FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni...

že nekaj let se ubadam s tesnobo, paničnimi napadi, sem dala čez terapijo antidepresivov, leta pri terapevtu... sem mislila da sem nekako prilezla na zeleno vejo, pa sem spet padla.


Sem bila kar pridna študentka. Vse izpite v prvo naredila, že junija tekom zadnjih izpitov v zadnjem letniku začela pisati dispozicijo, čez poletje naredila raziskavo, napisala teoretični del, septembra pa se mi je ustavilo. Tako da sem kljub vsemu morala vpisati absolventa, saj nisem do takrat diplomirala.  Ko sem se sedla za knjigo se mi je začelo vrteti,  sedem za računalnik da bi začela kaj pisati, se mi vrnejo vsi spomini na zadnja 3 leta, ko sem zasebno doživljala veliko groženj in nasilja in me zagrabi panika, močno stiska me pri srcu, mislim da bom omedlela, da doživljam infakrt, da bom umrla, najraje bi kričala na ves glas, da bi mi glasilke odpovedale. Ja spet panični napad.
Tako da z diplomo ne pridem nikamor. Sedaj sem še noseča, veljavnost diplome so mi podaljšali le za 3 mesece. Nevem če bom v tem času sposobna napisati diplomo. Vsak dan sedim nekaj ur za računalnikom, koncentracijo imam na nuli, napišem le nekaj vrstic, 3ure minejo kak keks, pol se pa sprašujem, kam hudič sem pa dala čas, narejeno pa nič, glava me začne boleti. Če v 3mesecih ne dokončam, mi celotna diploma propade. Ker mi diploma po prijavi teme velja samo 6 mesecev in ti jo za max. 3 mesece podaljšajo. Nevem kaj naj naredim, čisto sem obupana.  Sama sebe obtožujem kako sem nesposobna ratala. Zakaj sme sploh prijavila tako hitro diplomo, ker sem hotela čimprej kočati fax in v redno službo. Še 1 leto nazaj sem delala redni fax, hodila ponoči v službo, vse utegnila doma zrihtati ( bajto spucati, vrt rihtati, skuhati ), bila prostovoljka v društvih, vse v prvo naredila, vse mi je šlo, čeprav sem psihično in čustveno že nekaj let bolj proti dnu. Nevem kaj sedaj narobe delam.

Huh... glej, gotovo ti bo znal kdo bolje svetovati, ker se bolje spozna na to, jaz sem ob branju dobila le en občutek: morda pa je hec ravno v tem, da se moraš upočasniti, ker vse to, vse naenkrat in hitro in čimprej in dobro... slejkoprej pregoriš. Očitno si ti pregorela. Počasi, počasi...

Se strinjam z MucoMaco,...telo je izčrpano,utrujeno,...te opozarja....
Toliko več poskrbi zase saj nosiš v sebi detece in čimprej k zdravniku,....vse lahko počaka samo zdravje je
pa na prvem mestu :rozicodam:

hvala za nasvete


no ta občutek kot da več ne zmorem me je zadnja leta skozi dajal, sam sem vedno še nekako pritisnila, zdaj pa bolj se naprej potiskam, bolj nikamor ne gre. Tudi pri hišnih opravilih sem počasna ko polž, prekomerno spim, vlečem se kot megla. Partnerju se večkrat zjočem, da se počutim tako nesposobno. Da niti diplome ne morem v normalnem tempu pisati. Čeprav sem doma in trenutno nikjer ne delam.
torej bo treba spet nazaj k psihiatru :(

Pozdravljena,

sočustvujem s tabo, ker vem kako je, ko se človek čuti nesposobnega. Pri meni je to občasno sprožalo prave panične napade, na dolgi rok pa težko depresijo. Vsekakor k psihiatru, ki bo vedel, katera zdravila so za tvoje stanje, upoštevajoč nosečnost, najboljša.
Seveda se boš bolje počutila šele, ko boš aktivno rešila vzrok tvojih težav. Očitno je v središču problema diploma in to, da se stvar že tako dolgo vleče. Zdaj, ko te preganja še rok, je postalo očitno nevzdržno. Da sploh ne omenjam, da nosečnost naredi pravi hormonski kaos v ženskem telesu.
Strinjam se s predhodniki, da bo treba upočasniti, pravzaprav mislim, da bi bilo najbolje, da vse skupaj daš za 14 dni v predal. Da pa ne bi bila ves ta čas preveč nervozna, ker ti teče že tako kratek rok, ti predlagam naslednje: stopi osebno do referata ali kjerkoli že urejaš to glede diplome (mogoče o tem odloča študijska komisija in moraš vložiti kakšno posebno prošnjo) in s sabo nesi potrdilo o nosečnosti in mogoče potrdilo zdravnika (psihiatra), da imaš zdravstvene težave. Dvomim, da rabijo vedeti podrobnosti, ampak vsem pravilom navkljub nobena stvar ni tako vklesana v kamen, da se za posebne primere ne bi dalo urediti drugače. Če nič drugega, prosiš za dodatne tri mesece. Potem vzameš predlagani oddih in se počasi vrneš k delu, brez posebnih ciljev koliko in do kdaj moraš kaj napisati. Pogovori se tudi z mentorjem, mogoče tudi on lahko založi zate kakšno besedo ali pa ti iz izkušanj pomaga pri težavah s pisanjem.
Pri samem pisanju večkrat vzami odmor za sprehod ali pospravljanje, tako da se boš sama sebi zdela koristna. Iz kognitivno-vedenjske terapije pa ti morda svetujem še to, da se poskušaš občasno zavedati trenutka, v katerem si, ker je ravno tisti najbolj pomemben, ne razmišljaš pa toliko o preteklosti ali prihodnosti.
Morda lahko zaupaš kaj študiraš oz. iz katerega področja je tvoja diploma?

Malo je zoprno, ker se teh stvari ne da naredit čez noč. Mislim, tudi jaz bi rekel, slow down. Ampak to pomeni, da se moraš nekako skulirat. Mogoče moraš reči Kurc gleda. Pa ne, da bi zdaj vse nekam poslala, ampak da bi si dala malo predaha, da bi bila manj stroga do sebe, da bi bolj sproščeno gledala na vse to. Kak psihoterapevt ne bi bil odveč. Ampak vse to se da. In vse bo OK.

Nisi nesposobna,  če pregoriš. Glej, normalno je, da se ne da vsega naenkrat. Sploh med nosečnostjo pa mnogo žensk upočasni, hormoni, počutje, utrujenost, spanje... Poskrbi zase in za malo bitje, ki ga nosiš. Za danes, in tudi za jutri in potem, ko bo prišlo na svet. Če se ne boš zdaj spravila k sebi, bo potem še huje! Nosečnost je tudi stres, porod tudi, in mali otrok tudi.
Nič ni narobe, če potrebuješ pavzo in počitek! S tem, ko se obtožuješ nesposobnosti in namesto, da bi se odpočila, rineš z glavo skozi zid, si ne delaš dobrega: niti ne narediš, kar bi rada, in samo še bolj izčrpana si.
Porkaduš, dekle, umiri se, sprosti se, odpočij si. Ne bo konec sveta, če doma ne bo vse tiptop, in tudi ne, če ti zavrnejo diplomsko. V najslabšem primeru jo boš pač začela znova, ko boš zbrala moči. Sedaj pa imaš prednost ti in tvoj otrok, ne diploma, ker ti ta ne bo koristila, če z vama ne bo ok!
Ko si boš odpočila, pa počasi naprej. In naslednjič si prisluhni malo prej, preden prideš do "rdečega območja" :) Vse dobro ti želim.

Amen. Lepo počasi. Trenutno si najbolj pomembna ti in otrok, ki ga nosiš. Osredotoči se nase, da se okrepiš do poroda, ker potem boš rabila vso možno energijo. Vse lahko počaka. Svet se ne bo ustavil in vedno se najde rešitev. In to ni samo puhlica.
Včasih je nujno malo izprežt iz sistema in depresija je prav to.

Kaj ce bi vidva s fantom vzela nek vikend paket na morju, ampak samo takega, kjer imajo notranji bazen z ogrevano morsko vodo. Seveda ce te morsko podnebje ne spravlja v depresijo, tudi to se zgodi.  Morda pa te napolni  z nekaj energije in moci za akcijo,  pa da se sprehajas in plavas vsak dan dlje casa (saj za depresiranje doma je še dosti casa, dokler tablete ne primejo). Morda bi obnovila svoje moci za delovanje. Potem pa bodo ze zdravila prijela, ce bos sla nazaj gor, pa cas in delo ne bosta vec stala :rozicodam:

hvala vsem za spodbude...  :rozicodam:

sploh si ne predstavljam, kako naj grem do psihiatra, ga prosit da mi da potrdilo da sem psihično bolj slaba? razmišljala sem že da bi šla do tiste psihologinje, h kateri sem hodila več kak 1 leto zaradi psihičnih težav, da bi mi izdala potrdilo o slabem psihičnem stanju in bi res probala iti na fax, da če mi dajo čas za pisanje diplome do avgusta. Probam biti čimbolj mirna, ampak mi ne gre. Vsaki dan znova premlevam dogodke, ki so se dogajali, in nekako sama sebe vedno znova hočem pahniti nekam v kot, kako nič ne znam, zmorem. Boljše je sicer glede dela po hiši, sem se prisilila, da se prej vstanem, sam sem pol bila celi dan tako čudna, slabotna, vrtelo se mi je, vročinski valovi so me oblivali...kot da bi se kak panični napad spet pripravljal...  pol mi je pa bilo že žal da sem sploh šla iz postelje in sem nato del popoldneva preležala. Ne sprehod, ne grabljanje listja na soncu, nič me ne pomiri, skozi premlevam preteklost, diplomo, ko pridem notri, se prav izogibam računalniku, ko pa sklenem da danes ne bom nič delala za fax, pa se počutim 100kg lažja. Ne razumem se. Kot da bi bežala pred to obveznostjo.

Lost, a bi bilo res tako narobe, če pač ne bi zdaj naredila diplome? Ja, vem, še enkrat boš morala od začetka, verjetno tudi kaj plačat, če se ti bo staž iztekel, ampak, a ni vseeno več vredno, da vsaj malo bolj sproščeno dočakaš dojenčka?
Morda pa vse to sploh ne bi bilo potrebno, ampak to boš videla, če poskusiš s prihologinjo in faksom. Izgubiti nimaš nič, kajne? ;)

ful ful ful si zahtevna do sebe. morda si postavljaš nerealne cilje. prehude. če ena tema propade, ne bo konec sveta, dala boš vlogo za novo - bodisi isto ali podobno, pa bo. poskrbi zase in za tvoje dobro počutje in zdravje. ne uničuj se na ta način, da si tako neizprosna do sebe. malo posluha, prosim!

 :rozicodam:

evo, navijače, da prideš k sebi, ne da ujameš vse nerealno začrtane roke:

 :wav:

maja

danes sem veliko boljše. vstala sem se malo čez 6uro zjutri. Šla v štalo odpravt...po dolgem času, in šla možu pomagat na njivo pobirat kamne. Je se mi spet vrtelo, ampak to je zaradi preveč pripogibanja...očitno se premalo čuvam, bom mogla zaradi otroka začet še bolj pazit.

nevem, meni je hudo če bi mi propadlo. Sploh nevem kako je če bi probala podobno temo spet prijavit in bi lahko vse kaj sem delala.Odločila sme se da bom svoji mentorici pisala email, in ji vse razložila, bom videla kaj mi bo odgovorila. Zgubit nimam nič ali?

Pozdravljena,

naj ti podam še vidik diplomantke, ker ti bo morda potem bolj jasno, koliko boš dejansko izgubila, če ne boš diplomirala. Sicer ne vem, na katerem področju študiraš, ampak se mi zdi, da je v današnjem času še to zelo nepomembno.

Tudi sama sem spadala med tiste, ki so doštudirali in diplomirali v roku. Sicer nisem bila tako zagreta kot ti in sem stvari vlekla do zadnjega, sem pa študij končala v petih letih. En mesec po diplomi sem že nastopila pripravništvo, takoj za tem strokovni. Tu se zgodba o uspehu tudi konča. Sedaj sem že skoraj eno leto brez zaposlitve, diplomo si lahko samo nekam vtaknem, zaposlitve ne dobim, zato moram kot študentka delati v lokalni tovarni, da si kaj zaslužim in da lahko preživim v najemniškem stanovanju. In nisem edina. V zadnjih šestih mesecih sem spoznala še 4 take primere: vsi z diplomo, vsi nekam vpisani, da lahko delamo prek študenta.

Se ti res splača ubadati z diplomo? Se ti ne zdi boljše, da se umiriš, si poiščeš pomoč in nenazadnje pomisliš na otroka, ki ga nosiš? Čez nekaj let se boš tolkla po glavi, ker boš zamudila edinstvene trenutke prve nosečnosti zaradi diplome. Je vredno?

Iz napisanega sem razbrala, da živiš s partnerjem, imata kmetijo, morda je tudi zaposlen. Predvidevam, da sta preskrbljena. Razumela bi tvojo stisko in silo, če bi imela obljubljeno službo pod pogojem, da diplomiraš.

Ustavi se in uživaj. Razmišljaj raje, kako boš poimenovala otročička, kakšna oblačila mu boš kupila, kako mu bosta uredila sobo itd. Diplomirala boš takrat, ko boš dovolj močna in predvsem pri volji. Nič ne bo pobegnilo in nihče te ne bo grdo gledal, če določene stvari prestaviš. In morda boš čez kakšno leto našla temo, ki te bo še bolj zanimala, pa ti bo pisanje kar samo steklo.

Pazi nase in zadihaj :)

verjetno je kriva preteklost, ki je še nisem predelala. Kot otrok sme bila zelo površna, bolj srednje ocene, a jaz sem bila zelo zadovoljna s tem. Moja sestra je nato v sredji  šoli zaradi drog zabluzila, oče me je zaradi jeze na sestro, ker je ni bilo doma in smo jo iskali po sloveniji z policijo tako besen, da je mene obtoževal da sem zanič, da sem jaz vsega kriva, da se je to samo zaradi mene zgodilo. In ko sem jaz prišla v srednjo šolo sem si prisegla, da bom vse naredial da ne bodo starši nikoli več nesrečni. Prijateljev praktično nisme imela, nisem hotila ven saj sem ždela pred knjigo, da so le padale petice in na koncu bila zlata maturantka, a kaj je bilo na koncu? zlomila sem se.... prviččč tako sem se vpisala na maturitetni tečaj, kjer mature nisem naredial in eno leto v bistvu životarila, stari so me nato spet obtoževali za nevem kaj vse, in sem se vpisala sam na nek fax, tolk da sme lahko šla od doma. Seved ana fax ki me ni veselil, in sem spet 1 leto vstran vrgla... nato sme se vpisala na fax, ki je je zelo veselil, vse mi je teklo kot po maslu, nisme se rabila veliko učiti, ker mi je vse bilo tako zanimivo da sem si takoj zapomnila, in sem junija 2011 v zadnjem letniku imela narejene že vse izpite, pisala že dispozicijo za diplomo, imela dogovorjeno pripravništvo kjer bom delala, bila sem zmenjena da do konec oktobra diplomiram. Tukaj je tudi moja mentorica nekaj zasrala, saj je preveč časa porabila za pregled mojih analiz od raziskave. Tako da mi je tisto z pripravništvom propadlo... bila sem precej žalostna. Pol se mi je mož še huje ponesrečil in je vso delo na kmetiji padlo name... za enega človeka, pa je to malo preveč. In nekako sem sedaj tukaj kje sem, psihično na dnu, upočasnjena, slabo dojemljiva za vse stvari. Diploma mi sploh ni zanimiva več. Odpor imam do vsega kar je z faxsom povezano, ko se prisilim, da bi kaj pisala, začnem, sedim 1 uro probma kej napisati, me začne od razmišljanja glava boleti, koncentracija mi tako pad,e da lahko grem samo ležati. Sej nisem tako zelo stara, februarja sem napolnila 24let, moj študij je zdravstvene stroke, sam sem si zadala pač  lani poleti eno kvalitativno raziskavo, veliko ljudi intervjuvala, čeprav mi je tudi že to bilo precej mučno. očitno si nisme izbrala dobre teme.  preveč sme se gnala, sedaj se mi je pa vse ustavilo.

Pozdravljena,

glede na odpor, ki ga trenutno kažeš do študija, bi bilo verjetno res najbolje, da se odklopiš za nekaj časa. Osebno sicer nisem mnenja, da je diploma danes nepotrebna, ker je na veliko delovnih mestih kljub vsemu pogoj za sprejem. Ne vem kaj točno misliš z zdravstvena stroka, ampak študij, kakorkoli povezan z medicino, je danes verjetno še najbolj perspektiven.
Dejstvo pa je, da boš z napredovanjem nosečnosti imela vedno več drugih skrbi in bi bila pod velikim pritiskom, če bi hotela sedaj na silo nekaj spacati. Problem je mogoče to, da bo po rojstvu otroka časa še manj, tako da bi morala odložiti študij vsaj za dve leti. Zato razumem tvoj konflikt, ker si tako blizu konca, pa vseeno tako daleč.
Mislim, da so ti ženske pred mano dale nekaj res dobrih nasvetov, o katerih se velja z možem temeljito pogovoriti in imeti pred očmi predvsem otroka. Mogoče bo vnuk omehčal tudi tvoje starše, ki so očitno delali velike napake v tvojem odraščanju in so brez dvoma sokrivi za vse kar se dogaja. Poleg tega se s starostjo nekateri ljudje nasploh spremenijom kot da na jesen življenja dobijo nov pogled na svet in poskušajo popraviti napake iz preteklosti.

:oki: :rozicodam:

Sem se malo nerodno izrazila. Seveda nisem mislila, da naj popolnoma pozabi na diplomo in zavrže ves trud iz študijskih let, se pa ne bo svet podrl, če jo bo prestavila za kakšno leto ali dve.

Morda boš pri tem naletela na nasprotovanje staršev, ampak sem prepričana, da bo tudi njim na koncu bolj pomembno tvoje in otrokovo počutje kot pa tista listina.

Menim, da se v splošnem vsi strinjamo, da se vsaj zaenkrat izprezi in užij malo svobode ter brezskrbnosti. Bo ti veliko bolje in čez nekaj let si boš hvaležna.

Fortune, preden se dokončno odločiš glede diplome seveda pretehtaj vse opcije in posledice, da si ne bi kasneje kaj očitala. Seveda bi ti najraje svetoval, da vzami dva tedna prosto, potem pa nekako sklanfaj to diplomo, ampak vem kako je težko kaj narediti v tvojem psihičnem stanju. Čez dalj časa se verjetno ne bo lahko vrniti k pisanju diplome, ampak če bo izginil vsaj ta odpor, ki ga čutiš sedaj, boš lahko hitro zaključila. Pa če bi izbrala drugo temo (najprej moraš seveda vedeti, pod kakšnim pogoji lahko to narediš), ki ti bo bolj všeč, bo šlo še toliko hitreje.

danes pa je moj mož izgubil službo, in to službo za nedoločen čas, kjer je delal kar 6 let.  Kot tehnološki višek. Katastrofa.  :jok: zdaj bo pa res obup od obupa ratalo... je pa zanimivo, da ko sem izvedela to novico, dobila nekako voljo nazaj, da bi pisala diplomo in sem prej lih začela nekaj nazaj pisati.

LOF  :rozicodam: to je pa precej stresna situacija...žal se zadnje čase dogaja vse pogosteje, da ljudje ostajajo brez službe, brez dohodka, kriza resnično seka vsepovprek  :(

A kot veš, da se v vsakem slabem skriva tudi nekaj dobrega, naj bo pri tebi to motivacija za pisanje diplome  :oki:

Držim pesti zate  :rozicodam:

Lost, žal mi je za tvojega moža. Vem, kako hudo se je v taki situaciji spopadati še s finančnimi težavami in upam, da bo mož našel novo službo, morda boljšo :)
Ti pa glej, da ti bo to sicer motivacija, a pazi, da ne pregoriš. Lepo je, da si dobila voljo nazaj, gotovo ti bo šlo lažje, saj porabimo veliko manj energije za nekaj, kar želimo delati, kot az nekaj, kar delamo proti svoji volji in željam. Zato sem prepričana, da če boš pravilno začrtala tole, boš zmogla! Vendar pa si prisluhni, ko boš čutila, da potrebuješ odmor, saj boš takrat lahko hitreje spet "na nogah", kot če boš dopustila, da spet pregoriš. Okrevanje traja dlje kot samo "odpočiti si".
In verjemi, tudi to bosta zmogla, tudi to bosta premagala. BostE, no :)

Ko ima vrag male, jih ima pa res veliko. Me veseli, da si dobila voljo do pisanja diplome nazaj. Ne morem pa reči, da me to preseneča - gre za neke vrste šok terapijo in tvoja povrnitev volje je verjetno mešanica jeze, ker se je toliko slabega zgrnilo na vas, in nagona po preživetju, saj je tvoje dokončanje diplome ena svetlih točk v vaši prihodnosti in prihodnosti vajinega otroka.
Zato je prav, da izkoristiš ta zagon, ampak se pridružujem MuciMaci v svarilu pred pregoretjem.

ja šlo je za nagon po preživetju, a sem le malo pisala in spet obupala in večino dneva kasneje nato preležala. Zanimivo se mi zdi da imam sploh voljo o tem pisati tukaj gor. Diplome ne pišem že od septembra 2011. Saj od takrat ali večino dneva prespim, prejočem, preležim. Ne dohajam se več. Sicer se zavedam da mi voda teče v grlo, ampak imam tako malo volje, sploh se ne morem boriti, čeprav bi se mogoče rada. Mogoče. Ker nimam niti volje. Vdajam se v usodo, sploh vseeno mi je kam bom prišla, ker pač nimam volje. V vsako stvar se prisilim potem, ko mi mož reče kaj če bi probala... tisti dan to naredim, pol pa spet nikamor ne gre. Sploh nevem kako bi to poimenovala. Sem pisala moji psihologinji , h kateri sem hodila 1leto in pol na podporna srečanja zaradi motnje hranjenja. Res pa je da ji nisem vsega povedala. S hrano sem zaključila in v sebi razrešila stvari, nisem pa rešila nekaj drugega kar me zasleduje že nekaj časa. Brezvoljnost. Še dobro da živim z možem, k me njegova navzočnost spomni, da moram kaj skuhati in pojesti, pospraviti, saj ko sem sama nič od tega ne naredim. Sploh nevem, kako sem lahko še 9 mesecev nazaj hodila cele noči delat, hodila na fax, se učila za izpite, vse naredila na kmetiji, imela celo hobije. Tega zdaj vsega ni. Že nekaj časa.

LostOneFuture
Ta nagon preživetju poznam tudi jast,...tako,da so mi vsi tvoji našteti občutki zelo znani,...ni lahko misliti ali se obnašati v nasprotju z našim čustvenim in fizičnem stanju,neglede kakšno tdno voljo si želimo imeti ali jo imamo.
Pravjo,da če ni volje tudi željenih rezultatov nebo,...tko,da ti želim,da najdeš to dinamično silo življenja in
jo usmeriš v svojo dobrobit,čeprav vem,da je težko a vsaj poskusi korak po korak....
Drži se :rozicodam: :rozicodam:

Danes sem vsaj toliko dobra, da se lahko tukaj javim. Možu sem se celo noč jokala, povedala sem mu vse kar me je zadnji mesec skrbelo... mož me je pravtako peljal do zdravnice da mi je dala napotnico za terapevta, sam nevem še kam bi hodila. Prav srh me preletava da sem spet razmišljala o samomoru, ko sem brala pismo ki sme ga napisala in nameravala poslati na pop tv televizijo.

Za sabo imam 3 poizkuse samomora, v prvem sem si prerezala žile, a me je oče ponoči v kopalnici našel preden sem izkrvavela in so me če se lahko tkao izrazim rešili, čeprav si takrat tega nisem želela. Drugič sem se hotla iz plinom iz auspuha zadušiti, pa je vmes avto mrknil in ga se ni dalo več vžgat, plina pa se v garaži ni dovolj nabralo. Pa mi spet ni ratalo. Tretjič sem pojedla enih 15 tablet zelo močnega uspavala, mislim da je bilo nekaj na L, pa sem vmes vse ven zbruhala in se ni zadost prijelo. Očitno mi je usojeno da se borim. Vem da je samomor najlažji način bega pred problemi. Sam ko so moji problemi tako veliki, da me tako obremenjujejo da včasih ne vidim drugega izhoda.

Imela sem zelo težko otroštvo, oče in mama sta me celo otroštvo pretepala, sme zbežala ene 2 krat od doma, prvič pri 12letih, drugič pri 16letih, pa so me vsakič z policijo našli in me pol za kazen ker sem zbežala pretepla, da sem komaj hodila... še na maturanskem plesu, ki je bil 1 tedne po mojem 18rojsten dnevu, me je pretepel pred vsemi in mi ta dan uničil, in takrat sem spokala od doma... tudi zdaj mi je težko. Z možem živiva v hiši, lepi hiši, ki jo je mož naredil, ampak je zgrajena na perceli katere lasnica je tašča, vsakodnevno sem deležna izsiljevanja iz njene strani, več kot 3 leta se je ena od svakinj izživljala nad mano, z grožnjami, pretepanjem, in se tako zelo bojim, da ne bom mogla svojega otroka zaščititi pred tem izsiljevanjem in nasiljem, pol pa še kreganje s policijo, težek fax, delo ponoči, nerazumevanje z mojo družino... pred 2 mesecema sem izgubila še moji edini dve prijateljici, ena se je brez da bi mi javila , z nekim novim partnerjem, no tudi družini nič ni javila, odselila v tujino in nevemo sploh kje je. Bojim se da se ni ujela kakemu zvodniku v roke. Druga je v začeku februarja zbolela za hudo psihozo in me sploh ne prepozna več prav, tudi pogovarjati se ne da z njo, muka mi jo je tako gledati. Še njo bom izgubila.

In še pol ta moja pofukana mentorica, k mi že od lani preglejuje diplomo, in sem zaradi tega šele tam kjer sem. Mi je rekla, da bo celo poletje na razpolago da do končave do oktobra...in kaj je bilo? cel avgust in september je ni bilo, je bila v tujini in se mi ni javila.... aaaaaaaaa.....Sva se pred 2 tednoma lepo preko telefona zmenile bilo je v torek, je obljubila da mi v roku tistega tedna do konca, torej do petka vse pogledala, kar še pač ni...ampak ne... zdaj bo že 2 tedna in se mi sploh javi več ne, ne na email, ne na telefon, na fax sem pa klicala zjutraj in so rekli da je že oba dva tedna na faxu, da ima predavanja, in sem se odločila da bom diplomo kolikor zmorem na svojo roko napisala in drugi mesec probala končen  osnutek diplome oddat, sploh ji ne bom več nič sproti pošiljala, ker jo imam polhen kufer. Pol bom pa jaz na koncu tista nesposobna al kaj....AAAAAAAAAAAAAAA....

Edina pozitivna stvar ki se je zgodila je, da je mož našel novo službo.

Zdravo,

res si težko predstavljam tvojo situacijo. Pravzaprav sem šokiran, ko berem o tvojih izkušnjah s samomori in tem, da so te vsi po vrsti tepli. Tudi razumem, da si povsem na tleh, ker si tako iskreno opisala svojo preteklost. Izsiljevanja in nasilje so mi osebno tuji, hvala bogu se nisem veliko srečeval z njima. Pa vendar ti bom poskusil dati konstruktiven nasvet, ne da bi pri tem izpadel kot da pametujem.

Kot prvo si čim prej uredi srečanje pri psihiatru, da se dogovorita za potek zdravljenja in psihoterapije. Rekel bi, da je tvoj primer nujen in te bo vsak razumen psihiater sprejel prednostno, še posebej ker si noseča in menifestno samomorilska.
Kot drugo simbolično uniči samomorilsko pismo in naj to pomeni tvojo odločitev za "nov" začetek. S pritegovanjem pozornosti s pošiljanjem takih pisem v javnost bi si naredila medvedjo uslugo, rešila pa verjetno ničesar.
Naštela si kar nekaj negativnih stvari, ki jih vidiš v svojem življenju:
- izsiljevanje s strani tašče, na katere parceli imata z možem hišo
- nerazumevanje z lastno družino
- izguba prijateljic
- težave z mentorico
- policija (?!?!)

Najboljši način, na katerega se lahko lotiš reševanja teh problemov, je ta, da se nad njimi najprej skrbno zamisliš. Kaj od napisanega je res tako hudo, kot si prvotno predstavila? Za vsako negativno misel poskusi najti alternativno pozitivno misel, pa naj se ti zdi na prvi pogled še tako neverjetna. Recimo tašča vama je odstopila parcelo za gradnjo hiše, njeno "izsiljevanje" pa ima v resnici dobronamerno ozadje.
Če bi morala našteto urediti v vrstni red po tem, kaj te najbolj teži, kakšen bi bil? Oceni na lestvici od 1 do 10 težo posameznega problema.
Zapiši (in to mislim dobesedno, zapiši na papir) vse možne pristope k reševanju posameznega problema. Npr. oseben obisk pri mentorici, menjava diplomske teme, začasna opustitev dela na diplomi in ponoven štart kdaj v prihodnosti. Zatem jih razvrsti v vrstni red od najmanj do najbolj drastičnega in si določi kratkoročni termin, do kdaj se moraš lotiti reševanja.

Kar se tiče prijateljev smatram, da smo nekateri na tem forumu tvoji neznani prijatelji, tako da čisto brez njih ne boš nikoli. Seveda pa je prvoosebna družba nenadomestljiva. Prvi kontakt so morda lahko skupine za samopomoč, lahko pa poskusiš previdno obuditi tudi kakšna stara prijateljstva, ki so zamrla. Tudi če ljudje poznajo tvojo preteklost in se bojiš, da se jim boš zdela čudna, je vredno poskusiti. Seveda nič ne gre na silo in tvoj namen iskanja prijateljev ne sme biti ta, da bi se jim samo izpovedala in z njihove strani dobila nenehno podporo in razumevanje (razen seveda na tem forumu, ki je namenjen ravno temu).

Če si prebrala moj odgovor do sem, potem se vrni na začetek in preberi še enkrat, razmisli in naredi kakor misliš, da je prav. Pa obvezno javi, kako ti gre in ali si glede česa v dvomih.

OK, lestvica 1-10.... 1 je najmanj težko, 10 je najbolj težko

1) izsiljevanje s strani tašče =8
2) narazumevanje z moževo družino = 10
3) nerazumevanje z lastno družino = 4
4) da nimam službe = 3
5) izguba prijateljic =7
6) težave z mentorico = 6
7) v zvezi z policijo in kazenski pregoni zaradi nasilja= 5
8) da bi mi propadla diploma = 9

ostalo pa nekako gre...


REŠEVANJE PROBLEMA:

1) S taščo bi se probala spet pogovoriti ( ampak v 3 letih se ni želela z mano vsest za mizo in pogovorit, že če nanizam samo enega od veliko problemov, več kot 2 leti sem jo prosjačila, približno dvakrat na mesec sme stopila do nje pa rekla: Gospa ...., bi vas lepo prosila če bi se lahko pogovorili glede mojega prebivališča, da si zelo želim tukaj prijaviti stalno prebivališče in bom zelo vesela, če boste se pripravljeni z mano o tem pogovort in da bi to zadevo čimprej rešili..... tako da , pa se ni hotla niti enkrat vsest z mano dol in pogovorit, vedno se je obrnila, nekajkrat je celo rekla, to bomo pa še videli, če bomo sploh kaj uštimal, tako da sem na koncu šla sprožit pred 3 meseci na upravno enoto postopek dejanskega ugotavljanja stalenga prebivališča, da sem to stvar rešila....sicer mi je vedno hrbet obračala, in tudi sicer hodi mimo mene kot da ne obstajam ). Sem tudi se sprijaznila in odstopila od mojih mej in hodila do nje na njivo, da bi se pač tam pogovrile, če se že ne more normalno za mizo vsest, pa je okopavala in mi rit kazala, edino enkrat mislim da pred 7 meseci, mi je nazaj rekla, da če bi bila za kej uporabna, da bi ji zrihtala da bi imela kuhinjo, kopalnico in splanico v hiši kjer živiva. Jaz z vsakim letom izgubljam interes se z njo pogovarjati. Izsiljuje predvsem s tem da bo šla na sodišče iz zahtevala pregon iz zemljišča ali pa da ji bova morala dajati najmenino za bivanje v hiši.

2) najbolj se bojim te zmešane svakinje, sicer sva jo z kanzenskim pregonom pregnala od naju vstran, sam mene je še vedno strah, kaj če me napade kje na njivi, ko bom sama, ali pa da vlomi v hišo spet, itd... pa tud z drugo svakinjo, sicer nimam kaj jamrati, mi ni nikoli nič slabega naredila, ampak je zelo zadržana do mene in imamo malo stikov. In to me obremenjuje. Zadnjič je moža napadla, zaradi deležev na kmetiji in da naj utreže mami pri njeni želji da se vseli k nama, ko se pa niti mož z svojo materjo ne razume. In obadva vedno bolj razmišljava da je selitev ena od opcij, kako preprečiti to izsiljevanje. odnosi pa bi videli kako bi s časom se pokazalo, ali se bi popravilo, ker ne bi bila več na kmetiji. reševanje tega: da držim svoje meje, se postavim zase, tudi z policijo in ji povem v obraz da tako pač ne gre.

3) tudi to me mori, saj se ne morem z njimi pogovarjati, kot to nekateri lahko počnejo, obiščem jih zelo redko, bolj zaradi sestre ki je vredu in škoda mi je mame, ker se oče sedaj nad njima izživlja. celo na poroki, me je pred vsemi gosti zmerjal, takrat sem si želela da ga ne bi povabila. Čeprav se vsako leto nekako vedno bolj sprijaznujem da je stanje kukr je. REŠIEV: da jim povem še enkrat kaj si vse mislim o tem kakšen je naš odnos in da bi si želela da bi se vsi trudili za to da bi se stvari popravile, že zaradi prihajajočega vnuka da bom ga vsaj z nekim veseljem peljala na obisk ne pa z odporom.

4) predvsem zaradi tega, če se bova odločila da se preseliva nimava nobenega privarčevanega denarja. Možu gre ves denar za kredite, položnice in kmetijo. REŠIEV: Čeprav se tolažim s  tem, če greva v ljubljano ne bo več takega problema kje službo najt in bom tudi jaz lahko delala.

5) nikoli nisem imela veliko prijateljic. V bistvu vedno samo 1 ali dve. Vedno so me obdajali ljudje, ki so se lagali, laži pa ne prenesem, tukaj kjer živim so nekater eženske prav obupne. Imajo majhne otroke in jih vlačijo na vaške fešte, se napijejo do kome in tam obležijo do jutra, otroci pa to gledajo, sosedje imajo takrat otroke pri sebi. Jaz tega pač ne zastopim in se mi ne zdi normalno. Tudi mlade punc,e če prideš k njim na dvorišče, takoj se toči cviček, se te s tem sili in se samo pogovarja o tem kaj kdo dela, kaj je  narobe naredu, kaj ima več kot on, pač šimfanje in faušija tudi tega ne morem. Imam dve stari prijetljici, s katerima praktično nisem v stiku, gre za prijateljstvo iz srednje šole. Tudi želje nimam da bi to obujala.  Kdar koli sem klicala, hej, pridem v tvoj konec, imam avto, je rekla, da točno ta vikend niam časa, in ko se ti to 1 leto ponavlja, sumiš, da najbrž noče s tabo nič več imeti. Ko jo vprašaš kaj je, da naj pove če si se s čim zameril ali kaj jo moti, niti ni tolk fer, da bi ti to povedala, ampak se moraš s svojo ugotovitvijo sprijazniti. Dokler smo bile prijateljice, se je dogajalo, če jo je kdo po tel klical, je bila po telefonu vsa sladka, ko je pa tel dložial mi je pa 2 dni tisto osebno šimfala. Tako je čez čas ratalo tudi pri nama, ko sme jo klicala je nakladala bila vsa sladka, pol sem pa zbog fore nehala klicati, sme rekla počakam nekaj tedno, da vidim kaj bo.... torej po 6 mesecih me ni kontaktirala. Ok, torej vem na čem sem. Imam sicer eno kolegico, ki se mi zdi ful vredu, ampak ko pride do tega da je več ljudi okoli, ko stopim do nje se obrne vstran in se dela kot da me ne pozna, to je naredila že vsaj 30krat v 2letih, ko sem jo postavila pred dejstvo kaj je to bilo, mi je rekla, da me ni videla. Sem ji rekla da v to ne verjamem. Tako da sma sicer še vedno kolegici, ampak pač, kolegici. Niti nimam neke želje tega odnosa ohranjati. Zelo bi si želela da bi si s drugo svakinjo bile bližje, ampak je zelo zadržana in se z njo lahko pogovarjaš le o vremenu, sosedih, k prideš na kako bolj družinsko, osebno temo, zablokira. Sem jo enkrat vpršal, če jo take teme delajo napeto, mi niti odgovoriti ni hotla...sme pa samo še dodala, da pač samo vprašam, da vem če kaj narobe delam. REŠTEV: začenm hodit na tečaje al neki pač kar me veseli , v upanju, da najdme sočloveka k si bova podobna in se bova ujela. Da začenm pisati članke in jih objavljati na forumu, kar si že dolgo želim, da začnem prodajati izdelke, ki jih delam in  s tem kakšno osebo k bi se ujela z njo spoznam.


6) veš kaj bi najraje naredila? šla do metorice, jo vprašala kako zdaj, kaj bomo rešili, zakaj se mi ne javlja, če bi spet kaj nakladala bi jo pa sam v moški spolni organ poslala, šla iskat drugega mentorja, in vzela drugo diplomsko temo, in diplomirala enkrat do porodniške ali tekom porodniške. Ker vedno bolj ugotavljam, da diplome spet ni tako težko napisati, sem se ob pisanju te veliko naučila, bi probala podobno temo izbrati. Pa kaj od te diplome še celo uporabila. REŠITEV: zgoraj napisnao, mi postaja vedno bolj sprejemljivo, nisme edina in ne zadnja, ki se jo bo to zgodilo oz. ki bo to naredila.

7) obremenjujejo me predvsem zato, ker ne maram policije. Rabila sem več kto 1 leto, da sem svakinjo prijavila policiji, tisot leto pa zelo trpela. V času mojega otroštva je bila moja sestra zabredla v droge. Oče me je zelo tepel, ker je bil mnenja da sem jaz kriva da je sestra v to padla in da smo jo po celi sloveniji z policijo morali iskati. In ko sem tako 12. kot 13.rosjtni dan preživela na policiji, na zaslišanju pri kriminalistih, sem si sveto obljubila, da nočem nikoli več z policijo opravka imeti. Pa sem bila nekaj let kasneje, tukaj kjer trenutno živim spet pahnjena v to usodo, da sem morala z njimi sodelovati. Mene policisti nasploh vznemirjajo, mi je očitno ostalo od otroštva. Pa ker svakinja tepe taščo, sem tudi to prijavila. čeprav najhuje mi ej bilo ko je mene napadla z železnim kolom, da sme krvavela po celi glavi, takrta sem jo prvič prijavila policiji. Sam sem pol bila deležna samih očitkov, celo tašča mi je rekla, da se ji moram opravičiti, da sem prijavila njeno hči policiji ( zato ker mi je povzročila hujšo poškodbo glave ). Pa nisem odstopala od tega in ji rekla, da se jaz njej nimam kaj opravičevati zato in da si bo mogla priznati da to tako pač ne gre, da se bo njena hči nad mano izživljala, odgovarjala za svoja dejanja pa ne bi al kaj? REŠITEV: da zvečam svojo toleranco do policije, saj niso oni krivi za moje probleme, so pa sredstvo, da se z njimi branim, če ratajo družinski problemi prehudi.

8) me zelo mori, saj je praktično večina diplome napisana, sam angleško sploh ne znam, vsa literatira za mojo temo je v angleščini, nimam denarja da bi nekoga plačala za prevode, pol k je enkrat slovensko, gre hitro,. sama sestavim in uporabim za besedilo v diplomi, naredim razpravo in razglabljam. Meni pa gre to tako počasi. Mogoče 1 stran prevoda na dan, itak pa kvečjemu kak stavek uporabiš. Ker se ful motim pri prepisovanju iz knjige na računalnik, pol mi google translate vse čudno prevede. Tak da si pol besedo po besedo prevajam in počasi klanfan stavke skupaj. In ker imam samo še 1 dober mesec časa. Ker pač do 20.maja bi mogla met zagovor, mi to povzroča take preglavice, ker se mi zdi butasto, zdaj vsaki dan pisati, da mi mentorica sploh ne bo pregledovala in bi mi vse skupaj propadlo. To me zelo mori. Jaz hočem vedeti, ali mi bo pregledala, da bom utegnila nest lektorirat in vezat in se pripravit na zagovor ali ne. Mislim, ena profesorica z 40let delovne dobe na faxu bi pa to mogla biti sposobna presoditi. Sploh nevem zakaj sem jo lani poleti poslušala da naj že oddam dispozicijo :o. Pol ti pa lahko vse skupaj propade. REŠIEV: da se neham obremenjevati v tem, kako bi vse moralo biti v prvo narejeno, da sem še vedno dober človek, da pač rabim malo več časa. In da bom čez nekaj časa napisala supe diplomo, ki mi bo veliko bolj v ponos, kot pa tale packarija, k mi živce para zadnji pol leta.


 

Hm, tole je bilo pa kar na hitro. Vidim, da je kar bruhalo iz tebe. Imam občutek, da si pri vsaki točki bolj poskušala opravičiti, zakaj nekaj ne bi naredila, kot pa najti več možnih rešitev in oceniti, kaj je izvedljivo. Seveda te ne obtožujem glede na to, kaj si vse prestala. Ponavljam, da si ne morem predstavljati, kako je biti v tvoji koži - nasilje z vseh strani, okolica kot jo opisuješ, izkušnje s "kolegi" kakršnih prav tako nisem vajen, policija, droge...
Kaj pa vem, predstavljam si, da si vseeno na drugem intelektualnem nivoju kot nekatere osebe okoli tebe. Ker je tvoj opis kakršen pač je, ne morem vedeti, ali je pameten dogovor z njimi mogoč. Mogoče pa bi bilo vseeno dobro, da prejšnje točkovanje čez nekaj časa ponoviš, si vzameš nekaj več časa in se poskušaš resnično ločiti, kaj so realne predpostavke in dejstva in kaj so tvoje domneve. Ker je očitno, da z možem v trenutni situaciji ne moreta kar tako oditi in si postaviti življenja na novo nekje drugje, bo verjetno potrebno zgladiti nekatere navidez nerešljive spore. Seveda bo k temu potrebno pristopiti umirjeno, kar je zate trenutno velik problem. Zato je obisk psihiatra še toliko bolj pomemben.
Najbolj akutna je videti situacija z diplomo, za katero že imaš določen načrt (čeprav se ravno ne strinjam s tem, da zanetiš kakšen spor z mentorico, ker ti lahko samo škoduje). Tvoj zaključek, da zaradi počasnega pisanja še nisi nesposobna ali slaba oseba, je razmišljanje v pravi smeri. Stvari, ki si jih preživela, so te že večkrat prignale do roba, pa si še tu in zdaj čakaš na otroka, ki ti bo polepšal življenje in bo dodatno osmislil tvoj obstoj. Zato se ne prenaprezaj, uredi svoje počutje in ne ukrepaj prenagljeno.
Nočem biti predrzen in ti svetovati, da se aktivno posveti učenju angleščine, niti ne vem kako ti jeziki ležijo (sumim da ne preveč). Ampak dandanes so sredstva za učenje tujih jezikov to res lahko dostopna in angleščina je globalni jezik. Seveda tega ne moreš narediti v tako kratkem času, da bi ti to pomagalo pri diplomi, razen če bi izpadlo (pa upam da ne bo), da se diploma pomakne v prihodnost.

Dolgoročno imam občutek, da boš morala pobegniti iz trenutnega okolja, ker te bo drugače dušilo in te oviralo pri doseganju življenjskih ciljev in duševnega miru. Seveda pa računam na to, da si odločno in dokončno opravila z idejami o samomoru.

Živijo!

Ja, precej sem jezna, besna, žalostna, prestrašena, cela paleta čustev, ki se jih niti prav še ne zavedam zdaj. Vem da je potrebno o čustvih spregovoriti, da se jih zaveš in jim pol dovoliš da sami odidejo in da ni nič narobe če čutiš jezo, bes, žalost, da so to čustva, ki mene ne ogrožajo, so pač čustva, ki jih čutim in jim lahko dovolim da odidejo. Kaj se tiče situacij, recimo če se navežem na prvi primer, tašče, jaz ogromno krat stopim do nje, pa lahko govorim, sprašujem 1 uro, pa se bo po minuti vmes že obrnila...ostala bom brez odgovora, odziva...in to me obremenjuje, ko se trudim, pa ni učinka,... ne bom je pa več  za roko oz ramo prijela in da bi jo zadržala, ker sem to že enkrat naredila, in so bile cele scene. No mogoče se to zdi opravičevanje, zakaj več ne bi nič poizkušala. V bistvu se bom še trudila, želim le povedati kako je do sedaj bilo in da me vedno bolj v obup spravlja.

Opisala ti bom rešitve, ki sem jih sklenila že pred časom. Že lep čas delam tako, da se trudim ignorirat njene izpade, da mi grejo njene grožnje v eno uho notri in skozi drugo ven, oz grejo mimo mene, si začnem peti pesmico, kot da nič ni bilo, že pred leti sem jo sprejela da taka pač je, da se ne bo spremenila, da ta del nje pač ignoriram in probam vidi samo tisto bolj pozitivno in jo ujeti v dobri volji in poizkušati iz nje izvabiti vsaj kanček volje in slišim kvečjemu samo tiste normalne stvari, ji probam pomagati, sicer pa pustim raje namiru. Da se pač ne ubadam s temi njenimi grožnjami, ker bi jih tašča že pred leti lahko uresničila, pa jih ni, ker to uporablja samo kot sredstvo, da bi se midva ustrašila in da bi njena beseda prišla nazaj v veljavo, kar se pa ne bo zgodilo. Če jo pač boli da sem samostojna, da ne rabim nje nad seboj da bi me vodila in k ji dam jasno vedeti da mi kaj ne paše oz je preveč vsiljiva. Ampak to ni moj problem in tukaj enostavno trenutno ne vidim drugih rešitev. In kaj se zgodi? 1 mesec se lepo dobro držim, pol pa pridejo dnevi, k ne morem s pojstle vstati, k doživim 4 panične napade en za drugim, pa prve dva še nenako preusmerim v nekaj pozitivnega, in gre mimo mene, pri tazadnjem pa cviknem, obležim na tleh, se plazim do telefona, da bi poklicala nujno medicinsko pomoč ker bom umrla oz mislim da bom. In to se mi na vsaki toliko časa ponavlja, čeprav vse zgoraj našteto delam, in se včasih sprašujem, kaj bi še mogla...ker kot zgleda mi pridejo stvari ki se dogajajo, še vedno do živega, čeprav vem da so panični napadi psihičnega izvora, zaradi neke travme, ali stresnega dogodka, ki ga le ta sproži in da lahko napade omilim z dihalnimi vajami in z preusmeritvijo misli. Naredim tudi postopek preverjanja, ker ga kot zdravstveni delavec vem, da pogledam če mi jezik leze v eno stran, če lahko povem kakšen bolj zakompliciran stavek, če lahko roke brez težav dvignem nad glavo itd. Pač kot da preverjaš če gre res za srčni infarkt.

Pa se mi stanje vseeno slabša, s tem da pri meni je tako, da se počasi po košček slabša, vedno več se jočem, vedno manj volje imam, pol pa pride en KABUM, sem dva dni čisto na tleh (recimo to kaj sem planirala pred dnevi ), pol se pa hitro poberem iz tahujše krize v samo nekaj dneh, da sem pol kolk tolko, in pol počasi gre vedno na boljše, na boljšem nisem dolgo, spet pride faza ko se počasi slabša, in pride spet tisti KABUM. To se mi dogaja že več kot 6 let. Za sabo imam 3 poskuse samomora, oz tisti KABUMI, tudi kar nekaj načrtov samomora, le da ni prišlo do poizkusa. Jaz trenutno nisem na tabletih. Tud tukaj blizu ni nobenega psihiatra. Niti kliničnega psihologa. Tako da bom drugi teden, k gre mož v ljubljano šla z njim kar v študentski zdravstveni dom, ker nevem kam bi šla drugam.

V teh dneh ko se nisem javila, sem razmišljala o stvareh, rešitvah. Ugotovila sem da mi manjka pogovor, mož je ponavadi cele dneve delal, zdaj ko je izgubil službo, pa hodil v gozd drevesa sekat, in je bil od jutra do večera z doma, prišel je vmes samo na kosilo, ko je prišel večer domov je kar padel v posteljo. Zdaj pa ima spet službo in ga od jutra do večera ni. Torej bo ena taglavna rešitev, dogovor z možem da se bova več pogovarjala. Da mu jaz povem vse kaj razmišljam, kaj em tare, da ne držim tega v sebi, ( ker ko pride celi itrijeni domov in bi rad šel samo spat, ga pač pustim da naj gre, jaz pa cela živčna, ker bi mu rada povedala kaj me tare, pa ne morem ) ker če predolgo nekaj v sebi držim bo spet počilo čez čas.

Druga rešitev je povezana z dogodkom ki se je zgodil pred 2 dnem. To se mi je zgodilo prvič. Imam prijateljico, s katero sva bile 1 leto cimro v študentu, do sedaj sem imela z njo stike, nisve bile nevem kaki prijateljici, a je bila vredu punca. Tudi sama boleha za depresijo že nekaj časa in je pred 2 mesecema zbolela za psihozo, je namreč predvčeraj delala samomor, mi je poslala sms da se bo ubila, in sem poslala tja reševalce ( ker jaz sem pač na dolenjskem ona pa v ljubljani ) in so jo odpeljali na intentivno, danes dopoldan pa v psihiatrično kliniko v polje, ker je pojedla ogromno tablet zelo močnega uspavala in so jo morali spumpati, in je bila v kritičnem stanju. In ko sme videla, kako svojci trpijo zaradi tega, ker sem jim sredi noči javila novico, me je bila sama groza.
In po tem dogodku sem se odločila, da bom odločitve dobro pretehtala, v mislih imela družina svojo ( torej moža in prihajajočega otroka ) ko me bodo dajale misli o samomoru in si probala dopovedati, koliko slabega bi naredila otroku in možu če odidem in da moram tudi zanju biti močna, saj bosta moj vir energije, čeprav mi bo mogoče kdaj težko in se mi bo zdelo da sem sama na svetu, bom vedno v mislih imela da imam partnerja, s katerim sva poročena in sva si pred svetom obljubila da si bova stala vedno ob strani in da to nikoli ne smem pozabiti da je vedno tam nekje nekdo na koga se lahko obrnem.

Sklenila sem tudi da se ne bom več obremenjevala kaj bi vse mogla, ne bi smela itd., ampak bom pustila da se stvari odvijajo same od sebe, na meni bo le, da v neki situaciji rečem JA, si dam priložnost, ali NE, ko nečesa pač nočem. Torej vstran z vsemi MORAM, MORATI, BI MOGLO BITI!

Jutri grem do mentorice da se z njo pogovorim in ji povem kako je stanje.

Trenutno pa do drugih ugotovitev nisem prišla. Očitno rabim svoj čas.


 

Ma bravo, zgubljena. Po tem kar sem prebral ocenjujem, da si naredila ogromen korak naprej. Če začnem pri tvojem zaključku se strinjam, da si je treba za stvari vzeti čas. Tudi če je težko in bi radi kaj na hitro vsaj malo izboljšali, pa potem stvari samo še poslabšamo.

Ta zadeva s prijateljico je res neverjetna - da se ti ob vsem skupaj zgodi še kaj takega. Ampak poglej na to z druge strani, reagirala si izjemno prisebno, kot bi moral vsak normalen človek (pa marsikdo ob tem zmrzne). In iz vsega izvlekla še dober nauk za sebe. Da niti ne omenjam, da si nekomu rešila življenje in ti bo za to nekega dne morda še hvaležen (ampak s tem se ne obremenjuj).

Glede pogovora z možem je pač treba najti čas. Če ne drugače pa vsaj čez vikend, ko ne dela. Ampak verjetno ima tudi on določene težave, pritiske in skrbi, pa bi jih rad delil s tabo, če bi si vzela vsaj pol ure. Mogoče je res utrujen in bo težko v takem stanju naredil sofisticiran načrt, kaj je treba narediti ali kaj se lahko. Ampak počutila bi se oba bolje in še utrdila to spoznanje, da sta prvi steber opore en za drugega.

Sicer pa kar se tiče pogovora na forumih tukaj najdeš veliko priložnosti. Pa ne nujno le o osebnih težavah in negativnih stvareh. Sicer pa poročaj še kaj o razpletanju situacije.

Iz tvojih ust v božja ušesa. Ta dogodek pred 3 oz 4dnevi, z prijateljico, je bilo, moj mož pravi usoda, da se je stvar ravno zdaj zgodila. Da sem videla stvari še iz druge strani, iz druge prespektive,  iz strani tistih, k se bojijo za tisto osebo k namerava narediti samomor. Ja ogromno sem potegnila iz tega. Do sedaj se nisem srečala s tem, da bi kdo drug delal samomor, še manj pa da bi sama bila vpletena v situacijo reševanja. Bila je pretresljiva izkušnja, ampak sem v nekaj dneh prišla do veliko zaključkov. To bodo trajno vplivalo name, na moje doživljanje in na moje odločitve.

Vem da drugih ljudi ne morem spreminjati, to se zelo dobro zavedam, jih tudi nočem. Gre se zato da postavljam neke svoje meje, in ko mi kdo nazaj reče, da to kar delam ni dobro, se slabo počutim, še nekaj časa nazaj sem se celo obtoževala da sem slab človek zaradi tega. Ampak sem s tem zaključila. En družinski prijatelj, mi je lepo rekel: Da marsikomu ne bo všeč kaj bomo počeli, ampak da se zaradi tega ne smemo obremenjevati, temveč vztrajati pri svojem. Še bolj trdno sem se včeraj večer odločila, da me ne bodo take stvari več obremenjevale, in z možem sva sedaj dogovorjena da se čim več pogovarjava. Trudila se bom, učinek pa bomo videli čez čas. Lahko rečem, da po teh pretresih vidim neko prihodnost, za katero sem bila še nekaj časa slepa. In mogoče bo tudi dobro, da se zavem, da kdaj pa kdaj smo vsi slepi, ampak ne smemo pozabiti, da lahko kadar koli spet spregledamo, samo sami se moramo odločiti. Niti slučajno zdja ne mislim, da bo kar vse posuto z rožicami, vem da mi bo še težko, ampak vztrajala bom, ker sem se včeraj tako odločila, tudi mož mi je z pogovorom pomagal, da sem se zavedla še drugih stvari, na katere pogosto pozabim. Lahko da bom že jutri spet padla. Ampak imela bom v mislih, da lahko spet vstanem. Hvala vsem za vso oporo. Zelo bom vesela, če se bom lahko še kaj na vas obrnila.  :rozicodam:

ahjej

pridem na fax, k bi mentorica naj imela govorilne, pa je ni, nakar me 5minut zatem kliče ena sošolka, k je tud pri njej, in me vpraša, če imam jaz slučajno tud take probleme z mentorico, da se nič ne javlja nazaj na e-maile, klice, itd. Kr neki no. Sej probam vsaki dan delat za diplomo, sam mi bo živc požrlo, ker mi gre pač počasi, in moram diplomo 1 mesec pred potekom roka oddati, kar pomeni, da moram v manj kot 3tednih spisati diplomo. Kar pa itak ne bom. Nevem zakaj mi niso mogli podaljšati za 6 mesecev kot sem prosila. Sedaj bom metorici še enkrat email napisala.

Ojej... to je pa res za kako konkretno besedo povedat. Upam, da ti bo uspelo, sicer pa - glej, ne bo konec sveta, boš pa kasneje naredila drugo diplomo. Bolje kot požreti si vse živce s tem, če ni nobene koristi. Držim pa pesti!

Ja, žal se nekateri profesorji ne zavedajo svojih dolžnosti do študentov. Ampak v mislih poskusi vedno imeti pojem KORISTNA SKRB - kaj in na kak način lahko spremeniš in s čem se je nesmiselno obremenjevati. Seveda te brezbrižnost mentorice jezi in vztrajati je smiselno le tako in tako dolgo, po drugi strani pa se lahko poskusiš že pozanimati, kako je z menjavo diplomske teme in mentorja.

kaj pa studiras, ce ni skrivnost? z veseljem ti pomagam s prevodom vsaj kaksnih pomembnejsih delov literature :) se najbolje bi bilo, da mi vsak dan posljes za kaksno uro dela, pa bova sproti prevedli; sama sicer nimam na voljo casa na pretek, ampak kaksno urco na dan bom pa zmogla

Živijo vsi skupaj!

Sploh nevem kaj naj. Moj moži celi nori, da bo šel do mentorice tokrat on in jo nadrl. Pa sem mu razložila, da to sploh ne bi bila dobra ideja. Sem včeraj email napisala. Upam da bo odgovorila čimprej. 

hamuri, sem ti odgovorila na zasebno sporočilo.

Hey

Danes se spet vlečem, ko megla, naj nevem al sam pri meni ura tako hitro teče, al kaj je z mano, od zjutraj od 7ure pa do zdaj, k bi naštela kaj sem danes naredila... :unsure: to sem določene stvari včasih v 15-30min naredila, ne pa sedaj, nekaj ur...  :o Ta počasnost je res grozna.  :seznojim: Ahjej.

Moja sestra je taka poduhovljena... pa mi pošlje en sms prej lih, kjer je navajala citat od nekod: Da se naj vprašam, če bo neka stvar s katero se sedaj povečano ukvarjam, čez 1 leto sploh še pomembna?  :kiselnasmeh:... zanimivo mi je, pa razmišljam o tem :happy: ... ne spominja na tvoje nasvete smokyboy, da naj vedno pretehtam pozitivno plat neke stvari... :closedeyes:

pa ful sem vesela, da mi ljudje tukaj iz foruma tako zelo pomagate, hvala!  :rozicodam:

Naj te malo potolažim, da se tudi jaz zadnje dni k nekaterim stvarem spravljam kot "lačen k sranju" (tak pri nas rečemo). Al pa nekaj začnem, pa mi hitro dojadi, pa grem nekaj drugega delat in tako vsakega malo pa nobenega nič.

ja, isti problem tukaj...  :o

hmmm, ja stavek ki sem ga napisala lahko precej čudno zveni v drugem kontekstu, ker če ga napišem jaz ima vrjetno vsak ki to temo bere v mislih tisto, kako sem jaz tak stavek prej uporabljala  :o

Lostka, o čem ti zdaj to?

Danes se počutim toliko dobro, da se malo javim. Pri psihiatru kjer sem bila, so mi kljub rizični nosečnosti in samomorilskim nagnjenjem rekli, 35dni čakalne dobe za prvi pregled. Sicer se pa nasploh slabo počutim. Spim od 12-16ur na dan. Preostali čas delam za diplomo, kolikor pač morem. Mislim da sem pred 1 tednom nazadnje posodo umila. Ne jem praktično nič. Mož me skozi ful krega. Bom šla posodo zdaj umit, ker sem danes veliko boljše počutim, napram včeraj. Obup, če bo to šlo tako naprej...

No, no. Razmišljaj tako - če bom pomila posodo, se bom bolje počutila, ker sem naredila nekaj koristnega, sem koristna.
S hrano je malo drugače, ampak tukaj računam na tvoj materinski čut, da boš vedela, da tudi otrok mora dobiti svoje. Pa ne spet zdaj to obrnit na še en strah, da delaš škodo otroku, poskusi večkrat na dan po malo, kako sadje ni to, če ti v danem trenutku kaj drugo ne diši. Vsekakor bolje kot nič, ampak za razvoj otroka bo potrebno vnesti tudi dovolj ostalih snovi.
Uf, spal bi jaz tudi po 12 ur, verjetno je to malo tudi ta pregovorna spomladanska utrujenost, čeprav to mora minit samo od sebe. Mentorca se je kaj oglasila?

Ja sej tisto malo kar pojem, pojem zaradi otroka, ne zaradi sebe, ker nisem lačna prav nič. Sej vem da če bom posodo pomila da bom videla da še nekaj zmorem. Ali vlečem se kot megla. Zdi se mi kot minute, v bistvu pa minevajo ure. Kaj je za spanje krivo nevem, se pa zdanje dni ne zbudim, pred 12uro popoldan, spat pa grem že po 20uri, ker ne zdržim dlje. Nevem kaj mi je. Razumem da imam očitno sedaj take potrebe po spanju, ampak upam da ne za dolgo, ker sicer to ne bo nevem kako dobro, saj bi rada še kake stvari čez dna postorila, predvsem za diplomo delala. Ne metorica se ni nič javila. V sredo grem spet na fax, k bi naj imela govorilne, upam da bo tam. Še bolj pa upam, da me bo mož lahko zbudil v sredo zjutraj.

prej sem klicala še v enga drugega psihiatra, pa me bo že jutri sprejel.

No vidiš, prva lepa stvar je že tu. Pretirano spanje pa je po moje v največji meri hormonski problem, poznam še eno, ki gre spat ob 20h in jo je treba vlečt iz postelje ob 10h. Tako da verjetno ni nič alarmantnega, ampak če bi te skrbelo in bi se predolgo vleklo, se le posvetuj z zdravnikom ali ginekologom.
V katerem mesecu pa si?

ja vrjetno so res hormoni. pa to jokanje mi gre na živce. zakaj se moram 20krat na dan jokat. komaj se pomirim, se spet cmizdrim. sem na koncu 4meseca. drug teden bom vstopila v 5mesec.

Sva pa skoraj kot na telefonu. :)

Brca kaj?

ne, nič še ne brca, tud trebuh se mi sploh še ne pozna. v bistvu se sploh ne počutim nosečo, na to me opozarjajo le slabost in bolečine v trebuhu in izostanek mensturacije ki traja že več kot 5 mesecev.  edino mož pravi da čuti neko plapolanje, kar pa ni prebava, ko položi roko na trebuh. čez 3 dni imam pregled pri G, in tam bom videla, če je vse ok.

Ah ja, sem se zaračunal, brcati začnejo v 20. tednu (1. otrok, kasnejši medna dva tedna prej). Tako, da logično da še ni.
Kolikor vem iz izkušenj, te bo prva brca tudi spremenila. Veseli se tega trenutka.
Punčka ali fantek?

ti pa znaš človeka v dobro voljo spraviti  :) sem veliko boljše kot prej, ko sem se cmizdrila ob pisanju na forum, da niti videla nisem prav kaj pišem. ja malo bomo še počakali, pol pa me bo menda kdo brcnu od znotraj, da bom vedela da je tam. Ja tega se zelo veselim, tudi mož. Vrjetno je res ena boljših odločitev da grem do psihiatra, saj se zadnje mesece sploh nosečnosti nisem prav veselila, saj sem preveč časa v skrbeh in joku. Mucamaca ima vrjento kar prav, da naj čimprej zase poskrbim, da bom pol vsaj kaj od nosečnosti imela, pa otrok od mene. Nevemo še spola, na pregledu ta teden vrjetno ne bo pregleda z ultrazvokom, tako da bom čez 1 mesec na ponovnem pregledu vrjetno šele izvedela spol, k bo mož lahko šel zraven, na morfologijo.

LostOneFuture :rozicodam: :rozicodam:
Obdobje nosečnosti je zagotovo zelo pomemben mejnik v življenju vsake ženske in prinese veliko telesnih pa tudi psihičnih sprememb, ki zahtevajo veliko prilagajanja.
Čas nosečnosti je tudi čas priprav na novo življenjsko obdobje, ko ženska ne bo več samo partnerka ali žena, ampak tudi mati. Nova vloga pa niso samo knjige o dojenčkih in negi, nakupi pripomočkov in vsesplošno veselje – mnoge bodoče mamice namreč navda tudi s strahom in velikimi dvomi.
Pojavljati se začnejo mnoga vprašanja ali bodo svoji vlogi kos in kaj vse bo drugače. Bodo znale svojega otroka pomiriti? Bo partner v oporo? Veliko dvomov in skrbi se poraja in prav zato nekatere bodoče mamice ne zmorejo uživati nosečnost v vsej svoji polnosti.
Zato me veseli,da se boš odločila obiskati psihiatra in poskrbela zase in otročička.Nosečnost je res
eno nepozabno obdobje in občutkov,ki se porajajo ob brcanju,kolcanju,obračanju deteta v trebuščku res
ne da opisat.
Poskrbi resnično,da se bosta oba dobro počutila,počivaj ko boš utrujena,pomembna pa sta tudi prehrana
in fizična aktivnost.Pa poročaj kako ti gre :rozicodam:

Pravzaprav se ne začne s pravimi brcami. Ko se ti bo zdelo, da ti je po trebuhu zaplavala ribica, je to njegov (njen) prvi gib. Pa si že kaj razmišljala o imenih? Mogoče je še res hitro, ampak običajno partnerji naredijo sezname in potem iščejo kompromis glede imen za oba primera, punčko ali fantka. Da se ne prepirajo v porodnišnici, ko babica vpraša, ali ste že dali otroku ime. :) Razen, če imaš srečo, in tvoj mož pri tem prepušča izbiro tebi. Ampak nekaterim ženskam tudi to ni všeč (kao dedu je vseeno, kak bomo malega celo življenje klicali).
Lahko za hec tudi zbiraš predloge tukaj na forumu (mislim res tako, čisto za štos, da ne bi mislila, da ti karkoli podtikam). Da vidiš s čem vse ljudje pridejo ven.  :sesmejem: Včasih se res za glavo primeš. Za to bi bilo sicer dobro odpreti temo na forumu o splošnih debatah.

Danes sem bila pri psihiatru. Ni mi dal nobenih tablet, ker je rekel, da mi jih ne more dati, mogoče po 6mesecu nosečnosti, ker so vplivi antidepresivov na nerojenega otroka premalo raziskani in noče tvegati. Mi je pa svetoval, da se naj probam čimveč gibati, predvsem hoja v klanec, hrana ki vsebuje lecitin ( zmanjšuje kao stres in boljša koncentracijo ), in da ne smem biti sama, torej da se čim več družim ali pa kaka hišna žival, ki bi me zamotila. Z možem sva se temeljito sedaj popoldan pogovorila, in me bo mož pomagal, da se bom zbujala zgodaj zjutraj, da se naučim neke rutine spet nazaj, kot sem jo prej imela, in čimveč gibanja, da si izboljšam koncentracijo. Psihiater pravi da naj ne obupam, da nisem edina, in da so ljudje to premagali, ter da mi naj mož pomaga, da če bo pa postalo prehudo, mi bo pa dal napotnico za v bolnico.  Bilo je precej na hitro, sploh mu nisem mogla vsega razložiti, kriv je bil tudi jok, saj sem se nenadzorovano jokala, da sem komaj govorila. Čez 1 mesec se naj spet oglasim, razen če bo huje prej.

Lost, jaz sem pol nosečnosti prespala. Res. Itak nisem smela početi ničesar, ker sem imela rizično, pa tako ali tako sem bila preveč utrujena, zjutraj sem dolgo spala, po kosilu sem šla spat, in zvečer zgodaj spat ;D To ni nič nenavadnega.
Drži se nasvetov, ki ti jih je dal zdravnik. Najdi nek način gibanja, ki ti bo ustrezal, če se da, in ga naredi za rutino, ker ti bo to ob porodu in kasneje prišlo zelo prav (porod je tudi fizično precej naporen, in kot nekdo, ki je šel rodit po devetih mesecih predpisanega počitka ti toplo svetujem, da skušaš vzdrževat kondicijo, kolikor se da). Sprehodi, na primer, vsak dan ob isti uri, na primer enega kratkega dopoldne in enega kratkega popoldne. Poleg tega najdi nekaj, kar ti bo zaposlilo misli. Diploma je ena taka stvar, morda pa si omisli še kak nov hobi ali zanimanje, nekaj, kar si se morda želela naučiti... bodi aktivna tudi z možgani. Predvsem pa si organiziraj dneve. Določi si, kdaj bo čas za gospodinjenje, kdaj za sprehod, kdaj za crkljanje in zate za filanje baterij (tudi to je nujno!)... Nič hudega, če se tega ne boš vedno držala, je pa fino imeti ene smernice, da ti zapolnijo dan. In absolutno, ubogaj psihiatra, kar se druženja tiče. Takoj se obrni po pomoč, če boš začutila, da je kriza! Mož, forum, karkoli. Pravzaprav, ne samo eno ali drugo ali tretje, VSE! Pojdi na skupino za samopomoč (če bi se nam kdaj rada pridružila v NM, me lahko kontaktiraš pa se pogovoriva, če bi se midve lahko zmenili, jaz grem praviloma vsakih 14 dni s svojim prevozom), poveži se s komerkoli, najdi nove stike in jih vzdržuj.

V glavnem, drži se, punca, za tabo smo in vsi držimo pesti zate! Zmagala boš :)

Jaz sem pa v nosečnosti prekipevala od energije,v službi sem delala do zadnjega,...
Se spomnim,da sem imela že orng trebuh in sem se v trgovini preveč naložila ter so
mi hotele prodajalke pomagat domov ampak jim nisem dovolila.
Vsak dan sem po 4x šla v 4 štok v bloku in se
precej gibala,....nič mi ni bilo težko,....ko se sedaj spomnim sploh ne morem verjet.
Bila sem ko žogica,zredila se za neverjetnih 25kg in jih po porodu tudi z lahkoto zgubila,.....no vsaka nosečnica prenaša to obdobje drugače.
Skratka počenjaj kar te veseli,osrečuje,zanima,....hkrati pa ubogaj nasvete zdravnika.
Vse bo še dobro in kmalu bomo nazdravljali korenjaku ali korenjakinji ter seveda staršema :rozicodam:

Suzy :oki: tudi jaz sem si vedno predstavljala, da bo moja nosečnost taka. Aktivna, polna energije... žal se ne izide vedno tako. Takrat se pač prilagodimo, in predvsem prisluhnemo sebi, svojemu telesu in kakemu pametnemu nasvetu ;D

Živijo!

Profesorice spet ni bilo, in tud na email ki sem ji ga ta teden poslala ne odpiše. Js več res nevem kaj naj. Vedno bolj razmišljam, da bi menjala mentorja.  Včeraj k sem v knjižnici pisala za diplomo, sem si izposodila knjigo, k je precej smešna. Kr dobra poteza od mene, ker pol nimam časa, razmišljati o kakih slabih stvareh. Ahja. Sem danes mami klicala, ker grem za veliko noč na obisk, pa sem omenila, da bom mogoče drugo diplomo začela pisati, pa se malo boji, da pol nikoli ne bom diplomirala. Sam sem ji probala razložiti, da je strah odveč.

Sicer pa,  pa mi gre  na bolje, se vstajam vsaki dan ob 5uri zjutraj, in naredim več kot sem prej, še vedno pa se počutim precej utrujeno, sam spala bi. Ne mučijo me več tako zelo vsiljive misli in skrbi. Nekako se lažje spravim k vsakodnevnim stvarem, čepav se še vedno moram kar precej opominjati. Tud mračne misli me več skoraj ne hodijo po mislih. Pa spim kar precej dobro, se ne zbujam več ponoči ker bi mi šlo na jok. Se še zjočem čez dan, sam ne več toliko.

Lost, lahko je tako tudi zato, ker je začetek nosečnosti tudi hormonalno najbolj naporen, potem se zadeve umirijo, in nate očitno tudi to vpliva :) Lepo, da se držiš, le tako naprej!

Kar se pa diplomske tiče... imate na faksu koga, na koga se lahko obrneš, da posreduje? Tutor, če ga imaš oz. imate, ali pa prodekan za študentske zadeve, pa naj ti pomagajo, ker je tole s profesorico resno, ne samo zaradi tebe, ampak zaradi vseh, ki bi pri njej še pisali diplomske.

Živijo!

Čez vikend sem bila za praznike na obisku pri starših. Seveda so opazili kako sem brezvoljna in žalostna. Oče me je izjemoma namiru pustil, z mamo sem se lahko v miru pogovorila glede diplome in je sprejela dejstvo, da imam težave pri pisanju zaradi psihe, pa tud zaradi mentorice, sam skrbi jo, ker mi bo z otrokom mogoče težje pisati. Sestra se je ful trudila me v boljšo voljo spraviti in ji je kar uspelo. In ful mi je dala nasvetov, kako si lahko sama pomagam. V bistvu so bili zelo lepi prazniki, opažam da se je družina spremenila, odkar vedo da sem noseča. Predvsem oče. Sicer pa sem zelo razočarana nad mentorico, od tega kolikokrat sem jo klicala, iskala na faxu, ji pisala emaile, mi je čez praznike odpisala samo, da je preobremenjena in da se naj na njo ne jezim, če se slučajno. Nobenega odgovora na moja vprašanja, niti pregledala ni osnutka diplome, na kar čakam že 1mesec in pol. Katastrofa. Sedaj čakam še na odgovor pravne pomoči zavoda študentska svetovalnica, kako rešiti to zadevo. V referatu mi niso znali nič konkretno povedati. Tako da bom jutri šla do prodekanje fakultete. Mislim, pa glih meni se mora to dogajati. K da že sama s seboj nimam zadosti težav. Diplomo trenutno pišem na blef, sploh nevem če so analize intervjujev dobre, ker mi tudi tega ni pregledala do danes in nimam vodenja pri diplomi, zaenkrat še vztrajam, ker se bi moglo dati kaj rešiti. Skrajna opcija je menjava mentorja in posledično diplome, če ne bom tukaj nič rešila. Moram probati vse s čim bi lahko mogoče rešila zadevo. Ampak sem našla prej že eno pozitivno protimisel ( nasvet sestre ), da sem očitno tako zelo sposobna, in čustveno močna, da zmorem neki takega čez dati. Malo čuden občutek si to govoriti, ampak pomaga.

Zdravo,

kolikor razumem ti torej tvoja družina zelo stoji ob strani, kar je krasno. Osredotoči se sedaj predvsem na pozitivne dogodke v zadnjem času in poskušaj izklopiti dve napaki mišljenja, s katerima imam občasno tudi jaz strašne težave. To sta mentalni filter (pri katerem v vsakem dogodku vidiš le negativne plati) in diskvalifikacija pozitivnega (pri kateri pozitivne dogodke, pohvale, itd. označiš kot manjvredne, nepristne in storjene iz usmiljena).
Recimo, to da ti je mentorica povedala, da je preobremenjena in da se ne jezi nanjo, ima kljub vsemu tudi dobre strani:
- očitno ne gre za to, da bi mentorica mislila, da si ti nesposobna ali da je tvoje delo kakorkoli manj vredno;
- potrjuje, da nisi ti kriva za to, da se je stvar zavlekla in bo prekoračila rok, kar lahko uporabiš v prošnji za podaljšanje roka, menjavo mentorja, itd.
- se očitno zaveda, da ti je naredila določeno škodo in bo morda zato bolj prizanesljiva v primeru, da boš pri njej vendarle dokončala delo.

To je kar tako na hitro iz glave. Seveda pa bi se na tvojem mestu vsak dan poskušal spraviti v dobro voljo s pozitivnimi mislimi o prihajajočem otroku. Sem par postov nazaj že spraševal, ali imata določeno kakšno ime za punčko ali fantka. To so recimo tiste sladke skrbi, s katerimi si lahko pomagaš, ko te kaj prime. Pa poizvedovanje po vsej potrebni opremi za dojenčka, kaj ti lahko kdo posodi, kaj bo potrebno kupiti... Kolikor vem, je lahko delanje takšnih in drugačnih seznamov za nosečnice full time job (ampak na diplomo pa vseeno ne čisto pozabit, če jo nameravaš vseeno sedaj dokončati :) ).

Smoky,

prav imaš. Še vedno imam precej težav s tem, da pozitivne stvari težko sprejmem in vse prehitro obračam na slabo, to pa moje počutje samo slabša. Spet sem napisala email za profesorico, pa ga nevem če naj pošljem, najraje bi nekomu poslala, da mi pove ali sem kaj žaljiva s tem emailom, preden ga pošljem. Čeprav sama menim da nisem.

Oprosti, sem spregledala tvoj post. Imeni imava že izbrani. Ko sva bila že nekaj časa skupaj sva se o tem pogovarjala in sporazumno oba strinjala o izbiri imen in jih že takrat določila. V bistvu že nekaj časa, preden sem sploh zanosila. In še danes veljajo ta imena in se oba precej močno strinjava. Če bo fant bo Ambrož, če bo punčka bo pa Anamarija. Oba imena imata neko svojo zgodbo, zakaj prav ta dva imena. In obema so ta imena izredno všeč. Tud stvari za otroka že imam. Bolkne veliko večino. Tako da mi res manjka malo zaposlitev. In danes zjutraj v 18.tednu, me je mali prvič brcnil,  sicer pa sem že kaki teden čutila nežno prevračanje, k da bi se ena jabolka spouščala gor pa dol po trebuhu. Sam nekako sem še vedno malo otopela, kaj se tiče čustva veselje. Sploh se ne znam več razveseliti prav. Ampak tudi to se bom nazaj naučila.
Ja družina se je precej spremenila, ob strani mi stojijo, noben me ni preganjal, ker sem se kislo držala, jokava in sem upočasnjena, tud glede diplome mi nobeden nič ni rekel, da pač naj naredim kot se mi zdi prav.

Glede diplome te pa lahko malo potolažim...Diplomo bere samo mentor, pa še ta velikokrat površno... Mi je rekel moj mentor, ko sem ga vprašal glede moje diplome, če jo moram lektorirati, se je le nasmehnil češ, saj diplom nobeden ne bere...Sicer je res, da matematičnih formualcij nimaš kaj dosti za lektorirati, pa vseeno. povedal mi je, da sta nekoč z asistentom, ki mu je bil mentor med doktorsko dizertacijo zapisala stavek "tisti, ki to bere, sem mu dolžen zaboj pive, pokliči na tel.xxxxx"
Pa ga nikoli ni nobeden klical...

Komisija jo sicer prelista, potem pa useka eno vprašanje, ki velikokrat nima veze z diplomo....
Kar počasi, zagotovo boš diplomirala...

Hvala Berto za nasvet. Najbrž je res tako. In hvala bogu sem zadevo končnooo uredila. Sprva je bilo rečeno, da imam 1 dodatni teden, sedaj pa mi je včeraj mentorica sporočila da mi je zrihtala, da se mi je izredno za 1 mesec diploma podaljšala.

Sicer pa opažam da se mi spet stanje slabša. Mam spet neke čudne misli, pa jokat sem se začela nazaj. Bog pomagej. Pa panika me grabi, da se bo bližnjim kaj hudega zgodilo in jih kličem k nora da preverjam če je z njimi vse ok. Pa da bom sama ostala, imam zadnji teden že vsako noč nočne more, da me bo mož prevaral in da bom pristala na cesti in z otrokom živela pod klopjo. Grozne sanje. In se cela zjokana zbudim. Mož me komaj pomiri, da so te skrbi odveč.

Bi pa rada še eno drugo vzporednico tukaj potegnila, in sicer če mi lahko svetujete kako se naj rešim te panike pred ljudmi. Imela sme dolog časa dve prijateljici, k sem zdaj brez ostala, tud nekaj kolegic, s katerimi odnosi niso bili trajni. Sedaj sem cele dneve praktično sama. Z sosedi pa se ne znam družiti. Nevem kako se naj pripravim do tega da bom bolj družabna. Včasih ko vidim da prihaja soseda iz svojega dvorišča, me zagrabi panika, in zbežim hitro v hišo, da me ne bi videla. Tega svojega obnašanja lih ne razumem. Če pa sem že pri sosedih pa ratam otopela  in sploh ne govorim, niti ne znam nazaj odgovoriti. Kot da bi dobila cmok v grlu in ne bi razumela kaj mi govori. Bi že prej to temo načela, pa sem bila preveč obremenjena z drugimi težavami. A mi lahko kdo pomaga razumeti zakaj sem taka?

Pozdravljena!
Ne verjamem sicer, da ti lahko kdo odgovori na vprašanje zakaj si takšna, kot si...mislim-namesto tebe.
Sama se že dlje časa spopadam s podobnimi težavami, kot jih opisuješ. Vpričo neznanih ljudi kar nekako "mrknem", nimam občutka, da bi imela karkoli za povedat, takšnim srečanjem sem se v privat življenju zato vedno poskušala izogniti. Mi je pa lažje, če je zraven moj partner ali vsaj kdo, ki ga bolje poznam; takrat se lažje vključim.
Večino življenja sem se prepričevala, da pač takšna sem, da ne rabim druženja s komerkoli in za vsako ceno.
Po 10 mesecih psihoterapije (nisem je pričela zaradi tega) pa vem, da sem imela (še imam :seznojim:?) tako nizko samopodobo, da se mi nikoli ni zdelo, da bom takšna kot sem, dovolj dobra za okolico. Zato sem bila vedno v teh situacijah nesproščena, na preži, takšna druženja (in neznani ljudje nasploh) pa so me posledično zelo utrujala.
Ne vem, če boš v tem našla kaj kar ti bo lahko v pomoč.
Glede na vse težave, ki jih opisuješ pa ob nosečnosti (ki je tako sama zase dovolj zahtevna) si dovoli poiskati vso pomoč, ki jo lahko.
Zase lahko rečem, da mi je psihoterapija odprla pot nazaj v življenje; če bi vedela, kakšen učinek ima, bi šla 10 let prej.
Drži se!  :rozicodam:

LP, A.

hvala, apazija, k si delila svojo izkušnjo z mano. Tudi jaz nekako se preprečujem, da ne rabim druženja, spet drugič pa blaznim da sem skozi sama. ja, problem je podoben kot pri tebi, premalo zaupam vase, se ne cenim dovolj, oz kot praviš ti prenizka samozavest, samopodoba, in se skozi obremenjujem s tem ali bo tisto kaj bom povedala zanimivo, smešno... kot da bi mogla vedno biti tisti nekdo, ki druge gor drži in jih spodbuja, ampak ponavadi, po nekaj skundah očitno podzavestno določim, da tega ne zmorem, in sem tiho, čez čas sploh več ne slišim prav kaj govorijo, začnem razmišljati o drugih stvareh, ker itak ne bom zmogla se vključiti v debato, ponavadi se izogibam vsem stvarem z druženji, se pa pogosto probam pregovoriti, da bi pa vseeno šla in tud mož me pol pregovori nekak. Nekako tako je pri meni. Nekajkrat sem probala se prisiliti da bi se družila, pa sem recimo spekla prekmursko gibanco, k je tlele na dolenjskem lih ne delajo, pa sem nesla kot pozornost in razlog da bi se družila, k sosedi, pa k mi je rekla da če grem naprej na kavo in klepet, sem ji rekla nekaj takega: ah, hvala, ne dejate si dela z mano, ne bom vas naprej obremenjevala, sem se obrnila in šla, skoraj odbežala nazaj v hišo. Sosedi pa se je itak zdelo najbrž vse skupaj čudno, najbrž si je mislila, da se nočem z njo družiti, še sama nevem, zakaj počnem take stvari. Pa enkrat sme recimo probala soseda nagovoriti, pa sme enkaj rekal, pa me je gledal tako bledo, kto da sme nevem kaj rekla, pol sem se pa sekirala, da sem ga užalila, pa ga sedaj sploh ne upam nagovoriti.  ahjej. Danes sem boljše kot prejšnje dni. To nihanje mi gre tako na živce. Sej sem se sprijaznila že s tem, da lahko da bo to celo življenje trajalo, ampak rada bi se naučila čimveč o tem, kako to blažiti. čeprav vem kar nekaj, se mi zdi včasih, da sploh ne znam v dani situaciji odreagirati. Se spomnim, k sem hodila še k uni psihologinji, ona bi mi sigurno rekla, da to ni nič takega, da se je pač zgodilo, in da naj razmišljam za vnaprej kako to reševati, ker za nazaj težko kaj naredimo.

Ja, poznam to igrico: bi - ne bi (se družila)...precej utrujajoča je na dolgi rok.  :(
Pa nikoli nisi sama s seboj zadovoljna, bi lahko bilo vedno še malo drugače, boljše, ne? Nihče nas tako strogo ne presoja in ocenjuje, kot se sami...in ta notranja kritika ubija vsako spontanost...in se krog spet zavrti. :o
Po moje so razlogi, da smo, kakršni smo - nam je verjetno to, da se tako močno ščitimo, že moralo presneto dobro služiti oz. je bilo v nekem obdobju potrebno.
Psihoterapija pa mi je pokazala. da ni potrebno, da bi vzorec, ki sem se ga naučila v otroštvu, in ki me vedno bolj duši in omejuje, trajal vse življenje.
V pravo olajšanje mi je zavest, da z boljšim spoznavanjem in sprejemanjem sebe prihajam do ugotovitve, da sem čisto v redu takšna, kot sem ( :-[) ...da sem to tudi vedno bila...le vedela nisem...

A se to res nikoli ne bo končalo, končno je od prijave na policiji malo mir, že spet prileze gor in tolče po vratih da jih skoraj dol ne vrže... a se bom mogla spet začet skrivati v hiši in trepetati, ali me bo kdo hotel pretepsti. Ko bi vsaj imela malo več denarja z možem, da bi lahko šla v stanovanje ali nekam.

Aspazija,
kaj pa tvoj mož, ali kaj ukrene? Saj to so vendar njegovi sorodniki. Tega ti pa res ni treba prenašati.
Obstaja možnost kakšne družinske mediacije na Centru za socialno delo ali kaj podobnega?
Ribica

Ribica, to traja že leta, smo že vse probali, da bi se šlo kam pogovorit ali kakšna pomoč, pa se ni dalo nič zmenit. Mož mene ščiti kolikor more, ampak kaj drugega lahko naredi? Z to osebno se ne da pogovarjat in te napade brez opozorilnega znaka. Tiso kaj se je zgodilo zdaj v petek, je premalo za novo prijavo. To so tako zapletene družinske težave, da joj. Tašča jo ščiti, ker je razdvojena med ljubeznijo do hčere in terorjem ki ga doživlja, čeprav ne sebi, ne njej s tem nič ne pomaga. druga svakinja pa noče nič pri tem imeti. Vse me je strah, da bom kdaj šla na vrt ali v sadovnjak in me bo presenetila in ne bom mogla zbežati v hišo pravočasno. Strah me je ker sem noseča in da me ne bi spet zbrcala. Ah, komaj se probavam svojih težav rešiti, že dobim druge probleme naložene.

Če je nevarna za okolico, jo je treba hospitalizirati. Brez sentimentalnosti. Preveč zločinov se je že zgodilo, ker nihče ni nič ukrenil, čeprav so vedeli, da je nekdo bolan. To je pač moje mnenje.
Ribica

nevarna je samo za družino, pred drugimi se obnaša kot angelček. sama sumim na kako osebnostno motnjo, sam to itak mora strokovnjak potrditi. to smo že predlan in lan hotli, pa so nam rekli, ker nima partnerja, da je mama tista ki to mora narediti. Ker brat kao ne more. Sicer pa kao prisilno ne gre, ker se mora strinjati da jo hospitalizirajo. Vsaj tolk je nam bilo rečeno takrat. Če pa je zdaj kaj drugače pa nevem. Vglaven danes bom pisala spet na društvo za nenasilno komunikacijo, da vidim kaj mi lahko svetujejo.

Tukaj ste mi res ogromnokrat pomagali. Zdaj se spet obračam na vas. Moje tažave z depresijo so se pomirile junija, še vedno me pa občasno daje tesnoba. Predvsem ko se spet poslabšajo stvari v družini. Ne v moji, ampak moževi.

http://med.over.net/forum5/read.php?140,7570140 - tukaj pišem o težavah ki jih imam z moževo družino.

Zanima me sam, ali mislite, da bi bilo pametno da začnem nazaj na terapije hoditi, ker sem tik pred porodom, pričakujemo dojenčka, in ne bi rada kake poporodne depresije fasala ko me bo otrok najbolj rabil, ker se mi že leta izmenjuje izboljšanje in poslabšanje depresivnih faz. Pa zanima me če mi lahko daste kake osebne nasvete, kaj naj naredim, kako se naj obnašam v prihodnje do teh ljudi, kaj bi bilo dobro narediti za neke temelje v prihodnosti?

Hvala za pomoč!