FORUM Nebojse.si

Lepo pozdravljeni vsi akterji foruma. Imam eno težavo, ki je v moje življenje vstopila pred kratkim: večino časa sem poslušal negativne govorice ljudi kako težko jim je v starosti, misli o smrti itd. In sedaj imam sam fobije pred starostjo in smrtjo. Poskušam odmislit pa mi nikakor ne rata, sem v svojem svetu paničnih misli. Bi mi lahko kateri strokovnjak svetoval kako se otresti strahu pred starostjo in smrtjo, da bi lažje funkcioniru. Po zdravilih nebi rad posegal, ker imam predsodke do le teh.

Za odgovore bi vam bil neizmerno hvaležen.

Hvala za vašo pomoč & Lp.

Mireen

Psihoterapija mogoče? Da zajeziš tale strah predno se poraja nov,če se,da se znaš spoprijeti z njim na pravilen način. Naučiti se je potrebno sprejeti in ne bežati od strahu. Kakšna skupina za samopomoč, v okviru društva DAM jih je veliko...ali pa psihoterapija

Psihoterapija se mi zdi daleč najboljši predlog ;) tako da res hvala za nasvet. 12.4 imam datum pri psihologu, ker pa so težave neznosne bom šel na polikliniko na psihoterapijo.

Super, bravo za ta korak  :) Boš videl, da se bo tale strah dalo popolnoma odgnati, pogledati nanj z drugačnim pogledom  :rozicodam: Javi kaj...sej veš, če pa pa hudo pa tudi kaj napiši, skupaj smo močnejši  :oki:

Če bo možnost bom že v ponedeljek na psihoterapiji. Zanima me še koliko se čaka na psihoterapijo. Ali ni tako, da če je primer resnejši te takoj uzamejo?

Hvala, drži skupaj smo močnejši :)

Lep dan želim.

mireen, sama se soočam s temi strahovi že od ranega otroštva, zato te popolnoma razumem, kako ti je...
Lahko ti le svetujem dobro psihoterapijo oz. kognitivno vedenjsko terapijo, ki pa jo boš moral obnavljati verjetno vse življenje. Pomemben je dober začetek, ko pa enkrat začutiš, da se vračaš v stare vode je treba zadevo ponoviti. Ne pozabi nase in na svoje potrebe, predvsem za dušo...Razni športi, druženje, branje, sprehodi, narava, kakršnakoli zaposlitev, samo da preusmerjaš misli na nekaj drugega...je dobro zate. Iz problemov in strahu se je težko izvleči, posebej če nimaš neke podpore, ampak se da z veliko dobre volje in truda.
Kar se tiče zdravil je pa takole. Bolje začeti brez, vendar če te zadeva tako zelo ohromi, da ne moreš funkcionirati ne miselno ne telesno, je vseeno dobro da se zatečeš v tako pomoč. Niso nič drugačna od jemanja Aspirina za srčne bolnike.
Sama sem zaradi tega strahu padla zelo globoko in sem se izvlekla s pomočjo zdravil in terapij. Moja zgodba pa še daleč ni končana...treba se je s strahovi soočati, misliti realno in vedno poskrbeti zase, za svoje zdravje do konca življenja  :rozicodam:

So ti strahovi prisotni sami od sebe, ali je to le domišljanje v glavi? To me zelo zanima ;)
Te pa močno podpiram ker si borka :)
skupaj smo močnejši.

Lp.

vsi se v sebi bojimo postarati, ker staraost nosi za sabo nemoč ! A nekateri to priznajo druge ne. Je pa to normalen proces in nažalost čaka vsakogar od nas, če le ne umre mlad. Zato pa imamo otroke ki nam pomagajo če smo jih pravilno vzgojili. Obstaja tudi pomoč socialne . Tako zato ne obupujte in uživajte kakor se da vsak dan posebej . :rozicodam:

mireen, imaš prav, res sem borka in marsikdo tukaj gor, vsi se borimo , vsak na svoj način...eni uspevamo , eni še bodo uspeli.....želja po življenju je velika, želja po čutiti, dihati, uživati, biti enostavno srečen....

Misli se prikradejo hinavsko in nepričakovano, kar tako same od sebe....Nekje v podzavesti jih nekaj spodbode,jih privleče na plano, nek dogodek, ki smo ga morda potlačili, nek trenutek, stres, pregorelost....vsekakor nekaj, še sami ne vemo kaj...
Prvič me je strah o smrti in minljivosti ohromil pri desetih letih, ko mi je umrl stric, leto dni kasneje mi je umrla babi, doživela sem nekaj prometnih nesreč kot sopotnica, umrlo je še nekaj sorodnikov, najbolj pa me je prizadela smrt najboljše prijateljice.....pri 40ih pa mamina diagnoza rak na črevesju.....
Vmes so bili še drugi stresi...ampak vse skupaj se nabira, kopiči, nekako vozimo, se zamotimo, ne dajemo pozornost na to, ko nas telo opozarja, da je nekaj s psiho narobe....
Prične se z anksioznostjo, pa paničnimi napadi in na koncu z depresijo  :kiselnasmeh: , bolečine pa so neznosne, dejansko...in potem začnejo nerealni strahovi še bolj obvladovati naše misli....sežejo tako daleč, da mislimo, da umiramo, da smo na smrt bolni, ko se vozimo vidimo že nesrečo s smrtnim izzidom, zaboli nas glava-tumor na možganih, špikne nas pri srcu -infarkt,.......da ne naštevam. Verjetno se nekje najdeš.....

Iz prve nas strah prešalta v šesto prestavo, namesto da gremo realno 1., 2., 3.......
Sprijazniti se moramo z minljivostjo, to je naravni proces, čeprav nas še tako boli....Še vedno me je strah tega, ampak se obvladujem, obvladujem ta presneti strah,  pomagala mi je kognitivno vedenjska terapija, gestalt skupinska terapija, tečaji in delavnice, branje knjig, predvsem pa skozi vse to skupaj, spoznanje o sebi, svojem življenju, kaj želim, kako reagiram.....skratka, ni lahko....ampak je vedno lažje, glavno da diham in da želim biti srečna do konca življenja....Kaj bo pa na onem svetu? Vsekakor grem v nebesa, kjer me čaka veliko norih stvari  :P

Smrt je grozna le za ljudi, ki nikoli niso razumeli življenja.
Samo, če se bojimo življenja, se bojimo smrti.
Nenehno umiramo stvarem.

bo kar držalo Lado  :oki: in trenutno sem sama v fazi, kjer se ne bojim življenja in ne bojim se smrti, razumem življenje in ga želim uživati s polno žlico .... Sem napredovala in sem ponosna na to!

 :oki:

Trenutno se dobro kontroliram... 12.4 imam datum pri psihologu, potem pa se bom dogovarjal še za psihoterapijo. do zdravil pa sem precej kritičen :)

hvala vsem za stališča ;)

srečno usem & lp.

Mireen

tudi tebi, mireen  :rozicodam:

Pozdravljeni...
Sem nova na forumu  ;D
Zanima me, če bi mi lahko predlagali kakšnega v redu terapevta, ki ima več izkušenj na temo odpravljanja strahu pred smrtjo (lahko preko zasebnega sporočila, da se tu ne bo delalo reklam).
S to težavo se srečujem že dve leti, pred spanjem me ponavadi grabijo panični napadi in takrat poizkušam misli usmeriti drugam. Včasih gre, včasih ne. Včasih me zagrabi sredi spanja  :seznojim:. Čez dan pa ponavadi nimam težav... Ker imam tega zadosti, sem se odločila, da je verjetno čas, da stopim do kakšnega terapevta, da se pogovorimo o moji težavi, saj je zadeva že tako daleč, da se skoraj ne naspim več :(
Hvala za pomoč!
 :oki:

Vittra, če je zadeva šla že tako daleč ti priporočam najprej obisk pri psihiatru , da ti predpiše vsaj kako nižjo dozo ADja in da istočasno obiskuješ psihoterapevta, ki se ukvarja s kognitivno vedenjsko terapijo.
Vse psihoterapije so v glavnem samoplačniške in je fajn če hodiš vsaj enkrat na teden. Vodi te, ti da naloge, te preusmerja...na tebi pa je, da v bistvu pogruntaš od kod so te težave, se jih zaveš in narediš potem spremembe v življenju, ki žal niso lahke in ne uspejo čez noč. Lahko traja tudi več let.
Govorim in svetujem ti iz lastnih izkušenj, poznam ta strah in lahko se še pojača in te totalno obvlada...Ne dovoli tega, ukrepaj pravočasno...

Od kod pa si? Mogoče boš na seznamu društva Dam našla kakšnega psihoterapevta, ali pa ti svetujemo uporabniki foruma.

Pogumno naprej, nimaš česa izgubit, samo pridobiš lahko  :rozicodam:

miren kako si :rozicodam:
Si bil pri psihologu?

Srecno  :rozicodam:

Pozdravljena Trzinka!
Sem iz okolice Ljubljane, tako da iščem psihoterapevta v Lj... Sicer sem na zasebno sporočilo že dobila en predlog, lahko mi ga pa še ti pošlješ - bolje slišati iz večih ust...
Res, najlepša hvala za pomoč!