo zdravniki svetovali še AD, bi bilo morda vredno ponovno poskusiti (obstaja veliko vrst, tako da ni nujno, da bi se ti stranski učinki ponovili v tolikšni meri, bi pa ti lahko pomagali pri hitrejši rehabilitaciji). Nič od tega, kar se je zgodilo, ni tvoja krivda, in nihče ti nima glede tega kaj za očitati.
Sem pa tudi mnenja, da bi moral biti storilec ustrezno preganjan, ne vem le, kako se te stvari dokazujejo za toliko časa nazaj.

Pozdravljena Gizma,

hudo mi je, ko berem tvojo zgodbo in obenem sem vesela, da zmoreš toliko zrelosti, odločnosti in poguma, da si se uspela upreti vsemu hudemu, ki se ti je dogajalo.

Naj bo tvoj korak tudi vnaprej odločen in tvoje življenje obsijano s srečo!

Hvala vsem, ki ste se za trenutek ustavili pri moji zgodbi ter mi izkazali podporo. Moje življenje je boleč maraton, za keterega upam, da bom do konca leta pritekla na cilj. Po 15 letih maratona polnega bolečin sem močno utrujena in samo upam, da ga bo čimprej konec. Ob progi niso stali moji domači in tudi ko bom prišla v cilj mi nihče ne bo čestital in me objel. Ko jih bom zapustila in zaprla vrati vsej bolečini bom naletela zopet na njihovo neodobravanje in pritiske naj ostanem z njo. Takrat bom potrebovala ogromno moči, da se bom znala prvič v življenju postaviti zase in njim reči ne. Tega me je že sedaj strah saj vem, da z njihove strani ne bom deležna nikakršne podpore. Na srečo mi trdno ob strani stoji fant in njegova družina, ki mi pomagajo, ko mi je najhuje.

Vsem vam pa še enkrat iskrena hvala za vso pomoč tukaj gor!

Gizma

Gizma  :rozicodam:

Maraton je naporen in osamljen šport, saj veš...vendar ti imaš cilj pred sabo in veš ZAKAJ "tečeš"...ne zaradi tistih, ki te naj bi pričakali na cilju, temveč predvsem zaradi SEBE.  :oki:
Tudi jaz nisem imela (nimam) podpore v svojih domačih...jo imam pa v svojem partnerju in prijateljih, največ pa pomeni podpora, ki jo izraziš sam sebi...
Zato verjemi vase še naprej, ko boš začutila, da rabiš spodbudo, pomoč, pa veš na koga se lahko obrneš.

Tudi mi smo tukaj zate  :rozicodam:

Za svoja leta si preveč...veliko preveč... preživela.  :rozicodam:

Poznam zdravljenje zaradi alkoholizma in vem kako je na Poljanskem nasipu. Pomaga samo če si alkoholik res želi pomoči. Če je šla pod prisilo je 2/3 povratnikov. Res je tudi, da njeni možgani ne zmorejo dojemat, kaj ti je naredila. So povsem uničeni.

Nasvet...čim prej se odseli...kamorkoli. Vse je bolje, kot vsakodnevno razmišljanje. Začni na novo...kot nepopisana knjiga.


P.S. PEAT terapija? Malo sem šla pogledati kaj to sploh je. Oprosti, a jaz mislim, da je to nepreverjena terapija. Poznam moškega, ki je prav tako preko hipnoze podoživljal svoje hude čase. Še slabše mu je bilo.
Jaz ti priporočam izobraženega psihologa, ki je "domač" s psihoterapijo. Še bolje pa...psihiater, ki je hkrati tudi psihoterapevt.

Lahko se tudi spet oglasiš na Poljanskem nasipu. Svetovali ti bodi kako se spoprijet s težavami. So vsi izobraženi zadosti. Moja najdražja je dr. Mirjana Radovanović. Hodim k njej...ne zaradi alkohola, da se razumemo. Je mag. psihiatrije in transakcijski analitik.

Vesela pa sem, da se ne pustiš. Res si borka. :rozicodam:

Gizma, že zdaj ti čestitam in te močno objemam! :rozicodam: Bravo! Dolgo in težko pot si že prehodila in čas je, da zaživiš po svoje. Najprej si dobro spočij. Potem pa korak za korakom, lepo počasi. Potujemo in učimo se celo življenje.

Misli le nase, na svojo prihodnost, in si najdi oporo in podporo tu, pri fantu in še kje. Zavaruj se pred slabimi ljudmi, ki ti niso nikoli stali ob strani, ker niso mogli (tudi, če moraš začasno povsem prekiniti stike) in pomisli kaj potrebuješ in kaj bo najbolj blagodejno zdaj ZATE. Ne moreš rešiti ne mame ne cele družine, niti oči ji(m) ne moreš več odpirati, odpreti, rešuj sebe.

Zelo si pogumna. Moj poklon.

Boleča življenska zgodba,ki me je ganila v dno srca,....nimam besed,bi te pa zdajle resnično želela
objeti in ti povedati kako pogumna si.
Želim ti vse dobro :rozicodam: :rozicodam:

Resnično me je ganilo vse kar si napisala. Želim ti vso srečo in vse dobro. Na žalost tudi jaz vem kako je,ko je prisoten alkohol. Zmogla boš,verjamem vate in držim pesti. Vse dobro  :rozicodam:

Gizma, drži se! Ti želim mirno življenje oz. razburljivo v pozitivnem smislu.  :rozicodam:

Čeprav vas ne poznam, vas čutim...čutim vso vašo pozitivno podporo, ki mi jo namenjate. HVALA je vse, kar lahko rečem. Mi vsi tukaj smo borci, ki se borimo za lepši jutri. Osredotočiti se moramo na odnose in stvari v življenju, ki nas osrečujejo in izpopolnjujejo. Ni vedno lahko in lepo, vendar verjemite: za vsakim dežjem, posije sonce. Nikoli se ne vdajte in nikoli ne izgubite upanja. Prišli bodo dnevi solza, ki jih bodo nekoč nekdaj nadomestili dnevi sreče. In zapomnite si: taki, kot ste, ste najbolši! Sočutje je naša odlika, ki nam jo v današnjih časih egoizma lahko marsikdo z lepšo preteklostjo močno zavida.

HVALA!!!

Gizma

V tvojem življenju je morala biti vsaj ena pozitivna oseba, ki ni tvoj starš (tetin mož?). Ta oseba je tista, ki bi ji lahko bilo kaj mar. Govoriš o ljudeh, ki jim ni mar, mogoče pa pozabljaš na tiste, ki jim je? Na začetku svoje zgodbe praviš, da si bila 7 let kraljična v svoji družini. Kaj to pravzaprav pomeni?
Grozno je kar si preživela, toda zdi se mi, da vseeno v tvojem življenju ni bilo vse tako zelo grozno in da lahko najdeš neko luč v ljudeh, ki ti bo dala občutek, da nisi sama na svetu. Res je, da moramo sami sebim pokloniti dobroto in delati za sebe, toda mnogo lepše je živeti, če človek živi tudi še z vero v ljudi.
Pobrskaj.
Vso srečo!

Gizma! Pogumna si! Da si prišla tako daleč in naredila že toliko v svojem življenju, kljub težavam in grozotam, ki so te spremljale od majhnega.
Težko si predstavljam, kaj vse si preživela in občutila in si niti ne želim, pa vendar sočvostujem s tabo. Mislim, da si dovolj močna, da obrneš šeen nov list papirja v življenju in greš naprej še boljša kot si bila. Verjetno je vse to težko tudi zaradi mame, vendar pomisli tudi nase, na svoje želje, cilje in na vse kar bi rada dosegla in doživela. Postavi se 1x na prvo mesto. Poskusi naredit tudi kaj zase. Vrjetno pozabila grozot ne boš nikoli, pustiš za sabo pa jih lahko. Sama si rekla, da bo narava že vrnila vsem kar ima za vrnit.
Težko ti sploh pomagam in svetujem, lahko pa samo držim pesti, da boš prebrodila vse težave, ki te pestijo in da boš srečna in naredila veliko dobrega zase. Da boš lahko spet pozitivno gledala nase in na svet okoli tebe. Naj ti preteklost ne utežuje sedanjosti in ne uniči prihodnosti. Bodi tukaj in zdaj in drži se fanta, ki je po tvojih besedah super  :pomezik:

Hvala vsem za spodbudne besede.
Stvari se še bolj zapletajo in kar ni jim videti konca. Odločila sem se da se bom začela boriti za dediščino moje matere, ki ji pripada po očetu. Dvignila sem zapuščinsko pogodbo in spoznala, da materi pripada veliko več, kot pa ima sedaj. Naslednji dan me je poklicala njena sestra, ter me prosila za kredit, ki bi ga zanjo vzela na moje ime. Zavrnila sem jo, ker imava s fantom tudi midva načrte ter prihodnost. Upraviteljica vsega premoženja je trenutno ona in skrbi me, da je izvedela za moje namene in me s kreditom želela prikleniti nase, da si ne bom upala začeti reševat zgodbo okoli dediščine. Na žalost imam delovno mesto v isti zgradbi, kot ona in jo tako vsak dan srečujem. Z delovnim mestom tudi nisem zadovoljna, saj mi ga je ona uredila in tudi delo me ne veseli, tako, da je vsako jutro nov boj, ko moram oditi v službo. Po zavrnitvi predloga o kreditu je dejala, da sem jo razočarala in da ji ne zaupam. Popolnoma sem utrujena od celotne moje življenske zgodbe, hkrati pa se bojim, da bo mamičina sestra, mojo mami prepričala, da jo želim glede dediščine okrast. Vendar to ni res: Mami se spravla na zdravljenje alkoholizma, sedaj pa ji želim na podlai dediščie zagotoviti neko boljšo in lepo prihodnost. V Begunjah so ji v času zdravljenja diagnosticirali prizadetost možganov v centrih koncentracije, spomina in čustvovanja, tako da vem, da je ne bo težko prepričati v to, da jo želim okrasti. Jaz pa dejasnko nimam več moči, da bi se borila zanko. Kar pa je najhujše pa sem se totalno sesula. Včeraj zvečer sem otrpnila in gledala 2 uri v prazno, razmišljala pa popolnoma nič. Tudi danes ni nič boljše, vendar sem v službi. Ne morem se skoncentrirati, saj v excelu niti tabele nisem znala izdelati. Popolnoma sem otopela, vendar se nekje v meni poraja strah, kaj se dogaja z mano. Nimam volje do ničesar in tudi pogovarjam se ne. Bojim se, da je zgodba o kreditu prinesla piko na i celotni moji boleči zgodbi. Kaj se dogaja z mano? Kaj naj naredim? Prosim pomagajte te mi in mi svetujte, saj sama ne zmorem več.

HVALA,

Gizma

jaz se glede dediščine, kreditev in podobnih stvari ne spoznam najbolje in ti s tega vidika težko pomagam... glede na to da je minilo že en čas od zadnjega vpisa... kako je zdej s tabo? situacija?

upam, da si že našla kakšno rešitev za težave v katerih si  :rozicodam:

Živjo,

kar dolgo se vam nisem oglasila, vendar zgodilo se je ogromno stvari.Proti koncu poletja sva s fantom začela živeti skupaj  :clap: in za rojstni dan mi je poklonil psa  :clap:, ki mi bo pomagal pri čustvenem zdravljenju starih ran. Trenutno sva v fazi preurejanja stanovanja, vendar gre bolj počasi, ker si ne želiva v teh časih jemati kreditov. Drugače pa sem še vedno na čustvenem toboganu- včasih sem super, včasih pa potrta. V zadjem času me najbolj boli dejstvo, da sem od doma odšla brez vsega in brez objemov. Nikomur sploh ni bilo mar, da odhajam in začenjam novo življenje. Tudi vprašanja, kako mi gre in kako se imam v novem domu so bolj izjema, kot pravilo. Stanovanje si bova ustvarila v hiši njegovih staršev, s katerimi se odlično razumem. Šele sedaj postopoma odkrivam posledice svoje zogdovine, ki so potiho postale sestavni del mene. Nenehno planiranje in žalost ob morebitnig spremembah planov mi jemljejo, kar precej energije. Morda se vam bo zdelo čudno, vendar ljudje s podobno življensko zgodbo vedo, o čem govorim. Brez nenehne organizacije, ki nam dajo občutek kontrole in moči nad našimi življenji, se počutimo popolnoma izgubljene in osamljene. Planiranje je tisti del naših življenj, ki nam pomaga, da preživimo. Sedaj, ko sem začela novo življenje, sem spoznala tudi, da nisem imela nikjer in nikdar možnosti, da se naučim živeti in uživati v zdravem partnerskem odnosu. Na trenutke se počutim kot neandertalec, ki je prišel v civilizacijo. Vse je tako novo in neznano. Trudim se po svojih najbolših močeh, vendar na trenutke enostavno ne vem kaj je prav in kaj narobe.

Z mislimi na vas vas lepo pozdravljam ter vam vsem pošiljam topel objem.

Gizma

Precej zrel odziv na življenje. Nima nobene zveze z boleznijo.

Če pa je nekdo obsesivni planer in si npr. tudi dnevno zaužite beljakovine strogo predpiše in se sploh ne počuti dobro, če jih prav toliko ne zaužije, ali pa kaj podobnega na kakem drugem področju življenja, pa je druga zgodba.

Živjo,

hvala za hiter odgovor  :sesmejem:...me je zelo nasmejal, vendar glede planiranja še nisem tako zelo zabredla  :sesmejem: sesulo me je to, da sva z mojim proti koncu leta načrtovala prvo nosečnost :sesmejem:, vendar se bo moralo to zaradi adaptacije stanovanja premakniti...

Gizma

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Draga Gizma, prebrala sem tvoji zgodbi.......želela bi ti iz vsega srca izkazati spoštovanje za pogum in voljo ki si ju bila sposobna dati zase in svojo prihodnost. Podpiram te in objamem!!!
Tudi sama sem imela izgubo očeta malo pred drugim letom in odrasla samo z mamo. Pri 37letih sem začela čutiti da se nekaj z menoj dogaja, kot kakšna preobrazba, to povedala možu, s katerim sem peživela 12 let in njegov odgovor je bil le, da sem v krizi srednjih let. Sla sem dalj in se odločila za psihoanalizo. Neverjetni dosežki....kako lahko dejansko pustiš težke stvari za seboj, tam v prteklosti kamor sodijo....Moža sem s hčerko zapustila lanskega septembra, žal ni imel posluha za moje težave in sedaj sem veselo ločena. Z njim sem v odličnih odnosih, sam v sebi pa sem zrastla in niti za sekundo ne obžalujem nobene odločitve.

V mislih sem s teboj in pošiljam ti topel objem

Gizma  :rozicodam:

zelo pogumna in močna si  :rozicodam: Želim ti vse najlepše v življenju in sem prepričana, da ti bo uspelo  :rozicodam:

Prasec (se opravičujem vsem živalskim pujskom) bo pa že dobil svoje. Življenje samo kaznuje bolj kot zakoni. Slej ko prej.

vse dobro  :rozicodam:

Gizma :rozicodam:.Bravo,vem da ti bo uspelo.Tudi sama sem bila žrtev spolne zlorabe in par dni še me loči do srečanja s psihoterapevtom.Po eni strani komaj čakam po drugi pa se bojim in sem živčna.
Tako kot ti je napisala Kikiriki,življenje samo ga bo kaznovalo,tudi tega ki je to storil meni je kaznovalo,ampak na žalost pri njegovih otrocih,ki niso ničesar krivi,vendar so vsi močno bolani in od nekdaj sem sama pri sebi razmišljala,da je to njegova kazen,ki pa vsekakor ni fer.

Pozdravljeni,
hvala vam, da mi stojite ob strani in me podpirate. :clap: ZAKON STE! :clap:
zopet sem med vami, ker potrebujem tolažilno besedo, saj se je materin alkoholizem ponovil. Včeraj, ko je bila v službi sem preiskala njeno stanovanje in odkrila tisto, česar sem se najbolj bala. Ne vem, kaj naj storim in kaj naj si mislim. Mogoče sem nekako tudi sama kriva, ker sem odšla in si začela ustvarjati novo življenje. Ne vem... kaj naj storim in kaj naj si mislim. Tako zelo težko je in tako močno boli. Kaj mi svetujete? Kako bi se vi odzvali na njen 2. recidiv? Izgubila sem vse upanje v njo in ne znam iti več naprej. Naj ji zopet stojim ob strani in upam, da bo mogoče tokrat končno uspelo? Naj se ji odpovem in gradim naprej na svoji sreči? Težko je... PROSIM POMAGAJTE.

HVALA IN POLJUBČEK VSEM, :rozicodam:

Gizma

Živjo,
vzpodbudne besede mi ne grejo najbolje, mogoče samo par komentarjev na napisano:

Ni treba, da se obremenjuješ s krivdo, tvoja pravica je, da si odšla in začela ustvarjati novo življenje in prepričan sem, da si se pravilno odločila, tudi, če zdaj še dvomiš v to.
Jaz sem bil v podobni situaciji, ko sem moral oditi in vsak dan se veselim te najboljše odločitve v življenju.

Zoper bolečino ni preprostega zdravila, pomaga sočutje sočloveka, opri se na ljudi, ki so ti pripravljeni prisluhniti, mogoče ti bo lažje. Ne moreš pomagati, da je mati spet zabredla, nisi ti kriva za to, čeprav se ti mogoče kdaj zdi tako.
Moj predlog v zvezi z odzivom: lahko ji poveš, kar čutiš, če bo sploh razumela. Najbrž ima tudi ona razloge za alkoholizem, dvomim, da kdo pije iz zlobe. Ampak to je njeno življenje, ti pa si naredila velik korak s tem, da si odšla. Tudi tebi pripada normalno, srečno življenje, že od vsega začetka, in odkar si odšla, lahko sama upravljaš z njim.

Lepo je slišati, da ji še vedno želiš stati ob strani, ampak tokrat si na prvem mestu ti in nihče nima pravice, da ti to prepreči. Če se "odpoveš" staršem, ki so se izgubili v življenju , ne pomeni, da jih nimaš več rada, ampak pomeni, da si se odločila zase in za svoje dobro, kar so tvoji najbližji  toliko let zapostavljali in zanemarjali. Sploh pa - če ji ne pomagaš pri zdravljenju, ne pomeni, da se ji odpoveš. Vedno bo tvoja mati, vendar nisi ti kriva, da ji ne gre in nisi ti dolžna skrbeti zanjo. Nenazadnje - mogoče je tudi ona ponosna, da si se uspela postaviti na svoje noge, ampak verjamem, da ob alkoholu ne more ustrezno reagirati.

Moj predlog je, da jo še naprej podpiraš, če bo hotela nadaljevati z zdravljenjem, vendar na ustrezen način - da jo podpreš s kakšno toplo besedo ipd., mora pa vedeti, da se ne pustiš več izkoriščati in tudi sama si tega ne dovoli. Če se ti zdi, da bi lahko na lastni sreči gradila samo brez nje, potem je po mojem mnenju najbolje, da greš čisto svojo pot. Grádi še naprej na lastni sreči, res, začela si že in veseli me, ko preberem kakšno tako zgodbo o uspehu. Jaz te podpiram in prepričan sem, da tudi večina ostalih, ki bodo prebrali tvoj prispevek.

Pogumno!