FORUM Nebojse.si

 
  Sama se kdaj vprašam, da sem težko mama, pa gospodinja pa da skušam toliko vogalov skup držat. Meni je to velko breme. Včasih še zase težko skrbim. Rutina me moti, pa te in one cunje, pa skrb da imajo otroci za jest, cunje, red v bajti. Že zdelegirat mi je težko.... Kako se naj postavim na noge. V redo službo si ne upam it, ker vem da nisem sposobna držat se enega ritma, prevzet odgovornosti,... in tako poskušam na samostojni poti a gre za osnovo.

  Je še kje kakšna mama, ki gre težko skozi vse to? ;(((

Evo mene ;D Se sicer postavljam na noge, ampak rabno to, kar si rekla... včasih gre težko... in rabila bi službo, pa priznam, da me je je strah, ker ne vem, če bi zmogla še en stres, že eno obveznost, še ene pritiske. Ja, kakor si opisala.

Poleg tega se mi včasih zdi, da mame, ki smo gospodinja in doma, ne držimo samo 3 vogalov, ampak kar vse 4. In včasih so ti težki.

Jaz!!!!!!! evo me,rutina skoz ,že odkar so se otroc rodili,to se pravi 11 let,eno in isto,in še več del in opravil. Jaz imam to srečo???? hm, da sem zaposlena v partnerjevem računovodstvu,oz. skrbim za čist in še več papirjev,... pa dom,pa otroc,pa en kup cunj,kuhanje,pranje,prčkanje po bajti ,pa vrt,pa tašča ,pa tast,oba invalidna  in mal tko no,od vedno ,pa te in one dejavnosti od otrok,pa... a še naštevam???Nimam časa sploh za sebe,dan ima premalo ur. Pa ko bi kam šla ,a-a ma kje  on itak sam dela skoz ,od jutra do večera,sama za vse . Samo za druge sem ustvarjena kot izgleda. In anksiozna po vrhu,začelo pa se je s paničnim sred ceste. In traja to anksioznos stanje  od nov. 2010. Bilo je že skor ok,zdej me spet daje. Sem omotična in čutim nerealnost,glava me tišči,.....  lahko več na zs če želiš!

Še jaz se pridružim! Najprej zjutraj na hitr zrihtat sebe in otroka, v službo zamujam redno, potem tam rutina iz dneva v dan, hitr v vrtec po otroka, večkrat kuhat, pa cote vsepovsod. Popoldneve večinoma preživljama same s tamalo, moj pride zvečer domov, pa včasih spoh ne je, ker se mu ne da pogret. In ja, če mi kdo plača z veseljem ostanem doma za gospodinjo in bo vse urejeno. Tako pa deska s cunjami polna-še dobr da se ni zlomila, igrače vsepovsod, posoda tudi po 2 dni v pomivalnem. Jaz nisem služkinja, da bo vedno vse tipi topi. Mene ne moti, če pa koga, pa naj pospravi. Jaz pravim, da tiste mame, ki imajo vse u nulo pošlihtano, ne morejo popoldneve biti 100% posvečene otrokom.
Zelo težko grem skozi to, ko se trudiš in ubijaš po hiši, pa nihče niti ne vidi kaj šele, da bi kdo cenil. Saj se ne gre za čast in samohvalo ampak da bi malo čuvali, da bi ne bilo tega toliko-niti najmanj. Tako da mislim, da bi lahko kr klub ustanovile  :sesmejem:.
Punce grem domov-pospravljat- če veramete-ven z otrokom!!!

Joj, kako (vam) je težko. A niso naše mame enako delale, v službi in doma? Pa imele poleg tega še vse oprano, zlikno pa pospravljeno.  :clap:
Sedaj pa nihče več nič ne utegne. Kaj je narobe?! Po mojem neorganiziranost in zgubljanje časa. Da ne govorim o tem, da nihče nič ne pospravi sproti. Ko je pa vse out of order....potem pa joj koliko je tega.
Pa bolj komot smo, pa visimo večkrat po nepotrebnem za računalnikom In če pomislim, dsa sedanji moški pomagajo veliko več kot tisti iz sredine prejšnjega stoletja.
Ne napadite me preveč. Premislite, kako bi zmogle. Svinčnik v roke in plan.

Evo prvi napad! Ne sej se hecam !!! Moj dec na žalost nič ne pomaga torej sem res SAMA za vse!!!!Ga ni ! Cel dan okol !  Jes naše mame so delale enako ,sam je prišla po 8 urah domov in ona in oče tko da je en kuhal en pa pospravil kej .En nalogo z otrocmi ,en pa kej drugega. Jaz sem od 7 ure zjutraj   pa do večera  in v pisarni in doma,in v šoli in povsod . Ja  preveč imam vsega ,ne znam se organizirat več,ker je res vsega preveč. Tko smo si naredil,tko je,mal pa lahko pojamramo  ko nam je težko !

mina, ja, včasih je bilo vse drugače, ja... včasih so ženske do poroda delale na njivi, potem same rodile, pa delale naprej. mater smo današnje mame občutljive, ker ne delamo več tega. če bi crknile zraven, bi pač crknile, a ne.

če pa nam pri vsem tem dela težave to, da nas muči depresija ali anksioznost ali kaj podobnega, in nam to jemlje veliko energije, pa je to itak samo v naših glavah, stokanje in znak, da itak nimamo dovolj dela, če imamo čas razmišljat o tem, kar nas muči. sploh, če hočemo čas zase! saj ga ne rabimo. naše babice ga tudi niso imele.

(pa, če ti ne pospravljaš sproti, to ne pomeni, da jaz tega ne delam :P govori zase!)

Ja Mina, tudi moja mami je hodila v službo, delala na kmetiji, zvečer pa likala in šivala, spala po 5 ur in jovo na novo. Kje smo pa otroci? Zase lahko rečem, da sem skakala z njo po njivi, plezala po drevju ipd. Sem preživela čas z njo, ampak nismo imeli vsega tega, kot imajo danes otroci, polno igrač in vsega, samo časa staršev ne.
Danes pa-govorim zase- raje ne pospravljam, samo da tisto malo časa popoldne preživim z otrokom. Doma redkokdaj po dolge ure visim na računalnikom, ker niti nimam volje, ga imam že v službi dovolj.
Veš Mina, časi so drugačni-živimo v neki naglici, samo v boju za preživetje.
Kdaj nazadnje si se pa ti v miru dol usedla, spila kavo v miru in si rekla-vse imam pospravljeno, otroci se igrajo po svoje, moža itak ni, zdaj je pa čas za 5 min miru. Ni govora, jaz ga nimam, ker tudi moža ni do večera doma in sem za vse sama.
Take pač smo in ja jamramo kako smo boge. Že če poveš nekomu, ki te razume je lažje in dobiš mal volje za pospravljat.

Tole je odličen nasvet.  :clap:
Meni je to predlagala terapevtka. Med orodjem (KVT) na portalu imate  luštkane tabelice, kjer si lahko vpišete, kaj je kakšen dan po urah in kaj je treba v tednu narediti. Otroke vozim na dejavnosti le, če je predaleč in ne zmorejo peš, v slabem vremenu npr. Tudi v mestu so se naučili čez cesto. Dogovorim se z drugimi mamami in pobere / pelje še našega. Smo pa eno dejavnost skenslali, ker ni šlo in je bila nekaj časa mula, zdaj je pa OK. Tudi otroci se morajo naučiti, da vse pač ne gre. V en liter ne moreš nalit litra in pol.
Razumem, o čem govorite dekleta, pri treh mulcih na dve leti, službo, možem na terenu sem mislila, da me pobere. Dejansko so bili seznami in tabele tisti, s katerimi sem se rešila. Navdihnila me je tudi ena knjižica "Super ženska je v tebi". Peljemo, s kakšnimi zapleti, ampak načeloma gre.

Naučila sem se pa tudi, da se svet ne bo podrl, če ni vse po predpisih. Pa mož se je vključil, ko sem ga nehala kritizirat, da nekaj ni dobro naredil. Če nekaj ne zlaga kot jaz...who cares, samo, da se pod nogami ne valja in da lahko malo nožice spočijem.

Ne moremo bit vse popolne mame in gospodinje, žene in ljubice, delavke in uslužbenke .....Mogoče pa preveč pričakujemo od sebe...
Ja, čas nas baše, tempo življenja in stresi....Včasih je bil človek cenjen, družina je imela neko vrednoto, skratka , vse je bilo drugače...
Naši starši in stari starši so trdno garali, še otroci so zraven pomagali. Se niso ukvarjali z vprašanji, kaj bo otrok jedel, kdaj bo šel lulat pa kakat, ali spi celo noč, ali je njihova vzgoja pravilna....je bilo treba zaslužit za kruh...
Danes je pa že vse zmešano, od delovnega časa, do otrokovega urnika in sama gonja za denarjem , uspehom, uveljavljanje v družbi....
Sama imam enega pubertetnika, druga pa je na pragu pubertete in moja starost je nekje na sredini življenja, ko naj bi dosegala vrhunec vsega, od uspeha, do življenjske moči in da bi se počutila še vedno privlačno, uspešno, tako doma kot povsod drugod.
Po cele dneve služba, vozi enega otroka tja na krožek, pa drugega na trening, pranje perila, posode, peljat psa ven, posesat, pospravit, peljat enega starša v bolnico pa drugega k zdravniku, biti razumevajoča in potrpežljiva, imeti nasmeh na ustih, pa še zvečer dat noge narazen, da bo ja popoln dan in smo popolne :P in se lahko nasmejemo, kako smo zadovoljne.......

 Punce, hvala  :clap:  za vsako besedo- mi je kar malo odleglo... ko veš, da nisn sam s takšnim bremenom. Čeprav nikomur ne privoščimo, a je lažje, če se med seboj bodrimo.
  Žalostno, pa je, da se o tem ne moreš z velikimi pogovarjati. Kot je bilo navedeno, bi naj bile super-truper mame, kot mašine vsem na uslugu. Žal nimamo takih D. batarij, ki bi jih lahko enostavno zamenjale! :sesmejem:

 Tudi sama sem prebrala Super ženska je v tebi- in končno našla nekaj zame. Brala med dopustom... bo treba ponovit! ;)

 KVT obrazec bom prebrskala.... Hvala!

   Ste vaša razmišljanja s kom delile? Ali okolica sprejema le, da imaš vse b.p. vrt, rožice, dom otroke multi pošlihtano. Sama sem občutila, da če izstopaš si smatran pod nesposobnega.... kar pa v sebi veš, da je res, da ne zmoreš tako dobro nečesa opravit.

 Se morda dobivate na kakšnih skupinah. V našem kraju se občasno dobimo, a kaj ko debate prevečkrat so usmerjene v razne čvek teme. 

 Zanima me, kako ste odkrile, da vam ta Anksa- Ančka .. diha za ovratnik? Imate kakšne tablete. Če bi jo sama prepoznala leta nazaj... bi morda uspela obdržat kakšno službo več- redno! ;((

Jaz nisem anksiozna, me je pa podrla depresija - ampak se ne dam, že stojim! Hehe! (No, AD so pomagali :zardevam:)

Sicer pa sem ugotovila nekaj drugega. Če si prisluhnem, si vzamem čas zase, za počitek, za sprostitev, za svoje dejavnosti, karkoli, sem tudi učinkovitejša. Prej sem lahko cel dan nekaj delala po stanovanju, pa pol toliko nisem naredila, ker je bilo "na silo", tudi, ko nikakor nisem mogla, sem se silila, in za vse rabila petkrat toliko časa, in desetkrat toliko energije. Zdaj si brez slabe vesti vzamem uro ali celo dve zase, ker vem, da bom potem spočita in sproščena mimogrede naredila nekaj, za kar bi sicer rabila pol dneva. Res pa je, da si jaz to pač lahko privoščim, ker nimam fiksnega urnika - ker sem doma, je vseeno, ali nekaj naredim dopoldne ali popoldne, včeraj ali jutri. Pa še bolje se počutim, ker mi delo ni več tako "odvratno", ker imam stvari narejene in ker ob vsem tem najdem mir zase. Zaenkrat je to moj recept. Počasi mi uspeva :) Urniki mi pa, priznam, nikoli niso dišali, čeprav vem, da so koristni. In tisto knjigo o superženski sem tudi imela doma, pa me ni pritegnila. Smo pač različni. Jaz sem našla drugo pot, ki mi bolj ustreza.

 Aja Mina- nisi povedala koliko otrok imaš, kuhaš sama ali mama,.... ? ;)  Res, pa je da vsak vidi eno situacijo drugače!

  Punce vam povem, v čem sem zmagala- sama nad sabo.

 O moji Ančki... sem čisto slučajno in to celo mirno povedala mojemu možu. No, v bistvu sem mu samo podala knjigo Premagovanje Anksioznosti za telebane... poglavje, kjer opisujejo, kako prepoznati znake pri druž. članu. In jaz.... ulil se mi je plaz vročih solz.....  Vem,  sama sem kriva da o tem nisem prej. A še sama sebi nisem mogla dopovedat, da je to mene zadelo. 
 Odziv je bil presenetljiv za njegovo dojemanje takih reči.... res pa je da je že beseda tako čudna- da jo je komaj prebral ;))

    Ste o tem spregovorile s prijateljicami, so seznanjeni o teh rečeh. Na zunaj se nič ne vidi.. kaj te muči spet? ;((

     Aja.. danes malo lažje diham!

Saralina, bravo! To je bil tvoj prvi korak, držim pesti za vse naslednje!

Breme je veliko lažje, če ga deliš. Pri meni doma sicer vedo, za kaj se gre, drugi pa malo ali nič - se pa izpovem na skupini, ljudem, ki sem jih spoznala tu. Taki s podobnimi izkušnjami lažje razumemo drug drugega. Poskusi se pridružiti kakšni skupini za samopomoč :)

... res je veliko lažje če imaš partnerja, ki mu lahko potožiš.  zaupaj pa se tistim, ki jim zaupaš in te bodo razumeli. Meni osebno veliko pomaga ta forum, čeprav večino samo berem  :-[ ... se pa v veliko zgodbah najdem.
Mislim, da ima večina mamic iste težave. Vzemi si čas zase, tako so rekle že pred mano in vse bo lažje. Ne obremenjuj se z čistočo in neredom ( na žalost počaka   :kiselnasmeh: ) ...

Poglejte si kdaj tale film :) (kliknite na sliko, je link na IMDB)

(http://ia.media-imdb.com/images/M/MV5BMjEzNTM4ODM1OF5BMl5BanBnXkFtZTcwNjg4NzAzMw@@._V1._SY317_.jpg) (http://www.imdb.com/title/tt0327162/)

... res je veliko lažje če imaš partnerja, ki mu lahko potožiš. 

ja, drži...



Ne obremenjuj se z čistočo in neredom

Punce, jaz sem bila prava čistunka včasih....potem me je pa marsikaj izučilo...Bo že počakala posoda, pa umazani štumfi, pa prah.....Res si je treba vzet čas zase, če ne , pregorimo, saj smo že, zato pa smo na forumu....
Ja, pa vsekakor je potrebna organizacija, če vsak nekaj prime je tudi končano hitro...

 :A) ... in potem si se začela družiti z mano...  :zvizgam:

  :sesmejem: itak, packa  :sesmejem:

Eh...jaz sem že precej odrasla.  :sesmejem: Pol stoletja in čez. Moja hči 29, vnukinja 8. Ko sem doma kuham za vse, likam za vse, perem za vse, pospravljam za vsemi. Komaj sedaj je moja ljuba hči začela migati, za kar sem ji močno hvaležna. Sprememba je bila v meni. Nisem je več silila, ampak sem "splanirala" z njo. Saj me na začetku ni niti poslušala... :razlagam:, sem se počutila ko da govorim zidu. Sem pa mirno rekla, a bi jutri naredile to, če bo časa in volje. Pa bi bilo dobro, da ono kramo zabrišemo proč, da pride nova energija v bajto itd, itd.
In jo je prijelo. Najprej je sama (ni hotela pomoči  :unsure:) pospravila klet, da je čista in zrihtana ko dnevna, potem pa še špajzo pod stopnicami. Ko sem stopila noter, me je skoraj kap. In se spraševala, če so mi Marsovci vrnili punco, ki so jo ugrabili v puberteti.  :sesmejem:
Moža (žal) nimam, izgubila sem ga lani. Tako moram sama poskrbeti za mehanike, tehnični, tankat, vijeto...Da o drugih mojstrih ne zgubljam besed. Praktično ženska in moški, in mi na srečo vse kar lepo gladko gre.
Stvar je samo v organizaciji. Sama imam v koledarju vse zabeleženo. Kdaj imam zdravnika, zobarja, tehnični, servis. Potem pa beležko za dnevni plan. Ponavadi čez dan razmišljam, potem pa pod večer napišem, kaj naj bi storila naslednji dan (ali še dlje).
Premislim, koliko časa bo za kaj in povem vam, da imam čas za vnukinjo in njeno nalogo, pohajanje, ročna dela, branje, računalnik. Vendar je to pri meni že utečeno. Na zaćetku gre malo težje, bistvo je da vztrajamo.
Poleg vsega imam dve gospodinjstvi - eno v Slo, eno v tujini in držim obe pokonci. Superženska? Ne, samo organizirana.  :oki:
Življenje je res hitrejše, a spomnite se, da so naše mame prale na roke. In vse še kaj drugega počele brez raznih pripomočkov. Danes šibnemo z avtom v trgovino in po opravkih, likamo s parno postajo, imamo super moderne gospodinjske aparate.
Moj prejšnji zapis ni bil niti najmanj mišljen kot kritika, me pa veseli, da ste se zamislile. Včasih je treba malo spodbude, malo premišljevanja in stvari se premaknejo na bolje.
Aja...od 25 leta imam panične napade, depresijo, anksioznost...Premagala sem vse toliko, da funcioniram v redu. Najbolj mi je pomagalo delo. Kakršnokoli, samo da je miganje. Telesno in umsko.

Mina. tako še bolj vemo... kaj vse ne zmoremo... še! Upam, da kdaj.

 Za nas je uspeh, če zmoremo osnove....

Nič se sekirat, z leti pridejo izkušnje in znanje kako narediti kar je treba, s čim manj slabe volje in energije.
Opazila sem, da mi gre izredno dbro od rok, ko se česa lotim z dobro voljo in ne odporom. Še likam rada.  :o Se vidi, da nisem čisto pri pravi... :sesmejem:

Evo, točno to sem ugotovila tudi jaz. Na silo vzame veliko več časa in energije. Zato pa je moj recept: vzemi čas zase, ko ga potrebuješ, ker bo potem delo lažje in hitreje opravljeno, in počutje veliko boljše - tako zaradi tega, ker si vzameš čas zase, kot zaradi tega, ker je delo opravljeno. Sicer se lahko cele dneve silimo nekaj, efekta ni, počutje pa vedno slabše. No, vsaj pri meni je tako.

To je res, samo kaj ko te izkušnje pridejo prepozno in se je nekaj življenja zavrtelo v kaosu.
Strukturiran čas, ne pomeni ravno minutaže, čeprav se temu zaposlene mame taksistke seveda ne moremo izogniti. Nadzor nad časom je okvir, v katerem razporejam svoje dnevne obveznosti. Samo tako lahko dobim čas zase, za tisto kar rada počnem. Tako si lahko ob dveh osnovnošolcih in enemu skoraj prvčku lahko privoščim tudi tri knjige na teden, šivanje, izobraževanje, zadnje čase celo malo pospešene sprehode. Tudi razdelitev obveznosti med vse družinske člane po njihovih zmožnostih je pripomoglo k temu. S to organizacijo smo imeli težave, ker se je mojemu zdelo, da je to preveč malomeščansko, da je premalo spontano. Tudi sama sem bila skeptična, ker sem kot mladostnica zavračala strog režim in okamenelost svojih staršev. Vendar ta kaos in stalno prelaganje na kasneje in jutri ni peljal drugam kot v eno samo skrb in samoobtoževanje.
Smo šli na poskusno dobo in ugotovili, da imamo veliko več prostega časa. Tedenske načrte naredimo na podlagi družinskih vrednot, ki so nama pomembne in bi jih rada prenesla na otroke brez moraliziranja. Zelo visoko kotirajo solidarnost, sodelovanje in dobra volja. Ker vemo kaj kdo kdaj, ni (preveč)pregovarjanja in prepiranja. Pomembno se mi zdi tudi, da si v teh okvirih fleksibilen in da znaš poslušat sebe in tudi druge. Zdaj počasi prihaja puberteta, bo najbrž malo težje (pravijo izkušenejše mame :P). Bomo videli, kako sva temleje postavila.  :)

Meni to predstavlja občutek varnosti, ker ni več tistega meča nad mano, joj, še tole moram. Seveda se ne izide vsakič po načrtih, tu se vedno zanesem na instinkt in me še ni pustil na cedilu. Najbolj utrujajoče mi je bilo razmišljanje, kaj moram narediti doma, v službi, za projekte... danes to rešim z listkom. Ko se v soboto spomnim, da moram nekaj urediti s kakšnim sodelavcem takoj zapišem v blok in skrbi ni več, ker vem, da bom v ponedeljek videla in ne bom pozabila. Se mi zdi, da so bile te skrbi, da bom nekaj pozabila hujše, kot likanje gore preila.  :seznojim:

Jagodka, to si tako lepo napisala, da svetujem vsem, ki jih baše čas, naj si nalepijo na hladilnik. Tako jim bo pred očmi, da se zmore vse in še čas ostane zase.


Tole mi je še posebno všeč.

Punce, korajžno. Vse se da, vse se zmore.  :oki:

Pozdravljene mamice,

tudi mene včasih tako vrže, da nekaj dni razmišljam, kako sem mogla biti tako neumna, da sem se odločila za otroke. Ko sem v redu, sem pa nepopisno srečna, da jih imam. Ne vem, kaj me prime. Moji otroci so stari 13, 9 in 7 let, zelo so pridni v šoli, ampak mene vseeno tako skrbi zanje, da sem od tega staknila ankso. Enostavno si ne zaupam, da sem dobra mama, čeprav mi otroci dajejo vedeti, da sem krasna. Ampak jaz tega ne verjamem. To se mi dogaja že skoraj 5 let, pa še nič ne kaže, da bom kdaj splavala ven. Dovolj je, da najstarejša hči skritizira moje kosilo, ali da me najmlajša vpraša, zakaj sem tako pozno prišla iz službe, ali da sin reče, da bi rad, da bi se skupaj kaj igrala, jaz pa pri najboljši volji ne morem, ker imam druge nujne opravke. Vse zna biti kaplja čez rob.

Kakšni pametni nasveti?

Marika  :rozicodam:

Tudi jaz se včasih počutim podobno, kot opisuješ ti. Imam občutek, da sem kot mama nesposobna, pa čeprav dejstva govorijo drugače.
Jaz sem mnenja, da se to dogaja zato, ker smo premalo samozavestne, ker imamo prevelik občutek krivde in predvsem želimo biti popolne, da bi bile sprejemljive za druge.  :kiselnasmeh:

Zavedaj se, da si svojim otrokom najboljša mamica in četudi ti kdaj izrečejo "kritiko", je ne vzemi nase, kot, da si ti slaba  :nehvala: Tega tvoji otroci zagotovo ne mislijo, saj ti verjetno skozi svoja dejanja pokažejo, da si jim dragocena in da te ne bi zamenjali za nič na svetu.

Še sama do sebe postani bolj strpna in si zaupaj, da obvladaš, pa seveda brez slabe vesti, če jim ne moreš biti venomer na razpolago in pripravljena za igro...tudi otroci to razumejo, če jim le povemo na pravi način.

Marika, zagotovo so tvoji otroci lahko srečni, da imajo mamico, kot si ti  :-*

Pozdravljene vse mame in vse ostale!

Prav dobro vas razumem, čeprav sta moja otroka že odrasla in imata svoji družini in sem dala skozi vse to, kar dajete tudi vi. Nenehno hitenje, željo biti super mama, super žena, super gospodinja, super delavka, super hči, super sestra, sodelavka, prijateljica... in nekega dne ugotoviš, da te nekje zmanjka, ker pozabiš biti super TI SAMA.

Zato vam svetujem - zaupajte si, bodite to kar ste, dovolj bo, če boste dobre mame, dobre žene..... Imejte se rade in radi vas bodo imeli tudi vsi, ki so okoli vas... smejte se in preložite kakšno delo na kasnejši čas, ali pa na jutri. Včasih si povejte - ni potrebno storiti danes, kar lahko storim jutri!

In gornje velja še vedno tudi zame, saj še vedno s težavo rečem (ali pa sploh ne) - danes ne morem priskočiti na pomoč, ker moram poskrbeti za lastno "razvajanje".

Srečno vsem - biti mama je res najlepše!

melita  :clap: :clap: :clap:

Odlično...tudi sama prihajam do spoznanja, da je res treba poskrbeti zase in biti to kar sem....Predajamo se otrokom, družinskim obveznostim, službi in ostalim zadevam, nase pa pozabljamo, na svoje življenje, na svoje zadovoljstvo in srečo.....

Otroci so največje bogastvo kar imamo lahko, ampak naše življenje je pa le naše in ne smemo pozabiti nanj. Ko otroci odfrčijo ostanemo sami s svojimi problemi in seveda ostarimo, nismo več mladi...
Ljubezen, ki je stkana med nami in našimi otroki je neprecenljiva in vedno bo, nihče nam je ne more vzeti, to pa ne pomeni, da mi ne moremo živeti tako kot si želimo in zaslužimo.....

Mame si je katera pomagala s psihoterapijo....   

Jaz sem si, še preden sem zašla v svet ADjev :). In mi je s pomočjo tudi ADjev zelo koristilo. Sprva so pogovori malo boleči, ker moraš odložiti bremena, kasneje pa komaj čakaš, da lahko nekomu poveš, ki razume male korake veselja in sreče.
Osebno sem bila pri Damjani Voglar v Celju, prijetna in čuteča oseba in sem se dobro počutila v kramljanju z njo.
Tako da, pripročam vsakemu, da poleg terapije pri psihiatru obišče tudi psihoterapijo, saj je veliko bolj osebna. Srečno!