FORUM Nebojse.si

Hej:)

Verjetno bom vedno bolj tiha oseba, saj mi večinoma tako tudi paše, nočem pa bit več tiho/govoriti s tihim nerazumljivim glasom tudi neprostovoljno, npr. takrat ko med pogovorom nedaleč stran stojijo naključni ljudje, ki me za nobeno ceno ne smejo slišati :o (to imam takrat v mislih kot glavno prioriteto, čeprav si drugače vbijam v glavo, da ni važno). 

Analize mojih strahov niso preveč pomagale, tudi druge reči ne, razen glede tega, da se ne počutim več tako izgubljeno... Mislim, da bi pomagalo, če se kar bolj neposredno in postopoma soočim s problemom. No, če je še kakšna sotrpinka približno mojih let tukaj (sem nekje v dvajsetih), mi lahko piše zasebno sporočilo, pa se skupaj lotimo tega al pa kej. Pravzaprav, saj mi lahko kdorkoli piše :).

Pa se opravičujem, da še eno temo odpriram, samo se mi zdi, da to ne spada v prejšnjo in mimogrede, hvala vsem, ki ste tam odgovorili :rozicodam:, sem se že parkrat lotila odgovarjat, pa potem nisem mogla odposlati.

Lep pozdrav

 

Živjo liba,

če tebe osebno ne moti, da si manj zgovorna in se tako počutiš vredu, potem tukaj ni kaj.  :pomezik:

Glede obremenjevanja, da te drugi ne smejo slišati, pa je verjetno neka zavora v ozadju. Kaj pa če si zelo sproščena, ali tudi takrat razmišljaš o tem, da te ljudje ne smejo slišati?

Morda bi poskusila s kakšnim tečajem retorike?

Prijazen pozdravček :sonce:

Hojla :)

S tem ali me bo kdo slišal se malo manj obremenjujem, če gre za neznance.  Ne vem kako pa naj odmislim recimo kolege s faxa, to se zdi dost nemogoče. Zavora je že to, da sem tako navajena, v ozadju pa je verjetno še kaj, ja...

Tečaj retorike sem že sprobala, samo z nastopanjem niti nisem imela takih problemov, kot potem s 'sledečimi pijačkami', kjer gre pa bolj za improvizacijo in se v tem izkažem kot precejšna trapa. Ja saj, tudi pri tem bi lahko retorika pomagala, ampak niti ni...hvala vseeno za predlog :)... sem pa razmišljala, da bi poskusila z improligo (al kako se reče), samo kolikor jaz opažam, grejo tja ljudje, ki so dost nasprotni od mene in mislim, de nebi prenesla biti tam. Idealno bi bilo, če bi bila predzačetniška stopnja, no mogoče pa je, grem prevert...

Lp :rozicodam:

Pozdrav! Poslala sem ti eno zasebno sporočilo :) Ali vsaj poskušala sem... Morda sem ti ga celo dvakrat po pomoti. Lp:)

Hej liba =)

na kateri tečaj retorike si pa šla? Zelo rada bi šla kam, pa nisem našla nobenega primernega (oz. samo take z neprimerno ceno :P ).

Jaz ti lahko povem za tečaj retorike pri Šoltu: cena je 120 eur za študenta, nekaj eurov več pa je za neštudente, ampak mene ni preveč prepričal... preveč neke teorije in preveč začetniški oz. prekratko časa traja... Ampak spet ni tako slabo. Vzdušje pa super.

hvala tia

saj tam sem bila prijavljena od decembra naprej, pa so ga 2x prestavili za 1 mesec zaradi premalo prijav, potem sem se pa odjavila, ker nisem imela za najemnino tisti mesec in so mi oni vrnili denar :P heh

Meni je pomagala vaja. Verjetno se doma pogovarjaš sproščeno, potem pa k temu dodaš osebo ali dve, najprej najboljše prijateljice, potem sosede, na koncu pa si že upaš vprašati mimoidočo osebo koliko je ura   :pomezik:

No, priznam, da prvič ni lahko vsak korak... ampak občutek potem je pa fenomenalen  8)

Moje misli in veliki življenski načrti ;D

Svoje misli bi opisala kot nekaj neoprijemljivega, izmuzljivega. Čeprav, včasih se v glavi zdijo smiselne in povsem logične in šele potem, ko jih spravim na plano, včasih ugotovim, da je šlo za neke čudne predstave…  Največkrat gre za besede, ki se na različne načine sestavljajo v stavke in zbledijo in izgubijo smisel, ko jih hočem spravit v kakšno drugo obliko. Jap, pretvarjanje tistega v glavi v druga stanja mi je še kar mučno opravilo. Poteka nekako tako oz. se čuti točno tako kot (res :P !) zbiranje postane megle, ki se najprej kot sluzasta plast oprime notranje stene lobanje, nato pa je zadevo treba še spravit ven (recimo spraskat z zarjavelo vilico).  Ta klima v moji glavi bi bla lahko razlog, zakaj me privlačijo meglene in močvirnate pokrajine  :happy:.  Pač, če naredim vzporednico z občutenjem neizenačenega pritiska med hitrim spuščanjem. Tko nekak se tud počutim, ko probam kej povedat al pa napisat… tko da, zdej vidim dve možnosti; ali se izgubim nekam v močvirje, al pa mal zjasnim in prevetrim stanje v glavi.
En otežujoč dejavnik je še nekaj, kar nej se imenuje gmota prezira. Ne nahaja se vedno na istem mestu, včasih mislim, da je v meni (recimo tam v glavi, kjer me večkrat tečno boli). Ali pa se skriva za vrati ali pa za mojim vratom in diha vame sapo sramu in obžalovanja. Tukaj bi se lahko reklo, treba je razčistit s preteklostjo, predelat, razdelat, afirmirat... Sam js ne verjamem več v to, ta stvar je privezana, prirasla name (kar pomeni - je predvsem navada) in ne more brez mene živet (no mogoče je pa tud obratno :)) ; z drezanjem (=v mojem primeru tisto prej našteto: razćiščevanje itd.) jo prebudim in razdražim, tako da mi vzame še tisto mal energije, ki je premorem …  Kakorkol, ta del sem zdaj deloma prepustila efectinu, mislim da je že nekoliko oslabil nadlogo, da bi jo povsem, pa niti nisem sigurna, da hočem, mal samokritike bi pač rada obdržala (že slišm: 'a tale misl, da je samokritična!!?' eh…).

Še k načrtom

Plan A: da en teden pišem take šolske spise, si vzamem dan pavze in ugotovim, da nisem preveč zmrcvarjena, da bi nadaljevala. Nadaljujem in ugotovim, da mi gre lažje, bolj tekoče, da lahko celo napišem kaj, brez, da bi čutla potrebo dodajat k vsaki razlagi še razlago v oklepajih (glede tega se opravičujem :P). Pa lažje nadaljujem s faxom.

Plan B: še mal pišem kam drugam, ker mi bo za sem tud zmanjkalo tem in sčasoma ugotovim, da mi področje besedne razlage ne more biti dost manj naporno, neham se trudit, ter ne čutim več nuje, da bi na silo kaj izboljševala. Dobro, zdej se pa lahko cela posvetim študiju. in drugim stvarem, ki me veselijo.

Plan C: mogoče sem pa nesposobna za študirat, v tem primeru bi rabila nekaj delat… Varianta tega so kmetije, kjer delaš kot prostovoljec za hrano in prenočišče, za začetek bi malo tega, najraje kje, kjer ne govorijo angleško in ne slovensko… potem bi pa videla

Plan D: potem pa ne bi videla in bi verjetno že nekdo poskrbel zame al se pa res samo poberem nekam v divjino

Kakorkoli, prihodnost se mi ne zdi svetla, vidim jo kot strašno temno brezno. Ni mi treba vanj, lahko še naprej stagniram na robu. Ampak bi raje brezno... in padalo al pa lestev al pa neki pač:)

lp :rozicodam:

-zdej mam pa občutek, da se moram opravičit zarad prejšnega posta
-ker je izumetničen in poln nerazumljivosti ter nasprotujočih si trditev itd.
-sej to sem vedla že včeraj, samo sem si rekla pakaj, čez noč se mi je pa posvetilo, da je še bolj tak
-in zdej sem se zbudila preplavljena s sramom in grozo :'(
-na to kar nekako pozabim, preden se tako izpostavim in me potem vedno znova zadane in sem dobra za nekaj časa
-ampak recimo, da je bil to preizkus ad-jev in recimo, da se bom delala, da glede tega že delujejo in mi ni tako nelagodno
-običajno bi se na tem mestu umaknila, zdej sem pa sam še bolj odločena, da se en teden (kot rečeno) res ne bom
-pa da vidim
-lahko mi tudi kdo pove, če ima kaj proti :-[
-joj, da se ne bom še zarad tega isto počutla, mogoče bi pa mogla bit jezna, namesto, da se prepuščam obupu
-lp :rozicodam:

oj liba :)

Meni se zdi, da si ful lepo napisala in si za razliko od mene in še koga drugega res premsilila, kaj boš napisala in misli oblikovala v lepe stavke z zelo dobrimi prispodobami :P

Res te nima bit česa sram, pa tudi če bi napisala kaj čudnega, se zaradi tega ne bi bilo treba sekirati. Saj je tvoj cilj najbrž tudi to, da sprejmeš samo sebe tako kot si. Pa seveda ni nič narobe s tabo, vse je v glavi in v tem, da damo preveč na mnenje ostalih.

 :happy: hvala dr.hauska

no, grem z mal zamude naprej

Moja zanimanja in hobiji (samo uvod, ker sem nekam zašla)

Sedem let sem vsake toliko malo ugotavljala kaj je narobe z mano. Če prištejem še leta od trenutka, ko sem se nekomu najprej zaupala 'ej, kaj je narobe z mano?' in nato čakala, da pač postanem odrasla, nanese vsega skupaj nekje petnajst bolj ali manj senčnih let. Ugotavljala sem s samospraševanjem, povezovanjem… včasih pa se mi je kar zgodil uvid v tokrat pa zaresen razlog ali pa sem nekje zagledala napisano tapravo ime svoje 'motnje'. Nastane vprašanje, kaj od vsega je zdaj res in mislim… da je res vse, do neke mere. Nekaj koristi od tega premlevanja je, ampak ne tiste prvotno želene; da bi se bolje znašla in počutila v družbi. Na tem področju se je pravzaprav poslabšalo, npr.  bolj sem nebogljena, če se postavim v predavalnico danes, kot pa v učilnico prvega razreda oš takrat. Pa mi je za to postalo skoraj čisto vseeno. Ker mi je dovolj, da se zdaj dobro počutim v družbi posameznikov. Vseeno mi je tudi zato, ker zgleda, da bom še eno leto dlje na faxu, se pravi ne v predavalnicah in samo na izpitih. Kako je življenje postalo lažje zato, ker lahko ponavljam. To je priložnost, da zaradi zame veliko lažjih razmer lahko bolj realno preizkusim, koliko in če sploh sem sposobna. (ok, to je delno samo tolažba, da se ne počutim bedno po neuspelih poskusih).
Nazaj k delu o vseh ugotovljenih motnjah. Ki so vse poenostavljeno rečeno v bistvu to, da ne znam funkcionirat v družbi. Eno in isto so tudi zato, ker sem pri vseh prišla do istega zaključka. Če ne znaš, se nauči… česa točno? Osnove družbe- komunikacije. Tega, da znaš kaj povedat. Na tem sem že delala nekaj, ne preveč resno, ne morem reči, da ni pomagalo. S pisanjem tukaj pa začenjam resno (zelo resno :P) in z novim motivom; ne bi več rada znala kej povedat zato da bi se lahko družila z vsemi iz razreda, zdaj bi rada znala zato… zato da bi pač znala. Že večkrat sem opazila, da če nekaj pišem, postane pogovor za nekaj časa kot da bi odložila uteži, samo nisem dovolj dolgo vztrajala, da bi se to ohranilo. Dovolj dolgo vztrajanje si predstavljam kot nek možen preboj, z  butanjem z glavo v nekaj; če je zid, ne bo nič (no, zid vem, da ni, ker kot pravim, sm opazla da je lahko boljš); če so razrahljane deske, pa lahko z nekaj vztrajanja premaknem svoje meje navzven, do novih plank.
 Česar se malo bojim je, da mogoče ne bo novih mej al pa bojo predaleč in to pomeni, da me bo zasul balast in ga bom mogla odmetavat 24/7. Tko nekak gre eden izmed prozornih izgovorov za  mojo nedejavnost :P Ja, na vprašanje 'povej kaj o sebi', se mi v danem trenutku zazdi , da bi bil najbolj iskren odgovor: 'hm, ukvarjam se z ničemer ne, nič me ne zanima, nisem neki zanimiva'. V naslednjem pa, da bi mogoče lahko povedala kaj o tem, kar je narobe z mano. Rezultat tega, da sem se to spraševala in si na to odgovarjala. Za spremembo se bom zdaj vprašala in razdelala kaj pa je v redu z mano oz. mogoče samo kaj vse je z mano.
O tem v naslednjem postu; o zanimanju in hobijih in opravičevanje odsotnosti zanimanja in hobijev :zvizgam:

Sej ne da ravno to zdej delam (drezam). In stvar je znorela, meni pa slabo pa na jok :'(. Kako si drznem tkole se razkazvat, ha? Pa postavljat lažnive trditve? In se delat ubogo in sploh karkoli :bljak: (o ker primern tale hahah)

Grem pa spet klin s klinom, včeraj je že pomagalo, upam, da bo tudi danes.

Kaj čaka ad? Al mogoče že učinkuje in bi blo slabš brez? Verjetno res. Sam če bi bla v takem stanju in brez, bi mislm da odstopla od tega poskusa. Tko pa ne bom, pa še povečano dozo mam od včeri pa da vidmo kdo bo koga. Oh yeah   :unsure:

Živjo!

Meni se zdi, da bi ti lahko pesmi pisala. Ali pa bi bilo morda dobro, da greš na tečaj kreativnega pisanja. Res so (smo?) eni ljudje bolj tihi, drugi manj. Verjetno ti res bolj leži pisanje, vsaj zdaj.

Tudi jaz imam take težave, že celo življenje, z izražanjem, govorjenjem. Povsem jasno se spomnim nekaterih svojih izjav v družbi izpred veliko let nazaj, kot, da bi rekla res kaj tako hudega. Ni bilo tako hudo. Mislim, da sem si to zapomnila zato, ker je kar obviselo v zraku in potem tudi vplivalo na odnos z njimi (seveda ne le to). Ker, kar sem izjavila je bil le nek začetek in ko bi še dodatno pojasnila, se bi videlo, da da ni bilo mišljeno tako kot je bilo videti. Ali pa sem rekla kaj takega neumnega, kot nek čuden smisel za humor. Kot bi na primer rekla, o glej, nebo je zeleno! Ko bi kaj takega rekla bi nekdo rekel ali si mislil, o lej tale pa ima barvno slepoto ali, a se ti dobro počutiš, ali kako to misliš "nebo je zeleno".... Ko pa na tak način govoriš o sebi, pa je spet drugače.
Tako ponavadi govorim in tudi pišem stvari le napol, velikokrat izustim le del tega, kar sem želela in pride ven nekaj drugega. Potem mora biti nekdo res zainteresiran, da me še kaj povpraša. Ali pa le čez nekaj časa ugotovim, da sem nekaj izpustila in ni več priložnosti, da se popravim, ali se mi ne da oz. nimam energije ali se mi zdi da nima smisla, da je primeren čas-priložnost-interes mimo. Kot nekakšna reka, ki gre svojo pot in kar je mimo je mimo.

Živjo štiristene :)

Kreativno pisanje je ideja, samo trenutno si ne morem privoščit tečajev, bom kar pisanje tukaj jemala kot tečaj. Sem pa zdaj šele pomislila, da bi poleg tega poiskala še kako literaturo 
Pesmi še nisem zares pisala, mogoče pa še to poskusim (in pokažem samo sebi:P).

Govorjenje neumnosti, samo napol, netočno tistega kar misliš, ali v zmedenosti nasprotnega... Problem si jes delam še s tem, ko hočem ocent, do kakšne mere se to zgodi. In si ponavljam rečeno ali napisano tako dolgo, da izgubi smisel, tko kot beseda, ki jo 20x izrečeš in je tko še mal bolj nemogoče točno vedet. Tko potem za vsak slučaj privzamem, da sem govorila grozne stvari... če že ne najdem prej neskladnosti, nespodobnih sugestij, nesramnosti.... tako je včasih, ko govorim, ko tukaj pišem, pa vedno zaenkrat. Ah, ja :-[

Samo ocenjevanje je vedno subjektivno, odvisno-če imamo dobro samopodobo bo vedno pozitivno, če slabo pa vedno negativno neglede na realne dogodke.

Vsak je enkrat nesrečen, žalosten, neroden, zmeden, srečen, zaljubljen, vesel ... normalna stanja človeka in vsak ima pravico bit to kar je v danem trenutku. Ne gledat tok nazaj, kaj si nardila/rekla, kaj nisi ... pluj z reko časa in se vprašaj kaj prav zdaj v sedanjem trenutku čutiš, kako ti je in kaj bi potrebovala v danem trenutku, da bi bila ok (če nisi ok), kaj ti manjka. Uživaj v malenkostih-npr privošči si svojo najljubšo jed in uživaj vsak grižljaj.

Pa če ti ustreza pisanje, piši, čeprav ni kreativno in tud ni nujno, da pišeš tuki gor. Tud ni nujno, da pišeš o sebi. Lahko daš tud samo kakšni osebi za prebrat.

 :rozicodam:

Meni se zdi dobro, da pišeš.  Kreativno sem pa omenjala zato, ker si takšen tečaj predstavljam tako, da nekdo prebere, kar si napisal in ti da povratno informacijo. S tem se učiš bolje uporabljati ta naš jezik in se s tem jasneje izražati. Predstavljam si, da se potem tudi lažje govorno izražaš.     
Še eno  :rozicodam:                               

Aja večkrat sem se odločila pisati dnevnik, za to nisem kej preveč premišljevala, pustila sem, da gre svinčnik sam. Ko sem kasneje prebrala kakšen zapis; sm bla samo  ??? hm... kaj je ta crazy shit in se poskušala spomnit kdaj sem bila pod vplivom kšnih sumljivih substanc. Sej mi je uspelo dešifrirat in je postalo čist logično. Pač popolnoma spontano pisanje je pri meni sestavljeno iz nerazloženih prispodob, kratic, puščic, miselnih vzorcev; ene parkrat sem se česa takega kar ustrašla :sesmejem:.

No zarad tega sem se odločila, da tokrat ne bom pisala samo zase in bila tako prisiljena premislit. In z dovolj tega premišljevanja računam na to, da bo šlo enkrat tud bolj spontano, pri pisanju, pa tudi govoru...

 :rozicodam:   

Včasih si predstavljam, kolk bi blo fajn, če bi za svoje besede in dejanja mela vpogled na objektivne ocenjevalne lestvice za primernost, žaljivost, razumljivost ........ No take lestvice recimo da kot ideje v resnici obstajajo in, hm, mogoče bi blo lažje bolj realno ocenit kakšne so te lestvice, kot pa naša dejanja, ker se tko mal distanciramo od tega, da so dejanja naša? Recimo se vprašaš a je to res bedasto? In, realno gledano, čist popolnoma nebedasto je težko kaj, tko da daš na tej lestvici (od 1do 10) oceno 1. In maš odgovor, ja je bedasto, ni treba več skrbet glede tega, potem pa vidiš da je 1 zanemarljiva ocena.
...hm odbluzla mal, pač s kšnimi podobnimi triki si js kdaj pomagam :)     


Ne gledat nazaj... pa če to ni odvisno od mene, ker te objame tist kar je blo in noče spustit :P. No zdej me je tista kriza od prej minila, možno pa res, da zato ker sm se prepustila al je pa na delu ad, no sej ni važn v bistvu  :)...


O sebi bi pa pisala zato, ker o drugem ne vem veliko. Pa da se še mal iz drugih vidikov analiziram, namest sam tistega o mojih napakah. Itak pa mislim da to vodi v to, da pišem svoje poglede na razne zadeve in pravzaprav sploh ne pišem zares o sebi. Ali pa je prav to najbolj zares o meni. Ja, verjetno bo to....

Še tebi eno :rozicodam:

Aja, no točno to bi bilo super. Lahko pa, kot je rekla mieaid, res tudi komu drugemu kaj pokažem. Mogoče se pa tukaj kdo javi, da kaj oceni :-[

Še tebi  :rozicodam:
(odkar sem na tem forumu, me ima, da bi tudi v rl delila rdeče rože  :happy:)

"Reka časa" (citat od prej) je odlična prispodoba.  :clap:

Hkrati si predstavljaj, da si na plaži in gledaš valove. Malo se jih bojiš, malo pa ne. Nenadoma te vseeno prime želja, da bi jih "zajahala". Pljuski so vse močnejši. Takrat samo pogumno, vzemi surf in se prepusti valovom (piši). Piši tako dolgo, dokler ne boš izčrpana in dokler te valovi ne poneso nazaj na pesek plaže. Toda želja po pisanju (izražanju) se bo vrnila in ti boš nanjo ponovno pripravljena.

Ker obvladaš.

O, hvala bilko :)

K tvoji prispodobi bi dodala še to, da dokler si še bolj na začetku, si neroden pa večkrat padeš v vodo. Se mi zdi, da sem včeraj zvečer padla not in prišla ven pred kake pol ure. Kar naenkrat sem se spet počutila noro dobro (mogoče kar preveč).
V takem stanju tud lahko sprejmem take lepe metafore, do pred pol ure se mi je pa bolj zdelo, da sem vešča, polomljena od zaletavanja v šipo. Ta misel mi je bila grozno moreča, zdej mi je pa  :sesmejem:

Čudno tole... me zanima ob kateri uri me bo spet vrglo, heh :P

še tebi hvala za nazaj  :)

Ja, po korakih je treba; včasih se zdi da so zaman, samo js verjamem, da so me tud vsi številni navidezno neuspeli poskusi pripeljali malo na bolje.

no, okoli 11.45 je bilo

 :sesmejem:

Tko si sprogramirana Liba.

Od kod prezir, sram in obžalovanje? Kako je s tem?

notranji kritik?

Probaj z recimo: JAZ BOM dosegla to in to (za kar si prizadevaš-kolikor sem razbral te faks zelo žuli denimo trenutno) in to bom dosegla zaradi tega in tega (recimo, da je to dobro življenje za tebe in družino)!
Seveda se bo pojavilo 1000 hudičkov, ki bodo začeli šepetati, da to ni zelo verjetno in da se ne splača in da bi mogoče kaj drugega, poleg tega pa bo še kakšna tesnobica zapela.
Ampak vztrajaš na tistem BOM in delaš in ignoriraš hudičke, ki so strahovi.
Tako pri meni deluje. Ne vidim razloga, da ne bi tudi pri kom drugem.
Ni vedno nekega hudega učinka. Ščasoma pa tisti BOM začne meso postajati in tesnoba je vse manjša.

Ta program zgleda teče samo takrat, ko počnem kaj preveč drznega, v zadnjem primeru je bilo to pisanje po forumu (vsaj mislim, da je tako). Ko sem se malo umaknila se je nihanje razpoloženja umirilo in spet sem obstala nekje na zmerno otožnem, heh. 

sram in obžalovanje... mogoče pretirana (na zunaj neopazna) reakcija na neke davne začetne vzroke. Ki so vodili v to, da sem se podobno počutila tudi v podobnih stuacijah in potem še malo manj podobnih... eno je vodilo v drugo, se vse skupaj utrjevalo tako, da danes sem kjer sem. Z avtomatiziranim notranjim kritikom... pa mislim da deluje brez besed; mislim da ne gre za negativne notranje misli, je nekaj trenutnega, kot da bi samo zavil z očmi :A) in zgrabijo me ti občutki. In da bi to prehitela, sem raje zavestno kritična do vsega česar naj bi naredila...

recimo :-[

hvala za tole :happy:

Ko sem pred nekaj dnevi spet začela pisati tule, sem mislila da bo to en teden nekakšnega dnevnika, z namenom ugotoviti, če mi lahko pisanje postane kaj lažje... saj to se je ubistvu malo uresničilo

Nisem pa računala na to, da me bo tesnoba al karkoli je tako zvila, sem se zanašala na zdravila... Tako da BOM zdaj nadaljevala z novim namenom; bolj kontrolirano izzvati te občutke in ugotavljat kako naj z njimi.

Nov načrt je; bolj dnevniško pisanje recimo samo enkrat dvakrat na teden, sicer pa nekaj sodelovanja na forumu, pa da vidim

(sem že na trnih, hehe :unsure:)

Da nadaljujem s popisom svojega prebivanja (z besedo popis gre mogoče bolje kot življenje, skupaj ta beseda na prebiva-, pa tudi z mano zaenkrat, heh). Mi nekaj ali nekdo (ali jaz) pravi, da moram nujno to storiti, če se hočem kam premakniti.

Moja zanimanja in hobiji ali kaj kej počnem?
Zaradi takih vprašanj se ne maram kazat okoli. Ker sem na nek način lažnivka, če podam zveneč odgovor 'študiram topato, ukvarjam se s tistim športom'. No, zaradi umazanega občutka itak hitim razlagat dejansko stanje in tko poskušam prehitet tečna podvprašanja. Sicer z dvoumnim izgovorom, da sem pač malo zabluzla. Kar si potem kdo razlaga kot vdajo ponočevanju (al kaj nej bi pomenilo mežikanje), ampak dobro, kaj pa naj...saj zadržkov z razlago tega, kar vsaj mislim da je res, imam vedno manj, sam za poslušalca je to moreče... oz. včasih se zgodi še nekaj hujšega, kakšen me ima za grozno iskreno al pa ranljivo in potrebno zaščitnika :happy:…
Moje bluzenje dejansko pomeni… da ne počnem nič. To zgleda tako, da čakam na pravi trenutek,  da bi začela početi tisto, kar bi morala pa tudi tisto, kar bi hotela. Ne vem točno zakaj je tako, mislim pa, da ne gre samo za lenobo, sej večinoma ne bi mogla resno rečt: pa ne daaa se mi. Ves čas sem nekako v strahu in napetosti , kot pred skokom v vodo, ko že hočeš skočit, pa potem ne in tako dokler ni že prepozno ali brezveze. Vzrok je lahko tudi depresivno stanje, samo s tem je tako, da si ga tudi sama produciram (prav z nedejavnostjo recimo) in tako se raje ne izgovarjam na to. Delno pa pomoje da se lahko na izčrpanost od stikov s skupinami ljudi...
Se mi zdi tole že dovolj dolg prispevek, zgleda da spet ne bo nič konkretnega o mojih dejavnostih… o tem pa res naslednjič, pa še o tem kaj počnem, ko nič ne počnem. To drugo zavzema kakšnih 90% mojega prostega časa (ki zavzema večino vsega mojga časa), ampak povedat kaj točno to je, pa ni najlažja naloga. Bi bilo zanimivo videt, kako bi poročal nekdo, ki bi me en dan opazoval. Ali pa bom kar jaz enkrat, mogoče že jutri, to naredila. Bo sicer bolj pristransko, ampak izvedljivo… mogoče tudi spodbudno?

Tvoj hobi je torej čakanje na pravi trenutek .. še ne veš česa.  :)

Recimo. Je pa kar naporen hobi to in se lahko primerja z dolgčasom (Garfildov najljubši hobi, pa moj druginajljubši :P).

Izgleda kot klasični sindrom odraščanja. Tu leta ne štejejo nič. Podobno se lahko vede in čuti tudi 40 letni človek.
Odrasti bo treba.

Če se ne bi prej potrudil s tako lepo spodbudo pa če ne bi v drugih temah videla da si rad malo zbadljiv pa če ne bi dodal tistega o nepomembnosti let pa če ne bi moje pisanje klicalo po takih preprostih pripombah, bi bila zdajle zelo jezna. Ker stvari sploh niso tako preproste :'(. No, res pa je, da postajajo :happy:

Kaj pa jih zapleta?

Stvari zagotovo niso preproste, ker se drugače po vsej verjetnosti skoraj nobeden izmed nas ne bi izpostavljal tukaj na forumu, kjer ljudje nimajo pojma o nas in kar nekaj streljajo, mi pa upamo, da si bomo s temi random komentarji mogoče lahko pomagali. =)

In jaz vem, da si da pomagati s temi random komentarji. Nekdo, ki ni hudo moten ali kako drugače bolan, bo sam od sebe začel razumevati, drugi s hujšimi težavami pa bo poleg teh random komentarjev potreboval še kaj.
Vendar se ne pozna takoj ta trenutek in niti ne čez en teden. Če pa človek ostane dovolj dolgo živ pa opazi, da mu vendarle stvari kar začnejo "od nikoder" prihajati. Stvari v katere je prepričan, da držijo in ki mu rešujejo življenje.

Torej morš bit ravno prav moten, da ti forum lahko pomaga?  :pomezik:

Js se včasih sprašujem, kakšna bi bila danes, če ne bi nikoli odkrila tega foruma. Mogoče bi bila na slabšem, ni pa tudi za izključiti, da bi bila na boljšem, saj sem si dala kar precej diagnoz, ko sem prišla sem in jih tudi poskušala reševati, kar je vzelo veliko časa in živcev. Sem se pa skozi to po vsej verjetnosti česa mimogrede naučila.....prav tako, kot bi se česa mimogrede naučila kje drugje na netu in v vsakdanjem življenju brez foruma.

Zagotovo pa vem, da mi je pomagala skupina za samopomoč (na katero me je napotil nek uporabnik tega foruma :P ), sem pa tukaj tudi spoznala Libra, k mi je prirastu k  :srce-utrip: .

Uaaaa Hauska, that's just so nice of you!   :rozicodam:  :poljubnjej: .. no sej to je pa tud neki ne, da najdeš kakšno lušno osebico na forumu (če že ne besed  :P ) s katero se poštekaš in ostaneš v stikih..

Ja men tud besede in nasveti na forumu ne pomenijo kaj dost. Postane pa mi vse skupaj drugače, ko nekoga bolj poznam, oz on/a mene. Takrat postane nasvet, kritika ali karkoli že je, bolj resnična in se me morda celo malo dotakne.  :P 

Men je pomagal predvsem klepet na klepetalnici in pa druženje .. na izletih, skupine za samopomoč in pa z mojo drago prijateljico Hausko.   :rozicodam:

Tehnično gledano mi posti na forumu ne pomagajo kaj dost, mi pa ljudje, ki sodelujejo na njem..

Tako, tako!
Ne podcenjevati tega kar se tukaj dogaja.
Moten pa je treba biti ravno prav. Točno tako.

Namig: če ne upa človek v živo, pa na forumu lahko marsikaj dobi.

Taki forumi so zlata vredni za tiste, ki jih zmorejo izkoristiti.

Teoretično gledano pa ti pomaga.  ;)

sej najbrž čisto vse pomaga na taprav način gledano, v celoti gledano pa ni nujno da je kaj videt oz. da kaj velja :P

no, jaz sem bla še pred nekaj meseci toliko motena, da bi me komentar o odraslosti utegnil odgnati s foruma.  bi si osramočena mislila kaj se pa grem tukaj z zganjanjem drame zarad ene navadne nedoraslosti, nezrelosti, razvajenosti, lenobe, zdolgočasenosti.... saj vse te vrline ( :zardevam:) res veljajo zame in prav zato sem že ničkolkokrat sklenila odnehat in pač normalno odrasti, dokler se mi ni po nekaj letih/ mescih spet malce odpelal... ker zadeve na žalost niso tako preproste ja. kaj jih zapleta sem že mal razložila, mislm da se da razbrat iz mojga šodra :P

to, da sem bla zarad tistega komentarja za trenutek jezna, je pa neki dost novga in me je kar razveselilo, prej sem bila zaradi česa takega dosti dlje kot en trenutek v mučnem okay guy stanju

 :rozicodam:

 

Odraščamo kar celo življenje in nekateri imamo kar močno bremzo v sebi. Ampak gre. Misliš, da je veliko ljudi psihološko odraslih? Ne. Malo ljudi je psihološko odraslih. Tudi zdravniki in terapevti so včasih bolj moteni od nas samih.  :)

To zdej tko zveni, ko da kdor ni odrasel je moten.  :-\

To vidim da niso, sam se tud ne sekirajo :happy:. Js pa sem ravno zarad nedoraslosti na nekaterih področjih, bolj odrasla na kakem drugem (bi rekla)... kompenzacija al neki

In tako tudi je. V vsakem življenjskem obdobju pripisana zrelost. Če tega ni, je motnja.

sam pol smo res skor usi moteni :D :P

Jaz bi raje rekel ravno obratno :nevem:

Tako kot praviš. Skoraj vsi smo moteni in ne izrabljamo vseh pozitivnih potencialov v sebi. Eni bolj drugi manj.
Zrel človek pa ni tisti, ki ima zelo odgovorno službo recimo. To sploh ni merilo. Zrel človek je moder človek, ki načeloma mora imeti neko zaposlitev. Ni pa nujno.

seveda, se zelo strinjam :)

Iq_nima_nič_s_tem
Mislm, da ti preveč matematiziraš in posplošuješ glede življenja.

Vsak ima take in drugačne izzive v življenju in konkretno na tem forumu smo ljudje, ki nam je pač izziv priti na zeleno vejo glede duševnega počutja.

Moten je grda beseda!!

dr.hauska , se strinjam, nekako pa sumim, da se vsi tukaj tega zavedajo, vendar se nekako ravno zato zanalašč norčujejo iz te besede. Še posebej se norčuješ, če sam zase rečeš, da si moten. Kolikokrat ljudje to komu rečejo kar tako in velikokrat tudi resno mislijo. Mislim, da je isto, kot če ti nekdo reče, da nisi normalen, kolikokrat pa to sami sebi rečemo... Seveda mene prizadene, če mi kdo reče, da sem motena in da nisem normalna, toda tega sem se že naposlušala, zato vse kar zmorem je, da na to gledam le še s cinizmom, zato sem se temu nizu komentarjev le nasmejala. Verjetno je žalostno, toda žalostno je tudi, da to ljudje sploh govorijo drug drugemu, še posebej nam, ki smo prisotni na tem forumu. Tak je ta svet. Če mi tukaj nekdo reče, da sem motena in hkrati sam zase trdi, da je moten, je to precej drugače. Tako kot sem videla, da si eni tukaj med sabo pravijo "počenčki"  :sesmejem:
A poznaš tisto pesem "I'm a loser baby, so why don't you kill me"

Moten je čisto primerna beseda. 20 % ljudi (jaz bi rekel 1/3, ampak to je moje mnenje) ima resno osebnostno motnjo. To je 1/5 prebivalstva. Nadaljnih 5 % ljudi trpi za depresijo v prav vsakem trenutku, še 20% pa je depresijo imelo vsaj enkrat v življenju. Zdaj smo že više manje na polovici človeštva. Od srečnejše polovice jih ima nadaljna polovica take osebnostne poteze, da so utrujajoči sebi in drugim. In samo ena četrtina ljudi se je vsaj približno približala izkoriščanju vseh svojih potencialov (včasih jim rečejo, da so "zelo v redu in prijetni," ali pa, da "se ne sekirajo," (to pa je najhujše kar je možno! Če se nekdo ne sekira. Kar fentati bi ga bilo treba!  :) ) ali pa da so "čudaki" ipd...  :) ).
Se pravi, da je vsaki četrti človek približno normalen.

Da ne govorimo o tem, da je samo 10 % ljudi zares moralnih.  :) Takih, ki bodo zagovarjali to kar je prav v skoraj vseh okoliščinah. Ostali pa so navadni oportunisti.

Precej v plenicah je še ta naša vrsta. Kaj čemo.

Zakaj je "moten" dobra beseda?
Zato, ker je človekov življenjski potencial moten z "nečim." Ne more se realizirati v polnosti zaradi te motnje.

Kaj pa je človekov potencial in kaj potem če se ne realizira? In zakaj bi se moral?

Vse skupi je tko al tko igra, ki jo igramo. Kaj pa je druzga življenje? Ena blazno resna zadeva?  :-\  zato mislim, da nobena pot ni pravilna in nobena napačna in vsi ti nesmisli, da je nekdo moten mi ne potegnejo. Nihče ni zares moten, zgolj drugačen.

Vsak doživlja stvari po svoje in to je ves čar vsega. Dejstvo, da mislimo, da moramo bit vsi v določenih stvareh enaki nas dela "motene".

Moten je sistem razmišljanja, da "moramo" bit vsi srečni, vsi v zvezah, vsi imeti delo, hobije... Ljudje nismo prav nič moteni. Niti tisti MOM diagnozo.

Ja saj imata oba prav. Ampak vseeno so uradne diagnoze; ta-in-ta MOTNJA. In kolikokrat kdo za koga reče, ta pa je moten. Zato pa....
"Halo??!!?? Če sem jaz zate moten/a, pol si tud ti lahko moten/a!"
In to celo po istih kriterijih, po katerih mene nekdo s tem obklada.
Na koncu pa tudi mene pri meni nekaj MOTI in si hočem na nek način pomagati.
Ja, moraš biti v določenih okvirih, če ne si MOTEN/A, ampak mi nismo žaljivi in ne sodimo, zato bomo rekli le, da da sicer si ti v redu, ampak nas pač MOTIŠ in nam delaš MOTNJE in si MOTEČ/A :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

heh, štiristene, sej maš prou :) saj so samo črke, ki sestavljajo besede, ki jih lahko malo spremenimo, pa imajo drug pomen...nima veze

Če človeku pojmi nič več ne pomenijo je izgubil edino orožje s katerim se lahko bori proti motenosti.

Koliko nas je takšnih in koliko drugačnih je odvisno od tega, kako vsak posameznik določi meje. Zato pa so dogovori, da ne pride do nesporazumov, še posebej v zdravstvu naj bi bilo to pomembno. Vsak zase pa potem seveda lahko reče popolnoma tako je/sploh ni tako. (sej neki tazga je že nekdo povedal, sam ponovim :-[)

Prav za besedo moten pa mislim, da je bolj zdravo se je izogibati, ker hočešnočeš nosi zmerljiv pomen. Če z njo označiš 3/4 (al kolk) prebivalstva pa si čist predstavljam, da to vodi v zagrenjenost oz. da si 'utrujajoč sebi in drugim'  :P

kva je IQ, a bom zdj za vedno ostala motena? Kaj pa če sploh nisem? Zakaj bi morali bit vsi po nekih standardih? Kdo si je zmislu te standarde?

Še mal fajnih iztočnic za bluzenje :P


Drugim sploh ni treba, da je kdo utrujajoč, no sej ti si to sigurno že pogruntal in se tkole zabavaš in provociraš :)? (mam občutek, mogoče se pa motim, v tem primeru se opravičujem)



Najbrž moja opažanja niso merodajna, ampak vseeno... zdi se mi, da je velik več govora o fovšiji, kot same fovšije <---kmalu bo pa več govora o tem, kot tega <---itd. :P. Pa včasih me prov preseneča kako hitro kdo (tudi jaz) koga občuduje :kiselnasmeh:.



Pomoje tudi oni niso zares moralni, tako kot ni nobeno dejanje zares nesebično. So samo izredno močne osebnosti... Ampak da se lahko pogovarjamo, pač zanemarmo tista sebična nagnenja in pogledamo, če je ostalo kaj, čemur bi lahko rekli nesebičnost, morala itd.... pa tega pol tud ni pretirano za poveličvat (to mogoče že, samohvala je pa neokusna) pač zarad tistga, kar se je zanemarl

no fajn sm zabluzla :P

Čisto vse lahko zrelativiziramo do take skrajnosti, da lahko do konca življenja samo še strogo in dosledno Descartesa in Sokrata poslušamo. Vendar je to brezveze, saj sta tudi ta dva heroja na koncu le spoznala, da morata v nekaj verjeti, če hočeta zdrava v cuketi ostati.
Nikomur ni treba verjeti, da je človeška vrsta bolna, še manj pa je treba, da bi kdo bil celo zagrenjen zaradi tega.

Nič nisi zabluzla. To je lahko lep izgovor za neumnost.  :)

Kako misliš, da nastanejo močne osebnosti? Iz lufta? A ne. Lahko verjameš ali pa ne, da je večina ljudi zmožna te moči. Le zdravi v paradajzu, ki ga nosijo namesto glave na vratu, bi morali biti.

ojej, jst ne razumem skor nič od tega, kar hočeš povedat :kiselnasmeh:


tle npr. ne vem a zame misliš, da relativiziram al si me samo povzemal oz. bolje povedal, kar sm misnla...


no, če slučajno misliš, da relativiziram in da v nič ne verjamem, to sem dala primer nečesa v kar je treba verjeti: 'pač zanemarmo tista sebična nagnenja in pogledamo, če je ostalo kaj, čemur bi lahko rekli nesebičnost, morala itd....'   pa še kakšn je bil.


treba ni, pa vseeno marsikdo to verjame in je zarad tega cel sitn in zagrenjen, kdo drug pa mogoče mal nervozn...

Zdej spet ne vem, a pravš, da sem neumna al pametna. (Ker ne vem, pa zdej vem, da sem neumna :P) Ker nism nič zabluzla tud nism neumna. Ali pa se namest, da bi priznala, da govorim neumnosti, izgovarjam na zabluzenje...

Ok, vseeno mal relativiziranja. Odvisno zdaj, kdo je zdrav... Bi rekla, da je kakšna izmed močnih osebnosti moteča drugim...

maš eno knjigo z nalogami, nekatere so označene z nepomembno, ampak vseeno hočeš vse prav rešit. ena taka z več danimi odgovori in samo enim pravilnim; v enem odgovoru sprva opaziš nelogičnost pa tudi zdruga in stretja, ampak na četrti ali mogoče peti način bi pa lahko šlo... drug odgovor se kar ponuja, ampak čez nekaj časa se pokažejo nepravilnosti... itd. pri ostalih. lahko si misliš, da si nekaj spregledal in tuhtaš naprej ali pa se odločiš, da ni na voljo dovolj podatkov. (vsaj ne takih, vidnih v tvojem levelu  :P)

enkrat sem se odločila, da se ne bom več šla kreganja, zdaj se tudi amaterskega športnega kreganja raje ne grem več, ker tudi pri tem dobim neprijetno vrsto musklfibra. na vse se pa tud ni treba navadit

ni mi všeč, kam je zašla ta tema, in mi zaradi tega (pač :-[) ni več, da bi kaj dodajala

drugače pa hvala vsem za odgovore, lepo mi jih je bilo brat :rozicodam:

Ampak boš vseeno še nekaj dodala.  :)

IQ, a tale tvoj odgovor pomeni, da se ti na da brat, da ne razumeš prejšnjih postov ali da te je liba dobro zabila in tega ne zmoreš priznati?

Jaz sem se tudi spraševala, kaj ta odgovor pomeni, pa nisem prišla do sprejemljivega sklepa. Mislim, da tega ni možno ugotovit :P

To pomeni, da sedaj sledijo hobiji in zanimanja in podobno, a ne Liba   :)

But of course. Če/ko mi ne bo več, da ne bi. To je zdaj razjasnjeno, zato lahko prečrtam. Sem si vedno želela uporabit to možnost. Se mi zdi zelo dobra možnost, če se ve kaj mislim ;). (mam srečo, da se z besedami nism kej zaobljubljala, v mislih sem se pa mogoče res malo malo ali pa kar precej sej ne vem... sam se podzavestno verjetn nism in je zato tam samo opis trenutnega stanja ne pa napoved)

Jp, no ne še čisto sedaj :)

Fino  :oki: Ja seveda ni treba takoj, sploh treba ni, samo če je tebi treba, no ne čisto tako, hm, kako pravzaprav  :P
Meni se zdi, da zdaj bolj jasno pišeš, nekako bolj razumljivo, tu pa tam se še moram malo poglobiti, čeprav kak dan bolj razumem, kak dan pa manj, zato mislim da marsikdo te pa sploh kar takoj vse razume. Se mi zdi, da predvsem na začetku si bolj opisovala svoja čustva, zato vsaj meni takoj ni bilo marsikaj razumljivo, ko sem šla kak drug dan prebrat pa mi je bilo bolj jasno. Kako češ pa drugače pisat in govorit, si prava liba   :wav:

Pomeni točno to, da boš še nekaj dodala. In boš še enkrat nekaj dodala.  ;D