FORUM Nebojse.si

Trenutno ne vem kaj naj napišem, samo to, da sem v objemu... objemu nje, depresije in sem komaj vstal iz postelje čez eno uro pa delat. Kuhinja polna umazane posode....

TAKŠNEGA SE NE POZNAM....

dobrodošel tommy...no forum je že pravi...

za spodbudo in nasvete, marikaj boš našel...

napiši nam kaj več ko boš lahko!

drži se...vem kako tesno te lahko objema

Bom napisal, mogoče že zvečer... ne vem kako me boste sprejel, sedaj mi je tudi vseeno

samo osnovno zdaj

32 letni gay, z depresijo že več kot 6 let včeraj spet pri psihiatru in danes z polnim predalom Cipramila.

Dobrodošel Tommy, zelo dober znak je, da si poiskal forum in nekaj napisal - pomeni, da veš, da je nekaj narobe in da si želiš splezati ven. Tablete so lahko v veliko pomoč na začetku, da nam dajo zagon in energijo za spreminjanje vsega kar je šlo narobe (čeprav je v prvih tednih morda treba skozi kak zoprn stranski učinek). Pomaga, če imaš terapevta, ki mu lahko zaupaš, da ni samo za predpisovanje zdravil.
Napiši nam še kaj več, pa bomo znali tudi kaj več svetovati, ali pa se boš morda že zaradi pisanja počutil lažjega. Kar pogumno.
Lp.

hm, kako naj bi te pa sprejeli, tommy? tako kot vsakega, se mi zdi  :) dobrodošel na forumu, vabljen, da kaj napišeš  :) ... v vezi depresije nam je precej poznanega  :oki: jo imamo  :pomezik: in smo na tem, da jo premagamo  :)

aha...potem zdraviš se...super...no sva že dva na cipramilu...hihi

tommy pozdravljen !

Ce se ze 6 let spopadas z depresijo je ocitno nekaj narobe z tvojim nacinom zdravljenja.
Samo cipramil in obiski psihiatra kot vidis niso dovolj. Si ze poskusil z kaksno skupino, cim drugim ?
Sam brez psihoterapije poleg cipralexa in psihiatrra nebi uspel priti ven. Potem pa so tu ze DAMvci
in njihova podpora.Vsaka ponovitev je hujsa....meni se je zadeva ponovila  po letu ko se prva depria ni bila
resena ker sem sam prenehal z zdravili in zadeva je sla samo dol. Zato vem...kako je pocutje.
Torej....potrpi da cipramil prime....potem pa se za zacetek udelezis kaksne skupine za samopomoc.
Vmes pa pisi na forum.....in bos videl da bos spet pocasi zacel dobivati sebe nazaj. Spremeniti
pa bos moral tudi odnos do sebe, ker to je tudi vzrok da si tu kjer si.
Pogumno ....

Dobrodošel!

Samo za info. - forum se je maja letos selil ... tu je link do arhiva -> http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php ... lahko ti pride prav.

Naj ti delavno popoldne mine ok, ko boš na volji pa še kaj napiši.

Tommy   dobrodošel. Tudi jaz sem bila skeptična kako me bodo forumovci sprejeli. Ampak moram ti reči da so mi bili samo v oporo. Ves čas so mi stali ob strani in počasi ugotoviš koliko je ljudi na tem svetu z raznimi težavami. Tu smo zatao da ti pomagamo kolikor je v naših močeh. Največ pa moraš narediti sam, zato pa kar korajžno. Tu te ne bo nihče obsojal drugačnosti.   LP OLJA :oki:

Tommy ojla...dobrodošel med nas.

Depresija je bolezen. In kot si že sam ugotovil je psihiater pravi naslov za pomoč.
Zdravila so velik apomoč v akutni fazi, ko je tako da komaj s postelje vstaneš.
Antidepresivi so Ok zdravila ne boš odvisnik postal.
Na začetku so možni stranski učinki, ki naj te ne prestrašijo.
Vztrajaj z jemanjem.

Ad-ji bodo najprej učinkovali na telo, kar pomeni, da ti bodo dali več moči, energije za življenje.
Potem pa boš začel tudi ti, spreminjat svoj svet na bolje...
Najti moraš v samam sebi zavore, kaj te omejuje, kje čutiš da kaj ne gre..
Je to dom, služba, ljubezen, spolnost...karkoli...
Nekaj je kar te grize od znotraj....in se kopiči v tebi...in izbruhne v obliki bolezni.
Izpostavil si, da si gey.
Morda te dužba ne sprejme, starši?
Tukaj na forumu nisi edini gay...in morda lahko tudi o tej temi najdeš sogovornika z lastno izkušnjo.

Tukaj smo, da skupaj lahko pomagamo tebi odstirat tančice kje te čevelj žuli.
Preberi si tudi kako se drugi spopadamo z težavami.

In depresijo se da premagat.
Vedno je na koncu temnega tunela svetloba!

Prisrčen pozdrav, Aslan

Hvala vsem za odgovore.

No, da malo bolj razjasnim mojo zgodbo.
Pred 6imi leti se je prrvič pojavila depra pri meni, oz. sem prvič priznal da me muči. Če sem iskren me je mučila že prej, že prej sem hotel cel dan prespati, nič energije... da bi bil seksualno aktiven z mojim partnerjem, pa sem lahko samo sanjal. Življenje in kvaliteta mojega dela se je zmanjšala.... tako sem pred leti dobil zdravila ki sem jih na svojo pest potem čez čas nehal jesti
potem pa kot pravite, se je obisk ponovil....
tudi po alkoholu sem posegal.... in dokler nisem spoznal dečka ki mi je priporočal psihiatra v NM, in tako sem včeraj šel...

v eni uri koliko sva se pogovarjala mi je dal ponovni zagon in upanje ter voljo da ponovno začnem z terapijo, tudi resno razmišljam o skupini.... Zato sem se tudi oglasil na forumu...

vsem še enkrat HVALA

Dobrodošel na forumu Tommy!! :rozicodam:

Tukaj boš, po mojih izkušnjah, vedno naletel, na razumevanje in dobre nasvete, tako da "nč bat".
:pomezik:. Se lahko kar razpišeš tukaj, o vsem!!

Pa tudi na druženja in skupine za samopomoč lahko hodiš preko foruma oz društva DAM. Meni zelo pomagajo :oki:.

Lp Mačica

Dobrodošel Tommy. Čisto jasno mi je kako se počutiš. In super si naredil, da si poiskal pomoč. Seveda boš zmagal. Za začetek zdravila, psihoterpije in ta forum, pa boš kot nov. :oki:

Alexx in ostali, vem da bom kot nov, samo do tega je dolga pot. pa prvi korak je narejen....

Tommy  kot pravis pot je res dolga in odvisna od tega kaj smo prirpavljeni spremeniti na sebi.
Ne na zunanjosti , ampak prevsem v odnosu do SEBE. Kako sprejemati in kontrolirati sebe in
misli ki nas ponavadi pripeljejo v ansko in kasneje v depro.

Dobrodošel tudi z moje strani  :rozicodam:

Kaj pa je tisto, kar te je spravilo v depresijo ? .. Malo pomaga, če flikneš vse ven.. In ta forum je idealen za to  :pomezik:

Taka izjava je zelo pozitivno naravnana. Zato sem prepričana, da boš zmogel. Step by step...

TRUDIM SE, čeprav pridejo krize, danes je že tak dan in prav jezen sem nase, da se ne znam, ne upam odpreti....

veliko bi rad napisal, povedal... samo ne gre... vsaj trenutno....

veliko načrtov imam, pa vedno rečem, bo jutri...

vam je to znano?

Pri psihi nic ne gre na silo. Vsi poznamo umike in izgovore samo pocas je treba vsakemu
narediti konec. Kot ne mores nekoga z socialno fobijo poslati na nogometno tekmo  ???
tudi ne mores sebe prisiliti da bos pa cez 5 minut reagiral drugace.
Nasvete kako se soocamo dobis na forumu in v raznih knjigah , tocen vpogled v svoje stanje
pa z pomocjo strokovnjaka ki te opozarja na "nepravilnosti" v misljenju in reakcijah in svetuje kako naprej.
Tudi sam sem mesece pocasi padal in padal.... potem pa sem hotel cez noc resiti se tega.
In priznati si da sem BOLAN in da je treba to zdraviti je bil tudi PODVIG.
Zato pocasi stavek za stavkom, korak za korakom in resena misel je pot do uspeha.

Pozdravljen Tommy!
Tudi z moje strani dobrodošlica na forumu.
Lahko ti samo rečem,da je tvoja pot-zdravila,... pravilna in dobra. :oki:Tudi sama sem na Cipramilu in je res super zdravilo.No samo malo moraš na začetku potrpeti glede stranskih učinkov in potem pa hodi samo navzgor!!!

Drži se in se še kaj javi!!!

Ufff pa še kako!!! Tale jutri že dolgo lovim!!! In potem je na na koncu dneva ta občutek krivde, ker zadanega nisem opravila, ta pa vse samo še slabša!! In kadar sem slabše naredim še manj in potem spet očitki in potem še manj...... Začaran krog skratka. Samo se ga da prekinit!!
Počasi nam bo uspelo!!!

Drži se!! :rozicodam:

Tommy, čeprav si zelo v grobem napisal, kako ti je,sem se odločila, da ti napišem nekaj stavkov.Praviš, da že 6 let trpiš za depresijo, tudi meni so pred 6 leti postavili diagnozo. Že ves ta čas imam zdravila in redne obiske pri psihiatru.To je odskočna deska za človeka spodobno življenje, ne samo v postelji, ampak včasih tudi na nogah.A za kvaliteto bivanja je ,po mojem najbolj pomembno to, kako človek živi. Ali je srečen in ali ima ob sebi prave ljudi.Pisal si, da si bil pred 6 leti zelo na tleh. Ali si zdaj tudi?Ali imaš ob sebi partnerja, ki te razume in ti skuša pomagat v kriznih dneh?Največjo podporo namreč človek dobi prav od tistega, s katerim preživi največ svojega časa.Zanima me, ali imaš kakšen hobi?Mogoče je to le gledanje dokumentarnih oddaj, s čemer si razširjaš svoje znanje na različnih področjih.Potem si v prostem času misli zaposli s tem - to namreč ni poležavanje, kot mnogi razmišljajo.Največkrat se piše o tem, kako moraš hodit na sprehode.To velja za tiste ljudi, ki v tem uživajo, meni je to prava muka, oz. iz sprehoda pridem nazaj 3 krat bolj poklapana, kot sem odšla, ker nimam nič drugega za počet, kot samo razmišljat takrat, ko hodim.
Verjamem ti, da poznaš precej ljudi, a težko je najti nekoga, ki bi se s tabo pogovarjal takrat, ko potrebuješ ob sebi res razumevajočo in čutečo osebo.Jaz imam srečo, da tako osebo imam, moram povedat, da je to največji zaklad, ki mi daje moč za voljo do preživetja.Torej moje mnenje je ,da je prvi pogoj za izhod iz najtežjih obdobij prav dober prijatelj.
Povej še kaj več o sebi. Ali si v službi, koliko ur na dan si običajno sam, ali ponoči spiš,skratka, čim več, tudi,če misliš, da so to nepomembne stvari- niso-vse se povezuje in se nam nekam nalaga.
Lep pozdrav.

ja, Bojči in ostali... Vsem najprej hvala za vse napisano.
Naj malo več povem, napišem o sebi...
Imam zaposlitev, sicer za določen čas, toda je delo ki me veseli, imam hobije, ki sem jih zadnje čase zapustil, kakor sem zapustil tudi terapijo (o tem sem že pisal); v preteklosti ko se je depra pojavila, sem pač posegel po "tekočih antidepresivih" kot jih je imenoval en moj prijatelj in tako si ustvarjal začaran krog, v preteklosti sem seks oboževal in sem jih polagal enega za drugim, prišlo je obdobje ko sem to opustil in po naključju spoznal prijatelja ki si je bil pripravljen vzeti dopust, da me je peljal k psihiatru, bil z mano... ni zahteval samo seksa, bil je zadovoljen če je samo objet zaspal ob meni ko mi je bilo najtežje, ni me omejil in on mi nikoli ne bi kratil svobodo tako in drugače, vsaj tako mislim. Misel na njega me drži pokonci. Včasih bi poležal cel dan, toda imam psa ki me "pelje" na sprehod, malo tečeva... in pes mi da veselje ko se jaz usedem na travnik in skače čez mene... tako malo je potrebno...
Drugače sem si zadal cilj, da v jeseni ponovno začnem z fitnesom, ki me je v preteklosti osrečeval. pa tudi če je enkrat ali 2kran na teden. Upam da bo mi uspelo. Vpisal sem se v neko prekvalifikacijo in zato mi sedaj depra hodi samo v napoto....
spim preveč... tudi po 11 ur na dan in to je korak ki ga moram urediti.
kakor si tudi urediti papirje, in stvari v glavi, pridejo pa temni dnevi in nekajkrat sem se zalotil pri misli na samomor, misli na odhod, ki pa  v preteklosti ni bila samo misel. sem ga že poskušal delati in zanimivo da se je vedno takrat pojavil kdo ki me je odvrnil od tega...
Veliko berem, pišem in se drugače izražam, v tem vidim filter...
sem začel razmišljati da bi pričel pisati "dnevnik" ki bi ga dal mojemu terapevtu na najinem naslednjem srečanju. ker vem da mu v tisti uri ne bi mogel vse povedati....

Sem velik ljubitelj živali in ravno ta teden sem posvojil eno muco, tako imam zdaj 3 ki mi ob psu delajo zanimivo družbo ter kratek čas. potem je tukaj še mnogo filmov, glasba in to je mi včasih prava droga....

Zdravo, Tommy!
Si človek, ki mora živeti v "celem spektru". In depresija nam ta spekter kot nalašč skrije. Potem se mučimo od Poncija do Pilata, da ta spekter spet najdemo, ker je to naše poslanstvo. Drži se in se zavedaj, da si krasen človek. Lahko ti povem iz mojih izkušenj..........dokler sem skrivala pred ljudmi svoje tegobe, sem bila oropana marsičesa. Ko pa se družim s počenčki, sem polna energije in poleta. To je to. Lahko pokažem sebe in nisem obsojana in name ne leti zasmehovanje in besede, polne ošabnosti malega človeka.

Ja, res. Tudi sama...

OJ! Evo še mene...depresivno deklico. Niti ne vem,kaj naj napišem,vem samo da rabim pomoč. ali pa samo pogovor, vendar se mi ne ljubi pisati o meni. Trenutno. Vseeno mi je kako izgledam, izgubila sem zanimanje za stvari,ki so me prej veselile, samo spala bi in spala, primanjkuje mi energije, na splošno sem upočasnjena, in utrujena, težko se skoncentriram... ampak trenutno je stanje ok, ker drugače nebi pisala  :) Občutek ima kot da mi "zaostaja slika" ko sem v tistem svojem svetu.

Pa bo kdaj bolje?!

Dobrodošla med nami,


Vem, kako ti je in vem tudi, da bo bolje. Pobrskaj po forumu , kjer je že veliko napisanega in tudi ti nam piši, da ti bomo lažje odpisali, kako se lotiti tete depre.


Pozdravček, masi

agamemnon, bo bolje... glede na to, da veš, da rabiš pomoč, je prvi korak storjen, naslednji je mogoče obisk pri zdravniku? .. in kot pravi Masi, pobrskaj po forumu, ugotovila boš, da smo bili bolj ali manj vsi na tem.

Objem  :-*
Arwen

Hvala vam!
Mi je kar malo v tolažbo,ko vidim da nisem sama. ;oje razpoloženje tako zelo niha, da je neverjetno. Na bolniški sem "že" 3 tedne in mislim,da bom še lep čas. Ko pride dober dan sem vsa naspidirana, potem pa kot bi me nekdo ugasnil. Kaj je to? ali ženskam toliko nevšečnosti povzročijo hormoni? Velio sem že prebrala,pa vseeno ne najdem neke "rešitve" zame. Z zddravnikom sem že govorila. Želim se pozdraviti,ampak ne želim vsega tega imeti v kartoteki. Preveč sem mlada,da bi mi to že sedaj onemogočalo npr novo zaposlitev. saj veste kako se gleda na to.

samo ena taka smotana tetka, ki sliši na ime Depra.... in ki doleti tako moške kot ženske, mlade in stare, bele in črne, majhne in velike.... Sicer je žal tako, da ko se ta teta odloči priti na obisk, potem se je človek malce teže znebi, a definitivno se slej ko prej tudi to zgodi.



nihče razen stroke nima vpogleda v tvojo kartoteko; ko te delodajalec pošilja na zdravniški pregled, dobi nazaj le mnenje - sposoben za to in to delo. To je vse. Ostalo ga ne zanima. In samo ti odločiš, kdo ve za tvoje težave, komu poveš, nihče drug.

Če obiščeš psihologa, psihiatra,... se ti obiski ne vpisujejo v tvojo osebno kartoteko.

 

Ojla, tudi sam sem bil zaradi Depre že večkrat na bolniški, toda včasih je vse to poslabšalo stvari, preveč časa za razmišljat vsaj zame ni dobro, nisem delal npr po en mesec in posledično z tem manjša plače, že tako sem zaslužil (pre)malo.
sam si zdaj raje pomaham z sprehodom, AKCIJO, čeprav vem, da ko je najtežje je tudi to skoraj nepremagljiva ovira. Sam imam zadnje čase obdobje spanja, veliko in še več pa se vedno počutim zbit kot le kaj.


Trudim se tako da si zavrtim kakšno glasbo ki mi je všeč, mogoče tudi zaplešem na njo, se pojem besedila....
to me na nek način sprosti, vseeno pa vem da brez AD ne gre. Na srečo imam malo stranskih učinkov, mislim oz čutim da prihaja obdobje ko se bodo stvari izboljšale, tudi z pomočjo nekaterih članov foruma z katerimi kdaj podebatiramo preko MSNja ali GSMa. to mi pomaga.

hvala vsem