FORUM Nebojse.si

pozdravljeni...
 sem že prej pisala, ampak sem se odločla da pišem ponovno   :zardevam:

za depresijo sem bolela pred dobrim 2 mesecema. začelo se je z izčrpanostjo in pač bili sta dve stvari, ki si jih nisem upala povedati partnerju...to me je toliko mučilo,da nisem mogla zdržati, mislila sem, da se mi bo zmešalo, ker ''nisem bila iskrena'' do njega...
 :'(
stopnjevalo se je do te mere, da nisem več mogla jest, tiščalo me je v prsih in trebuhu, bruhala sem in nisem mogla spati....

sedaj sem na ad-jih od 15.1. prijemajo počasi, toliko, da sedaj nisem več panična, jem normalno in spim normalno...

vendar je pa skos prisoten nek strah v meni, pa ne vem zakaj...potem sem se pričela obremenjevati, da kako to, da nič ne čutim do pratnerja, nič do hčerke, nisem je mogla niti dvigniti in objeti, bila sem čisto/ v stresu...

nato sva s partnerjem razčistila vse zadeve, sva se pogovorila in skratka vse uredila...

sedaj se skos ampak res skos obremenjujem s čustvi, kaj čutim, zakaj tako, zakaj ni hrepenenja, sej ni hrepenjenja do ničesar, ampak bojim se samo to in se obremenjujem, da se nebi ohladila do partnerja :( a , ko pomislim, da bi šla narazen me napade tesnoba in ''panika'' v tem smislu, da me začne tiščati in se ne  morem sprostiti :( je to še vedno
vposledica boleni, od takrat, ko sem se toliko sekirala in obremenjevala s tistima dvema stvarema, za kateri ni vedel? bilo mi je tako hudo, krivično do njega, zato sem se toliko sekirala...je možno,da je to še vedno ostalo, ta občutek krivde in sm si naredila neko blokado? psihiatrinja mi je reklla, da je to zaradi bolezni, sigurno , da ''nič'' ne čutim..niti objema, tistga hrepenenja, ko me hčerka objame, starši, fant...grozno :(  :'( :'( :'( :'( :'( :'(

je pa tudi s počutjem tako,da non stop niha :( sem srečna za trenutk in naprimer bi šla na sprehod, je sonček in vse, drug moment me pa že mine...:(

skos mam v glavi njega in se obremenjujem s čustvi...a ko pomislim na druge (starši, hčerka,kužek...) mi je enako, taka topa sem, ne znam niti razložiti :(
 Težko opišem. Kar panika me zagrabi in to v okolju, ki mi je prijetn.Včasih pogledam partnerja, pa me kar spreleti, postane vroče, obide me strah spet je panika tukaj. Ne vem kaj se dogaja z mano!? Bojim se, da bi morala oditi iz družine, da se bom pozdravila, ali so to le strahovi, in posledica te bolezni? Ker drugače se res razumeva in stojiva ob strani, vse štima, samo ta moja čustva...

bo vse nazaj prišlo?da o spolnosti ne govorim, španska vas...

dober teden nazaj sem doživela ''razsvetlenje'' bila sem tista stara oseba...vse je bilo ok, bila sem super, srečna,čez par dni, je vse minilo, zbledelo in zopet ta čuden občutek :(((najhuuje mi je to, da ko sem v slbem trenutku, da se tolko obremenjujem, da je to resnica , da nič ne čutim in in si je ne priznam, in da to ni bolezen,ampak potem mi rata slabo, pričnem švicati in tesnoba me daje. takrat ko sem v tem ''stanju slabe volje in nevolje'' se sploh ne spomnim, kakšen je občutek, ko si srečen, ko imaš nekoga rad, samo tesnoba je prisotna...prebrala sem, da so v depresiji občutki zelo resnični, a lažni...

 
z partnerjem sva skupaj 8 let, res sva marsikaj doživela,amapk ostala supaj :) stoji mi ob strani in me podpira, tolaži...res srečna sem,da ga imam, a trenutno mi je tako hudo, ker se to dživljam....globoko v sebi vem, da ga ljubim...

ampak, jest vse kar si želim, je to, da bi postala tista stara oseba...bo to še kdaj?sem res zbolela za depresijo in aksioznostjo, kot je rekla psihiatrinja...

ker jaz se tolažim s tem, da če nekoga nimaš rad, ga ne ljubiš, nič ne čutiš do njega, lahko spakiraš kufre in greš, gledaš za drugimi fanti...no pri meni, ko na vse to pomislim, me obliva znoj, tesnoba me daje in mi je slabo itd....

vem, a ga ljubim,da mi je vse, ker vem da imam tudi hčero rada, starše, ampak trenutno ne čutim do nobenega nič,  najbolj se pa kot pravim bojim, da sem se ohladila do njega :( ampak potem bi čutila čustva do hčerke in staršev in vsega....bi imela voljo za stvari, ki so me veselile prej, pa me sedaj ne, se moram ''prisiliti'', da to naredim....

tako sem že naveličana in utrujena od vsega tega obremenjevanja...pravijo mi, proba ne misliti nato, se zamotiti, prokleto težko je!!! :o

prosim za vaše tolažne besede....

Pozdravljena Plesalka :rozicodam:

Vsi ti občutki,ki jih doživljaš bi rekla,da so prisotno zato,ker še antidepresiv ni
prijel v pravi meri,saj velikokrat pri nekaterih začne učinkovat prej,pri drugih mal kasneje.
Vsa tvoja obremenjevanja glede čustev,hrepenenja,slo po spolnosti bo s časoma
prešlo in počutje se ti bo pričelo izboljševat,....zaupaj si in ne misli toliko o slabih
rečeh.
Veliko ljudi, ki jemljejo določene antidepresive, občuti zmanjšano potrebo po seksu. Antidepresivi vplivajo tudi na zapozneli orgazem ipd.

Vzrok težav se skriva v serotoninu, saj v depresiji pride do porušenja njegovega ravnovesja v telesu. Antidepresivi sicer uspešno zavirajo nekontrolirano upadanje in porast serotonina, vendar pa  to lahko vpliva na zmanjšanje spolne sle. Rešitev je lahko tudi zamenjava antidepresivov,....morda se naslednjič pogovoriš o tem s psihiatrinjo.
Depresija je bolezen,ki vpliva v veliki meri na telesno zdravje in počutje ter povzroči spremembe v človekovem razmišljanju, čustvovanju in vedenju zato je
povsem razumljivo,da se trenutno tako počutiš.
Pri mnogih osebah z duševnimi težavami oziroma z depresijo najdemo pomanjkanje veščin učinkovitega reševanja življenjskih težav oziroma neprilagojene vedenjske, miselne in čustvene vzorce, ki jih z zdravljenjem z antidepresivom ne odpravimo.
To ne pomeni, da takšno zdravljenje ni primerno, nasprotno, praviloma je zelo učinkovito in je simptomatika depresije v precejšnji meri odpravljena. Vendar zdravila ne pomagajo izboljšati strategij reševanja problemov. Ne pomenijo uvida v tiste neprilagojene življenjske vzorce, ki so pripeljali v depresivno stanje in ki pomenijo tveganje za ponovitev depresije, kljub trenutnemu izboljšanju počutja po zdravljenju z antidepresivi.
Zatorej je napačno videti v antidepresivu rešitev življenjskih težav. Zdravljenje prizadeti osebi »povrne« okrnjene zmogljivosti (ko je to potrebno), da se lahko spreminjanja neprilagojenih življenjskih vzorcev sploh loti.
Svetujem ti psihoterapijo,da poiščeš s terapeutom tiste napačne miselne vzorce,vzroke,dejanja,...ki so te pripeljale do bolezni.Tudi veliko literature je na določene teme o naših bolezni in priporočam,da si kakšno prebereš,....

Vesela sem,da imaš razumevajočega partnerja,da ti stoji ob strani,te razume,....
Verjemi,da bo še vse OK,...potreben je le čas,volja,malo pozitivne energije,.....in pot te bo
peljala samo še navzgor,...
Drži se,...objemček :rozicodam:

kot da bi poslušala sebe, samo da jaz takrat nisem vedela, da gre za depresijo ampak sem vse skupaj pripisovala temu, da če tako čutim, najverjetneje nisva za skupaj. Bilo je grozno, nisem mogla biti z njim, nisem mogla biti brez njega, doživljala sem paniko oziroma sem bila vseskozi zelo zelo močno tesnobna.
To je bilo 12 let nazaj, ko o tem še nisem vedela nič in sem mislila, da se mi bo kar zmešalo.

Sedaj vem, npr. kakšen dan (včasih tudi teden :)) pred menstruacijo prav tako dobim ta občutek, vendar se ga ne prestrašim več, saj vem, da svojega - zdaj že moža ljubim, včasih pa mi gre tudi na živce :) ampak to je normalno, del življenja.

Ne obremenjuj se stemi mislimi, vzemi jih za nič drugega kot misli, saj si v depresivnem stanju, depresija pa nas oropa čustev in to je tudi najbolj boleče.

Najverjetneje si v naglici ki jo povzroča življenje pozabila nase. Sedaj je čas, da se spet najdeš in verjemi mi, spet boš srečna in ko boš pogledala svojega moža in hčerko ti bo zopet zaigralo srce. Bodi potrpežljiva s seboj, vzemi si čas zase vsak dan, in boš videla, da bo tudi počutje boljše.

prva dva meseca jemanja ADja sem bila tudi sama otopela s čustvi, verjetno je to cena stranskih učinkov....ne boj se, vsa čustva se povrnejo slej ko prej  :rozicodam:

hvala vsem za odgovore...res me je strah, strah me je vsega....včasih ko sem v službi in pomislim na njiju, me popade nek strah, kar zbežala bi...a nočem stran od njiju, res ne...ampak, zakaj je prisoten strah? bo minilo, j res zaradi depresije?

ker drugače je med nama vse ok, srečna sva bila in vse je štimalo, dokler ni prišlo do tega stanja :((

help :)
  :o

Zdravo,

z AD-ji se bo stanje gotovo popravilo, vendar lahko nenehno prisotna napetost in strah zavirata hitrejše napredovanje. Mogoče bi bilo dobro, da se z zdravnico pogovoriš še o kakšni prehodni terapiji s pomirjevali.
Druga stvar, ki jo razberem iz tvojega prvega posta, pa so razlogi zakaj si prišla v to stanje. Omenjaš dve stvari, ki jih ne upaš povedati partnerju in mogoče je prav tako, ne vem. Vem pa, da boš morala pri sebi slej kot prej razčistiti, za kaj je šlo in ali je morda to tisto, kar napaja tvoje slabo počutje. Ali je mogoče, da čutiš kakšno krivdo, ki si jo personalizirala do te mere, da sedaj misliš, da do partnerja in hčerke ne čutiš nič?
Moja psihiatrinja, ki je tudi specialistka za kognitivno-vedenjsko terapijo, pravi, da je za vsako tako epizodo zadaj nek dogodek, ki ga zaradi svojih napačnih baznih prepričanj narobe interpretiramo. To vodi v pojav negativnih misli, ki jih ob kemijskem neravnovesju pričnemo vrteti v glavi in napihovati. Temu rečejo ruminacija in predstavlja strašen psihološki pritisk, ki vodi v izčrpanost in posledično depresijo. To, da si depresivna, skoraj ni dvomiti sodeč po tvojih simptomih.
Sicer pa otopelost dejansko je značilna za SSRI-je, tudi jaz sem šel skozi to. Pravzaprav je otopelost točno tista beseda, s katero sem svoji zdravnici opisal kako čutim stranske učinke paroxata. Sedaj tega ni več (oz. vsaj ne v občutni meri), zato bi se pridružil trzinkinemu mnenju, da s časom to izzveni. Glede straha pa - mislim, da ni ravno značilen simptom depresije, verjetno gre prej za ti. nekoristno skrb. Psihiater bo gotovo vedel, ali potrebuješ še kakšna dodatna zdravila.

Dobro bi bilo, da si čim prej poiščeš psihoterapevta. Tablete bodo tvoje stanje olajšale, rešile nikakor.
Rabiš pomoč pri spreminjanju svojih misli in pravilnem dojemanju situacije. Sama tega ne zmoreš - potrebna je pomoč strokovnjaka, ki vidi dvoje doživljanje v drugi, bolj realni luči.

Hitro po pomoč, vse dobro, tudi jaz sem bila v podobnem stanju,

Koklja

hvala za odgovor...

te dve stvari sem mu povedala in sva jih razčistila, ampak morda je pa prav to, da imam občutek krivde, da si ne zaslužim bit z njima? ne vem...ja, dokler mu nisem povedala za ti dve stvari, sem jih skooooos imela v glavi, skos, in so me morile dan in noč :( kar nekaj časa. je morda sedaj tak močen občutek krivde prisoten?, ker drugače je vse ok...partner me full podpida in tolaži..

imama pa tudi pomirjevala kwentiax, jih vzamem,ko je potrebno, strah ali večja tesnoba :)

bo vse prešlo, kajne?

tko se počutim ,kot da nisem jest, jest, če me razumete? kot, da je neka druga oseba, vsi ostali okoli mene so pa ''tujci'' :( kot, da ne spadam zraven, d abi jim bilo bolje brez mene (ne mislim samomora),d a bi ušla, nekam, ampak ne morem ju/jih pustit, ker vem, da jih imam rada!

jemlem AD-je cca 1,5 mesca ... :(

Plesalka  :rozicodam:

Čeprav sem ti odgovarjala že v drugi temi, ti bom še tukaj izrazila podporo. Ker sem imela podobne težave, kot jih opisuješ ti, naj ti povem, da so zagotovo plod depresije in tesnobe. To so neke vrste "vsiljivke", ki v nas zbujajo slaba občutja in paniko.
Ravno tako sem se počutila jaz in bila sem prepričana, da bom, zaradi teh misli, dokončno uničila družino, partnerstvo...Imela sem očutek, da ne spadam "sem" in tudi občutek, kot, da sem "nekdo drug".

K sreči imam tudi jaz razumevajočega partnerja, kateremu lahko zaupam vse svoje strahove, dvome in občutke. Že to, da sem se lahko z njim pogovorila, me je potolažilo in pomirilo. Najhuje sem se namreč počutila, ko sem sama razmišljala o vsem skupaj....takrat so misli prestopile okvire zdravega razmišljanja in se razbohotile v vsej svoji strašnosti...nikakor jih nisem znala ustaviti oz. preusmeriti.

Meni je zelo pomagala psihoterapija...zgolj jemanje tablet ni bilo dovolj. Očitno imaš v sebi vcepljeno neko prepričanje, ki te ovira ravno na področju partnerstva in osebnih odnosov. Te stvari moraš predelati, jih ozavestiti, se zavedati, da tvoje misli o partnerju in hčerki NISO REALNE...razlog za njih se lahko skriva čisto drugje...in si zaupati.

Veliko ljubezni je v tebi, vendar je ne zmoreš čutiti, ker te ovira strah...in nikar mu ne dovoli, da upravlja s tvojim življenjem...ti to LAHKO  :oki:

slavka MILIJONKRAT TI HVALA!!!!!

ne znam povedati, kako me to potolaži!!! res ne!¨najverjetneje si bom res poiskala pomoč pri psihoterapevtu...oz. če nebo bolje si jo bom sigurno!

hvala vam za lepe besede in tolažbo, vsekakor pomagajo, ker veš da v tem nisi sam, in da so ljudje z podobnimi težavami!!!

zlati ste! :rozicodam: :-*

Plesalka, še to bi ti rada napisala...naj te ne bo strah, da ti bo psihoterapevtka rekla, da ni druge variante, kot zapustiti moža.  :nehvala:
Kajti vem, da me je bilo tega, da mi bo terapevtka rekla ravno to, najbolj strah od vsega, zato sem tudi odlašala s terapijo...   :kiselnasmeh:

Vendar namen psihoterapije NI, da te v nekaj prislili ali pa da sprejema odločitve namesto tebe ali da ti govori KAJ bi morala storiti...ne  :nehvala: ... psihoterapija ti nudi možnost vpogleda vase, v svoje občutke in vzorce obnašanja, ki te privedejo do nezadovoljstva v tvojem življenju.

Torej le pogumno na pot samospoznavanja...držim pesti zate.  :rozicodam:

HVALA!

tudi jaz ti priporočam psihoterapijo in se popolnoma podpišem pod Kokljo in Slavko....
in res je, marsikaj dojameš in veliko stvari se ti odpre, prideš do spoznanja, kakšna so v resnici tvoja čustva.... ipd., kar pogumno, z določenimi stvarmi se je treba v življenju soočiti  :rozicodam:

hja, sam ko se ne morem spravit do psihoterapevta :( govorim si, saj bo bolje, počakaj še malo...

na nek način je moj fant moj terapevt, ko se pogovarjava :) po eni strani bi šla, ker bi rada bla že ok, po drugi strani pa nebi šla :(

 :-\

 :kiselnasmeh: dlje ko čakaš več stvari se v tebi kopiči....Lepo je, če te fant razume, ampak pravi psihoterapevt ima pa le drugačen pristop  :pomezik:

a mi lahko kakšnega priporočate? kje v okolici ljubljane? hvala... :(

od kod pa si plesalka? Žal ti lahko samo v Ljubljani koga priporčim oz. poglej na tejle strani, mogoče pa najdeš kaj svojemu kraju blizu:


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

sem iz okolice ljubljane- grosuplje....

joj,joj, skos me je nečesa strah...skos, kadar pomislim na moje dva me popade strah...zakaj, nočem več tega čutiti...psihiatrinja mi je rekla naj vzamem kwentiax, kadar bo potrebno...

sej, ko se zamotim, ali ko se pogovarjam z njim mi je lažje vse skupaj...ko sem pa sama, ali v službi, je pa strah venomer prisoten, tesnoba, rahla panika...

skos se poglabljam v vsa ta čustva  :-[ nočem več, tega, ne...želim biti mirna in živeti svoje življenje...mala raste, jaz sem pa taka...hladna :( ko, pomislim, da bi se ulegla k mojemu ali kaj podobnega, me postane strah, zakaj :( nočem tega...včeraj sem se potem vlegla zraven in se počasi pomirila, mi je bilo prijetno...

na trenutke imam občutek, da to sploh nisem jest, in da je moj partner nek ''tujec'', prav tako čutim občasno za hčerko in za vse okoli sebe...kot da sem v glavi neka druga oseba :( kot, da nekdo drug opravlja mojo glavo, misli, čustva, jaz pa se borim proti tej stvari/osebku :(


bo to res minilo? jest vrem, čutim,da je to tudi posledice tega, da nisva imela stvarirazćiščenih in me je to razjedalo in bojim se ,da sem si res naredila neko blokado, da imam tak močen občutek krivde, da se sedaj obremenjujem s tem, da nič ne čutim...samo ne čutim nič do nobenega :( mislim, ne čutim, vem, da jih imam rada, smao ta otopelost, strah pred tem...

grozno ;(

lep dan žena vam želim :)

 :rozicodam:

morem zopet pisat in dat svoje misli ven...

bojim se, da počasi zgubljam svoj boj z depresijo, ne v smislu, da si bi kej naredila, daleč od tega, ampak, boj s čustvi, strahom, ne vem več kam to pelje...

zelo me je strah, občutek imam da sta v meni dve osebi...ena sem tista prava oseba, stara jest,potem pa imamobčutek kot da se borim z neko osebo v meni, katera pa nisem jest...tisti osebi, katera nisem jest, so vsi ljudje za katere vem,d ajih imam rada, tujci, kot da jih ne poznam itd...
je to normalno, je to proces zdravljenja, da se v meni ''bojujeta'' dve osebnosti?

Pozdravljena plesalka... ko te berem, je isto, kot bi brala sebe... nisi izgubila nobenega boja, bo bolje, ampak zdaj moraš potrpeti in nekako prenesti tisto drugo osebi v sebi, ki ti vsiljuje slabe misli. Jaz sem v istem zosu že n-tič in me ni več strah vsega tega, ker mi je znano in ker so se čustva vsakič, ko je bilo bolje, vrnila. Tudi jaz sem zdaj v obdobju, ko nič ne čutim, ampak me to več ne prestraši. Ni mi do fanta, spolnost mi je tuja in brezvezna, nimam lepih občutkov, precej sem jezna na svet okoli sebe.... pač vse, kar ti opisuješ in kar spada zraven, k depresiji. S tem, da sem se jaz na to stanje (sranje) že navadila. Pač ne čutim, ampak še vedno lahko diham, hodim, delam, jem, pijem, spim,........ in pač delam vse ostalo, čutim pa ne.  In najraje sem sama, da imam mir pred vsemi in da mi ni nič treba.

Če ti bi kaj pomagalo, mi lahko pišeš na teide08@gmail.com in se malo pogovoriva. Jaz hodim na psihoterapijo že 8 let, zdaj sem bila v Begunjah na učenju tehnik sproščanja in mislim, da te lahko pomirim in ti pomagam. Predvsem pa vedi, da nisi edina, da je to normalno za depresijo in da boš še čutila!!!  :rozicodam:

zdravo..vsem hvala za odgovore...

evo jem sedaj AD dobra dva emseca, pa se stanje počasi izboljšuje, ampak še vedno so slabi dnevi, dnevi ko ne vem več ,kaj čutim, kaj se z mano dogaja...lih sedaj ta teden je tak, da sem spet vsa nervozna in živčna, obremenjujem se s čstvi do partnerja, kot da je on neka druga oseba, ki ga en poznam, ko ga pogledam, kot da sem jest nekdo drug...strah me je fuuul da bom morala stran???? prosim, recte da to ni in nebo potrebno,d a je to res zaradi depresije...so res to tko ''resnični'' občutki, a lažni????

jest bi rada bila srečna...včasih ko pomislim, da me nebi bilo, da bi blo vse bolje, in mojim in vsem...a took mi je hudio, ker partner trpi zaradi tega, sej me podpira, in vse, tolaži še vedno...ampak js sm pa taako hladna...zakaj?? je to res blokada? bom še taka kot sem bila???

pomagajte prosim...nočem jit stran od njiju, res ne! :jok: :jok: :jok: :jok: :jok: :jok:

plesalka, to, da nočeš od njiju, je tudi čustvo, želiš si njune bližine, topline, ljubezni - kaj drugega pa to pomeni, kot da ju imaš rada, in da niti slučajno nisi hladna? :) samo malo zmedena so tvoja čustva, malo otopela, malo depresivna, malo utrujena. saj bo.
morda pa ti pričakuješ neko vzneseno stanje ves čas? ljubezen niso samo metuljčki v trebuhu, zardevanje ob pogledih, kocine, ki ti gredo pokonci. ljubezen je tudi mir, zavetje, toplina, bližina, sreča... gradi na tem.
in vedno bodo dnevi, ko ne boš točno vedela. vsi smo taki, zdravi in manj zdravi, nihanja so normalna, padci so normalni, zmedenost je normalna, vprašanja so normalna. samo... normalizirati se morajo, da niso pretirana :)

Plesalka, pridi - lahko tudi s partnerjem
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=1&extmode=view&extid=750 (http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=1&extmode=view&extid=750)

LP,
Koky

kaj pa se dela ne teh sestankih? :pomezik:

uffff... nočeš vedet, kaj vse :zvizgam: no, za dolenjsko skupino lahko govorim, za druge ne vem ;D

:angelca:

Joooj...sama vec ne vem kaj se dogaja z mano...zdej so se mi celo zacele porajat misli o smrti in kko bi blo mogoce bolje ce me sploh nebi bilo...mala me nebi gledala take,moj nebi yrpel,moji se nebi obremenjevali...nocem tah misli,nocem tehga vex...hocem bit jest..srecna,vesela...nocem met vec v glavi,kko mojega"nimam vec rada"ker itak nikogar nimam...bojim se sama sebe...a je lahko da tableti niso pravi????v mes je blo zw vae ok.zdj pa spet to sranje.js sm cisto na tleh..kolko casa se????rada bi da bi blo vse ok...ne morem vec tega prenasat...je tp res vse zaradi boleznii?da sem napeta,nervpzna,da se skos obremenjujem s custvi??nocem zapustit moje druzine.je to res kriva ta depresij :jok: :jok:a?heeeeelp

Plesalka, na teh srečanjih se dobivamo sami taki, ki imamo težave in se med sabo pogovorimo,
se izpovemo, izmenjamo izkušnje in nudimo podporo drug drugemu.
Občasno se nam pridruži tudi kakšen strokonvnjak, ki nam podrobno razloži kakšno stvar.
Verjemi mi, da se je take skupine dobro udeležit, ker ti bo nudila veliko podpore... :rozicodam:
Spoznala boš tudi druge in istočasno si pridobila prijatelje... :)

***********

Plesalka, umiri se...si komaj dva meseca na AD in verjamem, da so zdaj ven udarili simptomi,
vse to se kaže v obliki tesnobe...raznih negativnih misli...verjemi mi, da imaš vse rada...samo si trenutno v krizi, ki pa bo minila...poskušaj se pomirit, napiši še kaj....počasi bo šlo na bolje in spet boš
tista prava....depresija ni enostavna, je pa ozdravljiva in tudi pri tebi bo tako.... :-*

MM, mislim, da je uporabnica želela konkreten odgovor,  kolikor vem za vašo skupino,
je zelo vredu in mi ni jasno zakaj takšen odgovor...včasih je potrebno bit tudi previden,
predvsem pri ljudeh, ki so v stiski... :oki:

se opravičujem, toja. vendar lahko vidiš, da sem dva zapisa višje odgovorila uporabnici povsem resno, torej se ne (samo) zafrkavam. odgovor, ki sem ga dala, pa je hec, in tudi ta hec ni v ničemer sugeriral, da se na skupini dogaja kaj slabega (poglej smeške), in tudi plesalka je sama uporabila pomežik, kar sem pač razumela, da je dobre volje in se je tudi ona na pol šalila, ko je vprašala, kaj se dogaja/počne na taki skupini.

ni vsak hec menda slab, ali pač? :kiselnasmeh: eh, očitno je.

MM, vse sem prebrala, predno sem kaj napisala...ja vidim smeške in ravno tale ( :zvizgam:) me je
spravil v bes in jezo...žal za skupine sem občutljiva  >:( ,  ker vem, da se ljudje včasih zelo težko
odločijo za obisk... :oki:

narobe si ga razumela, tega žvižgača. jaz mislim, da je dolenjska skupina super, in skupaj počnemo vraga in pol in to je pomenil ta žvižgač. skupino vedno vsem priporočam. ni ti treba biti besna ali jezna, ne mislim nič slabega o skupinah, in mi je žal, če si me tako razumela, ampak mišljeno je bilo pač povsem drugače.

Eh, jaz sem pa že pomislil, da so te skupine kakšna seksi zadeva.  :sesmejem:
No, plesalka, mislim, da v tvojem položaju res ne bi bilo slabo iti vsaj na obisk na takšno srečanje, verjetno bi se v družbi ljudi s podobnimi težavami dobro počutila, pridobila kakšne prijatelje in tolažbo iz prve roke. Kar se pomanjkanja čustev tiče, pa je lahko to povezano z AD-ji. Tudi jaz vem, da sem bil v začetku jemanja AD nekaj časa povsem otopel - če bi pred mano nekoga povozil vlak, se verjetno ne bi pretirano razburil. Za pozitivna čustva pa je učinek še bolj očiten.
Dobro bi bilo te stvari razčistiti s psihiatrinjo. Mogoče tudi menjava AD-ja pride v poštev, ampak to šele kasneje, ko bo jasno, kaj je vzrok in kaj posledica.

Ojla ja najverjetneje,da se bom naslednjic udelezila srecanja..
Morm spet napisat...men je res hudo,grozno...obcutek krivde,ker se vee to ddogaja..sedaj imam misli,da bi bilo morda boljr da me nebi bilo.hcerka me nebi glesala take,fant nebi trpel.non stop se mi porajajo misli o smrti,kar pa ne zelim.ampak skos omam v glabi,da bi blo bolje ce me nebi bilo...strah me je vsega.strah me je sebe..zakaj take mislmmpotem slaba vest ker se mi to dogaja.kko bo hcerka to gledala,ko bo zrastla..obcutek mam da se ne boljsa ampak slabsa.preje nisem nikoli razmisljala o smrti.sedaj pa imam obcutek da ni bilo to najlazje da grem da bom nasla svoj mir....a nocem tega.hocem zivt bit stara tista oseba...je to normalno po dveh meaecih jemanja adjeve?ali naj zamenjam..mam obcutek da se mi bo zmesalo...res kr zbezala bi nekam pred sabo pred vsemi...heeelp

Mislim, da bi se učinek AD-jev po dveh mesecih že moral začeti kazati. Ampak naj te to ne uspaničari. Razlogi so lahko:
- različni AD-ji zelo različno vplivajo na ljudi (eni čutijo po nekaterih zdravilih samo stranske učinke, drugi jih pa sploh nimajo), tako da bi se mogoče pogovorila z zdravnico o menjavi (mislim pa, da bo predlagala, da vztrajata vsaj še nekaj časa)
- AD-je bi morala podkrepiti še s kakšnimi pomirjevali za določen čas (če si živčna in napeta, te to še bolj sili k negativnim mislim)

Upam, da bosta z zdravnico našli rešitev čim prej. Vmes pa se čim pogosteje oglasi, udeleži se tudi kakšne splošne debate, kjer smo bolj na hece (pa četudi ti ni do tega, mogoče te pa vsaj malo zamoti).

Hvala za odgovor...saja imam pomirjevala kwentiax..stotko moram jemati zvecer xez dan pa po potrebi po 25mg..sam te misli mi niso res jasnezakaj misli o smrti in misli ce nebom tista stara jaz da ni vredno ziveti itd...strah same sebe,strah druzine svojebstrah vsega.obcutek  mam da se mi bo res odpelalo ...

Zaupaj se zdravniku, za tovrstne fobije morda obstajajo tudi posebna zdravila. Sicer sem mnenja, da je dolgoročno rešitev mogoče doseči le z delom na sebi in psihoterapijo, pa je vedno zadaj tudi neka telesna oz. kemična disfunkcija, ki jo s pravimi zdravili normaliziramo.

a, če se sploh ne poznam, zakaj se je to začelo dogajat??? kako nej delam na sebi? če sploh ne vem zakaj se to začenja vse dogajat, sploh ne razumem več, ne razumem niti več sebe ničesar....

ne vem, a je to zaradi tablet, ker če je neham takoj, ko zvem, da bo rekla da je zaradi tablet...

Plesalka, a lahko napišeš še kaj več o sebi? Ne rabiš pisat stvari, za katere se bojiš, da bi te kompromitirale, ampak človek si potem lažje predstavlja, kako naj se pogovarja. Mogoče starost, kako je s službo, prijatelji, sorodstvom? Mogoče nima neposredne veze s tvojimi problemi, ampak tvoje okolje odločilno vpliva na to, kako se počutiš, kaj čutiš (oz. ne čutiš), česa te je strah?

Meni je psihiatrinja rekla - vedno je v ozadju nek dogodek ali dogajanje, nikoli te stvari ne pridejo čisto iz zraka. Mogoče to res velja, razen seveda v primerih, ko gre za kako znano degenerativno težavo, infekcijo ali kaj podobnega.

Mogoče pa se boš lažje zaupala nam, ki smo praktično neznanci, kot pa nekomu, ki te gleda čez mizo. Seveda ti mi ne moremo tako strokovno svetovati, lahko pa v pogovoru izplava kaj, kar bo tebi dalo misliti.

Ok lahko komot napisem kaj o sebi...stara sem 25let,imam hcerko staro eno leto in partnerja kateri je najboljsi fant na svetu...stoji mi ob strani ze od samega zactka.me podpira ,bodri itd...delam v pisarni kot tajnica.psihiatrinja je rekla da je neozdravljena poporodn deperesija.meni je poclo letos januarja.nisem spala,tri dni sem bruhala,iscalo me je v prsih nisem vedla laj se dogaja.male nisem mogla objet,fantu sem rekla da semse ohladila do njega..potem ko je rekel da pac bosta onadva sla stran,sem laufala bruhat.nisem jih hotla zgubit niti jih nocem.onadba sta moja in itak da ju imam rda.aamo ne vem zakaj me je strah vsea tega.mami mi je rekla da je imela sodelavke ki so ble isto napete in fa je to to,da se nisem sprejelavdruzinskega zivljenja in da sevto tok bojim.jest sem clovek ki ne mara sprememb...s fantom sva imela nekaj nerazciscenih zadev v zvezi z njimi sva se pogovorila,je res da ne je to fuuul matralo in lezalo na dusi.ampak sedaj sva se pogovorila vse je ok.samo se ta moj neki strah,strah ne vem cesa.vcasih se bojim hcerke (takrat bi najraj umrla,Ker ne morem prenesti da je nebi imela rda ali pa tega kko se lahlo ro dogaja tej obcutki...)potem se boji vcasih partnerja kot da je tuj clovek.prav tako je to pri hcerki ta obcutek...kko sta mi lahko tuja?sej sta moja no...bojim se najbolj pa sama sebe...v druzini je bilo par zadev v preteklosti..mami je zgubla starse pr najstniskih letih...potem je bilo par zadev po ocetovi strani (problemi v sluzbi z delavci,problem sin iz prvega zakona)...jest sem to vse tlacla v sebi ker sem zelo navezana na starse...ne vem kako se lahko bojm svojega zivljenja..sej je bll vse ok dkmler nosem zbolela...zmesalo se mi bk rada bi svloje zibljenje nazaj...samo to...kaj nej delam na sebi ce bse kmam?

da zopet malo napišem, včeraj sem bila pri psihatrinji in sem ji povedala, kaj se dogaja z menoj, moje občutke misli...

rekla je,da to ni dobro, da razmšljam o smrti kot odrešitev, a naredila si pa nebi bič, to vem! ampak sem ji rekla, da nočem več teh misli...


zamenjala mi je tablete namesto kwentiax mi je dala zyprexo...danes dopoldan je bilo super, potem ko sem se vračala domov, me je zopet malo zgrabilo...

v glavnem skos imam kadar imam strah v sebi, da bi morala oditi od vseh in biti sama...a tega ne želim...

upam,d a bo zyprexa pomagala, samo ne vem po kolkem času naj bi začenjala prijemati v celoti, ima kdo izkušnje z njo?

hval a in lep dan...

Oj,

nimam izkušenj z omenjenim zdravilom, sam sem imel Xanax. Sem pa prepričan, da boš dobila odgovore, če to vprašanje postaviš v forumu http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,6.0.html (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,6.0.html) o zdravilih.
Poskusi zdaj z redno terapijo s tem zdravilom, kako ti je pač svetovala zdravnica. Ker praviš, da se ti je počutje prehodno izboljšalo, je velika možnost, da se boš do te mere pomirila, da boš "pozabila" na strahove in črne misli, ki te tarejo. Doslej se ti je to ves čas vrtelo po glavi in enostavno nisi mogla odklopiti. Lahko, da ti je zdravnica za začetek predpisala manjšo dozo in če bi videla, da prehitro popusti, jo še pokliči. Jaz sem recimo moral na začetku Xanax podvojiti, potem pa sem ga v roku nekaj tednov lahko opustil. In obdržal samo še AD.

Draga plesalka!!
 Jaz sem se tudi borila z  depresijo. Jemala sem cipramil, vendar me je iz zares hudega stanja povlekla šele zypreksa. Vsak večer sem jemala eno tabletko..5 mg. Sicer sem bila po teh tabletah malce zaspana tudi še čez dan, vendar , ko mi je bilo boljše (to pa ni takoj prvi teden!) sem si počasi kar sama zmanjševala dozo..najprej sem jemala 3/4, potem samo polovoico, nato pa samo še 1/4, tako , da nisem bila preveč zaspana, doza pa je bila še vedno učinkovita.Za čas ko sem pila zyprekso nisem opustila cipramila. Sedaj zyprekse ne jemljem več! Tako...mene je zypreksa rešila pekla, želim , da bi tudi tebi pomagala!! Veliko trdne volje ti želim!!

Ja tudi meni pomaga..spet sem tista stara oseba.ok sj so se mal zobcki ampak je veeeeliko bolje...upam,da tako tudi ostane in da bo. imela cim manj res slabih dnihvala vsem ki mi pisete...

zdravo!

evo mene po dolgem času! sporoča, da vsa sedaj našli prave tablete in je vse ok. zopet sem tista stara oseba :))

lepo bodite in hvala za vse odgovore itd....

Plesalka  :clap: uživaj v dobrem počutju in ljubezni svoje družinice.  :rozicodam:

serotonin love :-*

hvala vseeeem :) ne vem, kaj bi brez vas!!! najboljši ste! ada vas imam vse :) :wav: :clap: :clap:

Plesalka, me veseli, da ti je bolje že po dobrem tednu AD-ja. Bi ti pa dal nasvet, da poskusiš svoje izkušnje s psihično stisko uporabiti za to, da se ti ne bo ponovila (ali vsaj ne v taki obliki). Sedanje dobro počutje in svež spomin na nedavne negativne misli in strahove so mogoče najbolj primeren čas, da narediš analizo tega, kar se ti je dogajalo. Raziščeš lahko vzroke zanje (dogodke), napačna bazna prepričanja, ki so te pripeljala do neracionalnih črnih misli, in čustva, ki so jih te misli v tebi vzbudila. Potem si zapišeš alternative za te negativne misli, ki jih bo sedaj veliko lažje najti kot v najtežjih trenutkih. Te ti bodo potem prišle prav, če boš kdaj čutila, da se tvoje razmišljanje spet obrača v napačno smer. Pomagale ti bodo razumeti, da v stanju anksioznosti in depresije svet vidimo narobe in da obstaja tudi drugačen pogled, tisti na papirju.
Z drugimi besedami - na sebi narediš eno tako majhno kognitivno-vedenjsko terapijo (KVT).

Mogoče bo kdo oporekal, češ da si je sedaj najbolje malo odpočiti od vsega preživetega. Vendar lahko to izpade tudi kot zamujena priložnost.

hejla, evo mene spet!

zopet sem dobila take smotane mešane občutke, pa tko rahel strah...

Ampak vse v zelo zmanjšanem merilu, samo tok, da je pristono...verjetno je to dokaj normalno, kajne, da se še pojavijo rahli zobčki?

lp :seznojim:

Mislim, da pri komer se nikoli ne pojavi kak kamenček na poti, tisti ni normalen ;)

sse strinjam!

ampak, meni je tok hudo, ker se včasih uprašam, kaj pa če ni to bolezen, da je taka resnica, da nič ne čutim, oz. ker se skos obremenjujem s temi stvarmi, da je že ful moteče.

a, prejšni teden, ko sem bila kul, je bilo vse ok, srečna, nobene tegobe, ne nič.

ko, se pa tesnoba pojavi, je pa tako ''resnična'', da bi ji človek kar verjeu, ampak ko pomislim, da je to res, me pa kar ful stisne in slabo rata!

jest vem, da brez njiju (hčerke, fanta) ne morem živeti!

je to morda zaradi posledice bolezni, da čisto vse kar me tare sem pričela projecirati na njiju?
sem utrujena, imava denarne probleme, pa potem vse to povezujem z njima. sploh ne vem več, kdo pije, kdo plača, če me razumete!

pa sej sem bila že full ok, vse je bilo popolno, sedaj pa spet se mi zdi, da tonem proti dnu :(

nove tablete zyprexa jemljem 14 dni..morajo še prijeti? :o

Ja, morajo še prijeti :)

Vsi imajo in imamo take dneve, ko smo na dnu (ali proti njemu). In nič kaj tako redkega tudi ni, da svoje negativne občutke projiciramo na druge. Ni sicer lepo, a taka je realnost. Kako iz tega, je proces učenja, ne z danes na jutri.

Sprejmi tudi slabo počutje kot del sebe, manj kot se boš z njim obremenjevala, prej bo minilo. Ni treba, da je vse popolno, in tudi ti ne rabiš in ne moreš biti. Ti si čudovita, tudi, če si kdaj na tleh. Kot vsi :)

hvala muca maca :)

ja, sej, opažam, če uporabim uno tehniko stop (da neham misliti nato) je potem lažje :)

ker ko se pa začnem spraševati pa obremenjevati z čustvi, je pa tema, res! pol pridem do tega, da si en priznam,da sem se ohladila in da je najbolje da je konec, pol pa panika :( tko, da ja niso resnični občutki. vem, da niso, ker ju imam preveč rada! zopet se borita v meni dve osebi in tista groszna, je sicer že švohnejša, ampak vseeno prisotna!

tko,d a ja, hvala za odgovor, si me potolažila!
 :zvizgam:

Zdravo plesalka,

tvoj prejšnji post je del tega, kar moraš po kognitivno-vedenjski terapiji narediti:
1. zabeležiš negativna čustva, ko se pojavijo
2. zabeležiš svoje obnašanje/reakcijo na to
3. zabeležiš dogodek, ki je vse skupaj sprožil
4. zabeležiš negativne misli in jih uvrstiš pod eno od kategorij mišljenjskih napak
5. poiščeš in zabeležiš alternativne, manj ekstremne misli

No, točko 1. in prvi del točke 4. si naredila. Ključno sedaj bi bilo, da narediš še 4b in 5. Za prvi del moraš poznati kognitivne napake (http://en.wikipedia.org/wiki/Cognitive_distortions (http://en.wikipedia.org/wiki/Cognitive_distortions). Drugi del je ponavadi malo težje izvesti v trenutku napada ali takoj po njem, zato se je dobro pomiriti in kasneje vrniti (ampak ne pustiti, ker je bistven).
Po moje je normalno, da na začetku jemanja katerihkoli stabilizatorjev razpoloženja počutje oscilira, ker telo in glava ne moreta kar preklopiti na bolje. Vsaj pri meni je bilo tako.

jaz sedaj uporabljam tehniko stop, no vsaj trudim se jo uporabljati!

Absolutno, uporabljaj kar deluje, nisem ti hotal karkoli vsiljevati. Hotel sem samo povedati, da je del tvojega posta že lepo prilagojen za obdelavo s KVT.
Tehnika stop - to je nekaj podobnega tistemu, ko ti nekdo reče, da ne razmišljaj o npr. zelenih slonih? Le da tukaj sam sebi to rečeš? :)

smokeyboy to ja naredim, ampak kaj ko imam skos to v glavi, da ga ''ne ljubim'' a vem da ga, da brez njega ne morem živeti, da mi je vse, ker si sploh ne predstavljam življenja brez njega!

jao,jao zmešalo se mi bo! kot neka blokada, v meni...
fora je,da vedno, ko sem kej slabe volje, utrujena, vrmenska (spomladanska utrujenost), takrat se mi skos to vrti v glavi,m kot da mi možgani nagajajo, imam to blokado, kako jo odstranit, pozabit??? :seznojim: :seznojim: :seznojim: :seznojim:

Upam, da to ne bo slišati prekruto: "misliš", da ga ne ljubiš, ampak "veš", da ga. Oklepaš se prepričanja, da velja to drugo, in se boriš proti vsiljivim mislim, ki govorijo drugače. Ena izmed možnosti je, da ponovno preveriš to svoje bazno prepričanje.
Osebno sem mnenja, da je v tvojem primeru res to, kar "veš" in ne to kar "misliš". Izkrivljene negativne misli so tipičen spremljevalec depresije. Pomembno je, da se zaveš, kako do njih pride. Gre za trikotnik misli -> čustva -> telesni znaki. Začne pa se običajno pri nekem dogodku (lahko tudi oddaljenem), zaradi katerega na osnovi svojih baznih prepričanj začnemo gojiti negativne misli. In tu se začarani krog ruminacije zažene.
To je teoretična osnova KVT, ampak ne bom te več moril s tem, ker praviš, da prakticiraš druge tehnike. Sicer pa tudi sam nisem specialist in KVT še na sebi ne znam vedno prav aplicirati.
Kaj je pri meni vsaj v preteklosti delovalo je kombinacija AD + anksiolitik (ne nekih antipsihotikov) in krajši odklop od službe in družine. Psihoterapija je prav tako pomembna, ampak moj problem je, da se pri prenosu teorije v prakso pogosto zatakne.
Ti kot mati majhnega otroka ne moreš narediti popolnoma isto kot jaz, ampak morda si lahko privoščiš dopust, neke vrste odklop od vsega in poskusiš kakšen teden živeti kot da smo 14. 12. 2012. Prosti čas porabiš za aktivnosti, ki te bodo odvrnile od razmišljanja o zdravilih in čustvih. Predlagal bi ti tudi, da se z zdravnikom pogovoriš o možnosti krajše terapije s klasičnimi pomirjevali. To je resda kratkoročna rešitev, ampak ne bi se čudil, če bi zadostovala. Vsaj toliko, da začneš sama verjet, da si na pravi poti in da se bodo tudi čustva uredila.

ma ne, js vem, da imam samo to blokado v glavi, samo NE VEM kako jo naj odstranim? samo to me mori, sedaj se nekaj dogovarjam z psihoterapevit, sam kaj vraga, če so taaaaako dragi!!!!

jao,jao....sam več spet ne vem ne kdo sem, ne kaj sem...v glavi se mi skos podijo misli, najbolj bo da prenehaš zvezo, pustiš in greš...NE NOČEM tega!ne vem več,kako naj se borim sama proti sebi, kako?
je to res zaradi bolezni?????

spet nimam volje za nič...zakaj se to meni dogaja, ne vem več koliko časa bom lahko zdržala! nočem uničit moje družine, rada bi bilaa srečna!

a mi lohka kdo pove, kaj bi se lahko zgodilo, če bi prenehala jesti tablete? kaj pa če je bilo v meni samo takrat trenutek šibkosti,ko se je vse začelo in da bi jaz prenehala z tableti, pa da bi videla kaj bo?"?"?"

bojim se da meni tej vsi tableti samo škodijo...ubijajo še tiste kančke sreče,ki so bili v meni! ker nočem več bit taka, nočem! :seznojim: :seznojim: :seznojim: :seznojim: :'( :'( :'( :'( :'( :'(

Plesalka  :rozicodam:

Pri vsakemu pride do nihanja počutja in verjetno je tokrat tudi pri tebi. Zadnjič si napisala, da si zopet "stara ti" in da se počutiš super in zagotovo bo temu spet tako.
Ker pa te tvoje misli spravljajo v hudo tesnobo, se jih seveda ustrašiš takoj, ko se pojavijo... in njihova "misija" je uspešna.  :kiselnasmeh:

Jaz ti priporočam, da tem mislim ne daješ tako velikega poudarka, da ne analiziraš "ali ga imaš rada, ali ga nimaš rada", temveč se prepusti dnevu. Jaz namreč vem, kako se počutiš, ker sem se soočala s podobnimi težavami, kot jih imaš ti...vendar sem se naučila te vsiljivke nekak "ignorirati". Če sem se namreč pričela z njimi ubadati, so se napihnile do ogromnih razsežnosti in nazadnje sem razmišljala samo še o tem, kar me je spravljalo v paniko.

Mislim, da samodejno prenehanje s tableti ne bi bilo preveč pametno dejanje, bi se pa pomenila o tej varianti z zdravnikom, ki ti je zdravila predpisal...čeprav je moje mnenje, da bi vseeno še nekaj časa vztrajala in jim dala priložnost, da ti pomagajo.

Drugače pa ti res toplo priporočam psihoterapijo, da razrešiš tisto "nekaj", kar te sili v tako razmišljanje.

Želim ti, da čimprej spet začutiš ljubezen.  :rozicodam:

http://www.youtube.com/watch?v=BYLMTvxOaeE

slavko hvala na odgovoru!

je tudi pri tebi bilo tako, da si bila ''prepričana'', da bi bilo bolje da odideš! ampak po drugi strani pa ne želim oditi! res sva skupaj 8 let in ne želim uničiti družine! res se bojim, da sem se ''ohladila'', ampak se ne želim ohladiti!!! tak občutek mi te misli dajejo, da sem se tako ohladila, da bi bila le prijatelja, ampak ko sem ga včeraj objela, sem se pa prijetno počutla in ne želela da greva narazen!

Zakaj te misli dajejo take občutke? tale depresija je res zoprna, no, kako te leahko prepriča v nasprotno!

NIKOLI NE ŽELIM PREKINITI Z NJIM! bo res to minilo??? :seznojim:

plis za čimprejšen odgovor!

Plesalka  :rozicodam:


Ja, tudi pri meni je bilo tako in ravno to me je spravljalo v paniko.  :seznojim:
Vendar, če čutiš, da ti je v njegovem objemu prijetno, si lahko prepričana, da ga imaš rada.

Vem, da je težko spremeniti tok misli, ki te ta trenutek preplavljajo, vendar vseeno poizkusi. Jaz mislim, da se srečuješ z vsiljivkami, ki niso odraz realnega čutenja in razmišljanja  :ne: in katere boš s pomočjo terapije premagala.  :oki:

 :rozicodam:

SLAVKA HVALA! to me neizmerno potolaži! bom se naročila na terapije, samo da se malo finančno dvignem, ker sedaj imava veliko stvari za poplačati + poroka je vmes (ne najina :)

me pa res potolažiš s temi dejstvi, da je to posledica bolezni!
ja v njegovem objemu se počutim prijetno in ko me poljubi mi je prijetno...samo jz se res ja ubadam z vsiljivkami! grrrrr....

lepa ti hvala!!

slavka imaš morda fb?

Jp...sem ti poslala ZS.  :)

SEM TE DODALA :) :sesmejem:

 :) Plesalka, lepo te je "videti"  :rozicodam:

plesalka, tudi jaz sem imela take "vsiljive misli", ker to so res vsiljive in to kar dolgo. intenzivne so bile skoraj leto dni potem so se zmanjšavale, čeprav se tudi sedaj po treh letih še včasih pojavijo in me zmedejo.
Bodi prepričana , da bojo minile v veliko pomoč bi ti bila psihoterapija.
lp ana

plesalka, prepričan sem, da tudi tvoj partner po vajinih objemih in poljubih ve, kaj v resnici čutiš do njega. Gotovo je zmeden, če po drugi strani sliši, da si se ohladila do njega. Ampak verjetno zdaj že ve tudi to, da včasih iz tebe govori nekdo drug.
Problem je verjetno samo tvoje nezaupanje v samo sebe, zaradi česar so te vsiljivke tako "glasne". Skrbna terapija z AD, psihoterapija (lahko v začetku tudi delaš sama po navodilih iz strokovnih knjig) s katero boš ovrgla realnost in smiselnost vsiljivih misli, in udejstvovanje v dejavnostih, ki ti bodo odvračale pozornost od njih (lahko pa poskusiš tudi z mindfulness meditation, katere namen je prav to).
Niti najmanj ne dvomim, da ti bo uspelo.

ojla! Dobro jutro!
včeraj smo bili družinica celi dan skupaj! počutila sem se zelo prijetno! nobenga strahu, odvračanja in črnih misli!
ugotovila sem, da se mi to začne porajati, ko mojega dragege ni zraven!? sedaj, ali sem bolano nora na njega, da sploh ne znam biti brez njega, al kaj se to dogaja?

vem, da ga ljubim z dna srca! ne znam sploh živeti brez njega!

pa je to normalno, da so jutra najtežja? :o

pozdravljeni, zopet jaz!

sedaj je minilo dobre tri mesece od moje bolezni, je morda normalno, da so simptomi še vedno prisotni? ne več v tako močni obliki, ampak prisotni na trenutke pa so ???

občutek krivde in še vedno na trenutke, da to nisem jaz, da sta mi partner in hčerka tuja??? se pravi v blajši obliki, ampak so:(

takole je, se nečesa razveselim, pa potem razmišljam, ampak mene nekaj tare, kaj me tare, aha to, da so mi ljudje ki jih imam rada tuji?? da sem jaz druga oseba?

naj še omenim, da se bova drugo leto najverjetneje poročila...to mi je bila največja želja...ampak ko sem v tem stanju, se bojim, poroke in vsega...ko sem pa ok, pa komaj čakam poroko...

se pravi, je normalno, da so prisotni še vedno simptomi, da so se nekako ''vrnili '' vame tej slabi občutki in s časoma bojo zbledelei, naj šenkrat omenim, da so blažji obliki...takrat ko pa so, pa samo ntuhtaml,da bi bilo najbolje da zbežim :(

Zdravo,

predvidevam, da imaš ustrezna zdravila in se držiš predpisane terapije. Kaj pa psihoterapija? Imaš kakšno strokovno pomoč, da bi skupaj ugotovila, kako nerealne so tvoje misli in strahovi? Meni se zdiš idealen specimen za KVT :) .
Poroka je vsekakor krasna stvar, da si dva simbolično izrazita željo po skupnem življenju (seveda je lahko tudi več kot simbolika, ampak že to ima velik pomen). Če sta to planirala že pred nastopom tvojih težav, je itak super. Če sta prišla do tega spoznanja sedaj, je prav tako super, le da vesta, da tega ne počneta ZARADI tvojih težav.

ja, držim se predpisane terapije,jem te tablete in so bili dnevi,ko sem bila čisto ok, sedaj pa spet neki stahovi...

poroko sva načrtovala že mnogo pred boleznijo,sedaj se mu je poročil brat in se je tudi moj partner odločil,da je čas da tudi midva narediva ta korak...sicer urrado me še ni zaprosil...

fora je, da imam ta zoprn občutek večino časa takrat,kadar ga ni ob meni,ko je ob meni,pozabim na vse to :) zakomplicirana stvar, sej vem...

tolažim se da je to res posledica bolezni...ker kadar se tko počutim,mi ni do ničesar...

 ???

Jest imam obcutek,da zgubljam boj....skos mam tesnobo,skos se mi po glavi motajo mosli da bliznjih ne maram.da nom morala oditi ampak nocem,ne zelim tega....vzela sem si knjigo kvt za telebane pa se sploh ne znajdem kaj naj kej uporabim..zakaj imam to blokado v glavi da jih ne maram???bo to kdan minilo?sej si govorim to je bolezen bo preslo.potem si pravim misl kar bodite nc mi ne morte ampak se tok tezko mirim....kaj naj se naredim. je to res bolezen da je takk kruta?

Pa dajva malo ovrednotit to tvojo fiksno idejo, da nimaš rada svoje družine. Gre za šolski primer napačnega miselnega vzorca, ki se v angleščini imenuje "emotional reasoning" (verjetno torej nekaj kot "čustveno sklepanje", preveri v knjigi), pri katerem čustvom prirediš prevelik pomen in prednost pred racionalnim razmišljanjem. Pozabi na trenutek, kako čutiš do družine, in se postavi v kožo tretje osebe - kaj je dokaz za to, da partnerja in hčerke nimaš rada? Jima na kuhaš in pereš? Se ju izogibaš? Bi ti bilo vseeno, če bi se jima kaj zgodilo (oz. bi ti bilo toliko hudo, kot za kogarkoli drugaga?)
In kaj so dokazi za to, da ju imaš rada? Verjetno vse prej našteto. In tudi, če se ti zaradi počutja trenutno zdi, da vse kar počneš zanju, počneš mehanistično, to ni res. Če ju ne bi imela rada, bi lahko enostavno rekla kaj me briga in v trenutku prenehala skrbeti. Si sposobna narediti kaj takega? Nisi in tudi sama praviš, da nočeš. TO JE DOKAZ, da so tvoje vsiljive misli samo posledica zavajajočih čustev in tvoj problem je, da eno napaja drugo. Zaradi misli se počutiš slabše in zaradi negativnih čustev še bolj intenzivno ruminiraš.
Pogosto je lažje, če svoje misli, čustva, telesne znake in obnašanje kot posledico nanje zapišemo na papir. Dokler vse samo premlevaš v glavi, se zdi še naprej nerealno. V začetku bo potrebno veliko truda, da se prisiliš v to detekcijo negativnih misli in njihovo kritično presojo, tudi meni še vedno ne uspeva najbolje. Ampak pozitivni učinki ne bodo izostali.
Glede AD pa tako - če jih jemlješ že več mesecev in se ti zdi, da ni nobenega učinka, se lahko prosiš z zdravnico dogovoriti za menjavo. S foruma poznam veliko primerov, ko uporabnikom en AD ni najbolje deloval, drugi pa je delal čudeže. Vse je odvisno od posameznikove presnove in dejanskeag kemičnega stanja v možganih.

Hvala ti za izcrpno porocilo.vae kar si nastel je res.ni mi vseeno za njiju vem da ju mam rada...ni mi nikakr vseenp.skrbim za njiju.tudi lubusumna sem ko je moj na poroki plesal s prijateljico.mi ni bilo vseeno...ja napacen miselni vzorec imam.mislis da tablete niso prave?kaj naj ji se recem? pri meni je tako vse ok.potem se zacnem sprasevat nekaj ni ok.kaj ni ok aja ''ne maram"partnerja...vse bi bilo ok ce bi ga imela rada in prav takl malo pikico.ko pomislim d bi ju zgubila nastane se vecja tesnoba.se pravi imam res napacen vzorec.saml kaj ko ga ne znam unicit.lahko tablete to delajo?

Tudi če bi pri tebi nastopili kakšni uvajalni učinki AD, bi do zdaj že izzveneli. Negativne misli niso posledica zdravila (verjetno se ti tudi niso pojavile šele po začetku jemanja). Ključen trenutek je tisti, ko se ti zazdi nenaravno, da je s tabo vse ok - nekaj bi moralo biti narobe, in potem začneš ruminirati o tej popolnoma neosnovani in neracionalni ideji. AD naj bi ti stabilizirali razpoloženje v tem smislu, da se ne počutiš nenaravno, ko si ok. Miselni vzorci pa so trdovratni in jih je res treba odpraviti s psihoterapijo.
Ko naslednjič dobiš to idejo, da si preveč ok, da bi bilo res in začneš iskati razloge, zakaj ni vse ok, si namesto tega raje zamisli, da pri mizi sedi kolega, ki ti reče "ma daj pusti to bedasto idejo, raje povej, kakšen plan imaš za naslednji vikend" ali pa "oladi in poglej vse pozitivno pri sebi, razmisli za kakšen izlet ali obisk s hčerko boš izkoristila svoje zdravje in mladost".

ja... ti je že Smokyboy odgovoril, kar bi ti jaz... Niso stranski učinki zdravila... ne več... In res, ko si v redu in se začneš spraševat kaj ti že je, reč ; "nič mi ni! Super sem." Pa poskušaj s kakšnim sproščanjem, ko si tako napeta; imaš razne tehnike sproščanja, mal pobrskaj po netu, preizkusi in uporabi, kar pri tebi najbolj deluje.
lp dan

zdravo!

spet jest in moji problemi....

sedaj sem res v razcepu, sama več ne vem ne kako, ne kam  :'(.
sama sem zmanjšala dozo ad in antipsihotika, ampak sedaj ugotavljam, da se strah vrača. zopet imam tiste grozne občutke, največ do partnerja ( strah pred njim-ne vem zakaj, strah- da sem se ohladila, strah pred spolnimi odnosi itd...)...bojim se vsega, bojim se sama sebe, nočem jiti stran od mojih dveh, NE nočem!

probelm je pa to, da mi  mami pravi, naj neham s temi tableti, da mi nič ni, da bo prešlo, da če me kaj zakaj se to vrača? kako naj vse to rešim :( nočem imeti tega strahu pred partnerjem...bojim se ,da me kaj drugega tare, jaz pa ne znam razčistiti pri sebi :(

vem, mori me tudi to, da se se zredila, nisem več samozavestna, kar oblečem mi ni prav, povsod vse visi :( nikoli v življenju mi ni bilo treba paziti kaj jem, sedaj pa :(

bojim se sama sebe! ne želim zgubiti partnerja, včeraj ko sva imela odnos, me je bilo tako strah in pa kar slabo mi je ratalo, potem sem se začela bati, da sem se ohladila in je sigurno zaradi tega sterah, potem se je pa samo povečalo, skoraj do napada panike...ulegla sem se k njemu in mi je bilo prijetno"

ampak ko pride ta tesnoba,m bi bila najraje sama v svojem svetu , zbežala bi...

skratka ne vem več, kam pelje vse to!

ne želim uničiti moje družine!res ne! ko ga ni zraven mene, si želim, da bi bil, pogrešam ga zelo, ko ga ni...

včasih sem se veselila ,da sew bova nekoč poročila, veselila sem se skupnega odhoda na morje, sedaj pa je to veselje odšlo, ni ga več :( zakaj, je to res zaradi posledice bolezni, vem da ste mi že pisali, mapak me se to ponavlja, prosim za tolažne besede, jaz upam,d aje to zaradi bolezni, ker ne predstavljam si življenja brez njega!

še to, včasih se sprašujem, sem srečna? sem srčena ob vsem kar imam, sem si to želela? me morda ta zveza duši??? potem me oblivati začne strah, ampak vem da ni to tako, ampak zakaj so te misli, zakaj ne gredo stran? :'( :'(

Zdravo,

iz katerega razloga pa si se odločila za zmanjšanje doze zdravil? So bili stranski učinki prehudi? Ti je bilo bolje in si se hotela rešiti zdravil (to je pogost problem pri meni :) )? Se ti je zdelo, da niso delovala? V vsakem primeru se glede terapije posvetuj z zdravnikom - verjamem, da ti mati želi najbolje, ampak njen predlog je neodgovoren.

Gibanje in telesna aktivnost bosta imela sedaj pri tebi dvojni pozitiven učinek - poleg siceršnjega na počutje tudi shujševalni. Tako da zberi voljo, vključi parnterja in preživi z njim še kakšen športni trenutek skupaj.

Sicer pa vidim zate predvsem eno rešitev - psihoterapevtsko soočenje s tvojimi nerealnimi strahovi. Ma ne boš uničila družine in sveda vam bo lepo skupaj na morju - polgej samo to razdvojenost v lastnih izjavah (prijetno ti je ob partnerju in s hčerko, a hkrati se ne veseliš skupnih počitnic in se sprašuješ, ali te zveza duši). Strahovi, ki jih občutiš, nimajo realne osnove in so samo izrojeni miselni vzorci, zaradi katerih pričakujemo najhuje in namesto, da bi se lepega okoli nas veselili, ruminiramo o tem, kako bo to lepo minilo.

Obišči ponovno psihiatra, začni se učiti italijanščino, mama naj te nauči peči potico in partnerja zvleči na potovanje s transsibirsko železnico (ok, mogoče kaj krajšega glede na to, da imaš majhnega otroka). Vmes pa preberi kaj o mindfulness meditation. To ti bo pomagalo zaživeti.

smokeyboy hvala za pozitiven odgovor, morm rečt da sm dobila kar solzne oči...me je potolažlo kar si napisal...

ja, zmanjšala sem jih, ker sem se počutila bolje in hkrati, ker sem poslušala mamo, da mi nič ne manjka, da sem ok bla,bla, bla...NAPAKA! klicala sem psihiatrinjo in ji povedala, je rekla, naj grem nazaj na tisto dozo, ki sem jo jemala insedaj ne preneham., dokler mi zdravnica ne reče drugače, ne bom se več zafrkavala, ker so to resne stvari...

ja tale moj miselni vzorec je grozen, nikakor ne vem kako ga spremeniti...tako, ja kot si napisal, gledam vse s črnimi mislimi, da boi vse minilo, da nebom srečna itd....

mi priporočaš, kakšno dobro knjigo?

Zdravo,

če misliš na knjige o mindfulness meditation, potem je gotovo dober uvod The mindfull way through depression (Williams, Teasdale, Segal, Zinn), ampak vprašanje je, če jo lahko kje dobiš. V bistvu gre za tehniko preusmerjanja pozornosti in zavedanja trenutka. Tebi bi MM verjetno pomagala v toliko, da bi uživala v trenutni sreči s partnerjem in hčerko, namesto da gojiš negativne misli in strahove o prihodnosti. Veliko informacij lahko najdeš na spletu.
Si psihiatru povedala o teh oscilacijah tvojih čustev do partnerja? Na tem bi bilo vsekakor potrebno psihoterapevtsko delati, ampak to je naloga za strokovnjaka. V resnici sedaj totalno špekuliram, ampak tvoja bolestna navezanost na partnerja je lahko vir strahov že zato, ker čutiš odvisnost od njega oz. njegovo kontrolo nad tabo. Se mi zdi, da takšne primere rešujejo tudi s poskusno odtegnitvijo, ampak ne vem kako bi to funkcioniralo v tvojem primeru :).

ojla!

ja, js upam, da imam to narobni miselni vzorec! Naprimer, danes imam rojstni dan, pa sploh ne čutim nekega veselja, karkoli mi moj že pripravlja, se sploh ne morem veselit, občutek imam, da si ne zaslužim... občutek imam, da si sploh ne zaslužim bit srečna, nekam bi se zabubla in bla sama!
ne, vem, je to res zaradi mojega narobnega razmišljanja, ki se mi je vcepil in noče stran?

sej pravim, da ne vem zakaj me je strah, ko pomislim na svoje bližnje, najbolj, ko pomislim na hčerko in fanta :(

sej bom povedala psihiatrinji, ko bom naslednjič šla k njej, kaj naj naredim...grozno je to, da se tko počutim ob ljudeh, za katere vem, da jih imam rada in oni mene! :'(

Plesalka  :rozicodam:

Kako zelo razumem tvoje občutke in zato vem, da je zelo težko prekiniti tok misli, ki nas tako zelo bremeni in straši.
Zagotovo bo najbolje, da o teh svojih občutkih spregovoriš s psihiatrinjo in morda boš od nje dobila kakšen konstruktiven odgovor.
A svojemu partnerju lahko poveš kako se počutiš...mu kdaj zaupaš te svoje strahove glede njega in hčerke? Tudi to zna prinesti veliko olajšanje, v kolikor je seveda partner razumevajoč.

Drugače pa vedi, da so to vsiljivke, ki se ti pojavljajo zaradi neke tvoje notranje nesigurnosti in te spravljajo v tesnobo. Ko boš ugotovila KAJ v bistvu je tisto, kar te dela nesigurno, boš tudi lažje "utišala" oz. ignorirala te misli, ko se bodo pojavile.

Danes je tvoj dan...prepusti se lepim stvarem in samo uživaj. Pusti, da te preplavi ljubezen in uživaj srečo v zavedanju, da končno nekam pripadaš.  :rozicodam:

slavka, hvala!

ja, jest partnerju vse povem, da me je strah in da mam tesnobo...vse ve in me podpira in tolaži! ko, bi vsaj ugotovila te vzroke, zakaj je temu tako? samo bojim se, da ni res to, kar me duši, da pač ne morem bit z njim v zvezi, ampak, sej pravim, ko pomislim,da bi šla narazen me spreleti še večji strah in tesnoba! se pravi, da ni to vzrok, kajne?

misliš,d aje morda to, da sem se js v najini zvezi vedno bala, da bova nehala, če bi kej narobe naredila, ker midva sva začela zlo mlada,in sem se vedno bala, da če bom kej narobe naredila, da bo konec ( bila neumna in mlada) potem v prvi zvezi, ko sem imela fanta sem se skos bala, da bi prišlo do prevaranja in potem je res prišlo iz njegove strani, takrat sva zaključila zvezo in sem bila res pobita :(

ne, vem, je morda res to krivo, da sem se v sedanji zvezi res venomer bala, da nebo kaj narobe in bi še njega zgubila,da me sedaj to duši? potem, ko sm naredila kakšne napake, da me tudi to duši? ne vem, js ne najdem vzroka! ko bi ga vsaj našla! :( :'(

Zdravo,

najprej vse najboljše za tvoj rojstni dan, upam da ga boš lepo preživela. Karkoli ti bo partner pripravil, poskusi preprosto uživati v posameznih trenutkih. Ne obremenjuj se s tem, da bi morala kazati ne vem kakšno navdušenje, ker verjetno tega tudi partner ne pričakuje. Morda te bo le želel razvedriti in ti misli odvrniti od tvojih težav.

Morda bi lahko razlog za tvoje nelagodje v zvezi našla tako, da se "kontrolirano izpostaviš" določenim mislim (partner te je prevaral, naredila si nekaj narobe) in ugotovila, pri katerih je čustvena/telesna reakcija najhujša. Vendar bi predlagal, da kaj takega poskušaš samo v psihoterapiji s strokovnjakom, ki bo znal objektivno oceniti tvoje stanje.

jest vem pri čem doživim največjo tesnobo pri tem, da se bojim, da sem se ohladila do partnerja, da nimam veselja do ničesar, da nisem srečna! ampak, pri tem ni kriv partner, ampak jaz¨! jaz bi se rada nekam skrila, zabubla ,da me nebi nihče videl!

skratka, največja tesnoba me zvije, ko pomislim,da bi šla narazen :( da bi morala narazen, ker ga ne ''ljubim'', a ko pomislim,če ga res ne ljubim, vem, da temu ni tako, da ga imam najrajše na svetu! ker mi je vse, ampak samo ta mislem,d abi šla narazen me ubija in spravlja v tesnobo! :o

Mislim, da smo to tvojo idejo "ohladitve" že imeli v delu. Dejansko bi lahko potem rekli, da je to posebna oblika strahu, da boš naredila kaj narobe - ohladila se boš do partnerja. Problem nastopi, ker je to v nasprotju s tvojim baznim prepričanjem, da se kaj takega ne sme zgoditi. Kar seveda sploh ni realno - mislim, da je povsem običajno, da se čustvovanje med partnerjema z leti skupnega bivanja spremeni. To pa še ne pomeni, da sta se ohladila ali enostavno navadila en na drugega, gre samo za neko globljo povezanost, ki je presegla mladostno zaljubljenost. Zdi se mi, da ti narobe interpretiraš to spremembo in želiš na vsak način ohraniti evforično vzdušje med vama. Pogosto ga tudi umetno ustvarjaš in ko se na trenutke tega dejansko zaveš, se v tebi zbudi tisti dvom, da vse skupaj ni resnično in da si se v resnici ohladila.
Mogoče sem s to analizo, za katero nisem niti najmanj kompetenten :), vsekal mimo. Mogoče pa ti bo vsaj dala misliti. Prepričan pa sem, da če med vama vse štima in ste kot družina radi skupaj, je to dobra osnova za prihodnost. Ti enostavno preveč opazuješ samo sebe, ruminiraš o vsaki negativni misli, ki pride mimo, in analiziraš vsako čustvo in telesni znak, ki se pojavi. Tega se lahko lotiš na več načinov, mislim, da si predlogov dobila že veliko. Glede na trajanje pa bi bila morda potrebna intenzivna psihoterapija, ker vem, da je v tvojem stanju težko spreminjati vzorce mišljenja brez strokovne pomoči.

med nama je vse tipi topi! kokr me moj fant podpira, dvomim, da bi kdo to trpel, glede tega imam res srečo.

slabo vest imam glede vsega. občutek imam, da bi bilo res bolje, da zbežim in da bo bolje za vse! tok močn občutek imam, da bi bilo bolje, da se vse konča...samo potem pa panika, strah, tesnoba...
slvaka, je bilo tudi tako pri tebi?

Plesalka...točno tako je bilo (je včasih še  :-[ ) pri meni.
Sem se pa zamislila nad zapisom Smokyboya, ker sem našla del sebe v njem.

Morda je res ta občutek "zaljubljenosti" tisto, kar nas sili v razmišljanje, da smo se v odnosu ohladili.  :unsure:
Dejstvo je, da se čez čas čustva med partnerjema umirijo in hkrati poglobijo...potekajo na drugačnem nivoju, kot na začetku. Ne moremo venomer čutiti metuljčkov, poželenja in evforičnosti ob prisotnosti dragega...pa to ne pomeni, da ga nimamo radi.

Če te ob misli na to, da bi se razšla, obide strah in obup, ga imaš rada. In verjetno te je strah, da bo ravno zaradi teh strahov vajina veza propadla...zato ne želiš teh strahov, a bolj, ko jih odganjaš, večjo moč imajo.
Morda poizkusiš s tem, da si rečeš "tudi, če bova šla narazen, ne bo konec sveta" in dovoliš, da razmišljaš tudi o tej opciji, brez, da te spravlja v tesnobo.

Zadnjič sem na skupini za samopomoč slišala zanimiv stavek naše uporabnice, ki je poročena že dolgo let. Rekla je: "vsak teden sem se v svoji glavi ločevala od moža".
S tem mi je dala vedeti, da ni nič narobe, če kdaj pomisliš, da bi se ločila od partnerja...kajti v še tako harmonični vezi pride kdaj obdobje, ko začutiš željo po begu...po svobodi. Tudi moj partner pravi, da je že kdaj pomislil na to (ko sem mu jaz razlagala o svojih občutkih)... in to on, ki ima pa ja najboljšo partnerko na svetu.  :pomezik:

Ti pa res priporočam, da se o tem pogovoriš s psihiatrinjo, pa tudi, da prebereš kakšno knjigo na to temo. Jaz sem nazadnje prebrala knjigo Najina ljubezen.

http://www.om-ezoterika.com/Detajl.asp?id=9789619017265

slavka zopet hvala za odgovor!

jaz sedaj počasi ugotavljam, da imam v bistvo venomer neko napetost, sploh se ne morem sprostiti in potem se začnem spraševati zakaj to, pa kar nekaj povezujem!

verjetno zaradi tega, ker sem res bolna in se moram pozdraviti dosti sem sedaj brala o anksioznosti- stanje živčne napetosti in ugotavljam da je to to...ker pa sem ćživčna in napeta pa potem kakor sm napisala skos nekaj razmišljam...

sej ko si napet in živčen ti itak nič ne paše in bi kar nekam zbežal, da bi to minilo,prav tako je pri meni...in sedaj ko pomislim,da to nikoli nebo minilo me spravi v paniko :(

po kolkem času adji zares primejo,da ta napetost mine? bi pri meni že moralo to minit? psihiatrinja mi je rekla,da se lahko vleče vse skupaj tudi do pol leta?!?!?! sploh ne morm vrjet,da bo to roes minilo, me je kar strah da nebo in bom zgubila z vsem temi stvarmi boj :( nebi prenesla celo življenje to napetost pa in nemirnost :( kar brez razloga...

danes sm vstala, sem bla že nemirna, aha mali nardit zajtrk, jit v trgovino in potem hitro na kavo in potem kuhat...pa zraven še pospraviti....pa sm bla vsa nervozna in napeta...

sej ko si pa vs nemiren pa itak nimaš nobenih čustev do nikogar, če me razumete kaj hočem povedati! skos sm napeta.... :unsure:

Sem govorila s psihiatrinjo in mi je rekla da je to posledica zmanjsanja zdravil in da naj v bodoce ne zmanjsujem sama od sebe...ampak kok je grozno ko pomislm na mojedva soncka me strah rata pa ko pomislim na spolnoat me je strah...

Groza!tako da sedaj bom nazaj sla na veliko dozo in to je to.od sedaj posluaam samo zdravnico ne bom se vec sama zafrkavala s tableti...

Tako kot omenjaš ta strah pred spolnostjo se mi zdi, da gre za precej specifično fobijo. Si tudi o tem govorila s psihiatrinjo?

Povedala sem ji.pa je rekla da je to zaradi bolezni.ne razumem pa kaj s tem misls

Plesalka  :rozicodam:

"Zaradi bolezni" je čuden odgovor. Nekaj znotraj tebe je namreč tisto, kar ti povzroča te občutke...o tem sem ti pisala tudi že na ZS in zato bi bilo dobro raziskati, kaj je "tisto".

To poslabšanje je sedaj morda res zaradi zmanjševanja tablet, vendar tableti niso povzročili teh misli... Tvoje misli (pa tudi moje  :kiselnasmeh: ) so plod nekih drugih vzorcev in prepričanj, ki jih nosimo v sebi. Jaz zase vem, da sem izredno negotova vase in se to potem odraža tudi v odnosu s partnerjem...pa tudi drugih odnosih.

Jaz verjamem, da boš ugotovila, česa te je tako zelo strah...morda zapustitve (si bila kdaj zapuščena?)...morda prevare...morda osamljenosti...morda nesprejetosti...morda se čutiš utesnjeno...??

Ko boš ozavestila svoje strahove, se boš namreč lažje spopadla z njimi in jih premagala...  :oki:

Objem od mene  :poljubnjej:

ja, če sem iskrena se bojim da je bilo za mojo bolezen vzrok to, da mu nisem povedala par stvari, katere so me dušile... in takrat dokler mu nisem povedala me je bilo tako strah, kakor me je sedaj, da nisem bila iskrena do njega, da mu nisem povedala teh stvari, da sem bila nepoštena in morda se mi je to sedaj ''vcepilo v telo''.kaj pa vem, ne vem več sama... :'(

evo, sedaj jemljem cymbalto 120mg in za zvečer en antipsihotik 15mg, in je boljše! sicer sem danes zjutraj dobila misel, da bi bilo bolje, da me nebi bilo, da bi bilo vse lažje...vednar nisem pa tip človeka, da bi si špla kaj naredit, potem sem si rkela halo, ne boš o tem razmišljala nima smisla...

upam,d abom sedaj iz dneva v dan boljše!! 8)

Plesalka  :oki: sem vesela, da ti gre na boljše...Vsekakor pa ti še vedno priporočam, da raziščeš vzroke teh misli, da boš vedela kam spadajo, če se kdaj zopet pojavijo.
Uživaj življenje  :rozicodam:

ja, lahko rečem, da gre res na bolje!

sicer mislim, da vem v čem je težava, to da si ''nisem'' odpustila teh stvari, ki so se nama zgodile in posledično potem zapadem v tesnobo...

ker, karkoli dobrega mi fant naredi, mam občutek, da si ne zaslužim tega, da ne sme biti dober z mano,da nisem tega vredna, da bi bla srečna !!! in to se je vse dogajalo takrat, ko sem mu prikrivala stvari, vedno bolj mi ratuje jasno, da je to to!!! in da je ta občutek krivde še vedno v meni, čeprav sva razrešila zadeve, mene to še vedno matra!

je možno to, kajne, da je ta občutek krivde ostal, ker sem se toliko presekirala!?!?!?
ker drugega ne more bit nič, vsaj jest tko milsmim...ker kadar se spomnim nato, kar je bilo me stisne in pahne v tesnobo! pa čeprav ni bilo nič, nedložni smsi, k jih nism js sprožila, js sm samo odpisala nazaj par smsov, potem sem pa rekla, halo ti imaš punco, js mam fanta basta. nič se ni zgodilo, no lahko bi se, pa se ni! in ko mu nisem jaz tega povedala, se je v meni pričel strah, tesnoba, slabost in sem to zadrževala v sebi, dokler ni počilo v možganih in sem padla v depresijo!

in je možno, da je to še vedno ostalo v meni, ker saj pravim, mi posatane slabo, ko se samo spomnim na vse kar se je dogajalao! ja res sva veliko prestala jaz sem se pa toliko presekirala!¨

tko, d ja našla sem kar me matra in upam,da bom ta občutek krivde in občutek, da si ne zaslužim vsega dobrega s strani fanta, ker me res razvaja! sedaj mi pripravlja res lepo presenečenje in sicer zaroko...jaz pa se bojim vsega tega, ker si mislim, da si ne zaslužim tega, ker sem bla pač taka, zaradi tistih smsov...nič takega ni bilo, vendar sem se jaz totalno presekirala

Tvoj občutek krivde in misel, da si ne zaslužiš vsega dobrega lahko bazira na:
- ideji, da fant o tebi sedaj misli slabše,
- strahu, da bo tudi fant izkoristil kakšno podobno priložnost (še posebej, ker ve, da si jo tudi ti).

Mind reading in future telling po domače. Kar zahrbtni zadevi, vendar rešljivi z usmerjenim psihoterapevtskim pristopom. Otrok in bližajoča poroka, ki naj bi vaju zbližala, sta imela pač pri tebi obratno reakcijo od pričakovane - večja povezanost med vama ti je nesmiselne strahove in nerealne ideje okrepila. Zato si tudi razmišljala o odhajanju in podobnih nekonstruktivnih rešitvah.

Mogoče pa samo jaz spet brezveze analiziram. :)

ma ja, ne vem več kaj bi rekla, da mi je :(

če z drugim zornim kotom pogledam na hčerko, se mi zdi kot da ni moja :(((( grozen občutek, bo tudi to minilo????

čisto sem že zmešana, danes zjutraj sem se prebudila z mislijo, da bi bilo bolje, če me nebi bilo :( če bi kr umrla, da bi bilo vse lažje, nebi trpeli okoli mene, hčerka me nebi rabla take gledat itd....pol umes je pa spet minilo :( sama ne vem več, kaj se dogaja z menoj :((

Živijo Plesalka
se strinjam s Trzinko, ko je nekje v zgornjih postih napisala, da čustva se povrnejo. Počasi, ampak se!
Vse to so vrjetno še stranski učinki, tusi sama jih imam še vedno. kar se je nabiralo mora ven. Včasih traja dlje včasih manj časa. Samo ne ubupat! Sprejmi stanje in se potrudi, da bo boljše. Tudi, če misliš, da se ne premakneš nikamor, samo vztrajaj!  :plesalec:

Bodi močna in pogumna! :pomezik:

pozdravljeni!

da vam sporočim moje stanje, sedaj gre veliko na bolje, sicer so še vsak dan zobčki tesnobe vmes, ampak, drugače pa dobivam malce veselja do hčerke in do partnerja...počasi čustva že začutim...

edino kar me pa moti je to, da ko pomislim nato, da bi s partnerjem nehala, da bi morala biti z drugim moškim, mi pa slabo pride in slaba vest, da o tem sloh razmišljam...sej to se mi je pojavilo ene 2x ampak vseeno....

drugače se mi pa veselje počasi vrača, samo bojim se, da nebo zbežalo stran! :P

hehe, no se zmeniva, da ne razmišljava v tej smeri! :)

jaz sem bila danes pri psihiatrinji in sem ji povedala za moja stanja, pa je rekla, da je vse to zaradi bolezni in da bo prešlo! kar je res, strah počasi zginja in pristajam na realna tla!

upam,da bo vse ok in da se sedaj dokončno zbazam, iz te depresije, k mi gre že pošteno na živce!

kako ste pa vi? :rozicodam:

Da se vam malo javim…. Evo pri meni je vse bolje in bolje….vmes me še popade nek strah, ampak se držim…
Zanima me, bo ta strah čisto splahnel? Full se bojim da bom celo življenje v strahu, da bom skos taka, včasih tesnobna, da nebom nikoli več, čisto ok, brez tablet!
Sploh ne vem, zakaj me je strah,ko pomislim, ko bomo šli na morje, da nam bo dolgčas, itd….ful se bojim tega strahu in tega stanja!
Bojim se, da me nikoli več nebo minil občutek krivde za vse kar se je zgodilo med nama…vse sva razčistila, ampak me je še vedno strah, da bi mogla jit od svoje družine, da bo potem ok, da bo občutek krivde minil…
Ko sva se en dan pogovarjala in je moj pač reku, ja bova pa nehala (čeprav tega ni resno mislil) sem padla v jok in jokala, da nočem da se to zgodi itd…
Zanimajo me vaše izkušnje, bo tor es vse minilo in bom na morju lahko uživala z svojo družinico?
 ??? :o

zopet jaz in zopet na dnu...

slavka, zopet me je strah vsega, strah me je same sebe. zakaj imam to v podzavest, da se ju bojim. saj sta moja, želim ozdravet in zopet ljubiti.
bojim se da tableti nič ne pomagajo, strah je še vedno prisoten.

bila sem na bioresnonanci in pokazalo je da imam kandido ( simptomi so isti kot pri depresiji) sedaj imam strogo dieto, nič pšenice, nič kvasovk itd...

ampak, mene ubija misel, da ju oz. njega ne maram...skos imam to v glavi, ampak stran pa ne želim iti, vem da je on moja boljša polovica in vem, da brez njega ne morem živet.-...

je možno, da sem si ustvarila narobno misel, katera me sedaj preganja...primer: sem dobre volje, pa se potem spomnim, da je nekaj narobe v zvezi z partnerjem in zopet padem v brezno.
tak strah sem doživljala, predno sva se pogovorila, strah me je bilo biti sama z njim. sedaj sva vse razčistila, je možno, da je ta strah ostal? bo to minilo?

rada bi se veselila morja in zaroke...za zaroko sva rekla, da bova malce počakala, dokler jaz nebom bolje.

sedaj jemlem adje že dobrih 5 mesecev pa ne vem kakšnega napredka ne čutim.


plis help

EVO ODLOČLA SEM SE DA GREM NA PSIHOTERAPIJO, VENDAR ME JE STRAH KAJ VSE BOM MORALA POVEDATI IN KAJ MI BO PSIHOLOGINJA POVEDALA :( :seznojim:

Ni nobenega "moram"...ali "kaj mi bo rekla". Brez skrbi pojdi in ne razmišljaj več o tem. Vse je v tvojih rokah. Prvič pa je itaq bolj spoznavanje. Morda si lahko napišeš opomnik o tem kaj bi rada povedala. Ponavadi smo na prvih seansah malo zmedeni.  :)

ja, samo mene je strah, da bo točno to rekla, kar se najbolj bojim in sicer, da ja da sem se ohladila do partnerja in da je to konec...ko pomislim na konec mi rata kar slabo in tesnoba me stisne! :(
jest nikol nebom šla stran od njega...

Živjo,
meni se (je) nekaj podobnega zgodilo (oz. se dogaja). Občutki grozne krivde in da si ne zaslužimi biti z mojim fantom, zaradi nekaterih stvari, ki sem jih naredila. Fantu sem vse povedala, vse sva razčistila, pa se nisem mogla nehat žret. Vse je bilo samo še praznina, nobena stvar več me ni razveselila. Vsi (domači), ki vejo, kaj se mi dogaja, pravijo, da sem trapasta... Jaz pa ne morem dojet, kako oni gledajo na stvar.

Mislim, da je to res, da si se ti preveč prestrašila svojih občutkov in sedaj se teh občutkov ne moreš več znebiti, čeprav veš, da je vse ok in da sta s partnerjem že vse razčistila. Vsaj jaz sem prišla do takih ugotovitev pri sebi...

Jaz se sicer pobiram, ampak včasih me je strah mojih misli. Vse je odvisno, kako gledam na stvar... "mogoče si res nič lepega več ne zaslužim... ali pač?!?" in pol se morem potrudit, da razmišljam pozitivno.

Nič takega ti ne bo nihče rekel - iz preprostega razloga, ker LE TI veš, kako čutiš do njega.
Zanimiva stvar pri psihoterapiji je ta, da so vprašanja morda terapevtova, odgovori pa TVOJI.
Po moje si se dobro odločila - kemija pač ne more rešit vsega... :kiselnasmeh:

LP, A.

Živjo... :rozicodam:

Dobro razmišljaš...ja seveda si zaslužiš.... :)

Ali kaj jokaš plesalka? V bistvu čustva imaš, samo da niso prijetna.
Jaz imam zaročenca, s katerim trenutno še ne živiva skupaj in včeraj se je pripeljal do mene, da greva na sprehod. Povedal mi je, da je bil, preden je odrinil od doma, zelo vzhičen ob misli, da me bo kmalu spet videl. Večkrat mi reče, da me je zelo pogrešal, da me je želel objeti in celo nerodno mu je ob tem. Večkrat mi tudi reče, da me ima rad in da sem lepa. Tudi včeraj mi je. Takrat pomislim, da mu mora biti res lepo, ko občuti take stvari in zaželim si, da bi se lahko tudi jaz tako počutila. Enkrat sem ga vprašala, kako naj reagiram, ko mi reče, da me ima rad in da sem lepa. Je rekel, da ni treba nič narediti. Popolnoma sem se nehala obremenjevati s tem, kakšen je moj odziv na te nežne besede. Slišala sem, da naj bi srce začelo razbijati ali pa naj bi občutil toplino pri srcu. Na začetku ob teh besedah nisem čutila ničesar. Spraševala sem se zgolj, zakaj jih je izrekel v tistem trenutku, ko jih je. Zadnje čase pa opažam, da dobivajo te besede zame vedno več pomena. Ne vem zakaj. Mogoče, ker jih je že tolikokrat ponovil,vendar slutim, da je krivo moje zavestno odvajanje od ukvarjanja s hrano. Že nekaj let imam namreč odvisnost od hrane, ampak odkar sem si zares začela želeti, da bi tudi jaz lahko občutila lepa čustva, sem se te odvisnosti resno lotila in zelo je težko. V veliko stvari se moram siliti, ampak vem, da nekaj moram delati, da mi misli ne bodo uhajale na hrano. Psihiatrinja mi je tudi povedala, da bodo te aktivnosti, v katere se silim, sčasoma prišle v navado in nazadnje bom ob teh aktivnostih čutilo neko zadovoljstvo, izpolnitev, smisel in veselje. In zavedam se, da bolj ko se bom držala stran od svoje zasvojenosti, bolj bodo moja čutila dobila prosto pot in na začetku imam za pričakovati grozna čustva. Zasvojenost namreč deluje kot mamilo in odvajanje od vsakega mamila ima odvajalne učinke. No, malo sem zavila s teme, ampak mislim, da bi se dalo celo potegniti vzporednico s tvojo situacijo, plesalka. Tebi misli, ki se ti vsiljujejo in strah zastirajo pogled na lepote in zanimivosti sveta, tako kot meni odvisnost od prehranjevanja. Tebe daje krivda, da do svojih bližnjih ničesar ne čutiš? Zakaj bi te pa morala? A ne bi prej morala pričakovati sočutja in tolažbe, glede na to, da si prikrajšana za tako lepo in pomembno stvar? Jaz tako razmišljam. Tisti, ki čutijo, se imajo lepo in zakaj bi potem mene moral dajal občutek krivde, če se imam pa sama slabše od njih. Slabše se imam od njih pa še občutek krivde, da bi me dajal!? Prava ljubezen je, da znaš nekoga ljubiti tudi, če ne dobiš nekega odziva. Če tvoji bližnji trpijo, ker ne čutijo neke ljubezni s tvoje strani, o kakšni njihovi ljubezni potem sploh govorimo? Jaz mislim, da oni ne bi hoteli, da se obremenjuješ s svojimi čustvi do njih, saj te imajo radi in ne bi radi, da bi trpela. Zato stran s krivdo in strahom! V glavnem, če nekoga ljubiš, se ti lepo počutiš, ne tisti, ki ga ljubiš. Zato bodi vesela za svoje bližnje, da čutijo in se imajo lepo, ti pa se ne obremenjuj s svojimi čustvi in ko se boš nehala obremenjevati, bodo prišla sama od sebe, po malem in po malem. Tako se dogaja tudi z mano. Ko sem že mislila, da ne morem več čutiti, sem nekaj dni nazaj doživljala tako frustracijo, kot že vrsto let ne in to se je zgodilo zaradi ene igrice, ki sva se jo igrala z zaročencem in sem morala priznati poraz. Ne morem verjeti.

Brez skrbi, ko boš dala skozi svoje trpljenje, boš čutila, kot še nikoli. Samo vztrajaj, tudi če je težko  :laughing: Vsako trpljenje obrodi bogate plodove, zato se splača potrpeti. V to sem prepričana.

zdravo!

evo po dolgem času se zopet javljam... zdele te mesece je bilo vse super in fajn... danes pa sem zjutraj zopet občutila to tesnobo, ki sem jo čutila na začetku te bolezni, da to nisem jaz, da so mi vsi tuji, da mi je partner čisto ena druga oseba da to ni on...potem se nekako znam zamotiti in si prikličem tiste pozitivne misli nazaj in se nekako pomirim. je to normalno, da še kdaj pridejo ti zobčki nazaj?

morm priznati, da me je neznansko strah spolnosti,pa sploh ne vem zakaj... ne morem se niti sprostiti ne morem uživati, potem se začnem kriviti, da zakaj mi ni do tega, zakaj mi ni prijetno, zakaj me ne vzburja in te stvari... drugače imam ga najrajšpi na svetu in si ne predstavljam, da bi morala nehati ali oditi stran... samo rada bi se dokopala do tega, zakaj me je strah, zakaj ne uživam :(??? kot sem omenila, se potem začnem spraševati, zakaj to, ali je on kriv, ali sem jaz kriva, ne čutim več kot bi morala, potem pa ko pomislim na konec bi pa najraje bruhala in napade me panika. ker vem, da mi je vse in da ga ljubim z dna srca....

samo ta spolnost me teži!! sploh ne morem pogruntati zakaj?

 vem da imam hčerko in fanta najraje na svetu in da nebi ju rada zgubila, rada bi zgubila samo strah pred spolnostjo!

mi zna kdo svetovati, je to še vseeno del bolezni? ker ko sm zbolela pa sploh nisem mogla se spustit v užitke s partnerjem, par mesecev, ker sm bila živa polomija...

Plesalka pozdravljena  :rozicodam:


Seveda je normalno, da se "zobčki" še kdaj pokažejo in pričnejo nagajati. Predvsem zaradi našega razmišljanja, ki ostaja enako, kljub temu, da jemljemo ADje.
Saj veš, da so vse to le tvoje misli, ki te spravljajo v paniko, ne? Vse to se ti je že dogajalo (tudi meni se je) in je minilo (tudi meni je) in tudi tokrat bo minilo (verjemi meni in svojim izkušnjam)  :)


Spolnost je tisti del odnosa, ki je ponavadi najbolj "na udaru". Vse naše frustracije, negotovost, ranljivost, nervoza...vse se odraža preko našega dojemanja spolnosti.

Morda se je tvoja želja po spolnosti zmanšala tudi zaradi ADjev, ki jih jemlješ? Le-ti namreč precej vplivajo na spolnost, pri fantih se pojavijo še druge težave, kot je impotenca, težko doseganje orgazma ipd.

Morda je razlog v tem, da si pridobila nekaj viška kilogramov in se ne počutiš več privlačno, sexy, te je sram svojega telesa?

Vprašaj se, če ti nasplošno ni do spolnosti, ali zgolj s tvojim partnerjem? Če sploh čutiš potrebo po spolnosti?

Tudi depresija vpliva na spolnost, našo potrebo "zaduši", ter jo nadomesti z neprijetnimi mislimi in vprašanji, kaj se nam dogaja...?

Jaz ti predlagam, da se ne prepuščaš preveč tem vprašanjem in ne razmišljaš o tem "kaj pa če", ker te to spravlja v začarani krog iz katerega težko prideš ven.

Kaj je v bistvu najhuje, kar se ti lahko zgodi v tem primeru? Kaj je tisto, česar se bojiš? To, da te bo partner zapustil zaradi tega? Tega, da ga boš ti zapustila? Da bo razpadla vaša družina?
Vse to se lahko nekoč zgodi...lahko pa se ne, tega ne moreš vedeti. Lahko se zgodi še marsikaj drugega, nepredvidljivega, pa si s tem ne belimo glave.

Zato poizkusi živeti ta trenutek. Povej svojemu partnerju, da ti trenutno spolnost predstavlja težavo, mislim, da bo razumel.

Seveda pa se lahko poigraš s svojo domišljijo in poizkusiš s kakšnim romantičnim večerom, lepim spodnjim perilom, svečkami in nežno glasbo...Prosi partnerja, da te zmasira, brez pričakovanja spolnosti...če se bo zgodilo se bo, če ne, pač ne. Uživajta v družbi drug drugega in si podarjajta nežnosti in pozornosti...tudi to je velik del partnerstva...včasih še večji, kot pa nekaj, kar sčasoma preraste v rutino in "bognedaj" obveznost.

Drugo pa na ZS  :rozicodam:

slavka hvala, zopet si me potolažila, kako ti to uspe?  :clap:

tam si napisala, če mi nasplošno ni do spolnosti,ali pač da nočem spolnosti s partnerjem...meni nasplošno ni do spolnosti...js bi lahko tudi brez tega živela... :))) ampak, potem imam po določenem času slabo vest zaradi mojega in se nekako pripravim da se to opravi :))

ja, verjetno bo krivo tudi to, zredila sem se, nisem zadovoljna s svojim telesom + to da mi verjetno ad-ji zmanjšujejo željo po spolnosti...

nekako upam,da bo tudi to minilo in da bo nekoč vse v najlepšem redu :)

Plesalka  :rozicodam:

No, če ti nasplošno ni do spolnosti, potem tole:


...ne razmišljaj več. Ni kriv partner, niso kriva tvoja čustva do njega, nisi kriva ti...Ne išči krivde, temveč sprejmi dejstvo, da si v obdobju, ko ti ni do spolnosti.

Tudi to obdobje bo minilo in  gotovo bo še vse lepo in prav, samo ne "psihiraj" se še dodatno.  :nehvala:

Mogoče te pa tale malo stimulira  :pomezik:

http://www.youtube.com/watch?v=kyyuuLg9S5g&feature=related

slavka hvala.

res je, ni kriv on, nism kriva jest, pač imam tako obdobje in morala se bom sprijazniti  :-\ .

glede zobčkov pa takole, potem je normalno, da so včasih prisotni, sej to pomeni, da se zdravim, kajne??
res si želim, da bi se pozdrabila in zaživela življenje brez tablet, takrat bom res vedela, da sem ok.

sej, tudi to ko me mori, sem se nekako lahko pomirila in je bilo ok, napisala sem pa vseeno na forum, ker vem, da znate potolažiti in, da mi je bilo potem vse lažje...

res se je med nama veliko zgodilo, od razhoda, pa potem drug fant in nato zopet skupaj in nato je bil še en fant ki je poskušal razdreti najino vezo, potem stvari, ki so se zgodile ne vem kdaj, v glavnem vse sva prestala in mislm da je najina ljubezen res trdna in da sva res za skupaj...kakor pravijo navsezadnje prava ljubezen res zmaga :)

vem pa, zakaj se ''zbolela'' oz. doživela ''živčni zlom'' in depresijo. zaradi tega, ker nisva imela razčiščnih stvari in ker mu nisem povedala za tega fanta, ko je pisal sms, ker sem želela prikrajšati kreg v najini zvezi , ampak ko sem zbolela sem mu morala vse povedati, ker nisem več zdržala in sem šla na vse ali nič...hvala bogu me ima tako rad, da je vse razumel in je samo rekel, če sem ga kdajkoli prevarala in seveda ga nisem in potem je rekel ok, sedaj se probaj pom¸iriti in vse bo ok!

jest res vem, da imam najbolj razumevajočega fanta na celem svetu, da je vse to prestal z mano in ostal z mano v vezi in da imava sedaj čudovito hčerkico in malo psičko, imava ja res popolno življenje.

sedaj pa samo, da se jaz dokončno pozdravim, bo pa res odlično.

hvala ker ste si vzeli čas in prebrali moj dopis, lahko pa tudi malo pokomentirate :))))

 :wav: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

jao, kako sem se že bolje počutila, sedaj sem pa spet padla v brezno in ne znam splezati ven...nekaj me vleče na dno, ne morem pozabiti preteklosti, kako naj jo pozabim.

čisto sem že izmučena, od mojih misli...

želim si imeti mirne in sproščene dni. imam občutek, da ne bom nikoli več ista oseba, kot sem bila.

pomagajte, jaz sem že utrujena od vsega :( :seznojim: :seznojim:  :'( :'( :'(

Plesalka  :rozicodam:

Ja, preteklost je ponavadi tista, ki nam otežuje življenje v sedanjosti. In čeprav je velikokrat slišati, da kar je bilo je bilo, da je važno to, da smo tukaj, kjer smo, vseeno ne moremo mimo preteklosti, saj nas je le-ta oblikovala v osebo, kakršna smo sedaj.

Spopadanje s preteklostjo ni najlažje dejanje, pa vendar, če čutiš, da te stvari omejujejo in bremenijo, bo potrebno verjetno tudi soočenje s to preteklo zadevo. Jaz ti resnično priporočam, da si poiščeš pomoč psihoterapije ter z njeno pomočjo počasi počistiš pajčevine preteklosti v tvoji duši.

Zaenkrat pa poizkušaj pri sebi razčistiti, kaj te tako zelo skrbi in zakaj te to spravlja v tako velik obup. Česa te je v bistvu najbolj strah in kaj lahko sama storiš, da ta strah zmanjšaš.

Vem, da te partner razume in podpira, zato se pogovarjaj z njim...Zaupaj mu in dovoli, da ti pomaga, kajti včasih rabimo zgolj razumevanje in ramo na katero se lahko naslonimo, ko nam je hudo.

Sicer so pa zdaj precej težki dnevi...tudi jaz se ne počutim dobro in ravno tako, kot ti, čakam, da se pokaže sonček izza oblakov.

Drži se...zmoreš več, kot misliš  :oki:

Slavka hvala na tvojem odgovoru!

ja, preteklosti se zelo bojim, imam slabo vest za to kar se je zgodilo...prevare nikoli ni bilo, samo pač smsi in potem, ko sva šla narazen za en mesec, je bil drugi fant...to me najbolj mori, kako sem sploh lahko bila z drugim, na bruhanje mi gre, ko sploh pomislim nato...bljah!

se tolažim s tem, da sm ponosna sama nase, da ga nikoli nisem prevarala, čeprav so bile šanse, kar tudi on ve, ampak prevare pa nikoli ni bilo, še sreča, ker če bi bila nebi mogla preživeti!!!

moti me pa to, ker ni tistih čustev v polni meri. včasih mi je bilo ko sem pomislila na starše, hčerko, fanta toplo pri srcu, tako toplino sem čutila, sedaj je pa bolj prazno vse skupaj. obremenjevala sem se, ker ni bilo te topline do partnerja in kot veš sem se bala, da sem se ohladila.... sedaj se potolažim s tem, da ko pomislim na domače, je prav tako ni,tako da vem da ni problem v partnerju in da ga imam rada, da mi je vse. namreč sploh si ne predstavljam življenja brez njega.

no, pač jaz se bojim, da te topline nebom več čutila, da ne bo več lepih občutkov, ko bom pomislila na vse domače...tega se najbolj bojim!

 :'(

pozdravljeni!

Zopet se vam javljam, ker sem spet padla na dno... bilo je že vse super in fajn, zadnje dneve pa spet čutim tesnobo in celo razmišljam o čem hujšem :( psihiatrinja mi je februarja rekla, da bovi do poletja nehali z adji, ker mi gre tako dobro...

Zopet čutim tesnobo in strah pred ne vem čem... Gledam hčerkico in razmišljam o tem kako bi ji bilo, če mene nebi bilo, potem razmišljam  o mojem, kako mora trpeti, ker ima takšno partnerko, vso depresivno, zredila sem se....

Zakaj sem zopet padla na dno? A je tako težko, da bi bila zopet srčena in uživala v tem kar imam?

Sej, ko se nekako prepričam, da imam vse kar sem si želela, je malo bolje, ampak to traja trenutek, dva, potem pa zopet moreče misli...

Vem, da boste nekateri rekli naj nadaljujem z adji, samo js jih bom prenehala jesti, ker itak nimajo nobenega vpliva, itak nič ne pomagajo, sama več ne vem kaj naj naredim...


februarja sem bila v nemčiji na pregledu očes, kjer ti vidijo kaj naj bi bilo s teboj narobe in mi je dal tablete na naravni bazi za proti depresiji, počutla sem se bolje, fuuul bolje, zdaj pa zopet ta tuga in nesrečno počutje...


Resnično zgubljam upanje in bojim se, da bom zgubila boj sama s sabo :(


kaj naj naredim, vse kar si želim je to, da bi bila srečna in uživala v življenju ki ga imam...


pomagajte mi s kakšnimi pozitivnimi mislimi, to mi vedno zelo pomaga...


hvala  :seznojim: :'(

Od novembra do sedaj je bilo pa v redu? Vsekakor MORAŠ povedati vse to psihiatrinji in če je očitno, da ad-ji niso več učinkoviti (včasih učinek izzveni), jih MORAŠ zamenjati, ne prenehati z njimi, sploh, če razmišljaš o samomoru plesalka! Negativne misli so bolj posledica depresije kot tega, kar se ti je zgodilo, če ne bi bila depresivna, se ti ne bi skoz vrtele okrog tega, ne bi blo občutkov krivde, ne bi blo težav v spolnosti. Najslabša stvar, ki jo zdaj lahko narediš je, da nehaš z ad-ji. Drži se, vem, da zdej ne vidiš ven, ampak oklepaj se dobrega, kar imaš, oklepaj se otroka in prebrodi to.

p.s. Kake tablete na naravni bazi ti je pa dal? Si povedala zdravnici? Saj najbrž veš, da kake šentjanževke ne smeš skupaj z ad-ji jemat ...

Plesalka  :rozicodam:

Pridejo slabi dnevi, ki so lahko posledica kakšnih stresnih dogodkov, včasih pa se lahko v nas priplazijo slabe misli, kadar imamo preveč časa za razmišljanje...

Tudi jaz se vsake toliko soočim s "padcem", ko po moji glavi begajo misli in me obhaja dvom v vse skupaj, celo v lastno življenje, vendar vem, da je to pač moj odziv na nekaj, kar se mi dogaja in da bo zagotovo minilo...  :oki:

Morda te trenutno obhaja strah tudi zaradi prihajajočih sprememb...Torej, da prenehaš z ADji in znova zanosiš...?

Če jaz razmišljam iz sebe, potem so lahko misli o samomoru tudi izraz tega strahu pred prihodnostjo. Tako vsaj razmišjam jaz, kadar se mi zdi, da prihaja v moje življenje nekaj, s čemer se bom težko spopadla...Takrat si želim, da me sploh ne bi bilo in se mi s tem ne bi bilo potrebno soočiti...

Torej Plesalka, draga moja, jaz ti znova najbolj priporočam, da se odločiš za kakšno terapijo, ter predelaš tisto, kar ti ne dovoli uživati življenja.V tebi je nekaj, kar te gloda in vsake toliko priplava na plano, nekaj, česar se bojiš in ima zato tako velik učinek nate....

Vendar poglej se "od daleč", poglej svoje življenje z očmi opazovalca, pa boš videla lepo mlado žensko, srečno v objemu svojega dragega in ljubečo do svoje hčerkice...To namreč vidim jaz, ko pogledam tvoje slike na FBju...
Telo in oči ne lažejo, zato ne dovoli svojim notranjim strahovom, da zamajejo zaupanje v tvojo ljubezen do svoje družinice...

Pogovori se s svojo psihiatrinjo, zaupaj ji, kako se počutiš in predvsem si poišči pomoč v obliki psihoterapije, da boš pregnala svoje demone iz preteklosti in začela vendarle uživati v sedanjosti...  :rozicodam: