FORUM Nebojse.si

malo prebiram ta forum, pa se mi zdi kot da se za vsakega najde kaksna lepa beseda. sedaj pa zelim deliti z vami tudi svojo zgodbo. tega o meni nihce ne ve, ker sem znana po dobri volji, razposajenosti. veljam za center zabave vedno ko se kje kaj dogaja. malokdo pa ve kaj se dogaja zvecer v moji sobi, ko sem sama in denimo ze zdaj dva tedna ko sem zaprta med stiri stene v globinah obupa.

ko sem bila stara 17 let sem prvic zacutila strah pred prihodnostjo. zacelo se je z velikim strahom, da imam doloceno bolezen, ki bi me ohromila, ker sem kot deklica gledala kako je sorodnica z njo zivela v mukah. od takrat do sedaj, ko sem stara 24 let me stalno spremlja strah pred to boleznijo, v trenutkih ko se ta strah porazgubi pa me j estalno strah, da se bo nekaj groznega zgodilo, kot denimo smrt ali izguba bliznjega.
pred nekaj leti sem res dozivela se smrt ljubljene osebe in takrat se mi je res vse porusilo. v napadu panike sem pristala tudi pri psihiatrinji, ki je zelela da bi zacela jemati ADje, cesar nisem zelela.
zdaj pa sem pozorna na vsako trzanje misice, stalno imam obcutek nekega mravljincenja po nogah, trenutno imam tudi probleme z ocmi, ki so jih sicer pripiali odrgnjeni rozenici, a jaz se bojim da je diagnoza napacna in da je to simptom tiste grozne bolezni.
nikoli se nisem imela tako brezupnega obcutka, kot da se iz tega res ne bom nikoli vec pobrala. ze tako pa si dolgo casa zelim da bi dobila nekega raka ali pa tumor, da bi me cimrej pobralo. vem da so to grozne besede, ki marsikoga ki ima izkusnje s to boleznijo zelo prizadenejo, ampak ne morem si pomagati.
ze cel dan danes mi lijejo iz oci solze, panicna sem in nevem kam in kako.
oci me se kar bolijo, ne morem spati, tresem se in nimam apetita. in nimam niti ideje kako naj se iz tega izkopljem.. ce ima kdo kakrsnokoli idejo kako mi pomagati se mi zdi tukaj to res zadnja moznost

Hamuri, pozdravljena  :rozicodam:

Kot si že sama ugotovila, te dejansko hromi STRAH...V svojem življenju si se srečala z boleznijo svoje sorodnice in v tvojo zavest se je vtisnila podoba njenega trpljenja, to te pa sedaj preganja.

Vsi imamo take in drugačne strahove...velikokrat je prisoten ravno strah pred boleznijo, pred smrtjo, minljivostjo, prihodnostjo...in ko se obremenjujemo s temi strahovi, pozabimo živeti TA TRENUTEK.
Ker smo preveč obremenjeni s strahovi, se razvije panična motnja...tesnoba...stalno se počutimo napete, nervozne...razmišljamo, da je telesno nekaj narobe z nami, v bistvu pa nam nagaja psiha.

Praviš, da nisi želela pričeti jemati ADje.... Če zmoreš brez njih, je super...vendar tudi jemanje ADjev ni tak bavbav, kot se morda zdi. Marsikomu so rešili življenje...tudi meni, med drugimi. Antidepresivi namreč uredijo kemijo v naših možganih, da lažje funkcioniramo, da smo bolj sproščeni, da popusti tisti grozni strah.

Seveda pa je pametno ob vsem tem poskrbeti tudi za svojo dušo...za tisto, kar se skriva znotraj in nas dela tesnobne ter prestrašene.
To lahko storimo s pomočjo psihoterapije, ki nas "nauči" novega razmišljanja...s pomočjo katere pridobimo na samozavesti in samozaupanju.

Lahko se seveda udeležiš tudi kakšne skupine za samopomoč, ki delujejo v okviru tega društva...tam lahko izraziš svoje skrbi, strahove...se zjočeš...dobiš nasvete sotrpinov....dobiš občutek, da nisi sama in osamljena v vsem tem....tudi pogovor je namreč dober obliž na rano.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Napiši še kaj...morda bomo skupaj našli tisto, kar ti bo pomagalo, da prebrodiš to svoje težko obdobje...pred tabo je še veliko lepih dni življenja in verjamem, da jih boš kmalu začutila tudi sama.  :rozicodam:

jaz mislim da bi potrebovala nevroloski pregled, da bi lahko izkljucila to bolezen, ampak me nihce ne jemlje resno, ces da sem hipohonder. zdi se mi da si ADjev ne zasluzim, da si ne zaluszim imeti depresije, ker imam toliko obveznosti predvsem pa imam obcutek da si ne zasluzim biti zdrava, dokler je toliko ljudi, ki so hromi. sploh mi ne gre v glavo kako je zivljenje do nekaterih lahko tako krivicno.

drugi ne bodo nič bolj zdravi, če se ti ne boš zdravila :) poskrbi zase :)

pa si zdravniku povedala, da te muči misel na to bolezen, in da bi jo rada izključila?

pri zdravniku nisem bila ze kar nekaj let, ker nimam zavarovanja in hodim le ce je res urgentno.. zato pa mi je sploh se toliko tezje

morda pa bi bilo dobro, da bi kaj ukrenila glede tega - da bi dobila potrditev, da te ta bolezen ne ogroža tako, kot se sama bojiš? :) sicer se lahko sprašuješ in sprašuješ in sprašuješ... mislim sicer, da to ni tvoj (glavni) problem, bo pa verjetno lažje soočiti se z vzroki, če ne boš več osredotočena na to.

ravnokar sem prebrala da pravzaprav tudi ce naredis preiskave in ne pokazejo bolezni ni nujno da se bolezen ne bo razvila v prihodnosti. najraje bi dobila bolezen ki bi me vsaj hitro pokoncala..

hamuri, a veš, kaj je zanimivo? da si navadno ljudje pravzaprav "izberemo" take bolezni (ko gre za obsesijo in ne za resnično obolenje), ki se jih ne da 100 % ovreči in ki so dolgotrajne in vse... zato je toliko bolj pomembno, da, če se bolezni ne potrdi, ampak se zdi, da smo samo obsedeni z mislijo na to, poiščemo strokovno pomoč, ki se nas loti drugje - ne pri bolezni, ampak pri obsesiji z njo :) morda bi se tudi to lotila kaj na tem koncu?

morda bi morala k zdravniku, ampak nevem koliko bi me to vse stalo, s stipendijo ne vem ce bom lahko pokrila stroske povezane z antidepresivi. ima morda kdo kaksne izkusnje s tem?

glede tega da si izberemo take bolezni: problem je da si jaz nisem izbrala teh bolecin in obcutkov ki jih imam v nogah, preprosto so!

Zelo pameten nasvet.

Ali obstaja varianta, da si plačaš dodatno zavarovanje?

nevem sploh kaj to pomeni, zadnjic na urgenci so mi samo rekli da ga nimam. kolikor sem se pa pozanimala, sem lahko zavarnovana samo preko starsev (nobeden od njiju nima zavarnovanja, sluzbe, niti nismo dobro situirani), kot student pa ne.
imam pa republisko stipendijo tako da bi si mesecen strosek zdravnika verjetno lahko pokrila

Hamuri, zagotovo si globoko v sebi prepričana, da NIMAŠ te bolezni...vendar včasih ljudje svojo čustveno bolečino lažje prenašamo, če jo preoblikujemo v telesno. In nato delamo razne preiskave...se samodiagnosticiramo....se opazujemo in čutimo vsak zbodljaj v telesu.
Tako odvračamo pozornost od PRAVEGA problema...tistega, ki tiči v nas in nam dejansko dela težave.

Jaz sem občasno doživljala čudno bolečino v glavi in razmišljala, da imam zagotovo možganski tumor....vedno me je nekaj ščemelo...tiščalo...slabo sem videla...imela sem vrtoglavice... In seveda je strah pred tumorjem rastel iz dneva v dan.
Potem pa sem se zavedla, da če bi imela tumor, ne bi bilo enkrat boljše...pa malce slabše...pa popolnoma dobro, da ne bi pritisk in ščemenje prenehala, ko sem vzela Helex...temveč, bi se težave zgolj stopnjevale...Torej sem se "sprijaznila" s tem, da NIMAM tumorja, temveč le anksioznost.

Tudi sedaj vem, da sem telesno zdrava, da pa me ob določenih situacija zagrabi tesnoba, ki mi prikliče polno telesnih simptomov. Ko se umirim, se tudi bolečine, mravljinci, tiščanje, občutek dušenja in ostali nebodigatreba občutki umaknejo...

Torej, namesto, da si govoriš: "zagotovo imam to hudo bolezen", si raje govori "vse je v redu z mano, zdrava sem".  :oki:

Pozanimaj se na lokalnem Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Jutri imajo uradne ure, pokliči in vprašaj, kako je z zavarovanjem.
Si na urgenci kaj plačala? Kaj pa študenstski zdravstveni dom, kamor hodite na sistematske preglede?

Če so starši prijavljeni na zavodu za delo imajo osnovno zavarovanje pokrito. Dodatno je tisto, ko si plačujemo pri privat zavarovalnicah (triglav, Vzajemna, Slovenica....) in pride ok 25€ mesečno.

http://www.ordinacija.net/members/www-pzs.php?mg_pzs_id=74&lang=slo

če kaj pomaga  :rozicodam:

če so starši prejemniki denarne socialne pomoči, so dodatno zavarovani preko občine (ali centrov za socialno delo? nisem prepričana - vem pa, da nekdo plača, vsaj meni so nekaj let nazaj), in verjetno tudi njihovi otroci. CSD bi znal to povedat (ali pa zavod za zaposlovanje). ostali pa moramo samo plačevati to, ja...

saj si poskusam vcasih tudi tako reci in nekaj casa normalno funkcioniram, ampak takoj ko sem sama ali pa recimo zdaj ko me bolijo oci me napade grozen strah pred prihodnostjo, pred ohromelostjo, pred tem kaj bo in samo cakam tiste tipicne simptome za to bolezen. vceraj recimo sem si dala v oci kapljice in sem videla malce podvojeno, pa sem takoj spet hotela teci na urgenco, ceprav se je izkazalo cez par minut da je to od kapljic, ker gre tekocina cez oci in popaci vid.
zivljenje se mi zdi taka muka, kajti nimam nobene zelje planirati prihodnosti, ce vem da bom nekoc hroma ali celo slepa. tezko pa je tudi ziveti s tem stalnim strahom, ne morem vec tako naprej, vse mi je muka, v nicemer vec ne vidim cara ali vsaj smisla. zakaj bi se naprej mucila.
zadnjic sem gledala oddajo o evtanaziji nekje v svici (dignitas) pa sem se potem malce boljse pocutila, da je vsaj en izhod ce te ze diagnosticirajo s to boleznijo, ampak potem sem ugotovila da tudi to ni moznost sploh zame, ker je tudi to predrago.

hvala za informacije, se bom pozanimala o mojih moznosti, ceprav mislim da tudi mama nima moznosti zavarovanja.

hamuri, iz tvojega pisanja sklepam, da gre pri tebi za dejansko za problem težje depresije. Iz lastnih izkušenj ti povem, da antidepresivi res pomagajo in ti vsekakor priporočam, da se odločiš za tovrstno zdravljenje. Tudi, če ima človek veliko volje, so ponavadi potrebna zdravila, da ti dajo prvi zagon.
Kar pa se tiče tvojih težav z zavarovanjem in posledično dostopa do zdravil, pa ti lahko posredujem nasvet moje psihiatrinje, ki se ukvarja s kognitivno-vedenjsko terapijo: identificiraj problem in zapiši možne rešitve zanj. Rešitve razdelaj v zaporedje potrebnih korakov, tj. v konkretni načrt za izpeljavo. Potem se proaktivno loti izvajanja teh korakov, npr. v tvojem primeru da najprej pridobiš vse potrebne informacije o tem, kako si lahko urediš zavarovanje, koliko kaj stane itd. Vem, da napisano zveni banalno, ampak v depresiji smo ljudje nesposobni uvideti tudi nekaj tako očitnega.
Da ti pomagam še s kakšnim konkretnim podatkom: škatlice antidepresiva, ki zadošča za 1 mesec, stane cca. 10€ (sodeč po računu iz lekarne, ki ga v mojem primeru plača zavarovalnica). Tako da bi se verjetno dalo tudi samoplačniško v prvi sili, ampak dodatno zavarovanje ti vseeno priporočam, da si poskusiš urediti, ker se antidepresivi jemljejo na daljši rok (ne povzročajo pa odvisnosti) pa tudi določeni pregledi se morajo plačevati.
Sicer pa se drži in se še oglasi kaj na tem forumu - če ne drugega poročaj, kako napreduješ z reševanjem problema. Pred tabo je še celo življenje in čeprav sedanja situacija okoli nas ni preveč rožnata, so težji časi priložnost za zbližanje ljudi in vrnitev k pravim ciljem in smislu življenja.

ce je to sploh mogoce, se malenkost manj brezupno pocutim. edino problem imam z izpeljavo kaksnih nacrtov, ker sem nekako paralizirana (zaenkrat metaforicno) in nimam neke osnovne samozavesti za urejanje cisto osnovnih stvari kot je zavarovanje, posvet z zdravnikom..

  Tole si zdaj prevajam v: saj mi ni hudega, saj bom zudi brez pomoči zdravnika, zdravil.... Saj ne pravim, da ne moreš. Verjamem, da si močna, vztrajna in da se boš zmogla povleči ven. Nekaterim gre tudi brez zdravil. Mene je Asentra toliko postavila po konci, da sem lahko začela funkcionirati, spremembe vzorcev vedenja in čustvovanja pa so prišle z mojim vložkom preko terapije. Če nimaš moči in volje, samozavesti, da bi šla na nek urad, poklicala o zavarovanju, se pogovorila z zdravnikom, tvooje stanje ni preveč rožnato, se mi zdi.
Tvoje depresivno stanje traja že malo preveč časa, zato smo ti svetovali zdravnika.
Imaš koga, ki bi šel s teboj? Za podporo?
Zdravstveno zavarovanja si pa vseeno uredi, kaj pa, če se (Bog ne daj) poškoduješ, zviješ nogo, recimo. 

mama pride danes in bo uredila zavarovanje. potem pa k zdravniku. zdaj me je pa strah kaj vse mi bodo odkrili, poleg vsega namrec se sumim tezave s scitnico in ledvicami. hvala vsem, bom porocala kaj se bo zgodilo

Super, da se dogaja.  :clap: :clap:

Kar koli bodo rekli, je bolje od tega, da te je stalno strah in da te zvija anksa do nezavesti. Ko zveš za diagnozo, lahko začneš z zdravljenjem. Če bodo rekli "ščitnica je", boš dobila zdravila in kar je potrebno za pozdravit se. Če bodo pogruntali kaj drugega, dobiš pomoč in podporo na tem področju.

Kar pogumno, mislim nate.

no tako je: dobila sem napotnico za neko skupino na polikliniki in pa sentra tablete 50mg. napotnice za nevrologa mi pa ni dala, je rekla da to kar mam niso simptomi za MS ampak anksioznost.

ma kdo izkusnje s temi tableti? baje so so lahko kar grozni privajalni ucinki, ki se potencirajo tesnobo in strahove, primejo pa sele po kaksnem meseceu oziroma dveh.
imam pa tudi zavarovanje do konca leta.
hvala za prvo pomoc, se bom se javila kako napredujem :) ceprav sama dovmim da bodo ti strahovi kdaj sli iz mene..

Bravo, hamuri! Naredila si prve korake, šlo bo naprej. Zaupaj. Tudi strahove boš premagala :) Drži se.

Kar se stranskih učinkov tiče, tvojih zdravil ne poznam, je pa baje tako, da vsa podobna najprej povzročijo poslabšanje, potem šele izboljšanje.

Hamuri, verjetno si mislila tablete Asentra?  :unsure:

Te jemljem tudi jaz. Na začetku pri jemanju antidepresivov pač pride do poslabšanja počutja, zato je priporočljivo, da pričneš jemati postopoma...najprej s polovičko ali četrtinko, ter nato postopoma dvigaš dozo na predpisano.

Po 4-6 tednih boš začutila izboljšanje počutja, morda pa celo prej. Vsi smo preživeli te začetne tedne...v tistem času lahko vzameš tudi kakšno pomirjevalo (Helex, Lexaurin), če si ga dobila, brez bojazni, da se ga boš navadila oz. se zasvojila z njim.

Vsekakor ti priporočam, da si do sebe bolj "nežna", prizanesljiva in z večjim optimizmom pričneš z zdravljenjem.  :oki:

Asentra ja, se opravičujem :) torej, ce jih jemljem postopoma ne bo problemov? sicer pa nisem dobila nobenih pomirjeval, rvno zato me malo skrbi.
no, ce sem do zdej prezivela, bom pa tud se teh par tednov.

Ko je bilo meni najhuje, mi je predpisani xanax zelo pomagal. AD (pri meni paroxat) začnejo delovat šele po nekaj tednih in če depresijo spremlja še anksioznost, zna to bit strašno dolgo obdobje napetih živcev. Če je prisotna še nespečnost, kar je zelo pogosto, lahko dobiš še kaj posebaj za to (npr. sanval). Pomirjevala in uspavala so seveda samo kratkoročna pomoč, da se umiriš in ne reagiraš panično na vsak fiziološki signal. Je pa pa moje to predpogoj za uspešen in dolgotrajen spopad z depresijo.

Ali poleg AD potrebuješ še kaj bo ocenila tvoja zdravnica na podlagi čim bolj verodostojnega opisa tvojega počutja. Lahko jo tudi sama prosiš, da ti kaj predpiše, če čutiš, da si napeta že zjutraj, slabo spiš ali se zaradi notranjega nemira ne moreš osredotočiti na nobeno opravilo.