FORUM Nebojse.si

Ejla,

trenutno sem malce taka:  :'( :jok:

V noči iz 21.aprila na 22. aprila bo 10 let, odkar smo izgubili bratranca Jaka.
Jaka je eden od treh in prvi od teh treh pomembnih Jakov, ki so zaznamovali mojo zgodbo in moje življenje. Zato mi je ime Jaka in temu podobna imena res nekoliko pri srcu. 

Ko sem imela 16. let sem preživela svojo prvo depresivno epizodo, ki je potekala bolj v mešani sliki, šlo pa je za to, da so mi solze lile pol leta skupaj in nisem mogla nehati jokati. 2x sem obiskala psihologinjo in potem obiskovanje le te na predlog moje osebne zdravnice opustila, ker mi njen "Še daj ven" po pol letnem dajanju ven ni čisto nič koristil. Po čudežu je bila ta moja psihologinja, ki sem jo obiskala natančno 2x tako razumna, da je prepoznala, da ne gre za klasično prebolevanje, ampak za to, da sem se zaciklala. napotila me je preko osebne zdravnice k pedopsihiatrinji dr. Metki Kališnik Šavli v Kranj, saj je pravilno ugotovila, da najbrž brez zdravil ne bo šlo. Dr. Kališnikova mi je uvedla minimalne doze sprva Zyprexe, ki sem jo z muko prenašala, saj sem bila po njej sila zaspana, nato pa sva preklopile na Risperdal, kar naj bi stabiliziralo moje razpoloženje. Jok se je takrat nehal, začeli pa so se obupni občutki praznine.

Povod, da se je vse skupaj začelo sploh je bila situacija, ko sem zaradi postoperativnega st. skolioze na hrbtenici prekinila s treningom karateja, ki mi je v tistem času in do mojega 16. leta resnično pomenil vse na svetu. Malo noro in blesavo, gledano iz današnjega vidika takrat pa edino sprejemljivo zame. Oboževala sem moj karate. Da ni bilo še dovolj, je eden od mojih trenerjev dva tedna preden naj bi jaz pričela ponovno s treningom ali vsaj poizkusila, napravil samomomor, kar pa je bil zame en velik hud šok, podbno kot za ostale tam v klubu in rodil se je strašen odpor do vsega, kar sem poprej oboževala. Misleč, da me bo stiska zapustila če bom odnehala, sem res odnehala in se poslovila od trenerja in kluba ampak ihta in jok se je takrat šele začel.

Spominjam se bratranca Jaka, ki me ni razumel in ni razumel tega, da mi stalno tečejo solze, česar nisem mogla skontrulirati in se je celo nekaj pohecal s tega, leto in pol po tem, ko pa sem se sama že unesla in prišla z muko in trudom na zeleno vejo, pa se mi je v noči od 21.aprila na 22. april v sosednji hiši pod oknom v garaži ubil in namerno zadušil s plinom.  :'( :jok:
Na njegovem pogrebu sem bila apatična in šokirana. Nisem zmogla spustiti solze. Počutila sem se prazno in mrtvo, kot da nič ne čutim. Bolečina je privrela na dan v trenutkih, ko sem bila sama in takrat sem lahko jokala in pisala. Ravno v času, ko smo se poslavljali od Jaka in malo preden je umrl in malo po tem (v razmiku nekaj dni) sem popisovala svojo stisko še od prej in to, kako in kaj se je zgodilo. Potem pa sem okrog sebe gledala grozno žalostne ljudi in bila tudi sama šokirana do konca in užaloščena, le da sem v stik s čustvi prihajala samo v trenutkih, ko sem bila sama. Ob drugih nisem več čutila sebe tisti čas. Izgubljala sem sebe. In postala sem grozno zaskrbljena za ljudi okrog sebe.

jakova poteza - samomor kot najbolj osebno dejanje ni bilo zgolj osebno dejanje, ampak je zaznamovalo življenja mnogih mnogih tudi, tudi moje. Spremenilo je dinamiko v moji družini in vplivalo je na to, v kakšno vlogo sem se postavljala v odnosu z drugim in koliko sem jemala nase. Zaradi te izgube sem postala anksiozna in zaskrbljena za vse prijatelje/brate/sestre. Pri mami, ki pa se mi je edina zdela, da ona pa si res ne bi jemala življenja nikdar, pa me je skrbelo, da bi ponovno zbolela za rakom. Mukoma sem premagovala in postavljala na svoje mesto vse te občutke in preden sem zmogla in znala vzpostaviti do svoje okolice in ljudi okrog sebe nek ustrezen odnos, sem se morala dobesedno zlomiti. Preden sem lahko spet slišala sebe, ker sem bila obsedena s tem, da skrbim za druge saj sem se bala, da bodo tudi oni obupali, če pridejo v stisko.

Jaka je bil pomemben človek v mojem otroštvu. bil je eden od mojih prijateljev iz otroških dni in skupaj smo preživeli otroštvo ob različnih igrah. Za vse te moje prijatelje iz ulice zdaj vem, da sem jih neskončno vzljubila na tisti otroški način, ko si res še sposoben popolnega sprejemanja brez selekcije in izbir. Ko resnično kar zaupaš. Jaka je bil edini fant, ki mu fizično nisem bila kos, za vse ostale sem bila prepričana tako kot oni, da jih nekako obvladujem, ker sem bila sila bojevita punca in s fanti sem se res rada borila. ampak Jaka je bil fizično močnejši in zaradi njega sem vpisala karate. Zelo je zaznamoval moje življenje. In pozneje sem si želela, da bi bil tudi on tako močan in šel skozi krizo kot sem šla sama in bi še šla, če bi morala. Žele sem si, da bi mi toliko zaupal in mi povedal, kaj se je z njim dogajalo. Želela sem si, da ga ne bi izgubili.  :'( :jok:

Ko mi je bilo noro hudo po vseh teh mojih preživetih krizah, tudi po epizodi psihoze leta 2006, sem se vedno znova vračala na njegov grob, mu povedala, zakaj trpim, jokala najprej zaradi sebe, ker mi ni šlo tisti čas, na koncu pa zaradi njega, ker si je zaradi tako nesmiselnih razlogov vzel življenje. Videla sem in prepoznala, kako problemi včasih v naših glava zrastejo in pridobijo na nekih abnormalnih nerealnih razsežnostih, čeprav je vse to v resnici zelo nepomembno napram življenju in temu, kar imamo in nam je dano. da enostavno smo, da lahko čutimo, ljubimo in živimo.

Šele 5 let po njegovi smrti, ko sem šla na njegov grob, se mi je zdelo, da ni več isto. Da Jaka ni več z nami v tem času, da je mlajši kot mi in da smo ga prerasli. Jaka je bil leto in pol starejši od mene.
Takrat se mi je tudi zdelo, da je neko breme, za katerega prej nisem niti vedela padlo dol z mojih ramen in je bilo težko, da ne vem, kako sem ga sploh lahko nosila. To je bilo kako leto po moji psihozi in od olajšanja sem takrat zajokala in jokala celo pot do doma. Na ulici sem srečala sosedo, ki se je tudi kot otrok igrala z nami in ji povedala, kako mi je odleglo in kako šele zdaj čutim olajšanje, pa da Jaka ni več tako star kot mi, da smo ga prerasli. Rabila sem pofukanih 5 težkih let. Moj drugi sosed D., ki je edinec in je imel nas za svoje prijatelje na ulici več kot 7 let ni hodil po poti do doma skozi ulico, ker nas ni hotel srečati, tako ga je Jakova smrt prizadela.

Noro je, kaj samomor naredi ljudem. Noro je, da se na tak način izgubljamo.

Jaka je komaj prišel do odgovora, kaj je prav in kaj ne in kako bi moral pravilno ravnati. Vsem je napisal do česa je prišel skozi izkušnjo, neštetokrat ponovil, da mu je žal, sebi pa vzel življenje. V občutku krivde, ki ga ni prenesel.

In ni šlo za nič, kar se ne bi dalo popraviti. sploh pa ne pri tako mladem človeku.

Ne maram samomorov. Stiske, krize itd. niso namenjene temu, ampak rasti in učenju, ki nas naredi močnejše in bogatejše, bolj izkušene.

10 let je že od takrat. in ne bi jih hotela odvrteti nazaj. res ne.

maja 

   

Majč en velik objem... dobiš pa še enega ko bo prilka v reali

majc  :rozicodam:

hvala lepa obema!


pozabila sem napisati, da sem prvih pet let vsako leto na veliko žalovala, ko je prišlo leto spet na okoli in datum 22. april, od takrat ko se je Jaku dokončno ustavilo srce.Po petih letih, pa sem se odločila drugače in namesto tega poslala sms sestrični, ki ima prav ta dan pa rojstni dan. poznala ga je in družili so se med seboj, ker je bila včasih večkrat pri nas in res ji ni mogel dati slabšega darila - je tudi sama tako rekla. res pa mislim, da je bila preusmeritev po petih letih na tovrstne vsebine dobra in pravilna.

maja

Maja  :rozicodam:  res ganljiva zgodba tvoje, precej težke, preizkušnje.

S samomori v družini in tudi nasploh (na srečo) nimam nekih izkušenj. Najbližje sem mu bil v lastni glavi.
Znano je, da je samomorilnost pogostejša med moškimi, predvsem iz razloga, ker se težje odprejo, držijo nekaj v sebi in ko ukrepajo, ukrepajo samo še ekstremno kot Jaka (nisem preverjal, ampak sem skoraj prepričan, da bi to hipotezo potrdilo tudi razmerje moških in ženskih uporabnikov DAM). Mogoče je mene rešilo ravno to, da nisem stereotipni dedec. Po materini strani sem podedoval sentimentalni ventil, ki se sprosti, ko je pritisk prehud. Na žalost sem po drugi strani in ne po svoji volji pridobill mentaliteto, ki je s tem v konfliktu. In zato sem danes tudi jaz član tega foruma (ampak na ta del se prejšnji "na žalost" ne nanaša več :)).
Ker si temo v prvi vrsti posvetila Jaku, nerad zahajam z nje. Ampak danes sem listal brezplačnik, ki ga ob sobotah dobivamo v poštni predal. Če odštejem reklame, objave rezultatov raznih zdravstvenih psevdo-raziskav, kakršne je sposoben sklanfati povprečen srednješolec, in testov novih modelov avtomobilov, nakup katerih bi bil v trenutni socialni situaciji (in napovedih prihodnosti fosilnih goriv) vzorčen primer imbecilne potrošnje, je 90% revije posvečeno vzbujanju negativnih čustev in misli pri bralcu. V prvi vrsti strahu, jeze in zavisti (slednja je po besedah psihiatrinje patološko čustvo). Če začnem brati od prve strani naprej, še pri športnih novicah ne izgubim tega občutka (v stilu koga briga za to, itak je vse u ku..cu). Verjetno bi moral nehati brati časopise in gledati TV. No, moj point je ta, da sem pozabil kaj je bil moj point. Nekaj v povezavi z vsem tem negativnim in temo samomorilnosti.
Mogoče pa sem spet samo v taki fazi, kaj pa vem. Grem se malo na balkon prepustit pozitivnim impulzom škrebeta dežja. Ma šit, še deževati je nehalo.

ta moja tema je bil poizkus dati ven in po tej plati za bralca obremenjujoča, po drugi strani pa želja poudariti vseobsegajočo plat takega dejanja in da to niso heci. v tem smislu poudariti, da se da in je prav da se iz kriz in stisk zgodi nekaj drugega, kot se je pa pri našem Jaku in to je point mojega besedičenja okrog vsega tega. da se da drugače.

ne daj se smokyboy ne slabemu vremenu, ne tej temi. vse bo o.k.. najdi plus, plus, plus....tisto, kar se da potegniti dobrega iz sleherne izkušnje, ki se zgodi. iz samomora ne moreš narediti veliko dobrega, prej iz tega, da ubereš drugo pot kot alternativa temu sranju. dokaz za to pa smo vsi mi, mar ne, ki se še borimo in se bomo. ker je vredno. vredno vsega truda. resno.

drži se!

maja

majč, tema me ni zamorila. Če bi verjel, da me bo, se ne bi priključil. Glede vremena pa - slabo vreme zame pravzaprav ni slabo. Skoraj bi lahko rekel, da po dolgih sončnih obdobjih, kakršno je bilo pred kratkim, bolj pogrešam dež kot obratno. Seveda, če je samo oblačno, hladno in vetrovno kot danes, tudi jaz nisem ravno navdušen.

Nisem hotel reči, da sem v "takšni" fazi (ali vsaj blizu nje). Računam na to, da mi bodo izkušnje pomagale, da se je tudi v prihodnje pravočasno izognem. Ampak hvala za skrb. :)

ditto

Majč :rozicodam:

včeraj sem bila celo popoldne poklapana, danes pa me je moj dragi "nateral" na kamniški vrh že navsezgodaj in sem mu bila za to prav hvaležna potem, ker me je končno malo prevagalo, da nisem travmerala še eno popoldne in da je dan minil drugače kot včerajšnji. imam prav srečo, res. taki, kot sem jaz ne rabimo veliko, samo eno "brco v rit" včasih, pa da se gre kdo z nami, pa je ;)

in zvečer sva bila pri maši pri Frančiškanih in ne bodi ga treba, zadnja prošnja je letela pa ravno na ljudi, ki so s vzeli življenje. Jezus. človek ne morem povsem odmisliti, pa vendar. želim si samo to, da ne bi rabila na tak način izgubiti nikogar več.

hvala vsem za prijaznost in rožice. DAM cvetličarna obratuje spet, smokeyboy, tebi pa samo to povem, da vrzi ven sentimentalno plat, ko tako pride, ne to očetovo. put it out! samo to. kriči, karkoli, res. don't give up!

maja

http://www.youtube.com/watch?v=I-G8IfjPAII

Evo, na današnji dan pred desetimi leti smo dokončno izgubili našega Jaka. Sestrični sem napisala sms za rojstni dan, včeraj pa sem srečala bratranca J. (Jakovega brata) s hčerkico in sem ga bila neskončno vesela. Neverjetno, kako ima človek še vedno rad svoje prijatelje iz otroštva.


držite se!




kljub težki temi tule želim vsem obilo optimizma, ker se da. verjemite, da se da!   :pomezik: :oki:

 :wav:

Maja

majč  :pomezik:

Majč!
Zelo lepo napisano. Sebe najdem povsod. Pri meni je sicer 10 let od nenadne smrti očeta. Prva leta po smrti sem bila dokaj ok. Potem, ko je še mož zbolel za rakom me je pa potolklo. Anksioznost ...
Nesmiselno se mi zdi zapravljati denar za psihoterapevta, ki nima izkušenj. Razmišljam, da bi poskusila s hipnozo??? Da bi le lahko to žalost enkrat spravila iz sebe. Ne znam...
Kako se pobiraš? Še imaš zdravila?

Zora, od tega je že dolgo in zdaj je že poredkeje, da me zvije. najbolj mi je "pomagala" psihoza, ki me je po eni strani dala malo na reset, da sem nehala nase nalagati bremena, ki niso toliko moja, kot sem verjela, da so.ko sem ugotovila, da sem tudi jaz ranljiva in ne vsemogočna in da ne zmorem vsega. in tudi drugi so videli to in mi pustili dihat za začetek. potem sem lahko vsaj slišala, kaj pravi pa moje srce. začela sem se poslušat.

kako sem potolažila svojo žalost ob izgubah, ki jim še kar ni konca in najbrž tiste ta hude res še pridejo (ves čas mi umirajo tako prijatelji, sorodniki, kot uporabniki - letos sem izgubila varuško, ki me je pazila vso mladost in me imela neskončno rada, umrl je skoraj v istem tednu uporabnik, ki sem ga obiskovala - tudi za rakom, itd. tega slednjega sva z mojim fantom spremljala ob umiranju in potem še pomagala organizirati pogrebne storitve in vse, skratka... izgube so in bodo in jim ni konca, ni pa samo to, v življenje prihajajo tudi nove vsebine in novi ljudje - nekje se zaprejo vrata in drugje se odpre okno). izgubila pa sem že prej več ljudi. Skratka to se dogaja.

Kako si pomagam: z intenzivnim samoterapevtiziranjem, ki temelji na nekem posluhu do sebe. Dovolim si, da sem žalostna, pustim si vse te občutke. Jamram tako, kot v tej temi, jočem. Pišem pesmi, kjer zlivam svoje občutke in se hkrati opogumljam. Žalujem - razmišljam o ljudeh, ki sem ji izgubila, vrednotim jih. Učim se, kaj je bilo v njih dobrega, pa tudi kje bi sama ravnala drugače. Veliko pišem dnevnik. Včasih sem celo hodila po cesti in pustila, da so mi lile solze. nisem se menila, kaj menijo drugi, ko mi je bilo hudo, sem enostavno jokala in se gibala. Včasih sem šla celo tečt in se potem vmes zjokala. nekaj časa sem še lahko tekla, potem hodila. Poiskala sem prostor, kjer me nihče ni slišal ali videl (npr., če sem bila sama doma) in sem kričala besede: "zakaj, zakaj, zakaj...." če bi me kdo videl v tistem času, bi rekel, da se lomim, ampak jaz sem spravljala žalost iz sebe, ki pa je je bilo kdaj neskončno veliko in telo se na tak način res sprošča. Za sleherno situacijo sem imela občutek, kateri sogovornik je pravi in sem ga poiskala: včasih je bila to moja osebna zdravnica, včasih mama, včasih brat dvojček, kdorkoli... ko sem rabila pogovor, sem poiskala človeka.

Ker je moja mama velik vir emocionalne opore pri meni in ker jo bom morda nekoč izgubila, o pa zelo dobro poznam, že zdaj vem, da ji bom pisala pisma in razmišljala o tem, kaj bi mi rekla. bilo bi mi noro hudo, ampak mislim, da bi preživela in to zato, ker sta moja starša zrasla v meni in v mojem srcu. Mislim, da ljudje postanemo še bolj podobni staršem, če imamo z njimi seveda dober odnos in smo povezani, v času, ko jih izgubimo. nekako zrastejo v nas, se mi zdi. včasih tudi drugi ljudje, ker kar smo imeli v drugem in poznamo in se nam zdi dobro, lahko zraste tudi v nas in potem ne bomo rabili slednjega v taki meri iskati drugje. Temu bi jaz rekla, da ponotranjimo, kar je bilo dobrega in lepega, minuse pa predelamo in pustimo za sabo.

najprej intenzivno žaluješ, pozneje pa je čas, da zadevo zapakiraš, ko je že veliko manj huda in jo spraviš in odpiraš le še ob priliki, sam pa živiš dalje z vsemi svojimi spoznanji in transformacijami in spremembami, ki si jih bil deležen. Vse nas zaznamuje, malo tudi v smer, ki jo sami izberemo. Zato pa je intenzivno žalovanje tudi delo na sebi. delo, ki ga je treba dobro opraviti, pa kolikor se to blesavo sliši, ker od le tega odvisi naša nadaljna kvaliteta življenja. Prva reakcija na travmaski dogodek je spontana, naprej izbiramo sami.

Zora, odpreti temo in pisati. To lahko pomaga.


drži se mi! Vse bo še dobro, boš videla!  :rozicodam:

maja

 

Pred dobrimi 10 leti še v času poznega najstništva sem spisala na to temo naslednje:


SLOVO

Zakaj se vedno to mi zgodi,
pride in gre vse, kar lepo se res zdi...
tak je ta moj svet, v na stotine sprememb ujet.

Če bi hotela, bi lahko verjela,
da me sreča ob vsakem odhodu je zapustila,
a ne bom, ker vem, da to ni to,
kar želim, verjamem, da bo vse še lepo.

Vsaka oseba, ki je v moj svet prišla;
bila tu ob meni, se srca dotaknila,
je del sebe za vselej tukaj pustila
in del mene za vedno spremenila.

In zdaj vem, da ne bo mi hudo,
srce sprejelo bo to slovo,
saj verjamem, da jih nisem izgubila,
ostali so tu, nikdar ne bom jih pozabila.

Ostali so tu, s tem, ko sem jih sprejela v svoj svet,
čeprav so odšli, v meni so prebudili
tisto najlepše, kar sploh bi lahko,
le to za vselej ostalo mi bo...
zaradi njih sem delno takšna kot sem
in to je to; v tem svojem svetu sprememb mi vendar nekako je lepo.

by: majč

Na temo prebolevanja in žalosti, morda celo oziroma gotovo tudi blažje depresije sem spisala naslednje:



Temu je sledilo:


Temu pa je sledilo naslednje:

V tem bolj zadnje obdobju pa sem spisala tole:

Majč

Tako lepo je in tako zelo resnično, kar si napisala. Nevem kako bi to drugače povedal. Pri opisovanju občutkov nikoli nisem bil posebno dober. Ampak vendarle je tako zelo resnično, te tvoje pesmi.
 :rozicodam: :poljubnjej:
Mimogrede, Majč, katera je tvoja najljubša barva? Sprašujem zato, da bom kdaj drugič lahko tvoje ime pbarval v tvojo najljubšo barvo.
Moja je indigo, zato pa tako pobarvam svoj podpis.

Poni

Majč lepo si to skup spisala  :oki:

hvala lepa obema!

Dani tebi še dolgujem izvod mojih pesmic, ampak ga še nisem uspela natipkat in uredit. to še pride, ampak prosim potrpežljivo v naslednje pol leta z mano, ker imam noro veliko dela z uvajanjem v službo in učenjem za strokovni izpit.

Poni, mislim, da mi je še vedno najlepša barva tista lepa marelično oranžna, kot marker Stabilo (flumaster a označevanje teksta) oziroma kot se obarvajo oblaki, kadar sonce zahaja. res lepa barva.  ;D rada imam jesenske barve tudi - barve listja, pa belo poleti in pa barve neba. Vse barvne kombinacije, ki spominjajo na kak segment iz narave imam zelo rada. kombinacija neba in sonca, barve morja, barve jesenskega listja, barve maka med zelenim žitom, itd. Rada imam stoletja stara drevesa, dolge sprehde in kvalitetne pogovore, ampak to je v tem času postal redko dosegljiv luksuz in dobrina, ki sem je redko deležna.

So prazniki, ljudje so vzamejo eden za drugega čas, jaz pa moram bežat med knjige in izkoristiti, da se kaj naučim v tem času. Te pol leta je špon, pozneje pa bo bolje. Skušajte potrpeti z mano tudi tisti nekateri, s katerimi smo več v stiku n smo se zbližali.


Tudi pisanje po DAM-u je postal redko dosegljiv luksuz v tem času. Ampak danes sem si ga dopoldne privoščila, ker sem imela to možnost.


Lepo vas pozdravljam!

Cenite to, kar imate in od tu dalje gradite naprej. Ne primerjajte se z drugimi ljudmi, ker ste sami svoji in samo od tu, kjer ste lahko lovite svoje sanje. da bi bilo danes bolje, kot včeraj in jutri bolje kot danes, itd. ljudje imamo potrebo po tem, da napredujemo in se razvijamo in vsi vemo, da v času krize dobimo priložnost, da življenje prevrednotimo, da se iznebimo ogrinjala tujih pričakovanj in začnemo ugotavljati, kaj vse obstaja. če drugi obupajo nad nami, ali se umaknejo za en čas, ker se ne znajdejo in ne vedo, kaj naj, imamo končno prostor, da zadihamo in ugotovimo, kam nas srce vleče.

Mislim na vas in te misli me držijo gor, za to se je vredno boriti, za tiste majhne korake na bolje in filigramske procese (ne vem če sem znala prav napisati ta izraz: skratka procese velikih sprememb skozi navidezno majhne korake - za vse to je potreben svoj čas, samo začeti moramo). Step by step!


Držite se!

maja

O Jezus, Dani, z zamudo: VSE NAJ, NAJ, NAJ BOLJŠE ZA TVOJ ROJSTNI DAN!!!! 25.april, kajneda. Čestitam! Zdajle pogledala šele na koledar! Dani bomo proslavili naknadno, prav? daj mi malo časa, lepo te prosim. Trenutno sem v polnem toku kar zadeva obveznosti in vsega. daj m prosim malo časa. objem!  :rozicodam:


maja

Maja to je neupravičljivo! :P Si že druga na seznamu za katero bom namerno pozabu kdaj ima rojstni dan :closedeyes:
aja pa čestitke za službo :rozicodam:

Majč

Tudi jaz bi ti rad čestital za službo, samo za to, da vidim, če sem dobro izbral barvo.
     Ne, saj se hecam, res sem vesel, da ti je ratalo dobit dobro službo. Vsaj upam, da imaš tako službo, kjer znajo ceniti tebe samo, tako kot si in ne samo to kar narediš in koliko denarja jim prislužiš, kot dela marsikak delodajalec.
     Pa sem se spmnil tiste besede, še iz osnovne šole. Filigran. To je menda nekaj, kar delajo zlatarji iz zelo tanke srebrne žičke. Nekaj, kar zelo počasi oblikujejo, če se še prav spomnim.

Poni

Dani, tudi jaz mam tebe rada.  ;D :pomezik: Jaz si ne zapomnim datumov, jih pa vestno zapiaujem na koledar in ker sem bila nekoliko bolj obremenjena nisem sledila temu, kaj piše na namiznem koledarju doma, ker imam dva kolearja- tistega, kjer pišem, kaj vse imam kak dan za naresti sproti in je ves popisan, kot nek planer (sem le hči diplomiranega organizatorja dela, ki je sicer že v pokoju in ne gre mi iz glave njegov stavek: "Maja, plan napiši." In če me ob vikendih ob 10:00 ni videl delati: "Čas teče, pol dneva je mimo. kaj si že danes naredila." itd. No koledar z datumu praznikov pa je v tem času precej spregledan, ker enostavno NE UTEGNEM. oprosti mi Dani! I fucked up. Upam, da bo drugo leto tak čas manj stresno. res oprosti.

Poni, torej je izraz filigranski procesi dejansko na mestu!  ;D :clap: :wav:


kako ste kaj danes? Jaz imam pred sabo gore dela. furam gospodinjstvo pa ufuravam se v novo službo. držite mi pesti, lepo prosim, da bom dovolj učinkovita. ta vikend sem bila presrečna, ker sem si privoščila dva kvalitetna ornk sprehoda, kot v starih časih, ko še ni bilo službe in počutila sem se za trenutek blaženo. sedaj pa že malo trepetam, če bom konec vikenda ustrezno pripravljena na nov delovni teden.

no zdaj pa obesit perilo, tuškat pa spat. pogrešam mojega dragega, ki dela do srede noči nekje. bili so momenti, ko sem imela občutek, da je na področju, ki mi največ pomeni - partnerstvo, že vse zavoženo, ampak se je tudi meni v življenju nasmehnila sreča.  :) spoznala sem človeka, s katerim lahko živim, kot sem si vedno želela in že skoraj ne upala več sanjati, da se mi to lahko res zgodi.

Zraven pa v tem času mislim še na ogromno ljudi in za nekatere me prav skrbi. obupen je občutek, ko veš, da nekaj ne štima, pa imaš občutek, da na slednje nimaš nobenega mogočega vpliva. letos so me tovrstne vsebine resnično dotolkle. se pa zadeva dotika mojega prostovoljnega dela namreč. dolgoleten projekt. situacija je takšna v tem času, da mam občutek, da samo še molim lahko, da bo kdaj bolje. 1/3 je čisto v krizi. za drugi 2/3 me niti ne skrbi. za to prvo 1/3 pa me je neskončno strah, da bo dobesedno propadla in samo sebe uničila. ful mi je hudo, da sem to spregledala. pa saj nisem imela nobenega vpliva. Jezus pomagi. Vedno je nekaj... In meni brez Boga sploh ne gre. res ne. včasih me je strah. strah, kaj še bo. bi rekel moj oče, da se ne smem sekirati na zalogo, pa vendar včasih ne gre. skrbi me. in ćalostim se. žalostim se ob slabih novicah. globoko žalost občutim že ko gledam samo "Svet na kanalu A"-samo enkrat sem ga ta teden, pa je bilo over all zame. sploh pa se žalostim, ko se kaj slabega dogaja z ljudmi, ki so zame pomembni in ki sem jih v življenju vzljubila.

lp.

maja

majč, jaz vsekakor navijam zate  :wav:
vse najboljše ti želim  :poljubnjej:  in  :nazdravje:

Poni

Poni, jaz piva ful ne maram  :sesmejem: pa kazga druzga alkohola tudi nimam rada. bova spila raje en virtualni sok, prav?  :pomezik: :sesmejem:

maja

Zmenjeno. Nazdraviva torej s kozarcem grozdnega soka - mošta - čisto brezalkoholnega - preden sploh zavre mošt. Sem ga enkrat že pil. Joj, kako je dober. Nazdravje.

haha...jaz bom ananasev sok. mijami.... ribo bom: ananasev sok (2dl) v pol literski kozarec, ostalo voda plus led in seveda oranžno marelična slamica ali pa modra v barvah neba ali zelena ali roza, vseen mi je.  :pomezik: :)

 :wav: Majč je prišla do spoznanja  ;D ne sekiraj se itak veš, da jst samega rojstnega dneva ne jemljem kot nekaj ekstra pomembnega :rozicodam: