FORUM Nebojse.si

kam naj napišem ali kaj naj napišem??

Ne vem zakaj sem tu? Vem, da mi nihče od vas ne more pomagati. Danes sem končno spoznala, da si vedno sam... Ne glede na to kako te nekdo ljubi si lahko v nekem momentu spet čisto sam in takrat šteje samo koliko ljubiš sebe.

Jaz se očitno ne ljubim, zato me nazaj drži samo še strah pred Bogom.

Nimam prijateljev, nimam nikogar! Nimam ker sem se vsemu odpovedala in vse pustila za seboj ko sem odšla z njim na drugi konec sveta... Nimam ker je bil on ves moj svet.

Sedaj pa nimam nič...

Razmišljam, da bi kar zaplavala... pa dokler bo šlo bo šlo... To verjetno ni šteto kot samomor?

Pozdravljena Jakica...začetek je dober...vsakemu začetku pa sledi..................  ----->

Te bom pa vprašala, si še daleč stran ali si se vrnila...malo se razpiši,
tukaj si boš našla eno zatočišče, prijatelje...tako, da ne boš več sama  :rozicodam:

Ojla Jakica :rozicodam:

Tukaj si z razlogom,....morda ti res ne moremo pomagati tako kot bi si morda v tem trenutku želela,lahko pa ti prisluhnemo,potolažimo,virtualno objamemo in predvsem podamo kak nasvet,....
Predvsem pa dobrodošla med najbolj prijaznimi ljudmi :rozicodam:

Tako pogumno dekle, ki je šlo na drug konec sveta in pustilo za seboj vse (ker marsikdo ne zmore in si ne upa), si gotovo zmore na novo zgraditi svet, zase! :wav:

jakica  :rozicodam:

Pozdravljena in dobrodosla na forumu. Ze pred mano so ti povedale, da lahko tu najdes zatosisce in prijatelje.

Razpisi se malo o tvoji zgodbi.
Moj ex je tudi zelel, da imam samo njega, da odpisem starse, prijateljice, znance... Saj na zacetku je bilo ok. Najstnika zaljubljena, ki ne potrebujeta nikogar, razen eden drugega.  jaz sem obdrzala prijateljice in starse. Z marsikom pa sem prekinila stike, zarad njega in mi je danes zal.

Jakica tu smo, zato da stojimo drug drugemu ob strani, ko nam je hudo.

Pogumna si in to zelo!!!!

Nisem pričakovala nobenega odgovora...

Nekako ne morem dati še nič iz sebe...

Otroke imava. Karkoli naredim, moram misliti nanje.

Toda bistvo vsega je ZAJEBALA SEM SI ŽIVLJENJE. Jaz sama! Nihče me ni v nič silil. Sem pač budala na kvadrat...

Jakica,ko boš pripravljena....tukaj smo..

Vedi,da si nihče sam hote ne zajebe življenja....in nisi nobena budala na kvadrat :rozicodam:

Jakica  :rozicodam:

Tako, kot si zapisala že sama..."prava" ljubezen je tista, ki jo čutiš do sebe in tiste ljubezni ti ne more NIHČE vzeti. Prijatelji pridejo in gredo...ravno tako se zgodi v partnerskem odnosu. Ko mislimo, da smo našli svojo manjkajočo polovico, se lahko izkaže, da to sploh ni...  :(

Vendar to ni konec sveta...ni konec življenja....vzemi to kot možnost za nov začetek. Realno poglej na situacijo in naredi plan, kako naprej.

Seveda premalo vem o tebi in tvoji situaciji, da bi ti lahko ponudila konkretne rešitve...A razbrala sem, da si ostala sama in da te to plaši.
Torej ti lahko ponudim virtualno roko v pomoč....na tem forumu boš našla podporo, razumevanje, morda celo prijatelje, zaupnike. Naj bo to prvi korak v premagovanju osamljenosti.... in prebolevanju razočaranja.

Potem pa seveda pobrskaj po sebi...zavej se svoje vrednosti....prični se imeti rada, kajti to ti bo dalo moč. Zavej se, da zmoreš, da nisi sama in da bo tudi to obdobje žalosti ter praznine minilo...   :oki:

Piši še kaj.  :rozicodam:

Jaz res ne vem kako naj človek razume moške?

En dan te zapuščajo drug dan te ljubijo na smrt?! Res ne razumem!! Včeraj me bi zapustil, danes pravi da mu brez mene ni za živet? Jaz pa samo statiram, ker itak nič ne razumem?!

Žal res ne morem več napisati... kar ne gre ven iz mene pa tako bi rada enemu vse povedala, pa nekako ne morem...

Hej,

res naših medsebojnih odnosov včasih ni za razumet... ljubezen, spoštovanje pa delata čudeže.. koliko te partner spoštuje in ima rad če tako ravna s tabo? Sicer vajine zgodbe ne poznam, če ali ko boš pripravljena nam kaj več napiši, da ti bomo lažje pomagali?

Praviš, da imata otroke in da moraš misliti na njih... seveda, samo iz lastnih izkušenj ti povem, da sem še danes hvaležna, da sta starša šla narazen, ker za skupaj nista bila. Življenje je bilo veliko lepše po ločitvi kot pa prej ko smo bili slaba slaba družina (boleči spomini so še danes). Če pa se resnično imata rada se pogovorita in rešita težave... sama nisi, nikoli in nikdar, v stiski lahko spoznaš veliko pravih prijateljev... ceni se, zaupaj vase in bo vse vredu... boš videla da za dežjem tudi sonce posije!!!





 

Jakica, očitno so na tvojem morju viharji, ki te prevračajo. Upam, da minejo. Verjamem, da trenutno težko verjameš, da je kje mirno, a verjamem tudi, da boš našla pot do pristana.

Kar se pa tiče zajebanja življenja... hja... si šla v tujino (očitno z moškim, s katerim sta se ljubila, in morda se še?), ustvarila novo življenje, nov svet, družino, z namenom, da se zajebeš? Ne, kajne? Torej se ne krivi za to, da se je vesolje obrnilo, kot se je. Nihče ni povsem brez vpliva na svoje življenje, nihče pa tudi ne more držati prav vseh niti v svojih rokah.

Zato najprej nehaj kriviti sebe, vdihni... daj iz sebe. Če ne želi deliti z drugimi, nič hudega. A morda vseeno zapiši kam, potem pa sama preberi, morda boš videla stvari drugače.

In ne pozabi, tu nas je veliko, ki ti želimo pomagati, čeprav le tako, da smo tu, če boš želela. Morda pa bomo skupaj našli pot naprej :)

Tudi če te zapusti, ne pozabi, da nisi sama, imaš otroke. To so tvoji zakladki, zaradi katerih se je vredno pobrati in živeti naprej!

Živjo!

Ne vem v katero temo to paše..sem prvič tukaj, imam ravno neko krizo in sem se odločila mal poguglat :) me zanima, če mi lahko nekdo pove kdaj ste se odločili za obisk kakšnega terapevta ipd. in kako je bilo. js razmišljam o tem, ampak se ne morem znebiti občutka, da bi tam zablokirala in da mi ne bi nič pomagalo. da bi si kvečjemu očitala, da sem trapasta in zganjam paniko za brezveze.skratka, ne vem...

Birdie  :rozicodam:


Tudi jaz sem dolgo odlašala z obiskom pri terapevtu iz zelo podobnih razlogov, kot jih navajaš ti.  :kiselnasmeh:
Vendar jaz lahko iz lastnih izkušenj povem, da se mi potem ni zgodilo nič od tega, kar sem prej razmišljala.

Predlagam ti, da se, če tako čutiš, čimprej odločiš, ter poiščeš strokovno pomoč. Če te grabi panika, če te muči slabo počutje...škoda odlašati in razmišljati, da ti v bistvu "nič ni". In tudi, če boš na terapiji zablokirala, nič hudega...človek ponavadi rabi nekaj časa, da prične zaupati in se odpre. In terapevt ima ponavadi izkušnje ter znanje, da nam pomaga skozi to fazo.

Nekateri pa se "pripravijo" na terapijo celo tako, da na list papirja napišejo svoje občutke....svojo zgodbo ter nato to predstavijo terapevtu. Najvažnejše je namreč to, da se človek zave, kaj je tisto, kar ga v življenju ovira in prične s spremembami.  :oki:

Če seveda želiš, pa lahko kaj o sebi napišeš tudi tu, morda dobiš še kakšen drug nasvet oz. uvid na svojo situacijo.

Jakica :rozicodam:

zajebala nisi nič, ljubezen te je gnala...., kaj se bo zgodilo, kaj se dogaja nisi mogla vedeti, mar ne  :kiselnasmeh:

Težko je, ko nekatere stvari spoznamo, ko se nam odprejo oči, ko se zavedamo, da smo pač nekatere stvari v življenju naredili narobe....Ampak življenje gre naprej, se ne ustavi  :ne: in če si se nekje zataknila, obstala, je sedaj čas, da narediš spremembo.....
Otroka imaš, treba je poskrbeti za njiju...predvsem pa najprej poskrbi zase. Glavo gor, ne misli nazaj, ampak naprej......Če se ti zdi še tako zelo težko, je vedno nekje izhod, četudi si v labirintu :rozicodam: :rozicodam:

Sicer ne poznam zgodbe, napisala sem ti po občutku..... zdaj je čas, da se naučiš imeti rada!!