FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem skupaj :)

Svoje zgodbe v zvezi s socialno anksioznostjo ne bi razlagala, ker sem jo že prevečkrat premlevala s psihologom in se mi ne da več :-[.
Bom raje opisala enega od številnih nerodnih trenutkov, ki me ves čas pomalem oz. prekomerno žrejo.

Zadnjič npr. sem srečala bivšo sošolko, izmenjali sva par vprašanj in odgovorov.
Ko sem hotela na vprašanje, kaj kej počnem, navdušeno začeti razlagati o nekem tečaju, je iz mene prišlo samo nekaj v smislu: res je zelo super, imamo take sive stole pa dve nas učita :o. Pomislila sem, da bi izrečeno popravila na tak način, kot da ni bilo nič ali pa da bi bilo smešno. Namesto tega sem se  kakšno minuto tiho utapljala v sramoti, ona me je čudno gledala, nakar sva se poslovili.

Saj tako grozno ni (nevem no), samo pri meni, ki sem večinoma tiho, taki čudni stavki predstavljajo prevelik del tistega, kar izustim. Ob njih se mi zazdi kot da sem napravila nekaj usodnega, tako da kar obmolknem, zmrznem, kar zadevo še poudari.
In tako se potem sprašujem, če bom sploh sposobna kdaj biti odrasla, imeti službo, imeti normalne odnose z ljudmi...

...toliko za enkrat, bom poročala, če se še kaj zgodi. Mogoče se pa ne bo, zdaj ko bom komaj čakala, namesto, da bi se bala, hehe. (lahko bi pa poročala kar o temle svojem pisanju tukaj, se tudi kaj hecnega verjetno najde vmes :zardevam:)

Lep dan vam želim, liba

Hej liba, dobrodošla!

Zelo dobro, da že imaš psihologa, s katerim se skupaj lotevata tvojih težav. Odlično je tudi, da se ne zapiraš (da hodiš na tečaje itd., to je zelo važno!) Verjetno ti je že povedal, da tako na hitro/instant, se tega ne da rešit, ne? Ampak nič ne skrbi, če ne boš popuščala, se umikala in hkrati vztrajno vadila in se izpostavljala, boš videla, da se da situacijo zelo izboljšat, če ne že popolnoma odpravit. Ti povem, čez nekaj časa take nerodnosti vržeš čez ramo in se obremenjuješ s čim drugim.  :P  Seveda boš sposobna za službo, za partnerstvo, otroke itd., nič ne skrbi, samo strah te je, ker si verjetno šele na začetku. Samo neučakana ne bit. Meni se po skoraj šestih letih še vedno kdaj pa kdaj naredi takale kratkotrajna paraliza, razlika je v tem, da se sploh več ne sekiram zaradi tega, ko enkrat sprejmeš svoje težave, se jih nekako naučiš izzivat (na, anksa, pa me daj, če že moraš :P ), skratka, ko te ni več strah samega strahu/panike, si opravila 3/4 dela. In se bo pogostost takih nerodnosti drastično zmanjšala, pa tudi videla boš, da se ljudje načeloma obremenjujejo predvsem sami s sabo in ne z drugimi. Meni se zdiš taka pozitivna punca, samo puške ne vrzi v koruzo, se ne splača! :)

p.s. Tvoje pisanje kvečjemu dokazuje, da pri tebi ni problema v obvladovanju besedišča al pa v tem, da ne bi mela kej povedat, ampak "samo" v nesamozavesti. ;)

Liba, se čist podpišem pod ursssko. Ne obupat, kadar ti ne gre ravno tako kot si želiš.  Vaja dela mojstra, samo naprej....počasi in sigurno :rozicodam:

Liba živjo,
 tudi jaz imam težave s socialno fobijo in tvoj pripetljaj mi je kar znan. Sama hočem včasih kaj na hitro povedati, ker se mi zdi, da bi poslušalca morila z dolgimi razlagami in potem se zgodi, da ne povem najbolj jasno.

Potem sicer razmišljam, česa nisem dovolj dobro razložila,ampak se s tem ne mučim preveč. Zato namreč, ker pogosto opažam, da se tudi drugi ljudje ne izražajo jasno in se s tem prav nič ne obremenjujejo. Na primer, poznam ljudi, ki zelo počasi govorijo in strašno izbirajo besede, potem take, ki so grozno gostobesedni in ti že nevem kolikič nekaj razlagajo, pa take, iz katerih moraš izvleči vsako besedo, da bi sploh kaj razumel.

Če imam tremo, pa je sploh lušno. Tako nastane iz volilne komisije "valilna komisija", sodelavko pokličem mama, Rt dobre nade je prvi obplul Cameron Diaz...  :kiselnasmeh:

Prosim liba, da naslednjega ne razumeš narobe.
Ob opisu tvoje situacije (in Betkinih) sem se nasmejal....na glas...iz srca.
AMPAK ne zato, ker bi se norčeval, ampak zato, ker sem v tem opisu našel tudi sebe z neštetimi podobnimi spodrsljaji. Edina razlika, proti temu, kako sem včasih videl te spodrsljaje (nič manj kot katastrofalne) je, da se jim lahko nasmejem. Betka je super napisala. Vsi ljudje delajo/rečejo takšne ali drugačne traparije, samo mi pa si jih vzamemo k srcu in se zaradi tega obremenjujemo.
Konkretnega nasveta ti žal ne morem dati. Mogoče bi ti pomagalo, če bi svoje dogodke, ki te obremenjujejo pisala še naprej v to temo in ko bi jih brala, bi videla, da le niso tako grozni, kot si sprva mislila. 

Huh... tudi jaz se najdem tule, le malo drugače. Nisem anksiozna in nimam socialne fobije, se pa grozljivo obremenjujem s (kako lep izraz si izbrala, liba!) spodrsljaji. Še leta po tem, ko se verjetno sploh nihče več ne spomni. In, kolikor smo se včeraj pogovarjali na skupini, nas je več takih.
Pa naj gre za to, da bleknem kakšno neumnost, jo naredim, karkoli. Še zdaj me strese, ko se spomnim kakšne bedarije, ki sem jo naredila 15, 20 let nazaj. Ježešna... tako sram me postane, da kar sama pri sebi nekaj zmomoljam in stresem z glavo, da bi odgnala misel. Pa vem, da noben več nima pojma, samo jaz se obremenjujem.
In potem nas je strah, kaj neki si mislijo o nas, da nas imajo za neumne, nesposobne, nerodne...

Hej, vsakdo dela napake, lapsuse, blekne bedarijo, mu spodrsne... vsakdo! Ja, vsi to vemo. Samo ozavestiti moramo, da zaradi tega, ker ga kdaj polomimo, nismo nič slabši ljudje. Kajne? :)

Jaz skusam pozabit, se sama sebi nasmejat, ampak to je resnicno tezko, ko slisis, kaj sem naredila  :-[ 
Bila sem na razgovoru za sluzbo za delovno mesto zdravstvenega tehnika v administraciji pri eni zdravnici, bila nervozna in nisem spala, zato raztresena. Mislila sem, da bi me cakalo delo s telefoni, ampak je zdravnica iskala osebo z znanjem triaže, po moznosti z izkusnjami iz otroskega oddelka. Poslal me je zavod zaradi mojega spremstva otrok, kar je napaka, to pac nima veze z delom z otroskimi bolniki v negi v bolnisnici. Tam pa res nisem nikoli bila. Stres bi bil zame prehud, ko sem slisala ta jok otrok, me je ze grabil srh, amak ta delodajalka pa je zelela spoznati vsakega. Nisem prava, sem ji rekla in povedala zakaj. Nekka sem ji zelela, upam da najde pravo osebo in da jaz nisem primerna in sem se v mislih takoj ze poslovila od nje.

In katastrofa  :o... ona se je nenadoma  hitro nagnila k meni s stegnjeno roko, k mojim papirjem pred mano. Jaz pa sem , mislec, da se poslavljama, istocasno planila naprej in ujela njeno roko,  ji  roko mocno stisnila in ko sem isti hip vidla, da molci in da strmi v moje papirje pred mano in da mi ni imela namena dati dati roke v slovo, sem jo  impulzivno spustila tako, da sem ji skoraj vrgla  njeno roko stran iz svojega ujema in stran iz svoje dlani, kot da bi me picila kaca! Naredila se je, kot da ni bilo nic in me je za moment sele takrat zacudena debelo pogledala,  nic ni rekla o kaksnem pricakovanem slovesu, zato sem ji sama rekla  v hudi zadregi, da hvala za razgovor - ona pa je takrat ponovno segla z roko proti meni in dokoncala prekinjeno  : rekla je, da bo samo malo pogledala moje papirje .  In ne ne morem opisat neprijetnega trenutka svoje sramote zaradi hude pomote, kaj sme pravkar storila in mi je kar pognalo kri v vratne zile.

Potem je  res do konca prelistala moje papirje, kar je imela namen prvotno  storiti, ce je jaz ne bi prekinila in zgrabila kot kak psiho ipulzivno brez opozorila  :zardevam:  In je zakljucila, da bom dobila odgovor po posti in  hvala . Pobrala sem se ven cisto skrusena , kaj s egrem, cakala na nek zig na papir, nkomaj sme cakala, da lahko uidem iz gnece polne ljudi.. Ona je pa zgledala dobro, s to malenkostjo se ni obremenjevala po moje.  Zanjo sem bila v njenih oceh seveda ze usekana, ker jo brez razloga grabim  :sesmejem:

 Še lep cas mi je srce panicno zbobnalo ob spominu na to moje impulzivno dejanje in sem bila v zadregi.
Še danes mi ni jasno, zakaj sem tako storila. Drugace v zivljenjnu nimam takih cudnih dejanj. Nisem impulzivna v takih stvareh. Nesporazum je bil. Edini taksen tezek.