FORUM Nebojse.si

Že dolgo se nisem oglašala, rada pa prebiram forum, mi velikokrat pomaga pri premagovanju anksioznosti. V preteklosti sem imela težave z ekstrasistolami, zdaj niso tako pogoste in jih obvladujem. V zadnem času pa imam težave ponoči. Zbudi me hitro bitje srca, kar krepko čez sto in vsa prepotena sem. Zelo, zelo me je strah. Ko sem prebirala kardiološke forume na to temo sem našla tudi podatek, da bi to lahko bil znak bolezni srca. Tudi čez dan me občasno napade to hitro bitje srca. Sicer me zelo daje anksioznost, nekako zakrčena sem, težko se sprostim.Toda vedno, ko se pojavijo kakšni telesni simptomi se prepričujem in se tudi prepričam, da ni nič hudega, da bo minilo. Tole s srčkom mi pa kar ne da miru. Zelo bom vesela vaših odgovorov ali se je še komu kaj podobnega dogajalo.
Hvala.

To kar opisujes se je dogajalo tudi meni. Enkrat je bilo tako hudo, da sem klical ponoci oceta, naj me pelje na urgenco. Tam so mi naredili EKG, ki je pokazal, da je vse ok. Takrat mi je zdravnica predlagala naj si preberem kaj o generalizirani anksiozni motnji. Od takrat, ko sem se preprical, da je s srcem vse ok nimam vec teh napadov bitja srca. Ves, sem pa tudi sam pred tem prebiral po internetu o bitju srca in prisel do raznih obolenj. Cim manj prebiraj o tem preko neta, ker si s tem samo skodis. Ce ze menis, da je kaj narobe se pogovori z zdravnikom in zahtevaj preiskave. Preprican sem, da ti ni nic in da je to posledica anksioznosti. A verjetno te bo dokoncno potolazil sele zdravnik na podlagi preiskav.
Pa se to: meni je ob bitju srca zelo pomagal persen forte. Ma kot berem druge ocitno pomaga samo meni.
 Ne sekiraj se, zagotovo je s srcem vse ok. :rozicodam:

Meni tudi, in še vedno se mi kdaj pa kdaj. Sploh kadar sem pod pritiskom.
Potolažila sem se, ko mi je kardiologinja naredila EKG, ultrazvok srca in mi zagotovila, da je vse OK.
Zdaj me teh napadov ni več strah, poskušam se umiriti z dihanjem ali avtogenim treningom.

Da se prepričas o vzroku napadov tahikardije ti priporočam, da greš k kardiologu. 

Se strinjam z Jagodko... :clap:
Tudi sama sem imela enake težave, vsi pregledi so me prepričali, da je s srcem vse  :oki:,
zdaj se prediham, sprostim in spim mirno dalje... :)

Hvala vsem za odgovore in izkušnje. Malo sem se potolažila, upam, da bom danes spala, ker me je že tega strah ali me bo spet srce zbudilo.
Hvala še enkrat.

Muca5!

Glede na to, da imam sama ugotovljeno paroksizmalno tahikardijo ( občasno mi srce razbija tudi nad 130 udarcev / minuto v mirovanju ---- v tem primeru je smiselno poiskat zdravniško pomoč! ) Morda bi bilo dobro, da takrat ko je prisotno hitro bitje srca, da ti posnamejo EKG!  :)

Muca5,

kar se tiče alternativne medicine poskusi s BALDIRJANOVIMI KAPLJICAMI/KAPSULAMI..od čajev pa melisa, sivka in kamilica. Veliko pa je tudi na pravilnem dihanju, ko pride do palpitacij...pravilno zadihati!  :oki:

                               Dušica

Simfonika, kako si pa ti pomagaš pri napadu tahikardije in koliko časa ti srce tako hitro bije? Ali se umiri samo od sebe?

Muca5!  :rozicodam:

Sorry, ker malo pozno odgovarjam.Sem spregledala tvoje vprašanje. :A) Po navodilu kardiologa ob "napadu" vzamem še dodatno tablete. Če se bitje srca ne umiri, me ponavadi z reševalcem peljejo v KC v Ljubljano, kjer dobim infuzije z antiaritmiki. Če še to ne umiri mojega srca :), se ponavadi odločijo za elektrokonverzijo ( kratkotrajna narkoza in nekaj 200 joulov ..) kar velikokrat uspe!  :)

Je pa res, da vsak tak "napad" vpliva na moje psihično počutje. In se dostikrat, po vsem tem še "psihično sesujem " ... a upam, da se bom v bodoče tudi s tem lažje soočala!!! :P

Vse dobro, Muca5 !! :A)

Muca5!

Sem pa že slišala, da si lahko pomagaš sam : Tko da "zatisneš" nos in potem pihneš . Dr. Rejec, sicer psihiater (ni moj psihiater, a dela v istem ZD kot moja splošna zdravnica :) ) mi je 1x rekel, da že male otroke s tahikardijo učijo, da si dajo prst v usta, kot da bi "želel sprožiti bruhanje"  - ampak ne pravega bruhanja !!! in da ta kašelj, ki se ob tem sproži pomaga.

Tahikardij je več vrst, zato ti predlagam, da obiščeš zdravnika, prosiš za napotnico za kardiologa in se prepričaš kaj tvoje srce požene na obrate. Preveri tudi ščitnične hormone.

Meni je kardiologinja rekla, da naj si pomagam tako, da s prvimi členki kazalcev močno pritisnem na zaprte oči in dam glavo, v sedečem položaju, med kolena.

Simfonika, eno vprašanje. Če imaš zdravo srce in so prisotne "le" hude tahikardije pomeni, da ti lahko elektrokonverzije naredijo večkrat? Namreč, kolikor poznam, bolnikom s povečanimi srčnimi prekati in oslabljenimi zaklopkami, ta postopek lahko naredijo le do 5 krat. Pa so tebi ugotovili vzrok za tahikardijo?

Jagodka!


Imam zdravo srce. Sem aktivna športnica drugače. Vzroka niso ugotovili. Po vsej verjetnosti pa me čaka elektrofiziološka študija oziroma ablacija.

Kolikokrat lahko delajo elektrokonverzijo in ob kakšnih težavah, je bolje, da vprašaš kardiologinjo!  :A)

Tudi sam sem mel težave no še zdaj jih imam, ampak gre skozi nekak.

Pri meni so da čutim utrip takoj po športanju.

Sem pa tudi bil na vseh testih, UZ EKG kri psiholog, pa kao da sem normalen, pa ke te vem, občasno me tudi boli srce al pa vsaj tam nege, pa nevem...

Psiha je čudo samo to bom reko!

No, danes sem bila pri zdravnici. Naredila mi je tudi EKG in na izvidu je pisalo ishemia miokarda. Sem mislila, da bom kar skup sedla. Vem, da to pomeni slabšo prekrvavitev. Potolažila me je s tem, da pač računalnik zazna nekaj kot napako, stvar je pa v tem, da je bila v začetku ekg-ja prisotna tresavica. Res me je pa zeblo. Ne vem, ali je to lahko vzrok????? In zdaj sem šele v strahu, čisto sem preč. Grem pa še na obremenitveno testiranje, jutri se naročim.
Ja, tako sem upala, da je stvar v anksioznosti, zdaj pa.... groza me je.

muca5 opravi še ultrazvok srca, EKG sam premalo pokaže...

Meni tudi srce bije hitreje kot bi moralo, sem dobila Propranolol, vendar ga ne pijem več. V anksioznem stanju je pa sploh groza...sem dala že te strahove čez in si pridobila zastonj karto na Urgenci :A), vsakič zaradi strahu in tipičnih znakov za infarkt...

Ko vemo, kaj je v resnici in se naučimo krotiti svoje strahove in realno razmišljati, se tudi srček umiri :rozicodam:

Hvala trzinka, ja, anksioznost je huda reč, tole popoldan me je vrglo iz tira, samo razmišljala sem kdaj me bo infarkt in pozno zvečer me je začelo peči kot ogenj v predelu srca in leve roke, nisem vedela kaj naj naredim, sem poklicala dežurno, povedala, da sem anksiozna, da sem bila že popoldan pri zdravnici itd...vprašala ali je sploh potrebno, da hodim na urgenco, pa je sestra rekla, da obvezno. Pa sem šla, EKG ni bil tak kot popoldan, je bil boljši, edino pritisk je bil 150/110, utrip pa 93, anksa,verjetno. In se mi zdi, da sem malo bolj mirna. Saj bo.
Bom opravila tudi UZ, kot mi svetuješ.
Zadnji stavek, ko praviš, ko vemo kaj je v resnici in se naučimo krotiti svoje strahove - kako pa veš kaj je v resnici in od vedno me je zanimalo kaj je tisto, kar mi povzroča strahove, sama se do tega ne zmorem dokopati, mislim, da je vse v naši podzavesti. Vsega se zavedam, vem, da so strahovi nekaj iracionalnega, pa vendar razumsko tega nisem sposobna rešiti. In velikokrat, ko berem ta forum in sočustvujem z vsemi, ki trpijo za anksioznostjo, se vprašam, kaj neki je vzrok tem našim težavam. V glavnem se opisujejo telesni simptomi, ki so res grozljivi, ampak redko pa kdo izpostavi svoja čustva, nekaj mora biti na tem, predvidevam...?? Nekaj mora biti kar transformiramo v strahove. Mogoče pa kdo kaj napiše kaj v tej smeri.

To ni res, v glavnem napisemo kaj je vzrok naših problemov. Praviloma velja, da če zivis s svojimi naceli ni težav. Cim pa zacnemo tlaciti svoja custva in ziveti neko drugo zivljenje, so tezave tu. Seveda pa vplivajo tudi stresne situacije in druge razne preobremenitve. Zagotovo pa ti lahko kakšna izkusenejsa clanica napise se vec.
Bodi ti prodno papaj ad-je, pa bos ze bližje uspehu. :rozicodam:

Muca, ko izključimo vse fizične bolezni in spoznamo , da je psiha....takrat je treba pospravit na podstrešju.
Marsikdo, tudi jaz, ne ve potem, kam, kaj, zakaj, kako......ker nam tisti trenutek ni čisto nič jasno.
Jaz npr. sem samo vedela, da me je od otroštva naprej (ko mi je pri 10ih umrl stric) blazno strah smrti. Strah pa me je bilo tako zelo, da sem vedno odrevenela, srce mi je nabijalo 100/h, čudne misli so zaokrožile po možganih, jokala sem.....Strah me je v bistvu naše minljivosti, ne same smrti, ker izredno rada živim.

In če se ne znaš soočiti s svojimi strahovi, če jih pravilno ne predelaš, se ti z leti, s časom kopičijo. Seznanjala sem se z novimi smrtmi(babica, dedek, najboljša prijateljica.....), s prometnimi nesrečami, boleznimi.......Strah je vedno bolj naraščal, pomagal mi ni nihče, tudi pri 20ih letih, ko sem pri zdravnici prvič poiskala pomoč, mi ni nihče znal pomagati.

Vse to nekako potlačiš v podzavest....Ko pa doživiš še stres na stres, ko že telo ne premore več, se psiha v celoti sesuje....in spet ne veš, kam.....
Ja, bolečine so neznosne, grozne......Zdrava pamet ti narekuje, da nekaj ni v redu....
Šele na psihoterapiji sem odkrila, kje vse je zanka, kje vse lahko najdem odgovore, naučila sem se prepoznati vzroke in misli za te nerealne strahove......Vse izhaja iz otroštva, iz miselnih vzorcev, ki se jih naučimo ali od staršev, ali od starih staršev, ali od.....Še danes me mama pokliče, ko gre mimo njenega bloka rešilec, da preveri, če me slučajno ni zbil avto, še vedno, kadar se slabo počutim, poslušam njen komentar:"Kaj pa, če je kaj drugega....", še vedno poslušam nabijanje slabe vesti (ne zanalašč)......

Ti je že kaj znano? Kot otrok sem vsrkavala pretiran strah z njene strani in s strani očeta, preveč zaščitniška sta bila in to pusti na vsakemu posledice, ki se lahko kažejo z znaki anksioznosti, ali pa v kakšni drugi obliki.....Saj ljudje tega ne vemo, dokler ne doživimo in spoznamo.....

AD mi je enostavno rešil življenje pred neznosnimi bolečinami in lahko temu rečem vsiljivimi mislimi, psihoterapije pa so mi pomagale, da spoznam iz kje vse to izvira in kako se rešit problema....Uspeha ni takoj, to so dolgotrajni procesi, saj človek ne more kar prešaltati iz danes na jutri....

Vsak ima svojo zgodbo, zgodbe pa so si različne....in skozi branje na forumu, ali iz knjig začneš počasi spoznavati sebe......Si se do sedaj dobro spoznala? :rozicodam:

Zelo lepo povedano. :rozicodam:

Ja, Trzinka, nekje sem se prepoznala, seveda sem. Otroštvo, to mi že dolgo ne da miru, verjetno so določene stvari, ki sem jih potlačila globoko v podzavest. Že kot otrok sem imela nočne more, pa sesala palec do ne vem katerega leta, predno sem zaspala sem vedno odprla vse omare, pa pod posteljo sem gledala, se spomnim, da so starši klicali dežurnega že takrat, ker sem imela nekakšne napade. Spomnim se pa, da je zdravnik rekel, da berem preveč pravljic. Halo?
Pa nabijanje krivde, tudi tega je bilo dosti z mamine strani. Bo treba res na psihoterapijo, da ugotovim vzroke, ker zdaj jih še ne prepoznam dovolj. Se pa res vprašaš ali je možno, da so vsega krivi drugi, mislim, da je tudi v meni nekaj narobe. Vem, da sem preveč čustvena, preveč se vživljam v probleme drugih, najbolj sem srečna, če pomagam drugim, sebe pa kar nekako zanemarim. To pa vem. Ampak, saj bo, no, to pravim danesm ko se kar dobro počutim, kak dan je pa za obupat, strah, strah... skoraj pred vsem.

hja,....res je, na psihoterapiji te stvari predelaš...

Je pa brez potrebe iskati "krivca", čeprav vemo ali pa spoznamo od kje in zakaj.....Ampak, tako je v življenju....starši so le tako znali biti starši v tistih časih in njihovi starši prav tako...Na nas pa je , da nekaj spremenimo, da smo ugotovili, da ni bilo vse tako, kot bi moralo biti in ne delamo enakih napak..., da se ne obremenjujemo, kaj je bilo in kaj bo bilo, ampak , da se naučimo živeti za tukaj in zdaj.....

Sama nisi kriva, tako si se naučila živeti, tako so te naučili....In, ja, nase pozabiš, zanemariš, ne počutiš se pomembna, nisi samozavestna, slabo podobo imaš (govorim tudi o sebi)....., ker so nas tako vzgojili, da vedno pazimo na druge, kaj bodo rekli, kaj si bodo mislili...ipd.

Ja, res je, vse to, kar si napisala je res. In vem, da je treba živeti tukaj in zdaj, pa vendar, teorija mi gre zelo dobro, tudi drugim znam zelo dobro svetovati in pomagati, ko pa gre zame pa totalno odpovem, ne znam iz teorije spravit v prakso tisto, kar bi bilo zame pomembno. Vem, da ne smemo in ne moremo spreminjat drugih, da lahko spremenimo samo sebe, teoretično je to tako enostavno, ko pa skušam delat na sebi v tej smeri, pa spet ne gre. Pač res rabim neko pomoč, da mi nekdo, kako naj rečem, resetira občutja, ki so zakoreninjena v meni, in mi pomaga na stvari gledati drugače, tako, da bo lažje zame. Da bodo dnevi tudi polni sonca, ne pa, da se neprestano podijo črni oblaki naokrog.

Hojla vsem,

tudi jaz sem med vami in delim isto usodo. S temi težavami se borim že od svojega 20 leta, ko mi je nenadoma umrl oče. No za nameček sem bila takrat šele komaj 3 mesece po porodu svojega prvega sina. Super kombinacija, rojstvo in smrt. In tako se je začelo. Težave so sedaj včasih bolj včasih manj hude. Imam vse kot navajate, tahikardijo, ekstrasistole in seveda sem se sedaj dobra dva meseca ubadala s težavami ponoči, ko me je prebudila tahikardija. Že nekaj let jemljem concor imam pa seveda tudi lexaurin, čeprav se tega malo bolj izogibam, vzamem ga samo takrat ko je res sila. Sem se pa sedaj vključila v psihoterapijo, ampak ne pri psihiatru, le pri psihologu za začetek. Nekaj me še zadržuje pred antidepresivi, čeprav ne vem kaj naj storim. Kakšne izkušnje imate vi z antidepresivi, je bolje, pomagajo?
Aja pozabla sem povedat, da sem opravila vse kardiološke preiskave ne samo enkrat, večkrat in je organsko obolenje izključeno. Opravila sem tudi test za obolenje ščitnice in tudi to je vredu. Tako da resnično ostajajo anksiozne motnje - psiha. Sem se pa docela prepoznala v zgodbi Trzinke, tudi jaz imam težave oziroma nekakšen strah pred smrtjo, točno tako kot je opisano. Imam pa tudi težavo, sem nekako omejena, torej ne upam skoraj nikamor iz tako imenovanega varnega kroga, na primer, v drugo okolje, na planine, na morje, na sprehod bolj daleč od doma, in podobno. Ne popijem niti kapljice alkohola, ker imam strah pred tem, da mi bo sprožilo ekstrasistole ali tahikardijo, težave imam včasih celo pri intimnih odnosih, skratka cel kup omejitev in strahu. Moje življenje skoraj ni več normalno življenje zaradi tega. Kaj naj storim, vzamem antidepresive?

Ja, Deny, tudi moje življenje sploh ni podobno normalnemu. Imam čisto podobne težave, o težavah s tahikardijami si že prebrala. Vsa sem zakrčena, strah me je, bojim se avtocest, bojim se kam odpraviti sama, strah me je oditi na koncert, v kino, strah me je višine, globine, biti sama, ni da ni. Rada bi si pomagala, pa ne znam.Zate je dobro vsaj to, da veš, da si organsko zdrava, vsaj to je nekaj in naj ti bo v vzpodbudo. Vse ostalo pa moramo pač prenašati kakor kdo ve in zna. Hudo je. Občasno vzamem polovičko helexa, kadar je res neznosno. Tudi meni so predlagali AD-eje pa se nisem odločila zanje. Še tega me je strah, kar pa berem forum vidim, da jih kar veliko jemlje in imajo dobre izkušnje.   
Ti bodo forumaši iz izkušenj pomagali.
Vse dobro ti želim..

Dobra stran ad-jev je ta, da od njih ne postanes odvisen kot od kaksnih pomirjeval.Predlagam ti, da poskusis z jemanjem, ce ti bo bolje vztrajaj, ce ne pa prekini. Meni so mi zelo pomagali. Vsa ta obcutja, ki jih ti opisujes sem imel tudi sam... Po treh mesecih jemanja sem tak, kot sem bil preden sem postal anksiozen...
Je pa potrebno delati tudi na sebi...
Zagotovo ti bodo znali drugi se vec povedati.
Nikakor pa ne obupaj. In nikar se ne sprijazni s tem nacinom zivljenja, kot ga imas sedaj.
Drzi se :rozicodam:

Deny, tudi sama sem imela strah pred ADji in se jih otepala vrsto let. Ko pa je prišlo tako daleč, da sem mislila, da se mi bo zmešalo in me je dobesedno trgalo od bolečine, sem se odločila za to rešitev.
Zdravilo kot zdravilo, postopno , počasno uvajanje in redno jemanje te spravijo iz pozicije -1 na 0. Za kaj več od 0 moraš pa potem sama delati spremembe in se posvetiti sebi in svojemu, če lahko tako rečem zdravljenju in življenju.
Kar pogumno, vprašaj, če te še kaj zanima, smo tukaj , da ti svetujemo :rozicodam:

Hey,

po dolgem času se tudi jaz oglašam. Zadnje čase imam težave s pogostimi ekstrasistolami (nenadoma mi srce za nekaj trenutkov "ponori", kot da mi bo "padlo v hlače"   :() Zelo neprijeten občutek je to. Glede na to, da bi naj imela zdravo srce, je možno, da je to posledica anksioznosti?

Lep pozdrav  vsem :rozicodam:

Je. Celo zelo verjetno. Sama veš kako ti če se npr. prestrašiš podivja srčni utrip. To je isto. Poskušaj se malo umiriti, se umiti z mrzlo vodo, spiti kakav ali kaj podobnega.

je, Maycha, sem tudi sama imela te težave

Tudi jaz.  Tako sem v bistvu sploh prisel do spoznanja o anksioznosti...

Ojejej ... najhuje je, ko se že nekaj dni, celo tednov počutiš solidno in preživiš celo nekaj dnevni dopust brez kančka panike in že misliš, da si na konju in da je konec vseh muk ...potem pa te panika oziroma anksa spet obiščeta in spet potrebuješ(-em) nekaj časa, da se pobereš ...  :A)

Drugače pa res hvala za informacije, vse dobro, sotrpini  :rozicodam:

Vsem, ki se spopadamo s podobnimi težavami, morda pa komu pomaga. Sem zadnjič naletela na intervju z učiteljem joge in posredujem:
"Ljudi, ki čutijo strah in tesnobo, vedno učim tehnike bhramari pranajama. Videti je smešna, bolje, da je ne izvajate v javnosti: s kazalcema si zatisnite ušesa in izdihnite z dolgim mmmmmmm. Vibracija tega zvoka v glavi je odlična prva pomoč pri občutku tesnobe, pomiri jezo, tudi napetost, zaskrbljenost ali živčnost. Greš na stranišče za nekaj minut, zapreš pokrov školjke, se usedeš in narediš vajo. Ven prideš popolnoma pomirjen. Jogijske tehnike dajo človeku občutek, da lahko položaj obvlada, postane gospodar samega sebe; lahko ustavim napad panike. Lahko se pomirim. To je zelo pomembno. Pri tesnobi je najhujši prav občutek nemoči, ko si preplavljen s to strašno stvarjo in ne moreš nič. Joga uči, da lahko nekaj ukreneš. Že to zmanjša strah."

muca5, bom probala, pa kar bo, bo ..

Pa poročaj, če je pomagalo...

ok

Hvala za vaše informacije, vsekakor bom poskusila z AD-ji. Trenutno obiskujem psihologinjo in sva se nekako dogovorili, da najprej poskusiva z avtogenim treningom in še nekaterimi vajami. Bom vidla kako bo, v naslednji fazi pa štartam z AD-ji, ker imam občutek, da sem v nekakšnem krču in si nikamor daleč od hiše ali pa avta ne upam. Lexaurin imam kar s sabo in če občutim tahikardijo, takoj vzamem tableto in zadeva neha. Ampak ne bi rada celo življenje s sabo nosila pomirjeval. Imam tudi takšno službo, da moram velikokrat sama na pot in tega me je groza. Že na sprehod s psom moram z avtom in to zato, da imam avto v bližini, če saj veste tam pride do tahikardije, GROZA!!!  Glede ekstrasistol, ja tudi jaz jih imam večkrat, včasih več včasih manj, včasih pa sploh nič. Sem pa opazla, da jih imam veliko manj, če redno pijem magnezij 300 mg - šumečo tabletko. To sem enkrat prebrala v eni knjigi in pa tudi na internetu in res deluje. Sicer ne izginejo čisto, jih je pa manj.  Imam pa še eno vprašanje. Kako visoko pa vam naraste pulz pri tahikardiji?

Držite se   :oki:

....hellow ;D...ob prebiranju tega pogovora sem se mogla pridružit....sama se borim z anksiozno motnjo in paničnimi napadi že leto in pol....in še zmeraj prihaja do hitrega bitja srca....tesnobe....glavobolov....tudi sama sem opravila vse možne preiskave fizične narave in nič....nekako si je treba priznat da je vse psihičnega izvora čeprav se še vedno ob vsakem napadu vprašam kaj pa če to ni psiha....to mi nekako ne uspe odpravit????sem pa ugotovila vzrok svojih problemov ki isto izvirajo iz otroštva gre pa za pomanjkanje pozornosti oz. občutek manjvrednosti....zmeraj sem se mogla dokazovat da sem vredna ljubezni...zaupanja...staršev....in zdej ko sm končno napla vzrok ga počasiii poskušam odpravit....branje tega foruma pa te res opogumi za naprej..... :oki:

Super Jules, da si se nam pridružila, tudi meni je forum pogal odpravit panične napade in to precej hitro,
je pa res, da sem na AD, obiskovala sem skupine za samopomoč, pa psihoterapije
in se naučila kako preusmerit misli, da se panični napad ne razvije...
ozavestila, da ne morem od tega umret in stanje se mi je umirilo....
poleg tega sem imela tudi socialno fobijo in tudi te ni več...
res pa sem ogromno delala, se izobraževala... :)

Veliko si napisala o sebi, kaj si tudi ugotovila...samo mene pa zanima,
na kakšen način ti rešuješ svoje probleme...si na AD...delaš s psihoterapijo,
napiši ...morda ti lahko pomagam in še kaj drugega svetujem.

Zaenkrat toliko...javi s še kaj  :rozicodam:

....hejla....še vedno moram težave odpravljat....nism se posluževala nobene psihoterapije samo par obiskov pri psihiatru, ki mi je nazadnje predlagala naj povečam dozo ADja pa je nisem in še vedno imam obdobja ko sem super in obdobja ko sem u riti še posebej ko je doma slabše...takrat se pač mal več družim kot sicer mal obremenjujem prijatelje ki so morm reč da kr vztrajni.... ;D...čeprav grem dostkrat že sama seb na jetre:)....imam pa še nekega angelčka v človeški obliki ki je na meni delal terapije reikija in me sproti pregleduje če je vse ok....še vedno se ne morem znebit tega da ko sem omotična...imam glavobole ali pa tesnobo da v bistvu to ni nič...tko da ta moj angelček včasih kar parkrat na dan dobi kak moj sms:)...no tu bi rabla še kak predlog kako se tega znebit ker mi že moja zdravnica prov na grdo dopoveduje d naj se umirim:(