FORUM Nebojse.si

ko sem že ravno odkril da so nam dodali tole funkcijo za anketiranje,
začenjam še eno, ker me je res vedno zanimal, zarad česa se statistično
največkrat znajdemo v depresiji ;)

8)

p.s.: če morda kdo misli da manjka še kak sprožilec naj mi natipka pa ga vnesem ;)

Pomoje bi blo fajn, če bi bla možnost, da lahko obkljukaš več stvari na enkrat, ker pri meni npr, so bili razlogi:
- smrti 4ih prijateljev/kolegov
- smrt babice (tri smrti so se zgodile z približno mesecem razmaka med njimi)
- spor z očetom (zaradi katerega sem se mu takrat odpovedala)
- konec skoraj 2 letne zveze (prve resne zveze in velike ljubezni) in razočaranja, ki sem jih doživela po tem, povazana z bivšim
- na koncu pa še 4. letnik gimnazije, strah pred maturo, predvsem pa pred tem, da še vedno nisem vedela, kaj točno bi rada študirala

No ja, moja babica (zgoraj navedena) bi rekla: It never rains, it always pours
In verjamem, da nisem edina, ki se ji je nabralo kar nekaj tega...

kdor je že oddal svoj glas, ga naj prosim še enkrat saj sem dodal še dve opcije.

hvala za sodelovanje !

eeem saj bi jaz, ampak ne znam...

meni bi se zdela zanimiva raziskava o tem, katere snovi smo zlorabljali.
(marihuana, lsd, ecstasy, alkohol...)

ali morda podobna tema že obstaja?  :kiselnasmeh:

manjka se SELITEv. To je bil vzrok depresije pri meni: izgubila vse: prijatelje, dom, zivljenje, starse... vse.
to clovek res lahko samo znori. in preselila sem se celo 26x tako da se cudim da sem sploh tako kot sem.

Depresija je zelo čudna bolezen. Ko si mlad se mi zdi da jo lažje prenašaš kot pa ko si v zrelih letih. Odvisno je tudi kakšne vrste je in zaradi kakšnih razlogov je prišlo do tega da je človek v stiski. Pri meni mislim da se je začelo ko me je oče pri 13. letu izkoriščal in nisem upala povedati nikomur ker me je bilo sram in strah. Potem pa prvi neupel zakon in povrhu  tega še drugi. Na žalost ali  pa na veselje sem šele lansko leto prišla do tega da rabim strokovno pomoč ko sem se zgrudila sredi ceste. Zdravniki niso ugotovili nič le da me boli duša. Moram reči  da sem se nekako pobrala.  Sedaj pa ko sem si življenje nekako uredila in začenjam živeti , uživati s prijateljem , pa me je zopet strah da to ne izgubim. Kaj moremo vzroki za depresije so zelo različni. Vsak pa se z njo spopada kakor ve in zna .  :kiselnasmeh:

razlogov je vedno več - se mi zdi, da redko le eden ... in razlogov je malo morje... ki se s starostjo le nalagajo, dokler enkrat ne poči... pri nekaterih kmalu, pri drugih pozno... eni se zavedajo, kaj se dogaja, drugi ne, tretji si nočejo priznat....

V anketo bi lahko dodali "Prometna nesreča".
To je bil namreč sprožilec pri meni....

Tudi pri meni!

Nativa, če smem vprašati, si zadobila hude poškodbe?

Ja odvisno kaj je zate hudo. Če primerjam s tem, da bi lahko umrla, sem še ok odnesla...

No potem sva na istem, mene je sicer pred leti na prehodu za pešce zbil avtomobil in pobegnil.  :(

Sem prebrala tvojo zgodbo, ja... A ste ga kdaj dobili??
Pri meni je pa una baba, ki je povzročila nesrečo trdila, da sem jaz peljala že čez rumeno... ampak je blo ene 20 prič, ki so povedali pol resnico. Bila je zelena in niti približno še ni utripala.......

Nativa žal ne.  :( Preiskavo so tudi zaključili, tako da se sedaj na sodišču tožarim z zavarovalnico glede odškodnine.

Nezaslišano.  :'(

Ahhh kaj češ ....  :(

Pri meni je depresijo sprožilo moje spoznanje, da se ne morem na nikogar tako zanesti, kot sem mislila, da se lahko.

Ko sem bila v največjih težavah, sem računala, da mi bo mož pomagal, on pa je šel z družbo počivat na morje. Oziroma potem ni šel, ker je pri meni strahovito izbruhnilo in sem imela hude težave. Spoznala sem, da sem sama v svoji bitki s časom, službo, otroki, gospodinjskimi obveznostmi, mož pa ima le pravice. Starši so tudi odpovedali, ker se niso želeli pretirano vmešavati v moj zakon. Sestra mi je očitala, da sem se poročila z napačnim človekom. Prijateljice so se postavile na moževo in ne na mojo stran.

Skratka, kot bi mi nekdo spodmaknil tla pod nogami. Vse se je zamajalo in me pahnilo v depro. Nekaj časa sem delovala hudo zamišljeno, redkobesedno, nedostopno, potem so mi prišle v glavo hude misli, nato pa "crash, bum, bang"..nobene prave volje. Da ne govorim še o zapletih z zdravili.

marika

Dan
pri meni se je prvič pojavila depra in anxa zaradi moževega čustvenega zlorabljenja.Sedaj pa zaradi ločitve od ljubljene osebe.lp

manjka:
mobbing, izgorevanje
travmatski-stresni dogodek

jaz sem dala glas pri službi...ampak pri meni je šlo za mobbing in izgorevanje

Sprožilci so res le sprožilci..Vzroki pa niso v sedanjosti....saj vemo :)

Ko pride do ločitve človk pade v depro..ali do prometne nesreče..meni se je vse začelo na nedolžni operaciji žrelnice..In potem smo prepričani, da je vzrok v sedanjosti....kar ni res...seveda

kaj pa če ti v nesreči umrejo vsi (partner, otroci) le ti preživiš - ni to že samo po sebi zelo zadostni razlog za globoko depresijo? 

Scorpio, za to pa govorimo o sprožilcih, ne pa o mamah in očetih, tetah in stricih  :)
Daj, vsaj enkrat nam poglej skozi prste in nam dovoli, da smo s svojimi problemi v sedanjosti.

Koky

Ja..saj sem res neusmiljen...

Fajn se je pa zavedat, da so ti problemi v sedanjosti odraz preteklosti.....Pravzaprav se v sedanjosti oglaša preteklost...

Če pred operacijo doživim strahoten paničen napad (kot sem ga jaz) ne morem reči, da je zdaj to moj problem, ki ga je treba rešiti..Sprožil se je le zadrževani plaz..

Imel sem 19 let ko se mi je zgodil ta napad...po injekciji za pomiritev pred operacijo...in sem mislil, da bom skočil skozi okno od nemira in stiske...potem se spomnim le še injekcije , ki so mi jo dali v roko na operacijski mizi in potem tema..

Ko sem čez nekaj dni odhajal iz bolnišnice sem začutil nek nejasen nemir in čuden občutek , ki ga je nemogoče opisati..mislil sem, da bo minilo..pa ni..in se je končalo  čez leto ali dve s popolnim zlomom..

Ko sem to pripovedoval Milaču in Škerljevi na PHP jih to ni zanimalo in so mi dali vedeti, da je to le dogodek , ki je sprožil zadevo...

Zdaj pa bom le bral....je zanimivo brati kaj vse ljudi vrže v nevrozo., ki pritajeno čaka...

kaj pa odgovor na moje vprašanje?

Arwen...po moje..to ni nujno razlog za globoko depresijo...je pa gotovo to razlog za globoko žalost..

Zdrav odziv bi bila globoka žalost in daljše žalovanje....nezdrav pa padec v depresijo...

Žalost bi bila lahko huda, grozna, globoka...vendar bi človek kljub  temu lahko šel po določenem času naprej...in zaživel..

Soposobnost polnega čustvenega doživljanja je , po moje, znak zdravja...Nesposobnost pa znak motnje...Zdi se mi, da ljudje, ki padejo v depresijo ob ločitvah in izgubah, niso sposobni odžalovati...globoko in polno....

Zdravi smo lahko kljub temu, da smo globoko žalosti...in žalujemo...oz. Ravno zaradi tega dejstva, ker zmoremo globoko čustvovati smo zdravi...

to je le moje mnenje...

Sprožilec je le majhen kamenček, ki ga odmakneš in spodneseš celo strukturo.....je sicer lahko neka bolj travmatična izkušnja...ki pa sama po sebi ni usodna...če ni že bolne strukture..

Sicer je pa pri meni šla pot v depresijo (nevrozo) postopoma....Prvega neprijetnega, čudnega nemira se spominjam ob vračanju z maturanstkega izleta...V avtobusu, brez kakršnegakoli stresa (bil sem objet s sošolko in sva malo dremala), kar naenkrat..

Naslednji prelom je bila operacija žrelnice, takrat je bila panika neznosna..in zadnji končni udarec pred dokončnim zlomom so bile študenstke vojaške vaje na Blokah, poleti 1978....

In potem je šlo še samo navzdol..v grozo in trplejnje..prišlo pa je počasi, zahrbtno..postopoma...Na začetku brez hudih pretresov....

Jaz nekak nisem glih pristaš teh "sprožilcev", mene je anksa udarla k strela z jasnega in vzroka ne iščem v preteklosti ampak sedanjosti. Če to ponazorim z jezom je to tko, da je nekdo prtisnu na sprožilc z dinamitom pred dvajsetimi leti, raznesl ga je pa zdej, ker se je spomnu da je nekoč miniru jez. ;D
Še najbolj pa mi je blizu teorija da je to bolezen delovanja možganov.

Nizka sampodoba, ki sem jo prinesla od doma. Vedno sem se počutila manj vredna kot drugi,vedno sem se počutila najbolj neumna, nesprejeta...to se mi ponavlja že 12 let. Je kar težko živet s tem.

Mene čudi, da ni opcije "pomanjkanje ljubezni".

To je, po moje, temeljni vzrok depresije.....in se nanaša na našo preteklost ne na sedajost...

Sprožilci so v sedajsoti, vzroki v preteklosti..

Enkrat sem sedela v čakalnici pri splošnem zdravniku.
In mi je prijazna gospa povedala, da ima težko depresijo, jemala je veliko tablet.
(Da sem jaz iz podobne zgodbe, ji nisem razlagala. Ker se mi je zdelo, da si želi, da jo zgolj poslušam. )

Kot vzrok za težave, mi je naštela določene dogodke,
in rekla, da pa je pred tem živela navadno (povprečno, zdravo) življenje.

Ne vem, če je to res ali ne. Ampak na nek način sem ji zavidala.
Ker, jaz pri sebi nimam obdobja pred in po depresiji.
Kokr se lahko spomnim sebe za nazaj že celo življenje funkcioniram enako.
Že kot otrok se nisem znajdla v tem svetu in sem že zelo zgodaj pisala stvari, ki bi bile danes opredeljene kot depresivne.

Sploh nevem -  a drugi ste recimo prej živeli "normalno" življenje (kot ga živi večina ljudi) ?
In so šele potem prišle določene težave (a la depresija, anksioznost ipd.) ?
Poznate življenje brez teh težav ?

Ker jaz ga ne, se mi zdi. Pa ne, da bi imela tolk težko življenje, sploh ne. Samo, pomojem sem pač tak človek  :kiselnasmeh:

Saj drugih po mojem niti ni. Morda neuspehi ali pa preprosto dedni potencial.

Jaz funkcioniram enako že od prb. svojega 15.leta starosti, s svojim življenjem pa nisem zadovoljna že od kar pomnim.Verjetno sem to prevzela od moje mame, ki tudi nikoli ni zadovoljna z ničemer.
Doma nikoli nisem smela izražat svojega mišljenja, ko smo imeli obiske doma sem morala vedno v svojo sobo. Tudi zdaj si pred drugimi ljudmi ne upam izražat svojega mišljenja, ker imamo tako nizko sampodobo, da si vedno mislim, da moje mnenje pač ni nič vredno.Tudi v šoli sem se bolj malo učila, ker imam tako mišljenje o sebi, da sem neumna, da se niti ne trudim učit, ker se mi vedno v glavi vrtijo misli o moji nesposobnosti tega, da si nekaj zapomnim.
Sploh nimam neke realne predstave o sebi. Fant je vedno govoril kako sem pridna, bla bla bla, ampak mi je danes rekel, da nič ne naredim in tako da niti pri osebi ki jo imam rada ne zaupam, ker govori enkrat eno, drugič drugo...nimam predstave o sebi.

Mene pa ne morete verjet. Mam dvojčke, pa nisem spala več kot 1,5 leta kot 2 uri skupaj. Pa verjemite, da mam komaj zdaj čas za internet, ker prej na to nisem niti pomislila. Kronično pomanjkanje časa:).Baje me je skurilo - kao izgorelost. Al pa "zapolznela" poporodna depresija. Ko sem prebolevala neko virozo (septembra) in ležala 2 tedna me je udarilo kot iz jasnega. Najbrž me je udarilo za vse nazaj ko sem se ulegla. Kdo ve? Sprožilec torej viroza :)
Človek se niti ne zave, da pozabi nase. Prej sem uživala pohajaško življenje,pol pa te otroci priklenejo na dom. Pa tudi če jih imaš najrajši na svetu, ti manjka čas zase.

Roza, hvala ti za tole pisanje. Ker se ful poistovetim s tem.
Tudi moja mama ni nikoli zadovoljna, tud js mam nizko samopodobo, pohvalam nekako ne verjamem.
Točno to - tud js sploh nimam predstave o sebi.
Zanimivo mi je, kako ljudje pri sebi takoj najdejo recimo 20 stvari v katerih so dobri. Če jih iščem jaz, jih težko najdem, če jih pa že, so to bolj stvari, ki se navezujejo na druge (recimo, da znam pomagat človeku) in ne nekaj, kar se navezuje izključno name. Tudi kakšne hobije naredim bolj na pol, se nekako nočem vključit res intenzivno v eno stvar (npr. fotografjo), ker se mi zdi, da ne bom dovolj dobra. Pa rajš prej odneham.

Všeč mi je, kar si napisala.
Oglasi se še kaj...

tut js mislim,d je vzrok depresije vec stvari... pri meni se je najprej zacelo z boleznijo,potem se pa od tega nadaljevalo v izgubo volje,energije,prijateljev.... in zdej je pr men vec vzrokov!