FORUM Nebojse.si

A pozna kdo koga s to obliko os. motnje?  :(

daaa, it is me who has this crappy disorder

Hm, če si še kaj na forumu, shizoidno motnjo imam jaz.

Sama imam shizoidno motnjo. Prenehala sem hodit k psihiatrinji, ker me ženska sploh ni zastopla. Zanima me kako je shajat s to motnjo? Jemljete kaka zdravila?

Jemljem nevrontin, wellbutrin, ecytaro in mešane borilne veščine (me dejstvo, da sem naravni antitalent ne gane prav dosti) ter jogo. Prej sem imel še depakine, ampak ga zdaj ne jemljem več.

Moj predlog, išči psihiatra s katerim se boš ujela in ti bo zdravila po potrebi menjal. Če imaš možnost pojdi na psihoterapijo ali kako varianto joge, ki je usmerjena v sproščanje.

Jemljem proti depresiji, trenutno samo Zoloft.
Prej sem pa jemal tudi Cymbalto, Zoloft + Wellbutrin in Zoloft + Risperdal.

Kako pa doživljate to shizoidno motnjo? Za kaj gre?

Osnove:

http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/kaj-so-osebnostne-motnje/80-shizoidna-osebnostna-struktura.html


Internet danes lahko nudi tudi kako dobro informacijo...

Ja, to mi je znano. Toda takih ljudi je ogromno naokoli, ki ne potrebujejo zdravljenja. So funkcionalni (tudi moj tastari je tak npr. ).
Mene zanima kako to vi doživljate? S to motnjo se lahko komot živi, če ni pridruženega negativnega doživljanja.

Nekako velja da ljudje s shizoidno osebnostno motnjo iščemo pomoč za pridružene motnje, katere nastanejo kot posledica SOM (oz. jih ta poslabša) - npr. depresija, SA...

Sam sem šel k psihiatru zgolj zaradi depresije (sem bil nekaj let precej "nefukncionalen") in se mi o kakršni koli shizoidni osebnosti takrat ni sanjalo. Zaradi diagnoze se moja situacija ni nič kaj spremenila in na zdravljenje še vedno gledam kot zdravljenje depresije in ne osebnostne motnje.

Bummer ista fora. Problem je, da me depersonalizacija še vedno krepko j... in da se težko brcnem v rit da odveslam do kakega zobraja ipd.
V družbo grem rad, ampak po svojih pogojih. Rad grem npr. na trening ali na koncert. Drugače da bi šel s kom na drink me boš redko videl.

Mja, to velja za vse duševne motnje oz. za življenje nasploh.

Jaz mam pa prepisano Cymbalto, Apaurin in Helex. :oki: Družba mi je bila zmeri odveč.  :kadim: Mam obdobja ko mi je do ljudi, ampak sem sebi sama dovolj.

Ta dva stavka ne gresta ravno skupaj.
Je sploh kdo, ki mu prav zares in do same srčike bistva ni do ljudi? Pa, ki ni psihopat seveda.
Jaz ne verjamem, da kaj takega obstaja. Vedno je izolacija samo manifestacija neke motnje.

Izolacija je manifestacije motnje po imenu izolacija ;)

"Izolacija" pri shizoidni osebnostni motnji se razlikuje od tiste dobre stare socialne anksioznosti. To ni več samo "oh tako nerodno mi je v družbi in danes ne grem, čeprav so me povabili" ali pa "nimam punce, ker ne vem kaj ji reči, ampak če bi me spoznala, bi videla, da sem dober človek". Tu gre za skoraj popolno odpoved stikom, ker ti pač niso v redu. Nič nimaš od njih. Sam jih ne znaš prav shandlati, drugim se zdiš čuden, pa tudi kadar ti uspe, so stiki dobesedno sranje v primerjavi s fantazijami, ki si jih vrtiš v svoji glavi (čeprav te fantazije niso prisotne pri vseh "shizoidih" ... ubožčki). Izjem je toliko, kot jih pač rabiš v moderni družbi za materialno eksistenco, pa mogoče parkrat na leto sprobaš iz golega firbca.

Naj bi vedel, ker bi jaz na začetku terapije skoraj fasal to diagnozo od terapevtke. Problem je bil samo v tem, da sem si jaz socialne stike želel. Vsaj takrat, ko sem pridrajsal na uvodno uro ... No, potem sva itak delal na simptomih in je bil napredek konstanten ter se potem ona ni več ubadala z diagnostiko. Jaz sem se, ampak se terapevtka ni pustila sprovocirat ;)

Je pa tako, da tisti "shiz" ni v imenu brez pomena. Eni celo pravijo, da gre za "shizofrenija light" - brez psihotičnih epizod in upada kognitivnih kapacitet, ampak kmalu vidiš, da je pacient .. no ... čuden.

Kako to misliš? Vsak gleda na svet po svoje. Družba ne razume tega.

Težko si predstavljam nekoga, ki bi lahko čisto sam vztrajal v življenju brez resnih duševnih motenj. Nisi sam, če hodiš v službo in si po tem popoldne sam, tudi nisi sam, če se počutiš, da si sam in si obdan z ljudmi na kavici recimo. Sam si zares, ko si depriviran iz vidika socialnih stikov. Npr. brez službe, brez prijateljev, znancev, brez živečih sorodnikov, partnerja, brez žive duše v tujem kraju, kamor si se priselil in tako (domnevno) želiš, da tudi ostane. Ne morem si predstavljati, da ne bi takšen začel konkretno notranje razpadati in degradirati, če bi vztrajal v takem položaju.

Za ilustracijo: http://samvak.tripod.com/personalitydisorders51.html

(je pa res, da je prav za shizoidno osebnostno motnjo prekleto malo empiričnih študij - še case study-ev ni kaj dosti, vsaj prosto dostopnih)

Iq_nima_nič_s_tem  :rozicodam:

Težko si predstavljam nekoga, ki bi lahko čisto sam vztrajal v življenju brez resnih duševnih motenj. Nisi sam, če hodiš v službo in si po tem popoldne sam, tudi nisi sam, če se počutiš, da si sam in si obdan z ljudmi na kavici recimo. Sam si zares, ko si depriviran iz vidika socialnih stikov. Npr. brez službe, brez prijateljev, znancev, brez živečih sorodnikov, partnerja, brez žive duše v tujem kraju, kamor si se priselil in tako (domnevno) želiš, da tudi ostane. Ne morem si predstavljati, da ne bi takšen začel konkretno notranje razpadati in degradirati, če bi vztrajal v takem položaju.
[/quote]

To je res. Jaz nisem sama, ker živm s cimrami. Za vikend hodim domov. Imam ene vrste kolegico s katero hodim ven ko mi je (kadar greve kam sami). Rabim pa veliko prostora zase.

Zdravo!
Mene pa zanima ali se lahko ljudje s šizoidno motnjo tako zelo  zaljubijo, da so ( vsaj dokler zaljubljenost traja) povsem normalno zmožni prejemati in  vračati ljubezen?
Res bom vesela odgovora, če kdo ve....