FORUM Nebojse.si

Zdravo!

Zanima me, s kakšnimi koraki bi se lahko izkopal iz nekakšnega otopelega zavračanja vsega, kar bi mi (celo samo potencialno) povzročilo  negativna občutja ali čustva. Mehanizem se je gradil oz. razvijal po malem že dolgo, sedaj je dobil pa precej jasno in očitno podobo. Stvari, ki se mi dogajajo, se razumsko sicer zavedam, a se me nekako ne tičejo in ne dotaknejo. Rad bi čutil žalost, strah in bolečino (takrat, ko bi bilo to treba), saj vem, da brez tega ne bom mogel priti nekega dne tudi do pozitivnih čutenj.

Iščem torej napotek, kako se te lotiti/sprejeti situacije, ki jo vidim in razumsko sprejemam, a se zdi, kot da ni moja.

Predlogi dobrodošli, lp, anonim

Moj predlog: psihoterapija.

Hvala za namig. Vsekakor tudi sam razmišljam v tej smeri. Zdi se mi, da mi manjka neka veščina in iščem način, kako bi se je priučil (no, se zavedam, da so reči verjetno tudi malo bolj komplicirane). Sem pa že pri pregledu tega foruma oz. strani ugotovil, da so možnosti načeloma raznovrstne, od čistega psihiatričnega zdravljenja (za ta pristop nisem prepričan, da se lahko dovolj posveti iskanju in odpravljanju pravih razlogov težav, se pa strinjam, da je za akutno lajšanje stanja lahko zelo dober), prek raznih (napol) tečajev in svetovanj, pa do skupin samopomoči, ... Imaš mogoče kakšen predlog, katera od možnosti bi lahko bila najbolj ustrezna.

Poznam ta primer. Ker sem / sem bil v popolnoma v enakem položaju. Na vse gledam / sem gledal iz razumskega stališča, čustvom pa ne pustim / nisem pustil na plano oz. sem jih izražal v neprimernih trenutkih. Kdaj je trenutek primeren oz. neprimeren prepuščam odgovor tebi, ker verjetno poznaš zadevo. Kako sem premagal oz. premagujem to stanje trenutno ne vem. Sedaj se mi zdi to zelo preprosto, pač živim drugače. Precej so pomagali prijatelji, veliko sem na to temo zvedel iz spleta.

Razlog, zakaj sploh odgovarjam na to sporočilo: Trenutno obiskujem šolo hipnoze. Sicer ne v namene hipnoterapije, ampak se zanimam bolj za odrsko hipnozo. Ampak glede na do sedaj videno in naučeno, bi hipnoterapijo lahko priporočal. Pa da se razumemo, vsekakor ne verjamem v razne paranormalne pojave oz. jih kategorično zavračam. Verjamem pa, da lahko s svojim umom naredim kar hočem in posledično dosežem kar hočem. Hipnoza pa je samo pomoč kako to doseči. Glede na to, da željo po spremembi več kot očitno že imaš, poti pa še ne vidiš, vem, da ti bo uspelo, ne glede na način kako se boš lotil reševanja problema.

Poglej na http://www.dhs.si ali na http://www.hipnocenter.com. Ta dva naslova sta mi trenutno padla v glavo.

Deluje, kot da gre za obrabni mehanizem, ki si ga razvil, da te stvari ne bi nikoli več prizadele...bi blo fajn najdet kak vzrok, kdaj oziroma kaj te je toliko prizadelo, da si prešel v stanje apatije...

Je pa to za delo s strokovnjakom, ki te bo znal usmert, ker včas misliš, da točn veš kaj je razlog, pa pol ugotoviš, da je še kaj bolj bistvenega v ozadju.

Lp

@Šmorn
Zanimiv namig. Prepričan sem, da lahko tudi na tak način prideš do zelo zanimivih uvidov v samega sebe, čeprav praviš, da si se področja hipnoze lotil z malo drugim temeljem. V čem pa se ti zdi, da sedaj, ko ti problemi niso več tako pereči, živiš drugače kot prej? In še, kaj od obojega bi rekel, da je vzrok in kaj posledica. Si nekako rešil težave in zaživel drugače ali zaživel drugače in s tem rešil težave?

@krasendan
Imaš čisto prav, je obramba. Glede na to, da me "tak stil" delovanja v milejši obliki spremlja že dolgo, so morebitni konkretni razlogi zelo oddaljeni. Mogoče tudi ni en sam, ki bi ga lahko poiskal in izpostavil. No, reči so se v zadnjem času (zaradi oprijemljivih razlogov) ojačale in postale (celo meni) očitne. Obramba je s časom odločno prerasla svoj (pozitivni) obrambni namen in postala škodljiva zame. Naredil sem si torej nekakšno diktaturo, ki z bojem proti domnevnemu zunanjemu sovražniku duši "svoje ljudstvo"  ;D.

Se strinjam s tem, da je verjetno najbolj učinkovita možnost pomoč strokovnjaka, tudi @Juliette je predlagala isto. Ker gre za delikatne zadeve (ne glede vsebine in da ne bi hotel govoriti o njih, mislim, da se moraš s takim strokovnjakom dobro ujeti, sicer delo nima smisla) dejansko sprašujem po tem, katerega in kako izbrati. In še zate podobno vprašanje kot njej. Imaš mogoče kakšen dodaten namig glede vrste strokovnjaka (ne nujno konkretnega človek).

Pozdravljen,

moj namig je transakcijska analitska smer. Psihoterapevt s tega področja. Je pa res ja, da se moraš s terapevtom ujet. Tko, da se ne sekiri, če boš na začetku zamenjal kakšnega. Men je odgovarjal šele četrti. Je pa tko, pazi, na prvi uri je zmer čudn. Se ti zdi, kot da nič ne odneseš, ker se šele spoznavata oziroma šele poveš okvire zgodbe in ne moreš priti do kakšnih pomembnejših zaključkov. Moja izkšnja je bila, da sem po štirih urah z enim terapevtom čutla ali je pravi zame ali ne.

Apatija oziroma otopelost je zlo neprijetna reč, pomeni pa, da si vse skupaj res potisnil nekam globoko vase. Ni ne žalosti, a tudi veselja ni. Dolgoročno se tako ne da živeti, ker potrebujemo tiste malenkosti zaradi katerih čutimo. Zato ti čimprej priporočam obisk terapevta. Si pa dobro ugotovil, to kar sem tudi jaz nekak razbrala iz tvojega pisanja. Obrambne mehanizme si razvil z razlogom, vrjetno z dobrim, saj si le na tak način lahko zaščitil sebe. Z razvijanjem teh OM si lahko začel že kot otrok. Se pa potem večkrat zgodi, da kasneje te mehanizmi ne funkcionirajo več, saj si starejši, odraslejši, okoliščine, problemi ''nevarnosti'' so drugačne.

Si pa na dobri poti in samo pogumno naprej. Da se zavedaš težave, že to je eno izjemno in pogumno dejanje in kaće na tvojo moč.

Piši nam še, kako ti gre, lahko pa se javiš tudi na ZS.

lp,
K.