FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi !
Berem vas že nekaj let, nikoli pa nisem imela poguma, da se oglasim.
Z depresijo se trenutno srečujem že tretjič- Prvič pred 3o leti (ločitev), potem je bilo leta kar v redu seveda s pomočjo dobrega psihiatra in zdravil. Ponovilo se mi je pred osmimi leti, ko mi je umrl oče. Zopet sem se zatekla k mojemu psihiatru, kateremu sem prezpogojno zaupala. Spet me je spravil v red. Pred 3 leti pa je tudi on umrl. Sedaj pa skrbim za 85-letno mamo s katero tudi živim. Že eno leto ima raka in sedaj bije zadnji boj. Sesulo me je pa čeprav sem bila prepričana, da me ne bo nikoli več. Jem efektin 75, sedaj sem povečaja na 15o mg, vendar mi ne pomaga. Jočem, jočem, jočem, slabo mi je, ne morem jesti in seveda vse ostalo. Nimam volje, pa vendar vem, da morem poskrbeti zanjo do zadnjega. Ona mene tolaži, namesto, da bi jaz njo. Res sem v podnu. Kje naj najdem dobrega psihiatra, da mi pomaga skozi to ? Kakšen vaš nasvet in morda tolažba ? Imam partnerja, ki pravi, da moram pošlihtati vse v svpji glavi. Kako?
Ne morem več.  Čakam na vaše vzpodbude in pomoč.
Hvala

Iz katerega konca Slovenije pa si?
Jaz hodim k psihiatrinji v Celje (dr. Leonarda Lunder) in sem zeo zadovoljna.

jaz hodim k dr Šunjevariću v Vojnik. Super je


pa da ti povem, kot je minilo že 2x bo tudi tokrat!
kako dolgo si pa bila prej na tabletih in katerih

Pozdravljena  :rozicodam:

Trenutno si v zelo težkem obdobju...izčrpava te skrb za tvojo mamo in tudi zavest, da se bliža njen konec boja z rakom. To je precej stresno zate in zato je normalno, da tvoje telo reagira tako, kot reagira.

Moj nasvet je, če le lahko, da v vsem tem natrpanem urniku poskrbiš najprej zase.  :oki:


Ker ne vem iz katerega konca Slovenije si, ti prilagam tale link v pomoč...morda najdeš pravega zase:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85



Hja, če bi bilo to TAKO ENOSTAVNO ne bi ta naš forum sploh rabil delovati....So stvari, ki jih pač ne moreš kar "odklopiti". Ljudje pač nismo roboti...imamo svoja čustva...svoje potrebe...Nekatere situacije od nas zahtevajo večji napor in nas bolj izčrpajo...če je takih situacij preveč, se tudi mi preveč izčrpamo in obstanemo na neki točki, od koder ne znamo več naprej.

Jaz sem vsekakor mnenja, da poišči pomoč zase....najdi novega psihiatra....morda se udeležiš kakšne skupine za samopooč, ki delujejo v okviru društva DAM in vsak dan vsaj pol ure posvetiš sebi...da se umiriš in sprostiš.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Drži se in piši...stiska bo manjša, če jo boš delila z nami.

Objem  :rozicodam:

Slavka ti je ponudila veliko informacij, tako da jaz ne bi nič dodajala.
Tudi moja mama se je pred tremi leti spopadla z rakom in tudi jaz sem padla v depresijo. Zaenkrat je še z nami na tem svetu, ne mine pa dan, ko ne pomislim, če bo še dolgo tako OK.

Bodi pogumna in pa vsekakor poskrbi čimprej zase :rozicodam:

Hvala vam vsem. Ne vem pa, zakaj je vedno proti večeru malenkost bolje ? Sem iz Ljubljane.
Poskusila bom poklicati dr. Blinc Marjeto. Ali imate kakšne izkušnje z njo ? Dr. Razboršek mi je res bil kot drugi oče. Ko je bila kriza sem vedela, da ko pridem k njemu, bo bolje. Res mi je grozno. Vsak večer se bojim že jutra. Strah, tesnoba, žalost. Hčerke nočem obremenjevati, saj ima svojo družino. Pa saj itak vemo ( mislimo) da nas nihče ne razume. Vsi mi pravijo, da moram biti močna zaradi mame. Kako ? Kakšne imate izkušnje z zdravili ?
Hvala vsem ! Se še beremo.

Alejkum  :rozicodam:

Velikokrat občutek tesnobe, žalosti in nemoči zvečer popusti, tudi pri meni je bilo tako. Takrat namreč z olajšanjem ugotovimo, da smo "preživeli" še en dan in da je pred nami blagodejna noč...ko se bomo potopili v sanje in pozabili na kruto realnost.

In to, da moraš biti močna zaradi mame...hmmm....jaz ne bi rekla, da moraš,  :ne: kajti tudi ti si zgolj človek in ne moreš nositi vsega bremena na svojih ramenih. Saj praviš, da te mama razume...da te še celo ona tolaži. Podobno je bilo pri meni, ko se je moji mami življenje iztekalo, je tudi ona bodrila mene...  :kiselnasmeh:
Zato si ne očitaj tega, če ne zmoreš vedno kazati poguma in se spopadati z vsemi preizkušnjami kot heroj....s tem le poslabšaš situacijo, kajti sama sebi povzročaš slabo vest in se potem sekiraš še zaradi tega.  :nehvala:

Zdravila vsekakor pripomorejo k večji stabilnosti v stresnih sitaucijah, vendar to še ne pomeni, da bomo zaradi njih neobčutljivi. Najbolje, da čimprej poiščeš novega psihiatra/psihiatrinjo in z njegovo pomočjo doziraš, večaš oz. celo menjaš ADje...na svojo pest pa čimmanj eksperimentiranja.

Tudi sama imam izkušnjo, še ne tako dolgo nazaj, pred 3 leti mi je umrl mož, star 43 let zaradi malignega melanoma. Težka izkušnja, res. Sem pa hvaležna za vsak trenutek, da sem lahko bila z njim in ob njem. zelo sva se imela rada, ker pa sem po poklicu medicinka, sem ga negovala kar doma. Tri mesece je bil popolnoma nepokreten in nemočen v postelji. Vse sva imela, infuzijo, kateter, ker si je želel biti doma...
Še zdaj sem hvaležna kolegom v bolnišnici, ker sem lahko imela prosto- in dopust in ne vem kaj še vse.
V glavnem, z njim sem bila 24 ur. Zbudila sem se z njegovo roko v moji, tako sem šla spat.

Prišlo pa je tudi to, kar sva oba vedela...


Čas je naredil svoje, oblažil je bolečino, ostal pa mi je mir v srcu in upanje, da ga enkrat spet, ko Jezus pride, znova lahko primem za roko.

ujej draga marina. težko izkušnjo imaš za sabo. hudo je to, kar opisuješ. vedi pa, da je izjemno in dragoceno to, da si srečala človeka, ki si ga lahko zares spolnim srcem ljubila in on tebe. tega marsikdo nikdar ne doživi ne glede na svoja hrepenjena, ki jih po tem čuti.

vidim, da si pomagaš z osebno vero in razumem moč takšnih verskih čustev. milost Božja je res neverjetna.

drži se mi ;)

enkrat se bova dobile morda. pa brez tv-ja in politike, valda, pa spile skupaj kak čaj, če boš za. morda na pomlad, kdo ve ;)
drži se!


draga alejkum, Bog nam nekje zapre vrata in drugje odpre okno. ne moreš najti opore v psihiatru, ki bi te razumel, kot te je v vseh preteklih sitruacijah in ti ponudil roko, ampak veš, saj za to ne rabiš biti nujno psihiater. za to rabiš biti predvsem Človek. in izkušen na nek način, da to lahko storiš in znaš. prišla si na forum, kjer lahko najdeš oporo pri ljudeh, ki te razumejo in poznajo tudi to, drugo plat življenja. verjamem, da boš tu našla tisto, po kar si prišla.

tudi sama pogosto najdem oporo prav tu. pomaga mi, da lahko povem, izrazim svojo stisko in bolečino, da me ljudje za začetek sprejmejo in celo izkažejo podporo in razumevanje. to je pravzaprav namen tega druženja.

meni je veliko pomagala tudi osebna vera in prepričanje, da je Un tam gor tisti, ki me zares pozna in ve, kaj se mi dogaja in mu je mar in je z mano tudi v trenutkih, ko tega ne čutim in se ne zavedam. in da je na meni, da mu odprem srce in da zaupam, da ve, kam vodijo moje poti. in da bo na koncu koncev vse v redu in dobro. če še ni, še ni konec, pravijo.

poglej, marsikdo je imel izredno fajn ljudi ob sebi, na katere se je v trenutkih krize lahko obrnil, pa mu slednje vseeno ni dalo toliko, kot mu je dala končna izkušnja, ko je resnično ostal sam in je moral vse prej dobljeno znanje in izkušnje pa porabiti, da si je dokazal, da je tekom vseh teh osebnih stikov zraslo nekaj res lepega, vrednega in močnega tudi v njem samem in da zmore zbrati vso ljubezen do sebe, drugih in življenja ter Boga in slednje lahko uporabi pri tem, da si pomaga. ljudje pridejo in odidejo iz našega življenja, prej pa pustijo neizbrisljivo znamenje na nas in nas naučijo lekcij, ki so nam namenjene, da znamo sami in skupaj z drugimi bolje živeti.

Če to sprejememo in se odločimo, da po tem, ko izjokamo sleherno bolečino, ki je v nas, absorbiramo vso to znanje in ljubezen do nas in izkušnje, potem lahko iz vsega skupaj res veliko sami naredimo. ob drugih smo se učili in se učimo, kako brezpogojno ljubiti in čutimo, kako je biti ljubljen. vse to pa je potencial, da najdemo to ljubezen v sebi in da vemo, da slednja izvira tudi iz nas samih in da je nekje v sredini naše biti nek tak izvir, ki mu moremo dopustiti, da pride na dan in preko katerega živimo v radosti sami in skupaj z drugimi. To je tisto, ko rečejo, da je Bog povsod, tudi v nas samih se zrcali Božja iskra. če tega ne čutimo, potem je tisti čas z nami nekaj narobe in je čas, da si intenzivno pomagamo in to poiščemo. se malo vrnemo nazaj k sebi. ker smo šele s tem, ko se tega notranjegaizvira ljubezni zavedamo tudi zares usposolbjeni za dajanje.

Evo primer zanič poezije, kot se je v neki drugi temi izrazil Yme (res je zanič za poezijo, je pa hudo terapevtska reč, če ti uspe se preizkusi v pisanju in dajaj iz sebe, sploh kadar si v fazi žalovanja, boš videla kako katarzično deluje to, ko pol pustiš na papirju in ta vendar vse prenese):

MOJE SRCE JE KOT VULKAN

Moje srce je kot vulkan,
močno žari; v radosti živi.
Čuti z vso subtilnostjo
in misli sprašuje.

Vzljubi ljudi,
veseli se narave in darov te zemlje,
ljubkuje živali
in prosi Gospda za ljudi, ki so posebej ranljivi.

In izlije to, kar ima v sebi
kot vulkan na vse strani
in srčnosti ne zmanjka,
deli jo in jo dobi.

V neskončnosti žari
in se zahvaljuje Bogu,
da lahko ljubi.

Da lahko dojame
in da lahko da,
tisto, kar globoko v sebi nosi.

Srce je kot vulkan,
ki žari
in izlije radost na vse strani.
Ustvarjeno zato, da ljubi.

Samo ljubezen je tisto, kar ostane; kar v tem svetu dejansko preživi.
maja

majč, velja


se veselim, da se enkrat vidiva :rozicodam:

Verjetno ni bolj groznega gledati ljubljeno osebo kako se poslavlja. Pa naj bo to mama, sestra, partner... Nekateri reagirajo tako, drugi drugače. Tebe Alejkum daje depresija, mene je otopelost in jeza. Ki se me drži še vedno.
Ne obtožuj se, ne obupuj, prepusti se čustvom. Morda edino kar bi bilo bolje...da se skušaj zadržati in ne jočeš pred mamo. Njej je verjetno še huje. Je težko, vem. Popij kakšno pomirjevalo ali kaj podobnega.
Kaj pametnega ti ne znam svetovati. Vsak reagira drugače. Lahko ti samo rečem, da vzdrži. Mislim nate. Srečno.

Hvala vsem.
Včeraj sem poizkala pomoč psihiatra. Dobila terapijo Efectin 225 in eglonyl.Bila sem pri dr. Blinc Marjeti- Vzela me je med malico, ker je videla, da je res hudo. Sedaj moram čakati na učinek. Mama gre v Hospic kjer bom lahko z njo. Boli me, da je ne morem negovati doma.Sama je izrazila željo, da bi šla in me tolažila, da bom itak veliko pri njej. Ne morem verjeti, da sem taka šleva. Strah me je prihodnosti, vsega...
Lep pozdrav !
Alenka

A je 225 mg Effectina tvoja začetna doza.  :ne:  Upam, da ne.  :ne:

Ne budi prestroga do sebe Alenka.   :rozicodam:

Nismo vsi enaki. Jaz imam en lep moto: Raje živ usranec, kot mrtev heroj! Pa naj zveni še tako grdo. Vsak ima svoje meje. Zakaj obsojati nekoga, ki ni po pričakovanju okolja?!
Potrudila si se, kolikor si (z)mogla. Z mamo bo vse v redu, sedaj se posveti tudi sebi.

Alejkum,

osebno menim, da se moraš sedaj, ko si v takšem hudem duševbem stanju, najprej ozreti vase
in poskrbeti za svoje potrebe..istočasno, pa vmes obiščeš mamo...počasi in ne 100 stvari na
enkrat, ker te to samo obremenjuje in ruši tvoje notranje ravnovesje...zmoreš!  :rozicodam:

Ker si v preteklosti zmogla preboleti smrti dveh pomembnih oseb, ti pa sedaj uspelo preboleti
tudi to depresijo s meditacijo, zaupanjem vase in sproščanjem...najdi pravšnjo obliko! Vem,
da ni kar tako - v tej situaciji, ali tudi nekam noret, hitet..tudi ne gre!  :nehvala: Skratka,
ne pozabi nase!!!

S tem, ko te mama vidi v takem stanju, tudi njo to bremeni in nehote,..ji lahko slabša stanje..
Ker ji ti želiš vse dobro tega sveta, pa se raje čim prej postavi na noge in z lepim videzom
stopi do nje..to bo tudi njej v "moč"... boš videla!

Vso srečo... :rozicodam:

                                                Dušica

Tudi jaz ti polagam na srce, da se ne obtožuj, da si šleva. Storila si vse, kar si lahko in ti to veš. In - preživeti moraš, ne smeš se sesuti do konca. Žal je dandanes življenje tako naštimano, da vse teče in vse obveznosti nas čakajo vsakodnevno, ne glede na osebne okoliščine. To je verjetno uvidela tudi mama in dobro sta se tako odločili.
Sama tudi jemljem Efectin (že od l. 2003)  in sem zelo zadovoljna z njim. Sem tudi imela dozo 225 mg. To je kar visoka doza, zato bi bilo boljše, če jo uvajaš postopoma po 75 mg (75 je najnižja). Vsaj po 1 teden bi morala jemati najnižjo dozo, pa potem, 150 in šele nato 225. Če pa si lahko urediš bolniško, pa bo verjetno tudi šlo na polno. Jaz sem l. 2003 menjala iz Prozaca na Efectin in to kar na polno 225, potem sem eno obdobje imela tudi 300 mg. Ob menjavi nisem čutila nekih posebnih učinkov, ker sem se tako že slabo počutila, pa Prozaca je bilo telo verjetno navajeno. Sem si pa tudi s Helexom pomagala.
Toliko o tem, če ti bodo moje izkušnje kaj v pomoč.

Drži se.

Ribica

Pozdrav vsem!
Nekaj časa se nisem oglasila, ker je res naporno. Mama se dobro počuti s tem pa tudi jaz saj vem, da je v dobrih rokah. Vsi so res zelo prijazni in ustrežljivi. Žal je to edina ustanova v Sloveniji.
Sama sem dosti bolje. Verjetno tudi od zdravil.S tem imam izkušnje, vendar zadnjih 8 let nisem jemala nič. ( prej sem imela 3 mesece enaka zdravila).
Hvala vsem še enkrat za vzpodbudne besede v moji krizi. Vsem želim vse dobro in se beremo.
LP
Alenka

sem slišau od psihiatra v polju: Cymbalta je superiorna nad effectinom(alvento);

Odvisno za koga. Nismo vsi enaki, nimamo vsi iste presnove. Zato je lahko isti AD za nekoga blagor, za drugega kazen.  :sesmejem: Zato so take izjave čisto neprimerne, še posebno iz ust psihiatra.
Na tem forumu lahko o istem zdravilu slišiš toliko različnih mnenj, kolikor je uporabnikov. Preglej malo naokoli....

Alenka, lepo je slišati, da ste obe z mamo v redu. Včasih nas taka izkušnja ojača. Srečno in javljaj nam, kako sta.

Ja, pred leti, ko sem bila v istem stanju mi je psihiater zamenjal, da ne rečem sigurno 10 zdravil. Vedno je bila grozna reakcija. Ko pa sem začela uživati efectin in eglonily, ni bilo nobenega negativnega učinka. Po dveh dneh je bilo počutje za 9o % boljše. Po 3 mesecih sem ostala samo na vzdrževalni dozi 75 ng efectina 8 let, do sedaj.
Ja, res vsako zdravilo vpliva na vsakega drugače.
LP
Alenka

Pozdravljena Alenka in ostali!

Vsi imamo kakšno težko izkušnjo v odhajanju ljudi, ki smo jih imeli radi oz. jih imamo radi. Tudi moja mama se je poslovila kakšno dobro leto tega. Že dolgo prej sem vedela, da bo nekega dne odšla, saj je odklonila nadaljno zdravljenje. Bilo me je groza, vse leto sem se pripravljala na to in večkrat prebrala knjigo dr. Klevišarjeve "Spremljanje umirojočih" (vsaj nekatera poglavja). Meni je pomagala, ker predstavlja tudi tisto drugo stran, ki jo vidijo in čutijo umirajoči, saj se je ona veliko ukvarjala z njimi. Večkrat sem si priklicala tudi njene besede iz nekega intervjuja, ko je rekla približno takole: "Danes bi otroci vse naredili, da bi podaljšali življenje staršev, za dan, dva, mesec, leto. Šli bi v tujino ali kamorkoli, moledovali okoli zdravnikov za nemogoče operacije....potem pa pride dan, ko mora starš iz bolnišnice, ker je pač nekoliko boljši, vendar še potrebuje nego. In potem, zaradi vse te gužve, služb, družin, majhnih stanovanj...nihče od otrok (tudi če jih je več) ne more prevzeti skrb, nego, kajti ta lahko traja več časa. In takrat nastopi čas še večjih stisk...Počasi morajo tudi otroci dopustiti sebi in staršu, da ta odide."
V letu njene bolezni sem si tudi večkrat poskušala dopovedati, da moram uživati in biti bogu (naravi....) hvaležna, ker mi je bilo dano živeti toliko let z njo, in da bo čas za žalovanje po njeni smrti. Včasih je tudi to pomagalo, da mi je bilo lažje.
Res je, takrat sem jemala Plisil 10mg (mimogrede, nisem še zasledila, da bi kdo napisal, da jemlje to zdravilo in kakšne izkušnje ima z njim), vendar se bila kar pripravljena na dan, ko se je poslovila. Seveda mi je bilo potem tisočkrat hudo in še danes mi občasno pridejo solze v oči ob določenih spominih.... ampak življenje gre dalje in bolečina se vedno manjša.
Glede tvojega moža pa...približno tako reagira kot večina drugih, tudi moj je najbolj ubog, ko njemu kaj nagaja, za moje težave pa je zelo pameten in ima vse rešitve pri roki.
Ampak vsak dan se učimo in se ne damo!!!

Lep pozdrav in poskusi čimbolj užiti vse trenutke, ko lahko govoriš z mamo, jo poljubiš ali pobožaš, ji uresničiš kakšno majhno željo.

Melita

Draga Melita !
Hvala ti za tvoje besede in izkušnje, ki si jih delila z mano in ostalimi. Res grem vsak dan k mami v Hospic in sem vesela za vsak dan, ko jo še imam. Sva se pa pogovorili, saj je res že utrujena od vsega in mi je rekla, da želi zaspati. Lažje mi je, ker tako lepo skrbijo za njo, ko me ni. Vem, da se bliža čas, ko bo odšla in vem, da moram biti močna, ker gre življenje naprej. Bo še hudo, ko bo odšla, a vem, da bom zmogla.
Lp
Alenka

Ojla...kako je kaj?  :rozicodam:

Hojla !
Sem pravkar prišla domov. Sem veliko bolje, umirjena in prav tako mama. Res sem začela razmišljati, da moram gledati v tej smeri, da sem lahko vesela, ko mi je bilo dano toliko časa biti s starši in da sem jim, vsaj upam, del te njihove dobrote povrnila na koncu. Mama se kar drži, čeprav mi je tudi danes rekla, da čuti kako se bliža konec in da je res utrujena. Skušam biti pozitivna in upam, da bom tako tudi, ko bo prišel njen konec. Pogrešam že vnuka (ima 6 let)vendar sem res premalo z njim, ker nimam časa. Pa saj bo tudi za to še čas.
Rada vas berem in sem vesela vsakega odziva.
Pa morda jutri še kaj več.
Dober in miren spanec vam želim, vsem !
LP
Alenka

Pozdravljena Alenka!

Lepo je prebrati, da si boljše in nekoliko lažje sprejemaš te težke dni. Poskusi si čez vikend vzeti kakšno uro in pojdi na sprehod z vnukom. Obema bo dobro delo, tudi hčerka bo vesela, če bo lahko s tabo. Verjamem, da je težko tudi njej, zate, ki trpiš in za babico, ki odhaja. Skrb svojih odraslih otrok občutim tudi sama vsak dan, še posebej sedaj, ko imam slabše dni.

Lahko noč tudi tebi!

Melita

No, moja mami se je v nedeljo rešila in odšla. Ves čas, ko je bila v Hospicu sem bila vsak dan pri njej, zadnje dni sva s sestro tudi spali tam. Ne vem ali je to normalno, da čutim mir v duši in ne jokam ?
Ali sem otopela zaradi zdravil ali je to normalno? Bojim se, da bo vse prišlo za menoj.
Hvala še enkrat vsem, da sem lahko delila z vami moje strahove, dvome...
Se še kaj oglasim.
LP
Alenka

Moje sožalje, Alenka.  :rozicodam:

Gotovo pride žalost in žalovanje. Človekova duša mora predelat izgubo, tako smo narejeni.
Veš pa, da je njenega trpljenja zdaj konec. Posveti zdaj čas sebi in svojim potrebam. Srečno.

Alenka, moje sozalje. Ja je normalno. Isto pravi moja teta, ki ji je umrl brat za koznim rakom. Enaka je tudi moja izkusnja. Po celih mesecih  hudega trpljenja zaradi hude bolezni enega otroka me je vest o smrti dokoncno pomirila, konec je bilo te groze pred neizogibnim, pa izmenjujocega velikanskega upanja in vseh razocaranj ob prihodih resilca, pa te stalno prisotne nemoci, kako pomagati, pa vsakic znova udusenega optimizma, ker so se vrstila samo poslabsanja in naredila to zivljenje nesmiselno. To je bil sosedov otrok. Trpela sem in se cutila krivo njenega trpljenja. Ko je umrla, pa je slo iz mene vse hudo, nehala sem imeti izpade, nehala sem se bati. Cesa sem se tako na smrt bala? Nehati verjeti v dobro. Zravnana v nulo s vsemi pidzarijami od lepih pozitivnih misli, sem ob smrti obcutila samo notranji mir. Ker sem ji zelela vse najboljse in odresitev in ce je to smrt, pa naj bo smrt in naj še mene poleg pobere, nisem si še povsem opomogla.  Od takrat mislim, da ni boga, ampak ce ima Amadus prav in ce so kaksna nebesa, pa je puncka tam! Ce pa ni nebes, potem pa to zivljenje, ta pekel na zemlji, ni nicemur podoben in je boljse, da te ni!!!

Alenka , moje sožalje

in Martinca, prepričana sem, da ima Amadeus prav :rozicodam:

Alenka moje sožalje. Tudi jaz sem pred skoraj 1 letom izgubila mami ,na hitro,rak.  Bolečina še zdaj ne mine.
Vse dobro ti želim.!

Alenka, moje sožalje! :rozicodam:

Tudi jaz sem prav tako kot Julija pred enim letim izgubila mami ~ samomor...

V tistem času nisem imela časa predelovati žalosti, ker sem se mogla spopadati z drugimi problemi ~ mojimi zdravstvenimi problemi in mogoče mi je bilo takrat zato lažje. Ne vem. Mogoče pa mi je bilo lažje, ker smo se sestra, mami in jaz že dolgo časa ukvarjale z duhovnostjo in bile tudi zelo povezane...

Žalovanje je prišlo kasneje, vendar ne v tako hudi obliki.

In v tem momentu sem pred eno zelo veliko prelomnico v mojem življenju in dogajajo se mi boleče stvari in bi si želela, da je ob meni, pa je ni.

Jo pa čutim in to me pomirja.

To, kar sem pisala o mojih občutkih in mojem verovanju, je zgolj moj pogled, ti imaš svojega.

Če potrebuješ pogovor, lahko prideš tudi na kakšno skupino za samopomoč. Tukaj so objavljeni datumi srečanj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html.

Dopusti si vse občutke, ki jih čutiš.

Mogoce :rozicodam:

Alenka,

prejmi moje iskreno sožalje.

Glede čustev, žalovanja - sedaj si še v nekakšnem šoku, pa tudi zdravila ti pomagajo, da lažje prenašaš te prve dni. Počasi se boš "pobirala", vmes se bodo mešali trenutki večje bolečine, pa trenutki, ko ti bo lažje. Strokovnjaki navajajo več faz žalovanja za bližnjimi: šok, zanikanje, ko nočemo verjeti, da bližnjega ni več ali pričakujemo, da ga bomo vsak hip videli (traja do približno 3 mesecev po smrti), nato sledi počasno soočanje iz izgubo, ko začnemo sprejemati to novo situacijo in potem sledi prehajanje v čas, ko žalost zamenjajo spomini in se počasi navadi živeti brez osebe, ki smo jo izgubili.

Spomini pa ostanejo, te nam nihče ne more vzeti. Meni je bilo najlepše, ko sem v sanjah videla mamo. Zavedala se se, da je ni več, vendar sem jo močno čutila in bila srečna, ker je bila nekaj hipcev z mano.

Alenka, sedaj je čas, da se posvetiš sebi: se spočiješ, ko to potrebuješ, se zjočeš, ko ti je hudo...


Lep pozdrav.

Melita

iskreno sozalje  :rozicodam:
Sama si ne znam predstavljati, da izgubim mamo, ker smo zelo navezane ena na drugo,a zal je smrt del zivljenja.

Dopusti si vse obcutke! Drzi se  :rozicodam:

Sožalje tudi v mojem imenu..

Zavedam in vem, da se je zavedala, da je zapustila čudovito hčerko in to naj ostane za večno v tvojem spominu in srcu, okej? :rozicodam:

Pogumno naprej...

                                      Dušica

Hvala vsem za tople besede. Do včeraj, ko je bil pogreb sem se dobro držala. Zvečer pa se mi je zdelo, da sem jo močno začutila in me je zvilo. Ker je bila v Hospicu in sem se malo navadila, da sem sama doma mi je bilo verjetno lažje, ker sem vedela, da grem popoldan k njej in da je tam, Torej, da bom z njo. Sedaj pa ta praznina.Tu je še sestra z družino ( živijo v Nemčiji) pa ne vem kaj mi je, grejo mi že vsi na živce in komaj čakam, da oddidejo. Rabim svoj mir. Čas si bom zapolnila z delom v svoji firmi, katero sem kar malo zanemarila in seveda z vnukom. Tudi za partnerja si moram vzeti malo več časa. Aha, spet smo tam, kje pa sem jaz? Zopet mislim na vse druge. No ja, čas bo pokazal svoje. Morda pa vas res kdaj obiščem na srečanjih.
Hvala še enkrat in
lep pozdrav ter miren dan vam želim !
Alenka

Pozdravljena Alenka,

Sedaj si dala skozi že nekaj prvih dni. Kako si jih preživela? Si se uspela kaj spočiti, se pomiriti! Dovoli si žalost, jok, ko ti je (bo) do tega in dovoli si delo, da te pelje naprej. In zares, ne pozabi nase, kar prevečkrat naredimo.
Želim ti vse dobro!

Melita

Hojla !
Ja, včeraj je sestra z družino odšla. Ker sem imela bombo v hiši sem se vrgla na pospravljanje do večera. Kot vedno pa sem zvečer likala, ko me je prijela žalost. Sem mislila, da sem že čisto OK. Zdravila si poskušam že malo ukinjati ( manjšati mg). Danes pa bom skoraj cel dan od doma. Zvečer pa spet spomini, ko se umirim. Vesela sem, da lahko tu kaj napišem in da vem, da nekdo čuti z mano že s tem, ko me bere in mi kaj napiše. Razmišljam, da bi se udeležila vašega srečanja.
LP vsem
Alenka

Alenka  :rozicodam: sožalje tudi od mene.

Žalovanje je proces, ki traja...nikakor ne gre to hitro. Nekaj o tem in o naših izkušnjah ob žalovanju, si lahko prebereš tukaj

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9354.0.html


Tudi jaz sem se soočila z izgubo moje mame in občutila od olajšanja, do hude praznine, bolečine in žalosti. Vsi ti občutki so normalni...dejansko moramo pustiti času, da postopoma prinese v naše življenje spet mir.

Bodi strpna in razumevajoča sama s sabo... in ko boš čutila žalost, jokaj, brez slabe vesti.

Drži se  :rozicodam:

Je smiselno, sedaj, v tej precej stresno situaciji, zmanjšati dozo zdravil? Jaz ne bi..vsaj dokler ne začutim, da se dobila popoln elan in motivacijo za nadaljno življenje..seveda, bogato s srečo, ljubeznijo in notranjim mirom..

Predlagam, da se posvetuješ z zdravnico ali kakšnim strokovnjakom..

V mojem podobnem primeru, se je malo kasneje, depresija še ojačala..ker pač gre za čustva žalosti, izgube in osamljenosti...

Želim ti vso srečo.. :rozicodam:


                                      Dušica

Pozdravljena Alenka,

Kako se držiš? Sporoči kaj.

LP

Melita

Hojla !
Ja ne vem, se kar držim tako, da imam včasih kar slabo vest. Skušam  pa misli zapolniti z drugimi zadevami. Zvečer mi je najhuje, ko se vsedem pred TV. Misli mi uhajajo in veliko premišljujem, kako je bilo z mami, tudi o očetu veliko premišljujem. Res sem jima hvaležna za vse kar so nama dali ( nudili)  s sestro. Imeli sva lepo mladost in življenje.Sem pa šla že dvakrat po Mateja v vrtec in je bil zelo vesel in s tem tudi jaz.
Ko bo pa bolj toplo se bom odpravila na savinjski konec kjer imava s partnerjem brunarico.
Tam lahko samo sedim in opazujem naravo, pa mi je takoj bolje. Sem pa bila zadnjikrat tam še z mami in me je kar malo strah, kako bo. Pravijo, pusti času čas.
Se beremo !
LP
Alenka

Alenka,

ni potrebno, da imaš slabo vest. NIč ti ne bo ušlo, samo AD ti pomaga, da lažje premaguješ. Tudi meni je bilo po mamini smrti kar čudno, kako dobro sem vse skupaj prenašala, prej pa sem vedno mislila, da bo huje. Ampak žalost prihaja v valovih, spominih... in vsakdanje življenje nam pomaga preko. Tudi sama sem veliko zadovoljstva našla v vnukih in družini nasploh ter pri delu.

LP

Melita

 No pa sem spet z vami.
Kljub zdravilom in dobrem počutju 4 mesece kar naenkrat. Žalost, tesnoba, jok, slabo počutje. Ne morem razumeti. Ob smrti mame sem bila močna, ji stala ob strani, vse do včeraj mislila, da sem pozdravljena. Šok. Ne gre mi v glavo, da se je tako hitro ponovilo. Najhuje je, ko sem sedaj sama v tem, saj mi je prej stala mama vedno ob strani. Partner tega ne razume, herko nočem obremenjevati, ker  je hvala bogu močen značaj....
Kaj menite, zakaj? Vaše izkušnje i pomoč potrebujem.
Hvala !
Res sem v podnu.

Živijo, hudo mi je zaradi tvoje mami. Tudi sama sem izgubila brata. Po njegovi smrti sem bila močna in zmogla vse, še za druge. Dokler me ni čez nekaj časa pošteno zabrisalo. Enako, kot opisuješ ti. Drugega recepta, kot je ta, da si dovoliš biti žalostna, nemočna, uboga ... enostavno ni. Moraš odžalovati, če ne, se ti bo to kar vleklo nekaj časa. Priznaj si, da jo pogrešaš in da jo imaš še vedno rada. Meni je pomagalo to, da sem poiskala slike in se spominjala lepih dni. In da sem si napisala, kar rada počnem in sem vsak dan kaj od tega si privoščila. Drži se!

Hojla !
Ali si jemala zdravila ? Ne razumem kako se mi je lahko to zopet zgodilo kljub zdravilom ? Imam na skrinji sliko mame in očeta, pa vsake toliko prižgem svečo, se pogovarjam oz. kaj rečem. Partner mi svetuje, da ju umaknem, da imam kot v kapelici. Imam pa občutek, da bi bilo res bolje, ampak imam slabo vest, če ju umaknem. Mamo grozno pogrešam, pa čeprav nisem več mlada, sem sama mama  in babica. Ali je to normalno se večkrat vprašam.
LP
Alenka

Tvoj partner ima prav Alenka. Odstrani sliki. Nič ne koristijo, le vsak dan obnavljaš bolečino. Tvoja starša ne bi bila zadovoljna, če bi vedela kako trpiš. Se spomnim, da je tvoja mama bila kar pogumna ženska.
Slaba vest...zakaj? Saj si bila dobra hčerka. Kaj bi sploh lahko še naredila.

Tudi moj tati je umrl od raka. Imela sem ga neskončno rada. Vem, kako ti je. A preteklost je preteklost. Kadar se spomnim nanj, se ga spominjam takega nasmejanega, in mi je pri srcu zelo  lepo. Svoje starše boš počastila s tem, da boš srečna.

btw....tudi jaz sem tvojih let. Kaj potem. Žalost ne gleda na leta. Mene je "zabrisalo" 3 mesece po njegovi smrti. Prej sem pa bila močna. Sama sem vse zorganizirala. Nimam bratov ali sester.


Drži se. :rozicodam:

Hvala obema, popoldan spet kaj napišem.
LP
Alenka

Alenka  :rozicodam:

Vsaka izguba prinese obdobje žalovanja. In obdobje žalovanja ima različne faze...seveda najprej doživimo šok, čez čas nas lahko obidejo občutki krivde, jeze, nemoči...in kasneje lahko tudi depresija. Človek se namreč ne sprijazni kar čez noč, da nekoga ni več in da ga nikdar več ne bo...

Ko sem jaz pred 4 leti in pol izgubila svojo mami, sem doživljala grozne občutke. Takrat sem se tudi prvič soočila s paničnimi napadi in depresivnim razpoloženjem. Ko je minilo tri mesece od njene smrti, sem se počutila najhuje...in ponavadi je tako, da huda bolečina in občutek praznine nastopi šele čez nekaj mesecev...zato tudi večkrat slišimo izraz "vse je prišlo za mano".

Tudi ti si sedaj v tej fazi in dovoli si, da čutiš bolečino, žalost, obup...žaluj. Če čutiš, da te prižiganje sveče ob sliki mame in očeta pomiri, potem to počni...V mislih se pogovarjaj z njima...povej kako ti je težko, kako ju pogrešaš...
Sčasoma bo bolečina manjša, pogrešanje manj intenzivno...takrat se boš v sebi sprijaznila z izgubo...tako, kot sedaj "razumsko" veš, da je smrt del življenja in ji nihče med nami ne uide...boš potem tudi čustveno pomirjena.

In ne razmišljaj, kaj se spodobi in kaj ne...če si žalostna jokaj, če si jezna, imaš vso pravico tudi do tega čustva...brez občutka krivde.

Čas celi vse rane...tudi tiste najbolj globoke in zacelil bo tudi tvojo.  :rozicodam:

Pozdravljena Alenka,

Kot sem ti napisala v enem svojih pisem v času, ko si izgubila mamo, žalovanje traja različno dolgo in prihaja v različnih fazah. Prav gotovo si ti sedaj v fazi, ko si spoznala, da je slovo dokončno in to še močneje vpliva nate.
Mi, ki ostanemo, to doživljamo vsak na svoj način in ne vedno enako intenzivno. To, da občasno prižigaš staršema svečo, je v redu. Sprejmi to kot svoj način pogovora z njima.
Jaz živim v manjši vasi s pokopališčem, v začetku po mamini smrti sem hodila skoraj vsakodnevno na grob in dolgo časa skrbela, da je vedno gorela svečka, sedaj grem različno, kot pač čutim potrebo. Naberem rožico ali pa grem na sprehod in se mimogrede ustavim še na grobu.

Alenka, neglede na žalost, ki je v temi, si mogoče tudi drugače v kakšnem bolj občutljivem obdobju, utrujena in je zato žalost še močneje pritisnila nate. Si poskusila s kakšnimi metodami sproščanja. Sama ugotavljam, da brez tega ne gre.  Da sem leta in leta samo hitela, se razdajala na vse strani, izgorevala in to ugotovila šele, ko se je pojavila bolezen.

Tvoj partner, ravno tako kot moj, in še marsikateri drugi, težko razume naše notranje doživljanje. Mogoče sam še ni izgubil nobenega od staršev ali pa so ga z njimi vezala drugačna čustva. Nekateri ljudje tudi ne znajo, zmorejo ali nočejo govoriti o čustvih, s tem manj ukvarjajo in trpijo samo v sebi.

Vseeno si poskusi vzeti malce časa zase, včasih pomaga, če vsa svoja čustva prenesemo na papir (čimbolj natančno opišemo kaj se nam dogaja), preberi kakšno dobro knjigo, privošči si kakšno sprostitveno masažo, pojdi v naravo, pa kakšen klepet si privošči... boš videla, počasi bo boljše in bo manj bolelo.

Srečno!

Hvala za vse besede. Dale ste mi upanje. Veliko sem prebrala tudi za nazaj. Ampak nobena mi ni povedala ali ste jemale tudi zdravila? in koliko časa je bilo najhuje. Res pišejo strokovnjaki, , da je najhuje po nekaj mesecih. Sama sem bila v začetku prepričana in bila vesela, da sem se tako dobro držala. Najhuje mi je ta občutek, da sem sama. Moj pravi, da je tudi on trpel, ko so mu umrli starši, vendar moram to sprejeti. Imam občutek, da mi ni v oporo. Ko mu pravim, da bom poiskala zopet psihiatrovo pomoč mi pravi, da moram sama biti močna in to bolečino premagat. NE MOREM. Včeraj mi je bilo grozno, ko je bil pri meni vnuk ( 6 let) pa nisem mogla zadržati solz pa mi reče-Babi tudi meni je hudo, ko ni več mame ti pa raje spravi slike, da ne boš več žalostna in jokala. Bila sem jezna nase, da je opazil moje solze.
Strah me je večera, slabo spim, najhuje je pa zjutraj.
KDAJ BO BOLJE? Hvala za vse vas, da vas imam.
LP
Alenka

Alenka  :rozicodam:

Jaz sem pričela z jemanjem antidepresiva po treh mesecih od mamine smrti, ko sem ugotovila, da ne zmorem več sama naprej. A zavedati se je potrebno, da antidepresivi niso čudežni in zaradi njih ne postanemo "roboti" brez čustev. Bolečina ob izgubi ljubljenega človeka še vedno ostane in še vedno je potreben čas, da prebolimo.

Hudo je, če nimaš podpore v možu...samo ponavadi moški res drugače prebolevajo (zatajijo čustva) in se velikokrat vržejo v delo, da pozabijo na bolečino.  :kiselnasmeh:
In potem ob vsej bolečini doživiš še občutek krivde, kot, da ti je dovoljeno biti žalostna samo nekaj tednov po smrti...potem pa vsi pričakujejo, da si ok.
Vendar to ne gre tako.  :ne: Zato si nikar ne očitaj, če se zjokaš...Tudi jaz sem jokala pred svojimi otroci...nisem se skrivala in se delala močne, kajti mislim, da jim tako daš vedeti, da je žalovati normalno, ter, da je jokati in izražati svojo žalost ok.

Ne imej občutka krivde... in ne delaj se močne, ker se ne rabiš nikomur dokazovati...Izživi svojo žalost in prišel bo tudi čas, ko se boš ob misli na svoje starše počutila pomirjeno.  :rozicodam:

Spet sem z vami, lažje mi je.
Ob večerih mi je veliko lažje, sploh ne vem zakaj, ko pa s zbudim pa nemir, slabost, jok...
Vse to dajem skozi že četrtič pa vem, da bo spet bolje ampak sem v fazi obupa. Vem, da bi mi bilo lažje, ko bi nekoga imela ob sebi, da bi lahko o tem govorila, pa ne razumejo. Zato bom kar še nekaj časa z vami, Res mi ogromno pomeni, ko mi odpišete, nisem tako sama. Ali katera hodi na srečanja društva ? Kako potekajo ?
LP
Alenka

Hodijo/hodimo. Imaš razpored na koledarju. Kako potekajo? Sproščeno, mirno, nenasilno. Nihče te v nič ne sili. Lahko si vzameš čas, ne da bi te kdo kaj spraševal. Si med ljudmi, ki vedo kako se počutiš. Priporočam.  :)

Alenka, živjo! :rozicodam:

Šele sedaj sem prebrala, ker sem zadnje čase bolj malo na forumu...

Preprosto, začela sem ŽIVETI, pa nimam več časa za vse, kar sem včasih delala.

Žalovanje...

Vsak ga doživlja po svoje in ni prepovedanih čustev in ni prepovedanega vedenja. Če si žalostna, jokaj, če si jezna, pokaži jezo...

Ni enega univerzalnega recepta, kakšno naj bi bilo žalovanje. Vsak se spopada z žalovanjem na njemu svojstven način. Pri meni so bila moja žalovanja zelo različna. Omenila bom samo glavni dve, ostalih ne bom omenjala...

Prvo žalovanje se mi je zgodilo, ko mi je zaradi moje bolezni razpadla zveza. Takrat se nisem in nisem mogla pobrati. V tistem mi je zelo pomagala mama in mi hkrati omogočila, da sem pa sedaj toliko lažje šla čez žalovanje ob njeni smrti.

Ko je umrla mama, mi ni bilo tako zelo težko kot pri razhodu zaradi različnih razlogov. Ker sem v tem času spoznala veliko stvari, ker se ukvarjam z duhovnostjo in MENI osebno je to zelo pomagalo...

Jaz tablet nisem potrebovala, ampak nič pa ni narobe s tem, če jih ti potrebuješ.

Včasih ljudje okoli nas ne razumejo našega žalovanja. So različni razlogi.

Če si iz Ljublane, pridi jutri na skupino za samopomoč. Jaz osebno hodim na obe torkovi skupini za samopomoč.

Tukaj je obvestilo za jutri. Jutri ne bo običajna skupina za samopomoč, ampak, če te zanima, vseeno pridi.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,12173.0.html

Se vidimo, če boš želela!

Hvala vsem. Znova in znova prebiram vaše prispevke oz.odgovore. Res mi zelo veliko pomenijo. Danes grem vseeno k moji psihiatrinji, da razčistim ( vsaj upam) še nekaj vprašanj, čeprav ste mi res skoraj vse razložile. Imam malo manj slabe vesti, da sem žalostna in obupana. Morda tudi partnerju delam krivico, vendar enostavno tak je.je pa drugače dober, vendar mojega stanja res ne razume. Človek rabi v takih trenutkih res samo kakšen objem in toplo besedo.Najhuje mi je dopoldan, bežim od doma po opravkih, pospravljam, že tisočkrat pospravljeno, kosim vrt, čeprav še ni potrebno....
Skušam se zamotiti, pa kaj ko kamorkoli grem, čutim mamo in očeta. Hudo mi je ker moram prodati tudi hišo, ki je enostavno prevelika za mene. Hčerka ima z družino svoje stanovanje, partner svoje, skupaj imava vikend. Kupiti si moram stanovanje in ne vem kako bom prenesla, tudi odhod iz hiše v kateri živim že 45 let. Morda pa bo ravno ta korak pripomogel, da pridem k sebi. No pa saj to ne bo še tako kmalu, glede na prodajo nepremičnin. Ali sem se preveč razgovorila?
Hvala, da vas imam. Vesela bom vsakega sporočila.
LP
Alenka

En velik objem od mene,sicer virtualni a včasih tud tak pomaga,....vse bo še dobro verjemi :rozicodam:

Hvala še enkrat vsem !
Alenka

Sem pravkar prišla od psihiatrinje. Kot že ve mi je rekala, da je to normalni proces. Za zvečer mi je napisala Trittico 15o, pa ne vem če bom jemala. Grozno me je strah novih zdravil in stranskih učinkov (počutje). Rekla je, da lahko povečam Efectin iz 15i na 225 mg. Verjetno bom samo povečala Efectin. Ptosim za vaše izkušnje.
LP
Alenka
 

Pozdravljena,

Kaj če bi poskusila s kakšno alternativo, npr. homeopatijo. Tudi jaz nisem prijateljica AD, kar nek odpor in strah imam pred njimi, čeprav sem sedaj sprijaznjena s tem, da jih bom jemala, če se bo stanje poslabšalo.

Ko sem prebrala tvoj prejšnji zapis sem pomislila, da ti je morebiti dodatno težko, ker se odločaš za prodajo hiše. Mogoče je v tebi nekakšna bojazen, da starši tega ne bi odobravali in si zaradi tega še bolj razdvojena. Ne vem, kakšna je tvoja finančna in druga situacija, ali hišo lahko še nekaj časa vzdržuješ, vendar strokovnjaki poudarjajo, da naj se v času žalovanja izogibamo prevelikih odločitev, ker zaradi procesov žalovanja nismo zmožni popolne in trezne presoje oz. se rado zgodi, da sprejmemo prenagljene odločitve, katere kasneje obžalujemo. Premisli še malo!

V mislih sem s teboj!
 

Hojla!
Ne, mama mi je sama rekla, da naj hišo prodam, ko bom sama, bi jo že midve ampak imam v kletnih prostorih pisarno z vzorčno sobo. Če ne bi še delala, res ne vem kako bi krila stroške hiše ( penzija jih ne pokriva) pa čeprav imam polno delovno dobo. Je pa res, da mi bo težko, ko bom morala iti. Sedaj še kar zavlačujem in bom še, dokler se vsaj malo ne spravim skupaj.
Vesela sem, ko mi pišete. Na dan tudi po petkrat pogledam, če imam kakšno novo obvestilo. Seveda pa preberem tudi vse ostalo in skušam izvleči kaj dobrega tudi za mene.
lp
Alenka

Se oproščam za pozen odgovor. Jaz ob bratovi smrti nisem jemala zdravil. Sem kar dolgo zdržala brez - vmes sem enkrat (pred letom - dvema) poskušala, pa nisem vztrajala. Hodila sem na psihoterapijo, kjer sem razčistila marsikaj, a očitno je mnogo stvari še ostalo nerazčiščenih. Jeseni nadaljujem s terapijami, zdaj pa glodam tablete in upam, da bodo čimprej začele učinkovati. Drži se in vse lepo!

Hojla !
Po povečanju efectina na 225 mg mi je dosti bolje. Manj razmišljam za nazaj in imam bolj pozitivne misli. Upam, da se bom kmalu rešila te depre ( istočasno pa vem, glede na izkušnje, da se je ne bom nikoli, samo obdobja bodo boljša in slabša). Imam pa že od rojstva vnuka grezen strah, da se mi kaj zgodi slabega. Ne vem zakaj. Otrok je zaželjen in močno ljubljen. Res ne vem zakaj imam ta strah v sebi.
Se beremo! Želim vam lep dan!
Alenka

Hojla !
Spet sem z vami. Berem pa vas itak vsak dan. Mi je bolje, ni pa še čisto v redu. Danes imam praznik, prvič brez mame pa mi je kar hudo.
Za 10 dni grem na dopust in vas bom pogrešala.
Melita, ali si dobila moje sporočilo ? Z računalnikom sva prijatelja samo toliko kot ga potrebujem za svoje delo in ne vem, če sem pravilno poslala.
Se beremo, ko se vrnem-
Lepo se imejte in me ne pozabite.
Alenka

Alejkum,

kako je bilo na dopustu? Počutje prej in sedaj? :A)


                                Dušica

Hojla, spet sem z vami. Moram reči, da sem komaj čakala, da se vrnem. Nikakor se nisem sprostila pa še skrivati sem morala pred sestro ( me ne razume, je popolnoma drug tip človeka) No sedaj sem doma in bomo videli, kako bo.
LP
Alenka

..zakaj si se morala skrivati pred sestro? Ni potrebno! :nehvala: Bodi to, kar si...


                                    Dušica